POPOLNO OVERLAND VOZILO NE OBSTAJA.

IN TO JE DOBRA NOVICA.

 

Če dovolj časa preživiš med overlanderji, boš slej ko prej naletel na isto vprašanje: “Katero je najboljše overland vozilo?”

Vprašanje se pojavlja na forumih, družbenih omrežjih, srečanjih in ob tabornem ognju. In skoraj vedno se razraste v neskončno razpravo.

Nekdo prisega na Toyoto. Drugi ne bi nikoli zamenjal svojega Patrola. Tretji trdi, da je Defender edini pravi odgovor. Potem pride nekdo, ki je prepotoval pol sveta z Dacio Duster, in postavi vse skupaj na glavo.

Po letih poslušanja teh debat prideš do precej preproste ugotovitve.

Nihče nima prav.

In nihče nima narobe.

Ker vprašanje samo po sebi nima odgovora.

Vsi iščemo isto stvar.

Vozilo, ki bo zdržalo vse: dolge avtoceste, ozke gorske poti, puščavo, blato, vročino, mraz, družino, opremo in še vedno ostalo enostavno za uporabo.

 

Takšno vozilo bi bilo popolno.

Težava je samo ena.

Takšno vozilo ne obstaja.

Vsaka izbira pri gradnji overland vozila je kompromis.
Več prostora pomeni večjo maso.
Več opreme pomeni več kompleksnosti.
Več udobja pomeni večjo porabo.
Večja vozila prinesejo udobje, a izgubijo okretnost.
Manjša vozila so preprostejša, a zahtevajo več prilagajanja.

In tako sčasoma ugotoviš nekaj pomembnega.
Ne iščeš popolnega vozila.
Iščeš vozilo, katerega kompromisi te najmanj omejujejo.
In to je zelo osebna stvar.

Nekdo sanja o mesecih v puščavi in potrebuje velik doseg, veliko vode in prostor za življenje.
Drugemu je dovolj vikend v Alpah, kjer je avto le prevoz do šotora.
Oba sta overlanderja.
Oba imata prav.
Oba potrebujeta popolnoma drugačno vozilo.

.

Moja pot do tega razmišljanja pa ni bila zgolj teoretična.

Prvič sem se v svet podal kot sopotnik. In v tistem trenutku je moja želja po potovanjih prerasla v strast.
Prvotni plan za osvajanje novih obzorij je bil precej preprost – Pri hiši je bil Suzuki Samurai. Lahek in okreten mali terenec,ki bi lahko z malo dodelav bil dovolj za začetek. Ampak še pred prvim “solo” potovanjem sem ugotovil, da bo za moje potrebe tak avto enostavno premajhen.

Zato sem šel korak višje – Kratka verzija Nissana Patrola Y60. Avto sem začel postopoma nadgrajevati, bolj v smeri “off-road strasti” kot pa udobja ali potovalne funkcionalnosti in spet se je ponovila ista zgodba.

Ko začneš vozilo dejansko uporabljati in razmišljaš o daljših turah, prideš do nove realnosti – potrebuješ več prostora, več udobja in več dometa.

Tako sem na koncu kupil daljšo verzijo Patrola Y60  in ga zgradil po svojih željah. Tokrat z jasnim ciljem: zanesljiv avto, dovolj prostoren za daljše ture, dovolj udoben za življenje na poti in dovolj enostaven, da ga lahko popravim sam ali vsaj z osnovno pomočjo kjerkoli na svetu.

Na avto sem dodal to, kar mi je takrat delovalo logično.

Heavy duty odbijače.
Vitla spredaj in zadaj.
Večji rezervoar.
Posteljo s predali.
Sisteme za shranjevanje v notranjosti.
Velik strešni prtljažnik.

Na papirju je bil to popoln “hard tourer”.

Ampak s časom začneš gledati drugače. Ugotoviš, da bi bil manjši strešni prtljažnik bolj smiseln – predvsem zaradi teže. Da je zadnji vitel super ideja, ampak v praksi redko uporabljen in zato predvsem mrtva masa.
Da bi bili aluminijasti odbijači morda boljša izbira kot težki jekleni, ker bi zmanjšali težo in s tem obremenitev vozila.
In predvsem – da si s takšno konfiguracijo sam zapiraš vrata do nekaterih bolj zahtevnih in oddaljenih poti, kjer teža in kompleksnost postaneta realna omejitev, ne več samo številka.

Ironija overlandinga je v tem, da pogosto več časa porabimo za vozilo kot za pot.

Primerjamo amortizerje, pnevmatike, vitle, strešne šotore in dodatno opremo.

Manj pa razmišljamo, kam sploh želimo iti.

Kot da bi verjeli, da nas bo naslednja predelava približala pustolovščini.

V resnici nas pogosto samo oddalji.

Poznam ljudi, ki tako kot jaz že leta gradijo “sanjsko vozilo”.
Vsako leto nekaj novega.
Nov odbijač.
Novi predali.
Nova elektrika.
Večja baterija.
Boljše vzmetenje.
Boljša razsvetljava.

Projekt nikoli ni končan.
In medtem minejo leta.

.

Na drugi strani srečaš nekoga z obrabljenim starim kombijem, malo opreme in veliko želje.In ta pogosto vidi več sveta kot nekdo z bistveno dražjim in bolj pripravljenim vozilom.

To ne pomeni, da so predelave nesmiselne. Daleč od tega.
Tudi sam rad izboljšujem vozila, iščem rešitve in izdelujem stvari. Ampak z leti postane jasno, da največ štejejo druge stvari.

Zanesljivost.
Enostavnost.
Popravljivost.

To niso stvari, ki zbirajo všečke.
So pa stvari, ki te pripeljejo domov.

.

Ko pogledaš vozila, ki že desetletja potujejo po svetu, opaziš vzorec. Niso popolna. So pa preprosta. In pogosto so skozi leta izgubila več opreme, kot so je pridobila. Vsak kos mora imeti razlog. Vsak kilogram mora imeti namen. Vsaka predelava mora reševati problem.

.

Začetniki iščejo popolnost.
Izkušeni iščejo preprostost.

.

.

.

Morda je odgovor ves čas pred nami. Popolno vozilo ni model, ni znamka in ni seznam opreme. Popolno vozilo je tisto, ki ga razumeš. Ki ga znaš popraviti. Ki mu zaupaš. In s katerim dejansko potuješ.

Ker najlepše zgodbe nikoli niso nastale zaradi popolnih vozil. Nastale so zaradi ljudi, ki so obrnili ključ in šli.

Morda pa popolno overland vozilo pravzaprav že stoji pred hišo. Le da se tega (še) ne zavedate.