Bosna in Hercegovina (2025)

Divja Bosna na Kolesih:

Overland Pustolovščina med Naravo in Kulturo

 

 

 

Poletje je čas dopustov.
Večina ljudi ga preživi tako, da se marinirajo na plaži, se kuhajo v morski juhi ali pa neskončno romajo med sladoledi in koktajli.
Jaz? Jaz sem bolj tiste sorte, ki na enem mestu težko zadrži več kot tri dni. Ne razumite me narobe – obožujem sonce in morje, a gneča in vrvež, ki ju prinesejo, nista moj najljubši dodatek.
Zato sem se letos odločil za nekoliko drugačen dopust: kraj, kjer kraljuje dobra hrana, čudovita narava, prijazni ljudje in kjer ti denarnica po koncu ne joka.
Govorim seveda o Bosni in Hercegovini – destinaciji, ki združuje vse zgoraj našteto, plus malce pustolovskega pridiha.
Da pa mi na poti ne bi bilo dolgčas, sta se mi pridružila Rok z družino in njegova zvesta Toyota Land Cruiser 120 ter za malo krajši čas še dolgoletni pajdaš Mitja s svojim Nissanom Patrolom.
Skupaj smo pripravljeni na vse – da odkrijemo vsak ovinek, osvojimo vsak griček in okušamo vsako lokalno specialiteto, ki jo Bosna skriva v sebi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvi dan (sobota, 26. Julij)

Včasih se dopust začne z mizernim vremenom. Ampak hej, vreme si ne izbereš — družbo pa lahko. In moja? Boljše volje kot oblaki nad nami!
Trenutno posedam v Bači pri Modreju, pod železniškim mostom in čakam na Roka, Ireno, Igorja in Leona. Skupaj smo kot nekakšna mini ekspedicija, le da brez klasičnih šotorov in kompasov (vsaj za zdaj).
Pot nas vodi skozi Idrijo, Cerknico, Kočevje, vse do Černomlja. Tam nas preseneti sonce! Po tem, ko smo se bali, da nas bodo oblaki spremljali do konca dneva, nas Černomelj skoraj prevara — ne z dežjem, temveč s toplim sončnim objemom. Privoščimo si zaslužen postanek za kosilo v piceriji pri Klepcu. Pizza je zakon — še posebej, ko jo poješ na sončku, ki te spomni, da je življenje lepo, tudi če je dopoldne deževalo.
Po kosilu, siti in zadovoljni, nadaljujemo pot proti meji s Hrvaško, ki jo prečkamo na Vinici. Naš današnji cilj je Kamp Korana, tik ob Plitviških jezerih. Ker napoved za noč ni ravno “sončno-sproščena”, si Rokova družina priskrbi hišico, mi pa posedamo pred njo, pijemo nekaj osvežilnega in kuhamo načrte za jutri.

Kaj bo jutri? Kdo ve! Ampak zagotovo bo zabavno — vsaj če bomo imeli srečo z vremenom.

 

Drugi dan (nedelja, 27. Julij)

Jutro naslednjega dne se začne ob 7.00. Ponoči nas je rahlo zalival dež, s krajšimi nalivi, a zjutraj uspem pospraviti avto brez dežnika — prava zmaga!
Sprehajam se s smetmi skozi kamp, ki je presenetljivo prazen. Le tu in tam se najde kakšen jogurtov lonček, en kombi in dva terenca. Kamp Korana je sicer ogromen — mislim, da ima okoli 500 mest za kampiranje in skoraj 50 bungalovov. A čeprav je skoraj prazen, je vse lepo urejeno: pokošena trava, čisti wc-ji, kamp pa premore tudi restavracijo in manjšo trgovino. Cena? Za avto in eno osebo sem odštel 24 evrov in nekaj drobiža.
Ob 8.00 nas pred kampom pričakajo še Mitja in njegov kolega Mare s svojo boljšo polovico. Naš prvi cilj danes je radar na Goli Plješivici. Pred časom sem že poskušal priti do postaje, a nas je takrat tik pod vrhom ustavil sneg. Danes snega ni, je pa megla, ki bi jo lahko rezal z nožem.
Kljub vremenu raziskovalna žilica ne da miru, zato se opremljeni z naglavnimi svetilkami podamo v notranjost objektov, ki jih najdemo tukaj zgoraj. Lokacija je impresivna — grafiti, ostanki življenja iz 80. in začetka 90. let ter duh vojaške preteklosti. Za nepoznavalce: radar na Goli Plješivici je bil del jugoslovanskega zračnega obrambnega sistema in je bil povezan z letalsko bazo Željava. Kot tak je bil eden najbolj tehnološko naprednih sistemov v nekdanji Jugoslaviji.
Meglice se sčasoma razmaknejo in pred nami se odpre čudovit razgled na dolino na obe strani. Za trenutek celo posije sonce. Tam si privoščimo malico, nato pa se počasi spustimo nazaj v dolino. Mare s sopotnico nadaljujeta pot proti Željavi, mi pa naprej v Bosno.
Na mejnem prehodu Izačići nas pričaka precejšnja gneča, a imamo dovolj časa, da jo prebrodimo. Ker pa s praznim želodcem v Bosni potovati ne gre, se ustavimo v Bihaću na kosilu. V restavraciji Mujo Bejzin, s pogledom na reko Uno, si privoščimo lepinjo in deset čevapov — mislim, da bo to do večerje več kot dovolj 😊.
Pot nadaljujemo do Drvarja, kjer natankamo in naredimo kratko “kafe” pavzo, nato pa se odpravimo proti predvidenemu bivaku za to noč. Za današnje zvezde izberemo skoraj stalno lokacijo na tem delu Bosne. Nam nov, zelo lep kotiček ob jezeru Župica je žal že zaseden, poleg tega bi tamkajšnji veter lahko pokvaril dobro razpoloženje, zato se premaknemo na nam dobro poznano lokacijo. Na našem starem placu vsaj ni vetra, drva pa imamo na pretek, zato si danes lahko prižgemo svoj prvi taborniški ogenj. Igor in Leon sta bila tega najbolj vesela, saj sta se tako lahko zabavala pred večerjo.

 

Tretji dan (ponedeljek, 28. Julij)

Jutro na jezeru nas končno pozdravi s soncem. Tudi veter je očitno vzel dopust, zato je bil zajtrk prvič brez drame, brez letečih kruhov in brez lovljenja papirnatih serviet po travi. Le Igor in Leon se še vedno herojsko trudita obuditi včerajšnje žerjavice – a žal, če bi ogenj imel ušesa, bi se delal, da ju ne sliši. 😊
Mitjeva jajčka na domačih ocvirkih so bila izvenserijska, skoraj že za Michelinovo zvezdico. A napočil je čas, ko smo tako zadovoljni in polni energije, zapustili naš mali kamp in se po bližnjicah skozi gozdove odpravili proti Šatorskemu jezeru.
Po dobri uri razmeroma enostavne makadamske vožnje prispemo na cilj. Šatorsko jezero je ledeniškega izvora, leži na 1488 metrih, voda pa je tako mrzla, da si v njej še ribe premislijo, ali bi sploh splavale izpod kamna. Pravijo, da tudi poleti ne preseže 17 °C – torej, plavanje odpade, razen če si polarni medved na izmenjavi.
V bližini je tudi Bulino vrelo, naravni izvir, ki naj bi imel zdravilne moči. Mi ga nismo testirali, ker smo se imeli za zdaj še za dovolj zdrave.
Tik ob jezeru že kampira Anglež s predelanim Land Roverjem. Malce višje kampira skupina Poljakov, ki so se do sem pripeljali kar z osebnimi avtomobili… ti so se verjetno na poti do tu smejali malo manj kot mi, saj zna biti pot na nekaterih odsekih malce naporna za take avtomobile. 😊
Ravno ko se odpeljemo, prisopiha še naš stari znanec – MAN KAT, isti tisti »mali tovornjaček«, ki smo ga včeraj srečali ob Župici.
Od tu nadaljujemo južno po Šatorskem grebenu. Vsake toliko se na desni strani odpre Grahovsko polje, to je tisti del doline, ki z glavno cesto povezuje Bosansko Grahovo z Livnom. Nas pa pot vodi prek grebena Golja proti Glamoču. Pri jezeru se je vreme že kisalo, tik pred Glamočem pa nebo oceni, da smo danes premalo mokri in spusti pošten naliv.
V mestu najdemo gostilno, kjer ob kavi kuhamo nov plan, Igor in Leon pa medtem zmažeta svojo porcijo čevapov in pomfrija – kot da smo jih stradali cel dan, ne pa da je to že današnji tretji obrok 😊
Prvotni plan je bil obisk Velikega Vitoroga, a če je kje prostor, kjer strelam ne želimo biti sosedje, je to prav vrh gore. Zato spremenimo smer, se spustimo proti Livnemu in nadaljujemo na Blidinje, kjer ob jezeru v »improviziranem« avtokampu pripravimo naš večerni bivak.
Zvečer zakurim svoj Hibačijev prenosni žar. Z Mitjo postaviva tende, a potem pride neurje, ki dež pošilja horizontalno na zemljo, kot da nekdo v nebesih testira nov način pranja terencev. Vse strehe so se lahko samo zahvalile za sodelovanje.
Kljub temu nam po čudežu uspe speči večerjo – pojedli pa smo jo v družbi tolikšne količine deževnice, da bi lahko zraven servirali še potapljaško masko. 😊
Rok, Irena in otroci se ob takem vremenu hitro skrijejo v postelje, z Mitjem pa še nekaj časa modrujeva pod šibkim zvokom dežja, ki se odbija na pločevini. Šele nekje po eni uri ponoči naliv končno odneha, da lahko pospraviva tende – za vsak slučaj, če bi jutranji dež spet želel začeti dan z nama.

 

Četrti dan (torek, 29. Julij)

Jutro je bilo ponovno deževno in vetrovno, a smo imeli na kamping prostoru srečo: na voljo je bila nekakšna prikolica, predelana v zasilni bivak s koritom, tekočo vodo in ravno dovolj prostora, da smo v zavetju lahko pomalicali in skuhali kavo. Ni ravno hotel s petimi zvezdicami, je pa v takem vremenu čisto dovolj, da človek ne začne dvomiti v svoje počitniške odločitve.
Čez Blidinjsko planoto se podamo v smeri Jablanice, kjer se ustavimo pri slavnem mostu čez reko Neretvo. Verjetno ga pozna vsak, ki je vsaj enkrat gledal film Bitka na Neretvi, zato je želja po ogledu podrtega mostu povsem razumljiva. Od mojega zadnjega obiska je precej bolj urejen za turiste, kar pomeni, da si ga lahko končno ogledaš tudi brez telovadbe po razsutih skalah.
Naslednji cilj je skrivnostni objekt v Konjicu. Že dan prej smo prek spleta rezervirali ogled Titovega bunkerja — saj v dežju, ki nas zasleduje kot slaba karma, tako ali tako nimaš kaj dosti početi. Pod hribi se nam razkrije svet, ki je bil nekoč strogo varovana skrivnost. Titov bunker ni zgolj vojaški objekt, temveč skoraj filmski vpogled v miselnost hladne vojne in paranojo tistega časa. Ko stopiš skozi težka jeklena vrata, te pričaka labirint hodnikov, sob in tehničnih prostorov, ki so desetletja čakali na scenarij, ki si ga nihče ni želel dočakati. Vsaka soba, vsaka cev, vsaka oznaka na steni deluje kot drobec zgodbe — od inženirske natančnosti do tihega strahu pred nevidnim sovražnikom.
Med ogledom hitro dojameš, koliko energije, denarja in skrivnosti je bilo vloženih v ta podzemni svet. Zato obisk ni zgolj sprehod med betonom in stroji, temveč občutek, da stopaš po prostoru, ki je desetletja obstajal samo za izbrance. Danes pa je precej manj ekskluziven, saj nas ta dan na ogled pride kar okrog 400 radovednežev. Posledično nas po bunkerju kar nekoliko “terajo”, da gremo naprej.
Po ogledu se ustavimo v bližnji restavraciji, kjer očitno podcenijo našo lakoto. Naši dve »gosenici« pojesta skoraj za odraslega človeka, tako da si s tisto “plato za 5” komaj malo zamažemo zobe — a do večerje bomo zdržali, kot vedno.
Pot nadaljujemo mimo Boračkega jezera, kjer se strmo dvignemo v hrib po solidnem makadamu, ki je le ponekod nekoliko spran od vsega dežja, zato se na površju sem ter tja pokaže kakšna skala. Sedemdeset kilometrska pot do Mostarja se odvija skozi čudovito naravo, ki te, ko prispeš do vrha, nagradi z razgledi na vse strani. Po dobri uri vožnje se znova dotaknemo asfalta na drugi strani grebena, staro mestno jedro Mostarja pa si pustimo za naslednji dan.
V mestu nakupimo nekaj svežega kruha, nato pa se odpravimo poiskat lokacijo za prenočišče. Na P4N najdem točko tik nad Mostarjem — Križ na Humu. Tam se na stranskem makadamu, kjer se cesta konča ob starem bunkerju, razprostre naš prostor za noč. Zelo lepo je, le malce bolj vetrovno, kot bi si želeli. A Rok vsaj uspe posušiti svoj strešni šotor, za katerega smo večer prej ugotovili, da je namenjen zgolj in izključno lepemu vremenu.
Sam obsedim v zavetju Mitjevega Patrola, ko mi med pisanjem zapiskov, iz katerih nastane takle potopis, na lica posije še zadnji sončni žarek dneva. Ta me navda z upanjem, da bo jutri vreme naposled bolj prijazno in primerno mesecu avgustu. Trenutno sedim v flisu, z zimsko kapo na glavi, a si kljub temu uspevam “filati” baterije — že zato, ker sem tukaj, obkrožen s čudovitimi razgledi in v družbi prijetnih so-avanturistov.

 

Peti dan (sreda, 30. Julij)

Še eno vetrovno jutro, a ta končno razpihuje sive oblake in nam pokaže, kako izgleda sončen dan. Med pripravo zajtrka Rok ugotovi, da mu je odpovedal kuhalnik. Brez odpovednega pisma sicer ne vemo natančno, kaj se je zgodilo, mu pa odstopim svoj kuhalnik, ki je še mlad in voljan dela — z njim z malico prav nič ne zamujamo.
Ker je lažje razmišljati, ko si sit, po zajtrku postavimo diagnozo: Rokovemu kuhalniku je odpovedal regulator plina. Nič hudega — mislim, da mu bomo v mestu lahko “predpisali” novo dozo energije.
Nato se po isti poti spustimo nazaj v center Mostarja, da si ogledamo stari most. Dovolj smo zgodnji, da o gneči še ni ne duha ne sluha, vročine prav tako ne, horde turistov pa se začnejo zgrinjati proti mostu ravno, ko se mi prebijamo proti izhodu.
Kdor še ni bil tukaj, naj povem, da je stari del mesta z mostom res lepo urejen. Tu najdeš polno trgovinic s spominki pa razne kavarne in restavracije. Sprehod čez most, ki ga je v 16. stoletju zgradil osmanski arhitekt Mimar Hajrudin, razkrije tudi delček burne zgodovine Mostarja. Stari most je bil med vojno leta 1993 porušen, a so ga po natančni rekonstrukciji leta 2004 ponovno odprli. Danes velja za simbol povezanosti in je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. In čeprav se turisti trudijo ujeti najboljši selfi, most ostaja neomajen.
Ker je naše najmlajše junake ogled dobro zlakotil, se ustavimo na kosilu tik pred vhodom, kjer smo parkirali avtomobile. Povem še praktično informacijo: s pravočasnim prihodom si lahko zagotovite poceni parkiranje. Povsod sicer vabijo, da parkiraš pri njih, a je cena parkirnine pogosto zajetna. Takšne lokacije v bližini starega mostu stanejo tudi 5 evrov na uro, naš parkirni avtomat pa je zahteval manj kot evro za uro (1,5 KM). Brez skrbi, s tem smo si zaslužili bonus za kosilo — vsaj po mojem računskem sistemu.
Ko se cesta iz Mostarja začne počasi vzpenjati proti vzhodu, se pokrajina neopazno spremeni. Kraška polja postanejo širša, veter ostrejši, barve pa bolj surove in pristne. Tako pridemo v Gacko, majhno mesto v jugovzhodni Hercegovini, kjer se življenje zdi nekoliko počasnejše, a zato toliko bolj pristno. Tu si privoščimo kiselo vodo in kavo, fanta pa na plan potegneta še šah, da jima čas hitreje mine. V bližnji lekarni še nakupimo zdravila za naše tegobe, ki jih doma dobiš le na recept — saj veste, avanturistični dopust zahteva tudi svojo “farmacevtsko podporo”.
Pot nas nato pelje naprej čez čudovite hribovite doline z izjemnimi razgledi. Želim si, da bi prišli sem bolj zgodaj, da bi lahko vdihnili svež, gorski zrak in odpočili utrujene oči. Cesta sicer ni zahtevna, a se vleče kot jara kača, zato moramo za današnji cilj vztrajati naprej.
Naš bivak postavimo ob Orlovačkem jezeru. Tudi tukaj je z leti čedalje več avanturistov s terenskimi vozili, gorskimi kolesi ali peš, z ogromnimi ruksaki, ki se radi ustavijo in prenočijo. Tudi tokrat nismo sami, a si izborimo dovolj velik in raven prostor, kjer lahko en zraven drugega parkiramo avtomobile in zakurimo žar, s katerega ponovno zadišijo mesne dobrote. Kljub taborniškemu ognju je na višini 1.438 metrov precej hladno, zato ne posedamo v krogu prav pozno v noč. V zavetju avtomobilov, pod debelim kovtrom, je namreč mnogo prijetneje😊.

 

Šesti dan (četrtek, 31. Julij)

Po jutranjem zajtrku se odpeljemo proti Kalinoviku. To manjše mesto v srbski krajini že na vhodu poskrbi, da ne pozabiš, kje se nahajaš. Na to te namreč opominjajo številne srbske zastave in podobe generala Radka Mladića, rojenega ne daleč stran. Za obiskovalca iz drugega okolja so te podobe nekoliko težje, a hkrati del lokalne zgodovine. V mestu, kjer se zdi, da se je čas ustavil v letu 1990, se ustavimo v manjši trgovini, ki na petih kvadratnih metrih ponuja prav vse, kar ti srce poželi. Če tega nimajo, najbrž sploh ne obstaja 😊.
Seveda se tudi tukaj ustavimo na kavi, ki je smešno poceni. Še bolj pa me očara pogled skozi okno: krava mirno pase travo pod znakom, ki ga sicer poznamo iz bolj znanih mest po svetu. I love Kalinovik… zapisano seveda v cirilici.
Malce naprej iz Kalinovika asfalt izgine kot slaba šala, kot da se od tu naprej civilizacija preprosto preneha. Pot, ki občasno ponuja razglede, zaradi katerih zadržiš dih, nas vodi po krajši “off road” bližnjici pri Umoljanih do vasi Lukomir.
Lukomir je najvišje ležeče stalno naselje v državi, ki se razprostira na okoli 1.500 metrih nadmorske višine. Vas očara s svojimi tradicionalnimi kamnitimi hišami in strehami iz macesnovih desk, ki ohranjajo duh preteklosti. Življenje tukaj poteka počasi, v skladu z dolgoletnimi običaji, narava okoli vasi pa je neokrnjena in polna čudovitih razgledov. Pozimi je vas pokrita s snegom, dostopna le peš, kar ji daje še posebno skrivnostno vzdušje. Prijazni domačini in lokalna kulinarika dodatno polepšajo izkušnjo tega skritega bisera visoko v gorah.
Tu si v eni izmed krčm privoščimo kosilo in pravo bosansko kavo, nato pa na pomoč priskočimo dvema avanturistkama – na oko starejšima gospe, ki sta se iz daljne Malezije podali na pot po svetu. Na njihovem popotniškem vozilu, Toyoti Trooper (Land Cruiser 78), popravimo “slavno” nedelujočo ročno zavoro. Po navadi ročna na Toyotah ne drži, tukaj pa bobnasta zavora na levi strani vozila ni hotela popustiti. Z rahlim prepričevanjem moje Fiskars sekirice je le-ta popustila in gospe so lahko nadaljevale pot.
Iz Lukomirja se odpeljemo še na vrh Bjelašnice (2.067 mnv). Strma makadamska cesta, polna ostrih zavojev, pelje vse do vrha, kjer stojijo objekti, ki jih čas počasi požira. Posebnost pa je meteorološka opazovalnica iz leta 1894 – prva visokogorska v Bosni in ena prvotnih v regiji. Preživela je drugo svetovno vojno, obnovljena leta 1951, spet delujoča do vojne 1992, nato pa po sedmih letih molka novembra 1999 znova vrnjena v funkcijo. Danes je Bjelašnica najbolj prepoznavna kot osrednje zimsko športno središče v državi in je bila tudi eno izmed glavnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. Samo smučišče je v zadnjih letih doživelo močan razvoj, pravkar pa na vrhu dokončujejo novo sedežnico.
Z gore se spustimo kar po “progi”, ki nas pripelje do nižje postaje, od koder nas oskrbovalna cesta odpelje v dolino. Moram reči, da sem, čeprav ne smučam, progo odpeljal z odliko 😊.
Na kratko se ustavimo še ob skakalnicah na Igmanu, ki so prav tako bile del zimskih olimpijskih iger 1984. Občutek je edinstven – nekdanji športni objekti danes stojijo v miru gozda, obdani z borovci in smrekami, a še vedno izžarevajo olimpijski duh. Z vrha skakalnic se odpirajo osupljivi razgledi na Sarajevo in okoliške planine. Pohod do skakalnic je prijetna kombinacija narave in zgodovine, ki obiskovalcem omogoča, da začutijo tako športno zapuščino kot lepoto gorskega okolja. Še vedno me fascinira, kaj vse so takrat postavili zgolj za enkraten dogodek olimpijskih iger.
Danes bo počasi tudi čas, da zamenjamo “gate” in se osvežimo pod prhami, zato se danes nastanimo v kampu Oaza, ki se nahaja v predmestju Sarajeva – Ilidži. 

 

Sedmi dan (petek, 1. Avgust)

Kamp Oazo zapustimo zgodaj in na tešče, saj se vsi že težko upiramo obljubi zajtrka na naslednji lokaciji. Sarajevo nas sprejme z jutranjim vrvežem, a kljub temu je Baščaršija ob rani uri še prijetno mirna. Vzdušje starih ulic, vonj sveže kave, bureka in pečenih kebabov – vse to nas takoj objame.
Sprehodimo se po ozkih uličicah, ki skrivajo bakrene skodelice, ročno kovane pladnje, lesene spominke in dišeče čaje. Zavijemo tudi do sebilja, lesenega vodnjaka in enega glavnih simbolov Sarajeva. Legenda pravi, da kdor se tu odžeja, se bo v Sarajevo zagotovo vrnil. Mi pa, iskreno povedano, imamo raje dobro hrano kot vodo – če se bo kdo vrnil, bo to zagotovo zaradi tega. 😊
Za zajtrk izberemo eno izmed znanih burekdžinic. Jaz si privoščim sirnico, Rok zeljnico, Mitja pa – kot se spodobi – pravi mesni burek. Irena in otroci so bolj klasični in se odločijo za čevapčiče. Seveda ne gre brez tradicionalne bosanske kave, zato še tu opravimo obred, ki ga lokalci jemljejo zelo resno.
Pot nas vodi malce iz Sarajeva, proti znani bob stezi Trebevići. In tukaj se začne prava zabava. Slepo zaupam svoji navigaciji in nas tako skozi strme klance in ozke ulice peljem iz mesta proti progi. Ko zapeljem na rdeče pobarvano cesto, si mislim: “Torej, ali je to prava izbira?” Zdaj mi je jasno, zakaj so imeli kolesarji popolnoma izbuljene oči, ko jim je nasproti prikorakala rjoveča mrcina, ki je zasedla celo cesto in obe bankini. Zadaj pa še dva terenca, ki sta slepo zaupala moji presoji… 😊. Brez smrtnih žrtev prispemo do vrha, avtomobile parkiramo pod bob stezo in izvedemo pravi “fotošuting” na lokaciji, kjer po pravilih sploh ne bi smeli biti – slike imajo zato še večjo dodano vrednost 😊. Bob stezo zapustimo po drugi cesti, ki se konča pri parkirišču, kjer večina obiskovalcev parkira svoje avtomobile. Tam stoji tudi jasen znak, da je vožnja po cesti, po kateri smo se pravkar pripeljali, strogo prepovedana – razen za svetle izjeme, med katere mi žal ne sodimo.
Zanimivo je, da sem prav na tem mestu pred natanko desetimi leti že slikal – takrat še starega Patrola. Omejitve dostopa, če so takrat obstajale, so mi ušle iz spomina, a sreča je na naši strani in uspelo se nam je izogniti kakšni kazni.
Iz Sarajeva nadaljujemo proti Visokem, bolj znanem po bosanskih piramidah. Odpravimo se na ogled tunelov Ravne – sistem podzemnih rovov, ki naj bi po nekaterih teorijah imel energijske in arheološke skrivnosti. Voden ogled potrdi, da so teorije vsaj malce iz trte zvite, a vsaj tunel je prijetno hladen (12 °C) in nam da odličen izgovor, da za trenutek pozabimo na poletno vročino.
Po kratkem postanku za kavo nadaljujemo po makadamu in gozdnih poteh mimo pašnikov, dokler nas cesta ne pripelje blizu Busovače. Ustavimo se v lokalni trgovini ob cesti, da nabavimo nekaj dobrot za žar in seveda nekaj steklenic naravnega “medicinskega” napitka. V mojem primeru uspe še pravi mali “trofejni” ulov: klasične žarnice na volframovo nitko – v Sloveniji jih že dolgo več ne najdeš!

Vožnjo zaključimo nekoliko prej, da se končno naužijemo sonca, ki se je pretekle dni spretno izmikalo. Bivak postavimo ob robu travnika, tik nad nastajajočo sončno elektrarno. Med pripravo večerje in pozno v noč po dolini odmeva glasba narodnih pevcev, občasno se sliši tudi kakšen strel iz strelnega orožja – očitno še danes standardno merilo dobre zabave v Bosni 😊. Med smehom, dišečim žarom in sproščenim klepetom zaključimo našo avanturo – še zadnji večer, ko se družimo skupaj z Mitjo, ki nas jutri zapušča.

 

Osmi dan (sobota, 2. Avgust)

Ob 8. uri zjutraj se Mitja poslovi; njegov čas dopusta se je žal iztekel in vrača se domov. Mi pa po zajtrku krenemo proti slapovom Kozice.
A sem že kdaj omenil, da se z navigacijo rada hecava, da veva, kam gremo?
No… tudi tokrat je bilo tako. Navigacija je do končne točke, ki sem jo vnesel v napravo, izbrala seveda najkrajšo pot. Ta pa ni nujno vedno tudi prevozna… Tako pri eni domačiji, kjer je izgledalo, da se je kolovoz naposled zaključil, povprašam za pravo pot. Stara mamana dvorišču pravi: “Samo naprjed” in pokaže v z robido zaraščen del grmovja… Z izbuljenimi očmi in rahlo nejeverno zapeljem v grmovje in glej ga zlomka, očitno je pred kakšnimi 200 leti tukaj res bila nekakšna steza!
Ko pridemo nazaj do normalne ceste, se malce zberem in najdem pravo pot, ki nas naposled pripelje do izhodišča za slapove.
Slapovi Kozice so skriti dragulj nad Fojnico, ki navdušuje s tremi večjimi in več manjšimi slapovi, kjer voda z višine 5–20 m pada v kristalno čiste tolmune, obdane z zelenjem. Do slapov vodi prijetna gozdna pot, ki obiskovalce vodi mimo idiličnih razgledov in žuborenja rečice Kozica.
Zanimivo je, da slapovi niso množično obiskani, kar omogoča mirno doživetje v objemu neokrnjene narave. Zvok padajoče vode, bujno zelenje in skriti kotički ob reki ustvarjajo popolno mesto za kratek izlet ali fotografiranje te naravne znamenitosti. Še posebej me je presenetilo, da tam še nihče ne pobira vstopnine… Upam, da tako tudi ostane, saj se zagotovo še vrnem!
Pot pa nas potem vleče naprej, Prokoško jezero je namreč  naš naslednji cilj. Navigacijo zopet nastavim na željeno točko in že se peljemo naprej od parkirišča, kjer smo prej parkirali svoje avtomobile. Na cesti pred nami – najbrž z razlogom –  ne srečamo nobenega avtomobila, le dva gorska kolesarja in kakšnega začudenega pohodnika, ki mu ni prav popolnoma jasno, kam gremo. Pa nič zato, tudi mi v resnici še ne vemo… Cesta je v res slabem stanju, primerna zgolj za 4×4 vozila, na delih zelo ozka in zelo zaraščena. Preko ceste na večih koncih tudi ležijo drevesa; k sreči so nekatera razžagana, ostalo je le nekaj krepkih, visečih v zraku, pod katerimi se za las prebijeva z avtomobiloma. Kakšen centimeter nižje in zgodba bi dobila epske razsežnosti…
Ko se končno prebijeva na boljšo cesto, nam spet zagode navigacija… Kar tri navigacije imam v avtomobilu, a glej ga zlomka: ceste, na kateri pravkar stojimo, ni vrisane na nobeni od njih! Ponuja mi alternativo, a ko hočem zapeljati nanjo, ugotovim, da cesta v resnici ne obstaja… ne da bi jo prerasla narava ali kaj drugega, ampak skozi živo skalo, ki stoji pred mano, kjer naj bi bila pot, pač ne morem peljati, ali pač?!
Tako prevozimo slehrno pot, gozdno vlako, kozjo stezo in vse možne kombinacije med njimi, a brez uspeha. Na koncu se pripeljemo do nekakšne planine, ker stoji par pastirskih koč in iz dimnika ene se celo kadi!
Z Ireno se sprehodiva v upanju, da najdeva živega človeka, ki nama bo povedal, kje zaboga se sploh nahajamo… Pred eno izmed koč tako naletiva na družino, ki še preden se lotiva razlage, na mizo prinese kavo in piškote.
Potem ugotavljamo, od kje smo prišli in kam želimo, nakar povedo, da ena cesta sicer obstaja, a je mišljena za štirikolesnike; po zadnjih neurih pa je tako slaba, da tudi ti ne morejo preko nje. Kakšen motor bi še spravili prek –  s pravim šoferjem, več pa ne pravijo…
Tako nam potem razložijo, kako naj se vrnemo nazaj v dolino, do Fojnice, od koder bomo najlažje našli pravo pot do jezera.
Po eni strani je to naša edina opcija, saj je dve in pol urni maraton po gozdnih cestah močno načel zaloge goriva na Rokovi Toyoti.
Po tankanju v Fojnici pot tokrat po asfaltni cesti nadaljujemo proti severu, kjer se cesta kmalu odcepi levo za Prokoško jezero. Prvih približno 10 kilometrov poti je slab makadam, po katerih vseeno precej drvijo razni Golfi dvojke in kakšen zguncan Mitsubishi Pajero prve generacije. Posebne kamikaze na tej poti so še štirikolesniki, ki skozi prah prejšnjih avtomobilov drvijo z svetlobno hitrostjo, pri tem pa se zanašajo na dobro priporočilo pri Allahu. Nato se cesta proti vrhu izboljšuje, vse dokler se sredi ničesar ne pojavi popolnoma nov asfalt. Svašta…
Za vstop do jezera zaračunajo 20 KM po avtomobilu in 6 KM po osebi.
Ker je v okolici jezera precej gneče, se odpravimo mimo jezera, kjer si na idilični lokaciji, obdani s kravicami, postavimo bivak.
Tudi nocoj z žara zadišijo čevapčiči, ki jih je včeraj kupila Irena. Proti večeru dobimo še obisk prijaznega “kužija”. Gromozanski tornjak z veliko bučo nas sprva malce prestraši, a nam hitro da vedeti, da je prišel samo pogledat, če imamo kaj za pod zob tudi zanj 😊. Moj novi najboljši prijatelj tega večera seveda od nas dobi kakšno mesnato poslastico, potem pa mu Irena v njegovem maternem jeziku pove, da je čas, da gre domov. In je tudi šel… brez prigovarjanja… 😊
Noč je bila na 1.670 metrih nadmorske višine precej vetrovna in mrzla, zato ne posedamo zunaj prav dolgo v noč. Mnogo prijetneje je namreč v zavetju naših avtomobilov.

 

Deveti dan (nedelja, 3. Avgust)

Zbudimo se v sončno jutro, spočiti in polni elana. Med kravicami si v miru pripravimo zajtrk, nato pa nam te brez kančka dvoma pokažejo, da smo se na njihovem pašniku zadržali ravno prav dolgo. Sledi premik čez hribe v smeri Gornjega Vakufa, saj se med potjo sončno vreme spet spremeni v oblačno z občasnim pršenjem iz neba. Pot od jezera naprej je precej kamnita in sprana, zato napredujemo počasi. Precej preseneča tudi dejstvo, s kakšnimi avtomobili se na to pobočje pripeljejo številni delavci, ki tod nabirajo borovnice. Sem in tja sicer srečaš kakšno manjše terensko vozilo, a v povprečju tukaj še vedno kraljujejo dobri stari Golfi dvojke, ki kljub nizki oddaljenosti od tal čudežno premagujejo vse ovire na teh slabih cestah skoraj 2.000 metrov visoko nad morjem.
Preko planine Vranice, po več kot dveh urah vožnje, blatni do ušes, prispemo do glavne ceste in pot nadaljujemo proti Bugojnemu, kjer nas že pošteno kliče kosilo. Postanek v Black Bull Steak & More se izkaže za zadetek v polno – odlično meso z žara, prijazna postrežba in sproščeno vzdušje v lepo opremljeni restavraciji, cene pa so takšne, da vrata zapustimo siti, zadovoljni in brez slabe vesti.
Vreme se postopoma slabša, zato le upamo, da bo pogled z našega naslednjega cilja dovolj dober. Preko gozdnatih pobočij in kamnitih poti se povzpnemo na vrh Paljenik, najvišjo točko planine Vlašić. Na skoraj 2.000 metrih nadmorske višine se običajno odpre razgled, ki vzame sapo: okoliške gore, doline in pašniki se razprostirajo v vseh smereh. Tokrat pa nas pričaka gosta megla in nizka oblačnost, zato žal večine razgleda ne vidimo. Na vrhu še vedno kraljujejo komunikacijski stolpi, ki spominjajo na zgodovino tega kraja. Paljenik je namreč v novejšem času služil kot vojaški komunikacijski center, z nekaj skritimi bunkerji, ki še vedno skrivajo svoje zgodbe.
Ko smo se spustili v dolino, je pričel dež, ki nato ni več ponehal vso noč. Za nameček sva zopet imela borbo z navigacijo… Hotel sem po drugi, krajši poti do Jajca, a odcepa, kjer je Garmin kazal levo, ni bilo nikjer. Skoraj na pol poti do Banje Luke obrnemo in se vrnemo skoraj do Travnika, nato po isti poti nazaj do Doljnega Vakufa in od tam naprej proti Jajcu.
Ker nam dež ni prizanašal in ker je Rokov šotor zgolj slaba šala v takem vremenu, smo iskali alternative glede njihovega spanja. Našli nismo ničesar primernega, le boljšo vremensko prognozo za Sanski Most, kamor naj bi se iz Jajca odpravili šele jutri.
Tako se odločimo pozabiti na Jajce in odpeljemo dalje. Večino dneva preživimo na cesti, dež pa nas odvrne od načrta, da bi sami kuhali, zato se za večerjo ustavimo v eni izmed restavracij ob poti v Čađavici. Vlajko Restaurant je prijeten kotiček z domačimi okusi. Hrana tukaj je bila vrhunska, vzdušje sproščeno in neformalno, cene pa so bile tudi tu prijazne.
Ura je že 22.00, ko nam uspe parkirati svoje avtomobile na – kot kaže aplikacija P4N – parkirišču za Dabarsko Pečino. Na žalost napovedi, da naj bi tu dež pojenjal, ne držijo.

 

Deseti dan (ponedeljek, 4.Avgust)

Zjutraj še vedno malce rosi iz neba, čeprav je bila napoved za danes boljša. A to nas ne zmoti pri jutranjem ritualu – skuhamo kavo in ob njej narežemo še malce suhe salame in sira za malico. Potem se peš podamo nekaj sto metrov stran iz parkirišča do Dabarske Pečine.
Dabarska Pečina je ogromna jama, do katere vodi rahlo strašljiv lesen most, obit z dotrajanimi deskami, zaraščenimi z mahom, ki na dotik rahlo drsijo. Most nima nobene varovalne ograje, kar mu daje dodaten divji značaj. Iz jame izvira reka Dabar, ki se nato vije skozi okoliško dolino, dostop do jame pa je mogoč le ob primerno nizkem vodostaju. Jama daje občutek majhnosti in popolnega miru hkrati, še posebej, ker smo bili tukaj povsem sami. Zanimivo je, da tako posebno mesto obiskuje tako malo ljudi, še posebej ker zaenkrat ni nobene vstopnine.
Nato se odpravimo še k eni naravni znamenitosti – slapu Bliha. S svojimi 56 metri je eden največjih slapov na tem območju in ko ga zagledaš, resnično dojameš njegovo veličino. Zaradi svoje lepote in posebnega pomena je slap zaščiten kot naravni spomenik in je del naravnega parka “Blihin slap”, ki se razteza čez kar 50 kvadratnih kilometrov neokrnjene narave. Dostop do njega je danes povsem preprost. Približno desetminutni sprehod po urejeni gozdni poti te popelje do tega veličastnega prizora. Tolmun spodaj mešajo mehurčki in šumenje, ki ustvarja pomirjujoče vzdušje. Obkrožen je z bujnim gozdom in skalami, ki dopolnjujejo občutek divjine in miru. Ob povratku preko mnogoterih stopnic se na izhodišču ustavimo še za sok in kavo, nato pa pot nadaljujemo do Bobijaškega oka.
Sprva asfaltno podlago počasi zamenja luknjast makadam, nato pa se znajdemo na kolovozu, ki nas pripelje do table, kjer piše, da je do našega željenega cilja le še 250 metrov. Predvidevam, da tisti normalni ljudje, ki se podajo na ogled te naravne znamenitosti, na tej točki parkirajo svoje avtomobile in se naprej podajo peš, mi pa se odpeljemo še naprej skozi zaraščeno pot, polno globokih blatnih kotanj, vse dokler padla drevesa ne preprečijo nadaljnje vožnje. Obračanje avtomobilov na tem mestu spominja na prizore iz filma Austin Powers, le da je okolica precej bolj zaraščena 😊.
Ko obrnemo avtomobile, zadnjih 50 metrov do jezera prehodimo peš. To posebno kraško jezero, ki spominja na ogromno “oko v naravi”, leži pod planino Grmeč, približno 20 km od Sanskega Mosta. Vsak obisk je po besedah domačinov drugačen. Ob obilnih padavinah jezero deluje kot izvir, ob manjšem vodostaju pa voda izgine v podzemlje in razkrije skale na dnu. Majhni slapovi, modra površina in okoliški gozd ustvarjajo prizor, kot iz pustolovskega filma, ob tem pa se kraj ponaša tudi z ljudskimi legendami o vilah in vilenjakih.
Raziskovanje narave nas pošteno zlakoti, zato Irena, meni na ljubo, v Sanskem Mostu najde pizzerijo – sicer težko priznam, a meso z žara mi namreč že gleda malce čez ušesa 😊 😊.
Izvrstna pica je bila seveda brez klasične šunke, a z nekaterimi klobasicam, z mesom podobnim pršutu ter s kajmakom. 👌
Po kosilu naš zadnji skupni večer preživimo v naravi v Nacionalnem parku Kozara. Vstop v park je plačljiv, a tukaj lahko kampiraš, kuriš ogenj in se po mili volji voziš v naravnem okolju (seveda v mejah normale). Na žalost je gozd izropan in bi tu lažje našel snežaka iz bajke kot suho poleno, zato bo poslovilni kres tokrat odpovedan.
Ob družabnih igrah se vseeno zaposlimo in se na počitek odpravimo v poznih večernih urah.

 

Enajsti dan (torek, 5. Avgust)

Po zajtrku se skupaj odpravimo proti planoti Mrakovica, kjer sredi gozda Nacionalnega parka Kozara stoji mogočen Spomenik revoluciji. Ta impresivni betonski monolit, visok 33 metrov, stoji kot tiha priča pogumu in žrtvam partizanov ter civilistov med Kozarsko ofenzivo leta 1942. Njegova arhitektura, ki združuje masivne in prazne površine, ustvarja igro svetlobe in sence, ki obiskovalca skorajda ustavi v tišini.
Ob glavni strukturi se razteza spominski zid z imeni skoraj 10.000 partizanov, ki obiskovalca še bolj poveže z zgodovino kraja. Pot do spomenika vodi skozi gozd, nato pa se odpre v jaso, kjer monumentalnost kraja še posebej pride do izraza. Ob strani stoji tudi muzej, ki s fotografijami in artefakti pripoveduje zgodbo o odpornem življenju na Kozari.
Obisk Mrakovice je hkrati kulturno, zgodovinsko in naravno doživetje – a tudi moje slovo od družine Prezelj. Pred njimi je še nekaj dni dopusta, mene pa žal kliče delo in pred menoj je še dolga pot domov.
Po skoraj šestih urah vožnje si končno privoščim postanek za kosilo v Kočevju. V Gostišču Tri Zvezde sem želel preveriti njihovo slavno pizzo – in res, po ugrizu sem vedel, da je dalač najboljša. Sit in zadovoljen nadaljujem pot in po še treh urah vožnje končno parkiram svoj avtomobil pred domačim pragom.

.

.

.

 

Za konec?

2250 kilometrov, skoraj 300 litrov goriva in 11 nepozabnih dni je za nami. Od mirnih jutranjih kav v Kalinoviku in skrivnostnega Lukomirja, preko razgledov z Bjelašnice in Igmana, adrenalinskih trenutkov na bob stezi Trebevići, pa do skrivnostnih tunelov v Visokem, slapov Kozice in Prokoškega jezera – vsak dan nam je ponudil nekaj posebnega. Spoznali smo prijazne domačine, se spopadali z zaraščenimi makadami, odkrivali skrite kraške bisere, občudovali naravne veličastnosti in se pošteno namučili z navigacijo, ki je pogosto delala po svoje.
Vreme je bilo naš zvesti spremljevalec – dež, megla in hladni večeri so nas izzivali, a hkrati tudi učili potrpežljivosti in nas spodbujali, da smo vsak trenutek preživeli z intenzivnostjo. Vsaka kaplja dežja, vsak blatni kolovoz in vsaka nepredvidena ovira so postali del zgodbe, ki jo bomo pripovedovali še dolgo.
Čeprav je Bosna poleti običajno vroča kot pekel, smo doživeli prav nasprotje – mrzle noči, vetrovne višine in nepričakovane nevihte. Pa vendar smo prečrtali veliko od zastavljenih ciljev, se smejali, uživali v kulinariki, naravi in družbi, in predvsem odkrivali lepoto tega raznolikega, skrivnostnega in nepredvidljivega sveta. Ni nam bilo dolgčas, prav nasprotno – vsak dan je bil poln presenečenj in užitkov.
Ker pravijo, da slabega vremena ni, le slabo pripravljeni na slabo vreme, lahko z nasmehom rečemo: dež nas je res večkrat namočil, veter in blato so nam popestrile pot, a smo kljub temu doživeli stvari, ki nas osrečujejo. Smeh, nepričakovane situacije in nepozabna doživetja pa so nam dale zgodbo, ki nas bo vedno spominjala, da je prava vrednost avanture v skupnih trenutkih, vztrajnosti in nepozabnih doživetjih.

 

 

 

 

KORISTNI PODATKI:

JEZIK: Bosanski, Hrvaški, Srbski

VALUTA: Konvertibilna marka- 1 BAM (tudi KM) = 0,51 EUR (1,95 BAM(KM) = 1 EUR)

VIZA: Za slovenske državljane  viza NI potrebna

CENA GORIVA (Diesel / 1L): 2,36 BAM(KM) = 1,20 EUR (Avgust 2025)

 

UPORABNE KOORDINATE:

– Kamp Korana: N 44°56.899  E 15°38.556

– Gola Plješivica – radarska postaja: N 44°47.628  E 15°44.910

– Jezero župica: N 44°18.017  E 16°31.166

– Šatorsko jezero: N 44°09.555  E 16°36.100

– Kamp Blidinje: N 43°35.997  E 17°29.176

– Znameniti most na reki Neretvi: N 43°39.250  E 17°45.734

– Tito bunker: N 43°38.052  E 17°59.694

– Bivak nad Mostarjem: N 43°19.253  E 17°48.473

– Orlovačko jezero: N 43°22.658  E 18°32.981

– Skakalnica Igman: N 43°46.100  E 18°15.028

– Baščaršija: N 43°51.582  E 18°25.878

– Baščaršija P: N 43°51.405  E 18°25.767

– Bob steza Trebević: N 43°50.467  E 18°26.533

– Tuneli ravne, Visoko: N 43°59.989  E 18°09.597

– Slapovi Kozice: N 44°00.963  E 17°51.242

– Prokoško jezero: N 43°57.457  E 17°45.290

– Paljenik: N 44°17.578  E 17°38.183

– Dabarska pečina: N 44°42.601  E 16°38.310

– Slap Bliha: N 44°47.340  E 16°31.488

– Bobijaško oko: N 44°42.103  E 16°27.773

– Bivak NP Kozara: N 45°00.270  E 16°53.868

 

 

VSTOPNINE IN KAMPI:

– Kamp Korana:         24,45 EUR (1 oseba)

– Kamp Oaza:            76 EUR (3x avto, 4x odrasle osebe, otroci do 14 let brezplačno)

– Kamp Blidinje:         15 EUR (1 oseba)

– Tito Bunker:             20 EUR (1 oseba) – obisk možen le z vnaprejšnjo rezervacijo (24ur prej)

– Tuneli Ravne:          10 EUR (1 odrasla oseba), 5 EUR (1 otrok 7-14)

– Prokoško jezero:      10 EUR (1 avto), 3 EUR (1 oseba)

– Slap Bliha:               1,5 EUR (1 oseba)

– NP Kozara:              2 EUR (1 oseba), 1 EUR (otroci 6-15 let)

 

ŠE NEKAJ ZANIMIVE STATISTIKE:
– Skupaj prevoženih kilometorv:                                     2250
– Količina porabljenega goriva:                               288 litrov
– Povprečna poraba:                                         12,8 l/100km