ZAKAJ ČAS NA POTOVANJU TEČE DRUGAČE?

Doma dneve merimo z uro. Na poti jih merimo z doživetji.

 

Ko se vračamo domov, je v avtomobilu skoraj vedno popolna tišina.
S tem ne mislim na tisto neprijetno tišino, ko ljudem zmanjka tem za pogovor, ampak na tisto
povsem drugačno. Tisto, ki je ni treba zapolniti z besedami.
Vsak izmed nas skozi okno opazuje cesto, ki nas pelje proti domu. Nihče ne reče na glas,
ampak vsi vemo, kaj nas čaka. Pred nami so ponovno služba, budilka, opravki in vsakdanja
rutina. Vsi se zavedamo, da se lepo počasi končuje nekaj, na kar smo čakali več mesecev. Meni se v tistih trenutkih po glavi vedno podi ista misel. Kako bi to potovanje podaljšal.
Ali pa … Kdaj bo naslednje? In vsakič znova se vprašam nekaj, na kar še danes nimam popolnega odgovora. Zakaj na potovanju čas teče tako drugače?
Ne, dnevi niso daljši. Še manj počasnejši. Pogosto minejo tako hitro, da se zvečer vprašam, kam je sploh izginil ves dan.
Pa vendar se ga spomnim veliko bolje kot običajnega torka doma. Mislim, da je razlog precej preprost. Doma dneve merimo z uro. Na poti jih merimo z doživetji. Doma pogledamo na uro zato, ker moramo biti ob določeni uri v službi. Ker moramo po otroke. Ker imamo sestanek. Ker nas čakajo opravki. Vsak trenutek dneva ima svoj namen, svoj urnik in svojo obveznost. Na potovanju pa ura nenadoma izgubi svojo moč.
Še vedno vem, kam sem namenjen. A v resnici ne vem, kaj me čaka. Morda bom nepričakovano obstal na razgledni točki precej dlje, kot sem načrtoval. Morda bom zavil na cesto, ki je sploh ni bilo v načrtu. Če se nekje ustavimo nekoliko dlje, ker nas očara razgled ali zanimiva vasica, se svet ne podre. Če se načrt spremeni, to ni težava. Je le del poti. Morda prav zato potrebujem skoraj teden dni, da se v glavi zares odklopim. Prvih nekaj dni sem sicer lahko že tisoče kilometrov od doma, moje misli pa še vedno ostajajo tam. Razmišljam o službi, o stvareh, ki bi jih moral urediti, in o življenju, ki sem ga za nekaj časa pustil za sabo. Potem pa se nekega jutra zbudim in ugotovim, da o vsem tem ne razmišljam več.
Ne vem natančno, kdaj se zgodi ta preklop. Preprosto se zgodi.
Kar naenkrat me zanima samo še to, kaj mi bo prinesel današnji dan. Kakšna bo cesta za naslednjim ovinkom. Kakšni ljudje me čakajo. Kaj novega bom videl.
Takrat se potovanje zame zares začne.

Vsak dan postane nov list v knjigi.
Veš, v katero smer si namenjen, v resnici pa ne veš, kaj te čaka. In mislim, da je ravno to eden
najlepših občutkov, ki jih potovanje lahko ponudi.
Najlepših trenutkov skoraj nikoli ne načrtujemo.
Najdejo oni nas.
Pravo bogastvo ni v stvareh
Po nekaj dneh na poti začnem opažati še nekaj.
Vedno, ko sem od doma oddaljen bodisi le deset ali pa več tisoč kilometrov, ugotovim, da mi v
resnici ne manjka prav veliko.
Res je. Moj avto ponuja precej udobja.

.
Dovolj, da si lahko v njem pripravim dober obrok, se zvečer stuširam s toplo vodo in udobno zaspim. Daleč od tega, da bi na potovanju trpel. Pravzaprav sem skozi leta ugotovil prav to – dober overland avto ni namenjen temu, da se odpoveduješ udobju. Namenjen je temu, da lahko dlje ostaneš tam, kjer ti je najlepše.
Pa vendar …
Na poti ugotovim, da stvari, za katere doma mislim, da jih potrebujem vsak dan, nenadoma izgubijo svoj pomen. Ni pomembno, kaj bom oblekel jutri. Ni pomembno, kaj je danes po televiziji. Ni pomembno, ali bom kosilo jedel ob dvanajstih ali ob treh. Pomembno postane nekaj povsem drugega. Kam me bo danes peljala cesta. Koga bom srečal. Kaj bom doživel. In prav v tem je največji paradoks potovanj.
Na videz imamo manj. Manj stvari. A se domov skoraj vedno vrnemo bogatejši. Ne zaradi opreme. Ne zaradi avtomobila.
Temveč zaradi trenutkov.

To sem najbolj močno občutil pred leti, ko smo bili na poti proti Iranu.
Bila je nedelja, pozno popoldne. Vozili smo se skozi Turčijo, ko sem nenadoma zaslišal
nenavaden, kovinski zvok izpod avtomobila.
Ustavil sem na odstavnem pasu avtoceste in najprej posumil na kolesni ležaj. Nato smo poiskali
varnejše mesto izven avtoceste, kjer pa me je pod blatnikom pričakal hladen tuš. Težava ni bila
v ležaju, temveč v nečem precej hujšem.
Skoraj bi izgubili kolo.
Trije kolesni vijaki so že odpadli in izginili nekje na turškem asfaltu. Preostale tri pa je na mestu držalo le še nekaj milimetrov načetega, skoraj popolnoma obrabljenega jekla. Takrat se ne sprašuješ več, ali boš dosegel današnji cilj. Sprašuješ se samo, kako boš sploh nadaljeval. A okvare na poti me nikoli niso zares skrbele. Vedno se lahko zgodijo, vendar so skoraj vedno rešljive. Vprašanje je le, koliko časa, truda in denarja bo potrebno, da bo vozilo spet pripravljeno za nadaljevanje. Tako smo nedaleč stran našli zaprto industrijsko cono. Nihče od nas ni govoril turško. Oni pa niso govorili angleško. Na Google Prevajalnik takrat še pomislil ni nihče.
Pa vendar nam je uspelo. S pantomimo. S kretnjami.
Z divjim kriljenjem z rokami in tistim značilnim »bzzzz«, s katerim smo v zraku risali zamišljene iskre in jim skušali dopovedati, da nujno potrebujemo varilni aparat. Še danes se nasmehnem, ko se spomnim, kako absurdno in komično je moralo vse skupaj izgledati z vidika naključnega opazovalca. A dve uri kasneje smo že nadaljevali pot. Pa ne zato, ker bi našli popolno delavnico. Ampak zato, ker je nekaj popolnih neznancev naredilo vse, kar je bilo v njihovi moči, da nam pomaga.
Ko se danes spomnim tistega dogodka, se skoraj nikoli ne spomnim okvare ali tistih načetih
vijakov.
Spomnim se ljudi.
Spomnim se nasmehov.
Spomnim se tiste neverjetne, brezpogojne pripravljenosti pomagati človeku, ki ga sploh ne poznaš in ne govori tvojega jezika. Takrat sem ponovno spoznal nekaj, kar me na potovanjih vedno znova zadane.

Ljudje pogosto govorimo isti jezik, tudi takrat, ko uporabljamo popolnoma različne besede.
Tisti dan sem domov odnesel veliko več kot le popravljeno pesto kolesa.
Še enkrat sem se prepričal, da na potovanju največkrat ne potrebuješ vsega, za kar doma
misliš, da je nepogrešljivo.
Potrebuješ le dovolj znanja, da znaš poiskati rešitev.
Pomaga tudi nekaj osnovnega orodja.
In mirna glava. Predvsem pa potrebuješ dovolj poguma, da prosiš za pomoč, ko jo potrebuješ.
Vse ostalo je drugotnega pomena.

Kaj pravzaprav odnesemo s potovanj? Včasih me kdo vpraša, zakaj sploh toliko potujem.
Iskreno? Na to vprašanje težko odgovorim z enim stavkom. Vsako potovanje mi da nekaj drugega. Včasih je to nova izkušnja, drugič nov pogled na svet, pogosto pa samo občutek, da sem si po dolgem času spet vzel čas zase. Ko sem doma, imam občutek, da ves čas nekam hitim. Vedno je treba nekaj narediti, nekoga poklicati ali nekaj načrtovati. Na poti pa je vse skupaj veliko bolj preprosto. Vem, kam sem namenjen, vendar mi ni treba razmišljati o tem, kaj bo čez tri dni. Pomemben je samo današnji dan.
Mislim, da ravno zato tako rad potujem. Ne zato, da bi lahko rekel, da sem obiskal neko državo ali obkljukal še eno destinacijo na zemljevidu. Veliko pomembnejši so mi trenutki, ki jih na teh poteh doživim. Bolj me zanima občutek, ko se nekje ustavim, si skuham kavo in se zavem, da se mi nikamor ne mudi. Takrat ne razmišljam o službi, ne gledam na uro in ne razmišljam, kaj vse me čaka doma. Samo uživam v trenutku. Ko danes razmišljam o vseh prepotovanih kilometrih, ugotovim nekaj zanimivega. Pravzaprav se zelo redko spomnim samih cest. Ne spomnim se, koliko ur sem vozil. Ne spomnim se, koliko goriva sem porabil. Včasih se ne spomnim niti imen krajev, kjer sem bil.
Spomnim pa se občutkov.

Še danes imam pred očmi večer, ko sem sedel na sipini sredi puščave in opazoval sonce, kako
počasi izginja za obzorjem. Ne zato, ker bi bil tisti sončni zahod lepši od vseh drugih. Ostal mi je
v spominu zato, ker sem se po dolgem času zavedel, da se mi nikamor ne mudi. Zdelo se mi je,
kot da v tistem trenutku obstajava samo še puščava in jaz.
Takrat sem se prvič po dolgem času zavedel, kako malo v resnici potrebujem, da sem srečen.
Prav zaradi takšnih trenutkov se vedno znova odpravljam na pot.

.

Z leti pa sem opazil še nekaj.
Na potovanjih vedno manj fotografiram.
Ne zato, ker okoli mene ne bi bilo več stvari, vrednih fotografije. Ravno nasprotno – zdi se mi,
da jih je z vsakim potovanjem več.
A ugotavljam, da skozi objektiv svet doživljam drugače. Namesto da bi trenutek preprosto
doživel, razmišljam o tem, kako bo videti na fotografiji.
Ko telefon ali fotoaparat pospravim v žep in samo sedim, opazujem in poslušam, se zgodi nekaj
zanimivega. Takšnih trenutkov se skoraj vedno spomnim bolje kot vseh fotografij skupaj.
Včasih sem želel domov prinesti čim več fotografij. Danes bi veliko raje domov prinesel še en
občutek.
Fotografije ostanejo shranjene na pomnilniški kartici.
Občutki ostanejo v meni.
Mogoče zato danes potujem drugače kot pred leti. Vedno manj imam občutek, da moram vsak
trenutek ujeti na fotografijo. Vedno bolj mi je pomembno, da ga najprej doživim.

.
Na pot se vedno znova odpravim zaradi tistih občutkov, ki jih doma težko najdem. Avtomobil in oprema sta pri tem samo orodje. Omogočata mi, da pridem dlje, ostanem dlje in doživim več. Pravi razlog, da se vedno znova odpravim na pot, pa so ljudje, kraji in tisti redki trenutki, ko se usedem, pogledam okoli sebe in se zavem, da je svet veliko večji, kot se zdi med štirimi stenami doma. Ko se potem vračam domov in v avtomobilu ponovno zavlada tista znana tišina, znam ceniti stvari, ki se mi doma zdijo samoumevne. Bolj cenim ljudi, ki ti brez skupnega jezika pomagajo rešiti težavo. In predvsem bolj cenim čas.
S seboj domov ne pripeljem samo prašnega avtomobila in polne pomnilniške kartice. Domov pripeljem nekaj veliko bolj dragocenega – spomine, ki ne ostanejo shranjeni na pomnilniški kartici, ampak v glavi. In ko se zalotim pri isti misli ob koncu poti, ne razmišljam o tem, koliko kilometrov sem prevozil.
Razmišljam samo o tem, kako srečen sem, da sem sploh šel.