Maroko (2024)

MAROKO 2024 

Tokratni potopis o našem raziskovanju Maroka bom začel z besedami ameriškega romanopisca in potopisca Paula Edwarda Therouxa, ki je nekoč zapisal:

“If you only get to visit two continents in your lifetime, visit Africa – twice.”

V slovenskem prevodu bi to pomenilo:

“Če lahko obiščete samo dve celini v svojem življenju, obiščite Afriko – dvakrat.”

Afrika me je očarala tako močno, da je to že moj šesti obisk te celine. Upam lahko le, da jih bo v mojem življenju še veliko več.

Maroko je bil na mojem seznamu želja že dolgih deset let – oziroma vse odkar sem videl prelepe fotografije teh krajev, ki jih je ovekovečil moj prijatelj Duško. Občasno zasede tudi sovozniški sedež v mojem Mosaferju in prav njegovi posnetki so me navdihnili, da sem si Maroko začel resneje predstavljati. Lani smo končno začeli resno razmišljati o obisku te obmorske države v severozahodni Afriki.

Ekipa se je med načrtovanjem nekoliko spremenila. Končna udeleženca sta bila Matjaž s svojim posebnim Nissanom Patrolom W260, ki ga je skozi leta postopoma opremljal prav za tovrstna potovanja, ter Matic in Lara, ki bi sicer potovala z novim oziroma pravkar obnovljenim Nissanom Patrolom Y61. A okoliščine so privedle do tega, da sta se nam pridružila z nekoliko bolj civilnim avtomobilom – Hondo CR-V. Meni pa je družbo na sovozniškem sedežu delal Blaž, ki, tako kot vsi ostali, prihaja iz štajerskega konca Slovenije.

Prvi dan (sreda, 16. Oktober)

“Skrivnostna noč in pot proti neznanemu.”

Kot že po tradiciji je naša zbirna točka pred odhodom proti pristanišču v Genovi parkirišče ob Petrolovi bencinski črpalki v Rožni Dolini.
Okoli 18. ure na dogovorjeno mesto prispe Matjaž, ki s seboj pripelje mojega sopotnika Blaža. Čakamo še zamudnika – Laro in Matica. Ker vemo, da je gorivo v Italiji občutno dražje, najprej poskrbimo, da so naši rezervoarji polni, nato pa se odpravimo v bližnjo picerijo, kjer si privoščimo sproščeno večerjo pred dolgo vožnjo.
Pred odhodom prestavimo Blaževe stvari iz Matjaževega avtomobila v mojega, uskladimo frekvence na naših radijskih postajah in tako nekaj pred 21. uro končno štartamo na pot.
Cesta nas vodi mimo številnih mestnih luči in tišine avtoceste, dokler si v Bresciji ne privoščimo kratkega postanka za razteg nog in skodelico kave. Pot nato nadaljujemo do Tortone, kjer si privoščimo tri urno pavzo za počitek.
Od tam nas od Genove loči le še slaba ura vožnje, kjer nas bo jutri v pristanišču pričakala ladja – začetek novega poglavja naše poti.

Drugi dan (četrtek, 17. Oktober)

“Zgrešen odcep, kazen in draga večerja.”

Gladek prihod do pristanišča v Genovi mi očitno ni usojen. Prvič, ko se mi je to zgodilo, sem zgrešil odcep z avtoceste že precej prej; tokrat sem odcep sicer zadel, žal pa ne tudi izvoza za pristanišče. Rezultat? Avtomobile smo pred ladjo parkirali dobre pol ure kasneje, kot bi sicer lahko. V tretje gre rado, pravijo … bomo videli. 😉
Ob prihodu nam izmerijo dolžino avtomobilov, poštempljajo karte in že stojimo v vrsti, urejeni kot hiše v Trstu.
Z vso potrebno dokumentacijo se odpravimo do “check-ina”, kjer množica nestrpno pričakuje, kdaj se bodo odprla okenca, da bi potrdila o nakupu kart zamenjali za prave vozovnice. Mine ura, dve, tri … in šele po štirih urah se končno pojavi nekdo od osebja, ki nam sporoči, da je tokrat check-in v drugi stavbi.
Ko končno prispemo na pravo mesto, naju z Matjažem čaka še kazensko doplačilo zaradi prevelike dolžine avtomobila. Na karti sva označila vozilo do petih metrov, ker ponavadi nihče ne preverja, dejansko pa “imava dolgega”  5,20 metra. Ob prihodu v pristanišče so nas sicer izmerili, a nihče ni protestiral – le nekaj je na hitro nakracal na karto in nam vrnil dokumente.
Na okencu so to čačko seveda znali razbrati, kazen – ali bolje rečeno doplačilo – za dodatnih 20 centimetrov pa ni bilo prav poceni. Z Matjažem sva tako vsak odštela po 100 evrov … ampak na ladjo smo vendarle prišli!
Zaradi višine avtomobila parkirava v srednji garaži, skupaj z avtodomi, medtem ko Matica napotijo v spodnjo krovno palubo.
Nekaj minut pred tretjo uro popoldne končno izplujemo iz pristanišča.
Vreme zunaj ni bilo ravno vabljivo – močan veter in dež sta nas hitro pregnala v notranje prostore, kjer smo v miru razdelali načrt našega potovanja.
Zvečer smo se odpravili še na večerjo v samopostrežno restavracijo, kjer me je račun dobesedno pustil odprtih ust. Saj razumem, da je hrana na ladji dražja, a ne spomnim se, da bi kdaj prej za “self-service” obrok odštel toliko denarja.
Za krožnik testenin, grško solato, tiramisu in pločevinko Spritea (0,33 l) sem odštel kar krepkih 28 evrov.
Po večerji smo se udobno namestili v loži, kjer smo imeli priložnost prisluhniti živi tradicionalni maroški glasbi. Večer smo zaključili sproščeno – s kartami v rokah in nasmehi na obrazih.

Tretji dan (petek, 18. Oktober)

“Plovba, nova poznanstva in vonj neapeljske pice.”

Plovba iz Genove do Maroka traja dva dni, vmes pa prav veliko nimaš početi. Vreme se je sicer izboljšalo, kar nam je omogočalo brezciljno tavanje po ladji – sem in tja, z občasnimi postanki na palubi, kjer smo ujeli kak sončni žarek.
Čas sta nam krajšala tudi Boris in Rok, ki smo ju spoznali med plovbo. S svojima motorjema sta se, podobno kot mi, odpravljala na road trip po Maroku, zato smo hitro našli skupne teme in se zapletli v prijetne pogovore o poti, opremi in načrtih.
Na ladji je treba opraviti tudi policijsko kontrolo, ki omogoča hitrejši postopek na carini ob prihodu v Maroko. Zato nikar ne pozabite vseh dokumentov – tudi tistih od avtomobila – saj med plovbo dostop do garaž ni mogoč.
Med potjo ladja za kratek čas postane v Barceloni, kjer se vkrca množica terenskih vozil, tovornjakov in motorjev, večinoma s španskimi in francoskimi registrskimi tablicami.
Zajtrk in malice si pripravljamo iz “nahrbtnikov”, za večerjo pa se vseeno odločimo, da si privoščimo nekaj toplega. Tokrat gremo v restavracijo, saj so cene skoraj enake tistim v samopostrežni, le da te tukaj posedejo za lepo pogrnjene mize, postreže pa natakar. No … o njegovih sposobnostih bi se dalo še razpravljati.
Jaz si privoščim pravo neapeljsko pico, ki je videti odlično in je tudi okusna – cena, okoli 15 evrov, pa povsem sprejemljiva za ladijske razmere.

Četrti dan (sobota, 19. Oktober)

“Silhueta, pristajanje in kaotična prva noč.”

Nov dan je pred nami. Kljub temu, da hodimo spat precej pozno, se mi je tokrat uspelo prebuditi še pred sončnim vzhodom. V tišini, ko večina ladje še spi, sem si v miru privoščil svoj najljubši metin čaj. Tudi danes smo si čas krajšali z debatami z našimi novimi prijatelji, dokler ni napočil trenutek, ko bi se zunaj morda že lahko pokazalo nekaj novega.
Ne vem zakaj, a vedno me prevzame tisti občutek pričakovanja, ko se na obzorju začne risati silhueta nove celine – tiste, ki bo naš dom naslednjih nekaj dni. Preplavijo me posebni občutki, ko po dolgem času spet zrem proti afriški pokrajni, tako drugačni od naše. Čeprav v Maroku še nikoli nisem bil, sem imel občutek, kot da se vračam v svoj drugi dom.
Okoli 15. ure končno priplujemo v Tanger Med – mogočno maroško pristanišče, kjer se srečata Sredozemsko in Atlantsko morje. Ustanovljeno je bilo leta 2007, tik ob izhodu iz Tangerja in je postalo prvo sredozemsko pristaniško središče, ki je prineslo razvoj širše regije. V prihodnjih letih ga nameravajo še razširiti, da bi obvladali vse večji pretok tovora med celinami.
Preden zapustimo ladjo, se dogovorimo, da se po izvozu počakamo in skupaj nadaljujemo do carine. Z Matjažem zapustiva ladjo pred Maticem, a nama ne dovolijo čakati ob izvozu, zato greva naprej in opraviva vse potrebne formalnosti. Na koncu se srečamo na velikem parkirišču, kjer Matica čakava kar nekaj časa – izkazalo se je, da je trmasto vztrajal pri tem, da se dobimo na prvotnem mestu, ne vedoč, da sva midva že precej pred njim. 🙂
Meja sicer poteka hitro in brez zapletov – precej bolj “evropsko”, kot sem pričakoval, sploh v primerjavi s tisto v Tuniziji. Na izhodu iz carine še dvignemo nekaj lokalne valute na bankomatu, do maroških SIM kartic pa žal še nismo prišli.
Prvi bivak imamo načrtovan razmeroma blizu. Točko nam je posredoval Mišo, ki je tam že prespal s svojim tovornjakom – lokacija je označena tudi na P4N. Parkiramo na robu plaže, postavimo šotore, stole in mize. Matjaž že kuri svoj žar na oglje, medtem ko se okoli nas mulci podijo s kitajskimi štirikolesniki in se dokazujejo, kdo je bolj drzen.
Še dobro se nismo udomačili, ko se pojavi poba v trenirki s puško čez ramo. Prijazno, a odločno nam pove, da tukaj žal ne smemo ostati. Poskušam ga prepričati, da bomo prespali le eno noč in zjutraj odrinili naprej. Po radijski zvezi vztrajno komunicira s svojimi nadrejenimi, a brez uspeha – olje na žaru je že zagorelo, mi pa moramo vseeno spakirati in poiskati novo prenočišče.
Naslednjo točko sem našel v bližini mesta Tétouan, a se ni izkazala za primerno. Nato uporabim točko, ki mi jo je dal Damjan Vrenčur – v bližini jezera. V trdi temi se pripeljemo tja in ugotovimo, da je kraj popoln: ravna podlaga, mir in tišina, nikjer žive duše. Le lepo rejena muca nas pride pozdravit in nam vošči lahko noč.

Peti dan (nedelja, 20. Oktober)

“atletski vodnik in kostanji.”

Zjutraj se zbudimo v sončno jutro s čudovitimi pogledi na jezero. Štajerci sicer pravijo, da spominja na »šoder jamo« v Dupleku, a kaj bi jaz vedel – tam še nisem bil. 😊 Za malce adrenalina na vse zgodaj zjutraj, je poskrbel Matic, ko je predobro pospravil svoj telefon, a ga je po temeljiti inventuri svojega avtomobila vendarle našel. In tako smo lahko nadaljevali proti svoji zaciljani poti. Naša prednostna naloga to jutro je nakup SIM-kartice za naše telefone, da bomo lahko ostali družabno povezani in seveda iskali uporabne informacije. Na eni izmed lokalnih bencinskih črpalk nam vendarle uspe nakup: 200 maroških dinarjev za 20 GB podatkov in 20 MAD za SIM-kartico. Postopek traja nekoliko dlje, saj nas je pet željnih interneta, a nam na koncu vendarle uspe.
Tako opremljeni s telefonskimi karticami se podamo naprej proti znanemu modremu mestu Chefchaouen. Klasično nas hoče vsak usmeriti na svoje parkirišče – ker smo turisti. Zanimivo pa je, da nas je nek mladenič peljal na nekoliko bolj oddaljeno parkirišče, medtem pa ves čas tekel pred avtomobilom. Na koncu je seveda pričakoval finančni prispevek za svoj »maratonski krog«, čeprav ga v resnici nihče od nas ni prosil, da teče pred nami, parkirišč je bilo ob poti kar nekaj, ki bi jih našli tudi brez njegove pomoči.  Po nekaj zbadanja glede njegovega »atletskega nastopa« mu vseeno stisnem nekaj dinarjev v roko – končno sva oba zadovoljna: on, ker je dobil plačilo za tek, jaz, ker sem ostal suveren v avtu.
Ura je skoraj dve popoldan in prevroče je za ogled, zato se le na hitro sprehodimo po ulicah. Spotoma kupimo svež kruh in se ustavimo na kosilu. Jedli smo v restavraciji s strešno teraso, ki ponuja senco izpod bambusovih palic in tako lovi vsaj malo sapice v tej vročini. Ker bo tajinov (lokalnih maroških jedi) še dovolj, sem se tokrat raje odločil za »chicken shawarmo«. 😊
Pot nas nato vodi proti Meknesu. Nekje sredi poti se Garminova navigacija odloči za svoj izlet – nič hudega, saj nas pripelje na vrh hriba, od koder so razgledi v dolino še lepši. Predvsem pa je tam veliko manj policajev z radarji. Ceste v tem delu so sicer zelo dobre, omejitve pa le redko kje presežejo 80 km/h; veliko je tistih z oznako 60, tik pred krožnimi križišči (ki jih je tukaj, mimogrede, res ogromno) pa se omejitev zmanjša na 40 km/h.

Bivak smo postavili nekje na pol poti proti Meknesu, na eni izmed točk, ki smo jo našli v aplikaciji P4N, ob reki, ki se je na zemljevidu zdela dobra lokacija. Sama lokacija ni bila slaba, bolj so bili nadležni mulci (stari okoli 15 let), ki so prišli najprej fehtat bombone in čokolado, potem pa so prestavili v višjo prestavo in spraševali po pivu. Seveda niso dobili nič od naštetega. Tovrstnega »fehtarjenja« ne podpiram, enakega mnenja pa so bili tudi ostali člani ekipe – da tak način naredi več škode kot koristi.

Po dobri uri, ko se je zmračilo in so ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, so nas otroci končno zapustili in smo v miru pripravili večerjo. Aja, pa še kostanje smo spekli – tiste, ki jih je Matjaž kupil v Chefchaouenu – in jih imeli za sladico! 🌰🔥

Šesti dan (ponedeljek, 21. Oktober)

“Štajerci in Rimljani.”

Zbudili smo se v megleno jutro. Naš bivak je stal na otočku sredi reke – idealno za tiste, ki si želijo malo zasebnosti in manj obiskov radovednih domačinov. Čeprav so nas svarili pred poplavami, smo ugotovili, da je bila skrb odveč. Okoli mene so namreč bili sami Štajerci – dokaz? Jutranji upadel nivo reke. 😊
Po zajtrku smo se odpravili proti Volubilisu. Cesta je bila večinoma popolnoma ravna, le tu in tam je zavila levo ali desno, radarji pa so se pojavljali ravno prav, da smo vozili dovolj previdno. Med vožnjo smo občudovali neskončne nasade oljk in široka obdelana polja – skoraj kot da bi gledali zeleno tapiserijo, ki se širi do obzorja.
Volubilis je starodavno mesto, ki je svojo zgodbo začelo kot berbersko naselje, kasneje postalo prestolnica Mavretanskega kraljestva, nato pa pod rimsko oblastjo doživelo pravi razcvet. Rimski del mesta je v 2. stoletju zasijal z baziliko, templjem, slavolokom in razkošnimi hišami z mozaičnimi tlemi – bogastvo je prihajalo predvsem iz oljk. Če si kdo mislil, da Rimljani niso znali uživati, Volubilis jasno dokazuje nasprotno.
Okoli leta 285 je mesto padlo v roke lokalnih plemen in Rim ga nikoli več ni zavzel – očitno je bilo preveč oddaljeno za cesarsko udobje. Naselje je obstajalo še več stoletij, najprej kot krščansko, nato kot islamsko središče, dokler ga v 11. stoletju niso opustili. Danes so ruševine delno izkopane in obnovljene, vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine kot eden najbolje ohranjenih rimskih mest na obrobju cesarstva. Sprehod med starimi kamni je kot potovanje v preteklost – skoraj slišiš Rimljane, ki praskajo po mozaičnih tleh ali se prepirajo, kdo bo pomagal pri trgatvi oljk.
Po ogledu smo si v bližnjem lokalu privoščili še kavo in metin čaj.

Iz “starih kamnov” smo se nato podali čez hribovje proti mestu Fez. Vmes smo naredili še kratek postanek in kar ob cesti skuhali hitro juhico – Michelinov chef bi bil ponosen. V Fezu smo obiskali usnjarno in spremljali postopke barvanja usnja. Znan je po značilnem vonju, predvsem zaradi golobjih iztrebkov, s katerimi mehčajo usnje – a tokrat ni bilo tako hudo, brez problema smo zdržali brez metinih listov pod nosom, kot jih turistom običajno ponujajo.

Če te zanimajo temperature: danes ob 15.30 je kazalo 30 stopinj, zvečer pa je prijetno obleči dolge rokave – ravno prav za mešanje vročine dneva s hladno večerno sapico.
Bivak smo postavili nekje dobro uro stran iz Feza. Malce stran iz glavne ceste na jasi z razgledom na nočno nebo in luči v dolini. Za večerjo imava z Blažom na meniju pašto Bolognese – čeprav smo v Maroku, trebuhi pač zahtevajo svojo italijansko pravico.

Sedmi dan (torek, 22. Oktober)

“opice, radar in hribovska “pisarna.”

Še eno prečudovito jutro je pred nami – in tudi dolg transfer. Malica je zato malo bolj obilna, saj nas čaka kar nekaj kilometrov. Naš prvi postanek je narodni park Ifrane, znan po gostih cedrovih gozdovih in igrivih berberskih makakih. Ta privablja obiskovalce, ki iščejo edinstveno mešanico naravnih lepot in evropskega alpskega vzdušja. Ko se sprehajaš pod starodavnimi drevesi in opazuješ opice v njihovem naravnem okolju, se čas za trenutek ustavi. Kot zvezde pragozda se primati nastavljajo objektivom – radovedni in brez sramu.
Mnogi obiskovalci jih radi hranijo, kar opice s pridom izkoriščajo. Če nisi previden, ti lahko v trenutku iz rok izpulijo celo vrečko dobrot in jo urno odnesejo v krošnje mogočnih dreves. Poleg opic je tukaj tudi veliko domačinov, ki želijo nekaj zaslužiti s prodajo hrane za kosmate prebivalce gozda in to počnejo zelo vztrajno, zato se jih ni tako lahko znebiti.
Pot naprej je precej dolgočasna. Ogromne ravnice, na katerih ni skoraj ničesar, razen kakšnega polja sem ter tja. Cesta le redko naredi ovinek, povsod pa je neprekinjena črta in table, ki opozarjajo na največjo dovoljeno hitrost 80 kilometrov na uro.
Hitro malico smo si pripravili kar ob cesti, kjer je Matjaž za senco raztegnil svojo ogromno tendo, pritrjeno ob stranici strehe njegovega avtomobila.

Da dan ne bi bil preveč monoton, pa so poskrbeli kar možje postave, ki so se odločili, da sva z Matjažem vozila prehitro. Zanimivo pa je, da Matic, ki je vozil vedno tik za nama, omejitve ni prekoračil – le midva. Policist, ki je kar dobro govoril angleško, pristopi do mojega avta (bil sem na čelu kolone) in z nasmehom pravi:

»Tole je bilo pa malce prehitro, a? 😊 Malo nazaj so vas izmerili z radarjem – ti si vozil 103 km/h, avto za tabo pa 104 km/h. Pridi, se bova pogovorila ob mojem avtomobilu.«
Tako grem s policistom čez cesto do njegovega vozila, kjer se udobno vsede in pravi:
»Glej, kazen za ta prekršek znaša 300 dirhamov, ampak daj 200 pa je!«
Vesel nad popustom mu stisnem v roke dvestotico, nakar vpraša:
»Kako se kliče drugi voznik?«
»Matjaž,« mu povem. In že kriči iz avtomobila, vesel nad denarnim izkupičkom:
»Matjaaaž, come!«

Poleg tega še maha z roko, naj se mu približa. Tarifa je bila za Matjaža popolnoma ista. Po plačilu se vrneva do avtomobilov; policisti nam zaželijo srečno pot, a nihče ne doda: Vozite bolj previdno in počasneje… To bi bilo verjetno slabo za biznis. 😊

Še nekaj časa po tem, ko smo se odpeljali naprej, smo se spraševali, od kod se je vzel radar – saj na celi cesti ni bilo ne drevesa, ne grmička, kaj šele kamenja, za katerim bi se lahko skril gospod z radarjem. Ampak nič zato, taka je igra in z njo se moraš sprijazniti. Konec koncev, kot pravi moj kolega Mitja-Ipsilon:

»Če nisi pojahal radarja, nisi bil v Maroku.«
Na koncu še doda:
»No, vsaj tarifa je še vedno ista!« 😊

Kot smo predvidevali, do Ouzoud Falls danes nismo prišli – ampak saj smo na dopustu, mar ne? 😊

Za spanje nam je tokrat točko našel Matic. Nahajala se je visoko v hribih, na 1870 metrih nadmorske višine, od koder so se razprostirali izjemni razgledi in čudovit sončni zahod. Jaz sem moral tukaj opraviti še eno malenkost za službo prek računalnika – in moram priznati, da se nad takšno »pisarno« res ne moreš pritoževati.

Osmi dan (sreda, 23. Oktober)

“slapovi, čaj in diskoteka.”

Kljub visoki nadmorski višini noč sploh ni bila hladna, kot smo sprva pričakovali. Vetrič je ponoči pojenjal, nebo so zakrili rahli oblaki, zato je bilo spanje prijetno tudi za tiste v šotorih. No, z izjemo Lare, ki je imela nekoliko težjo noč – dobila je vročino in se zaradi nje neprestano zbujala.
Jutra niso bila ravno naša vrlina. Čeprav smo se zbujali razmeroma zgodaj, smo svoj bivak zapustili šele okoli pol desetih. Do takrat se je skozi oblake že začelo prebijati sonce, ki je poskrbelo za obilico dobre volje in pozitivne energije.
Slaba makadamska pot, ki nas je včeraj pripeljala do vrha, nas je tokrat vodila v dolino, do asfaltne ceste, kjer smo pot nadaljevali proti slapovom. Ob cesti smo nakupili še svež kruh, zelenjavo, nekaj sadja in vodo, nato pa se podali naprej po čudoviti pokrajini, ki se je ves čas spreminjala ter ponujala razglede na dolge ravnice, strme hribe in široko dolino pred nami.
Ko smo prispeli do slapov, smo avtomobile parkirali na enem izmed plačljivih parkirišč in se odpravili do razgledne točke pod slapovi.

Tam smo uživali v prijetni sapici, ki jo je ustvarjala padajoča voda. Po ogledu slapov smo si privoščili še odličen metin čaj.

Pitje čaja v Maroku se nekoliko razlikuje od tistega v Tuniziji, ki sem ga bolj vajen. Tukaj ti čaj postrežejo v čajniku, ki je navadno iz svetleče kovinske zlitine. Ima dolgo, elegantno ukrivljeno cev, ki omogoča točenje z višine in tako ustvari značilno “penjenje” metinega čaja.
Poleg čajnika dobiš enega ali dva večja kosa sladkorja v kocki, ki ju vržeš v lonček, nato pa čaj preliješ v steklen kozarček in nazaj v čajnik. Ta postopek ponoviš pet- do šestkrat, da se sladkor dobro raztopi in premeša s čajem. Saj ne, da bi to obvladal že od prej, a sem se hitro učil pravilne tehnike z opazovanjem domačinov. 😊

Kot zanimivost – poln čajnik zadostuje za približno tri do štiri kozarčke. Običajno vsakemu prinesejo svoj čajnik, cena pa je le okoli enega evra!

Prvič na naši poti smo si po osmih dneh privoščili tudi kamp in s tem nekaj več osebne higijene ali kot so rekli ostali člani: »Končno tuš!« 😊

Kamp Zebra je sicer urejen, a majhen kamp, ki se nahaja tik nad slapovi. Ker je bil prostor večinoma zaseden z dobrovoljnimi starejšimi Belgijci, ki so sredi kampa igrali nogomet in se pri tem na ves glas režali, so nas stisnili v en vogal in za nami zaprli vrata. Kamp namreč ni mogel več sprejeti žive duše!
Kuhinja v kampu ni delovala – ali pa morda sploh nikoli ni obstajala, kdo bi vedel. Moje znanje francoščine je namreč približno tako uporabno kot dežnik sredi puščave.

Večerjo smo si zato ponovno pripravili v naši “mišelinovi restavraciji pod tisočerimi zvezdami”, preostanek večera pa preživeli v dobrem razpoloženju ob Matjaževi “diskoteki”. 🎶

Deveti dan (četrtek, 24. Oktober)

“Dež + Atlas = Kaos.”

Ponoči smo imeli nekaj dežnih kapelj – ravno toliko, da smo lažje zaspali. Zjutraj sicer običajno nismo ravno hitri, a danes nam uspe zapustiti kamp že ob deveti uri.
Pred nami je še en dolg dan vožnje, tokrat čez Visoki Atlas. Ker je pot dolga, bencinskih črpalk pa v hribih ni, smo se najprej oskrbeli z dovolj goriva, nato pa nadaljevali pot proti zasneženim vrhovom. Cesta čez Atlas je bila obsijana s soncem, kičasto barvita in ponujala fantastične razglede.
Pot nas je vodila skozi številne vasi, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Vasi so majhne, hiše sezidane iz blata, naokoli pa tekajo raznolike živali – od koz, ovc, krav in kokoši do psov in mačk. Še več kot živali pa je otrok, ki tu pogosto ne hodijo v šolo – bodisi zato, ker so šole predaleč, bodisi zato, ker v njih ni učiteljev, ki bi poučevali.
Tudi šolski sistem v Maroku je drugačen kot pri nas. Obvezno šolanje traja do 15. leta starosti in zajema osnovno šolo (za otroke med 6. in 12. letom) ter nižjo srednjo šolo, ki traja tri leta (od 12. do 15. leta). Šolanje v javnih šolah je v tem obdobju brezplačno, a v ruralnih območjih otroci pogosto sploh ne hodijo v šolo.
Ko se vozimo skozi vasi, nas otroci že od daleč prepoznajo kot turiste in stečejo proti cesti, po kateri peljemo. Večina navdušeno maha in upa, da se bomo ustavili – v zameno za kakšen cekinček. Bomboni, čokolade in druge sladkarije jih ne zanimajo preveč. A tu in tam se najde tudi kak fantič, ki, ko zagleda tuj avtomobil, začne pobirati kamne in jih metati proti vozilu. Takrat ti kri v žilah zaledeni in zadržiš dih v upanju, da njegov met ni preveč natančen – saj je razbito okno zadnje, kar si želiš tako daleč od doma.
Kljub razmeroma dobro urejeni makadamski cesti je vožnja na tej višini s terenskimi vozili pravi izziv. Maticova Honda, opremljena s sodobnimi senzorji in računalniki, se je redkejšemu zraku lažje prilagodila kot najina stara Nissana, ki sta sopihala počasneje. Matjažev Patrol ima namesto originalne elektronsko vakuumsko črpalko za pomoč pri zaviranju, a tudi ta ni delovala povsem brez težav na tej višini. Tako je Matjaž večino spustov z nadmorske višine okoli 2500 metrov opravil skoraj brez zavor, kar je še dodatno upočasnilo naš tempo.
Za 270 kilometrov poti smo potrebovali kar devet ur – seveda skupaj s postanki za kosilo, nakup kruha, “pi-pi” pavzami in obveznim fotošutingom, saj izjemnih motivov tu nikoli ne primanjkuje.
Na poti smo se kar petkrat povzpeli nad 2000 metrov. Prvi vrh je dosegel 2640 m, drugi 2944 m, tretji 2830 m, četrti – naš današnji izziv – pa kar 3005 m nadmorske višine. Še ena kljukica več! Z “Mosaferjem” sva bila tokrat že drugič nad magično mejo treh tisočakov. Zadnji vzpon, visok 2365 m, je zaključil naše današnje vzpone, sledil pa je le še spust proti Dades Gorgu.
Že ob vzponu na najvišji vrh nas je dohitel leden dež, ki je zbadal našo golo kožo, ko smo hiteli slikati tablo na vrhu, dež pa se je nato v dolini še okrepil. Na lastne oči smo se prepričali, kako velike težave lahko lokalnemu prebivalstvu povzroči (za nas povsem običajen) dež. Zaradi erozije neporaščenih hribov so se ceste spremenile v blatne potoke, pobočja so prepredli hudourniki, promet pa je bil ponekod močno oviran zaradi nanosov peska in blata.
V dolini smo še na hitro poslikali “Monkey Paws” , ki je eno izmed manj znanih, a izjemno impresivnih naravnih znamenitosti Maroka. Gre za skalno formacijo ob cesti pri Tamlaltu, znano tudi kot “Opičji prsti”. Visoka pečina je videti, kot bi imela dolge kamnite prste, ki se iz reke spodaj dvigajo proti nebu – prizor, vreden postanka.
Načrtovano kampiranje ob reki je zaradi porasta vodostaja dobesedno padlo v vodo. V dolini Dades že tako ali tako primanjkuje mest za divje kampiranje, poleg tega pa imamo s sabo tudi dva šotora, ki se postavljata na tleh, kar je v blatnih razmerah skoraj nemogoče. Tako smo se odločili za kamp.
Camping Ait Oudinar je majhen, a lepo urejen kamp z urejenimi sanitarijami in prijaznimi lastniki, ki so nam za dobrodošlico še preden smo avtomobile do konca parkirali, prinesli metin čaj.
Ker je bila že pozna ura, smo se odločili, da danes kuhalnico prepustimo komu drugemu.. Moje znanje francoskega jezika se v zadnjih dneh ni ravno razcvetelo, zato sem lastniku kampa verjetno naročil nekaj med juho, taksijem in sobo za tri. Ampak hej, v bližnji restavraciji je nekaj užitnega vendarle prišlo na mizo! 😅
Večerja nas je v bližnji restavraciji pričakala ob dogovorjeni uri in bila je odlična. Za predjed so nam postregli olivni namaz, kruh, oreške in datlje, potem so prinesli še juho iz neznanih sestavin nato pa še tajin s tremi vrstami mesa, ob katerem so bile pečene hruške, jabolka in fige. Za konec so prinesli še nekaj sladic, ki smo jih zgolj poskusili – nihče ni bil dovolj pogumen, da bi pojedel celo, saj smo se vsi bali morebitnih prebavnih posledic. Cena večerje je bila sicer nekoliko višja kot je to običajno v Maroku (15 €), a vsekakor vredna svojega denarja.

Deseti dan (petek, 25. Oktober)

“Quatre deux: Smeh, blato in gorske soteske.”

Zbudili smo se v precej vlažno jutro. Upanje, da bi sonce pred odhodom posušilo šotore, je hitro zamrlo, ko smo opazili, kako visoko nad nami se razteza hrib, ki je zastiral prve sončne žarke. Jutro je bilo zato kratko in učinkovito – brez pospravljanja stolov in miz, ki jih prejšnji večer sploh nismo postavili. Tudi zajtrk smo opravili kar na hitro, naslonjeni na avtomobile.
Ko sem šel poravnati račun za kamp, sem se zapletel še v pogovor z mlajšim Francozom, ki že pol leta potuje s kolesom po svetu in iz Maroka nadaljuje svojo pot vse do Južne Afrike. Matjaž je ob odhodu iz kampa (nehote) z blatom poškropil še njegov šotor, tako da bo imel Jérôme za domov eno zgodbo več – in verjetno še kak madež spomina. 😄
Ker smo z našimi tremi avtomobili blatno površino ob odhodu dobesedno spremenili v njivo, smo se hiteli opravičevati lastniku kampa. A ta se je le nasmehnil, zadovoljno kimal in nam zaželel, naj se še kdaj vrnemo.
Le nekaj kilometrov naprej so nas že pozdravili znameniti ovinki Dades, tisti iz vseh razglednic in fotografij na internetu – v živo pa so še veliko bolj veličastni! Na vrhu sem končno dodal še svojo nalepko na tablo, med množico tistih, ki so tam že pustili svoj podpis.
Nekje na pol poti proti Todri so se pojavile manjše težave na mojem Patrolu – a k sreči nič resnega. Ob enem izmed pospeševanj iz ovinka je motor začel nekoliko klenkati, zato sem posumil na težavo z gorivom. Na hitro sem zamenjal filter goriva kar ob robu ceste – in težave so izginile. Pot smo lahko nadaljevali po načrtu.
Zanimivo pa je bilo to, da so se medtem ob nas ustavili kar trije avtomobili – vsak od njih je ponudil pomoč. Takšna solidarnost je nekaj, česar pri nas skoraj ne doživiš.
Ko prispemo do Todra Gorge, na parkirišču srečamo skupino Francozov, ki potujejo s starimi Citroëni C15. Z njimi smo izmenjali nekaj besed o naših in njihovih avtomobilih. Najbolj zabaven del pogovora je prišel, ko so me vprašali, kakšen motor imam v svojem avtu. Odvrnil sem jim: “Quatre deux,” kar dobesedno pomeni “štiri dva”.
Nekaj časa so se čudno spogledovali in ponavljali: “Quatre deux?”
Ne vem več, ali sem jaz ali Matic s prstom po prašnem stranskem oknu svojega avtomobila napisal številki 4.2, nakar so vsi hkrati vzkliknili: “Aaaa, quatre deux, quatre deux!”
Besedo so izgovorili točno tako kot jaz – le da so tokrat vedeli, o čem govorimo. 😄

Nato smo se peš sprehodili skozi sotesko in občudovali naravne lepote, ki jih je tu v tisočletjih izklesala narava. Po okoliških stenah se vijejo številne ferate, po katerih se vzpenjajo tako turisti kot domačini – videti je, da jih na te skale vleče enaka radovednost kot nas.
Zatem smo se z avtomobili odpravili naprej skozi dolino v smeri Merzouge. Skozi ves dan smo srečevali množico otrok s kamenjem v rokah. Eden je celo zadel moj avtomobil, a k sreči brez posledic. Kot sem bral že doma, ko sem pripravljal pot, to res ni le “urbani mit” – otroci res pogosto pobirajo in mečejo kamenje, če ne dobijo svojega “kadoja” (darila). “Fehtarjenja” je veliko, tudi med starejšimi, a največ ga je med otroki do približno petnajstega leta starosti. Kasneje jih ta navada očitno mine – vsaj tako se zdi.
Čeprav bi lahko danes potegnili vse do Merzouge, bi tja prispeli že v temi. Zato smo se odločili, da bivak postavimo približno sto kilometrov pred mestom. Tik ob cesti, v zavetju peščenega kupa, smo našli svoj kotiček pod soncem – skrit pred pogledi mimoidočih. Tam smo si privoščili zgodnjo večerjo in se prepustili uživanju v nabiranju vitamina D. 🌞

Enajsti dan (sobota, 26. Oktober)

“Honda v pesku: peskovna drama.”

Zbudili smo se ob 7.30. Pravzaprav nas je prebudil tovornjak, ki je mimo nas po brezpotju z vso hitrostjo drvel – bog ve kam.
Po zajtrku in jutranjih opravilih, kamor je še cesar hodil sam, smo bivak zapustili nekaj po deveti uri. Na poti proti Merzougi smo se ustavili v manjši trgovini in dopolnili zaloge, ob prihodu v mesto pa kupili še nekaj zelenjave. Lara si je privoščila tudi nekaj šalov iz pašmine – po tradiciji naj bi bili pristni izdelki iz pašminske volne ročno tkani na statvah iz najfinejše kašmirske volne ali njene mešanice s svilo (približno 70 % volne in 30 % svile).
V Maroku hitro ugotoviš, da se tukaj nikamor ne pride hitro – ne glede na to, kako lepe in ravne so ceste. In enako velja tudi za restavracije ob njih. Ne bom dosti pretiraval, če povem, da smo v skoraj prazni restavraciji na svoje kosilo čakali dobro uro in vmes že skoraj izgubili upanje, da bomo sploh postreženi. A potrpežljivost se je, kot vedno, obrestovala. Po kosilu smo si privoščili še metin čaj – sonce je bilo namreč še visoko na nebu in neusmiljeno žgalo, zato je bilo za sprehod v sipine še prezgodaj.
Ko popoldansko sonce izgublja svojo ostrino, zapeljemo iz mesta in pred nami se razprostrejo prve zlate sipine puščave Erg Chebbi – kraljice maroških puščav.
Tam spustimo tlak v pnevmatikah in zapodimo med sipine. Tudi Matic je želel preizkusiti svojo Hondo, a ta ni dolgo sodelovala. Avtomatski menjalnik in kup elektronike, ki so se prvič znašli v peščenem objemu, so hitro ugotovili, da to ni njihovo naravno okolje. Avto smo zato previdno obrnili in ga zapeljali nazaj med nižje sipine, kamor je še zmogel s svojo sapo.
Z Matjažem sva potem odpeljala nekaj sipin po svoje – toliko za dušo – nato pa za volan posedla še Blaža, da ga do konca “okužimo” s peskom in terenskimi vozili. Matic se je nato za kratek čas v vožnji po sipinah preizkusil za volanom Matjaževega Patrola.

Na eni izmed točk je dodal nekoliko premalo plina in obstal v pesku v precej nezavidljivem položaju – avto se je zakopal in nevarno nagnil v desno. A s skupnimi močmi smo pretehtali situacijo in našli pravo rešitev. Konec dober, vse dobro.
Zlato uro popoldanskega sonca smo izkoristili za fotografiranje naših jeklenih konjičkov, nato pa si za večerjo kar v pesku in žerjavici spekli krompir, ki smo ga prej kupili v mestu. Puščava je dišala po pesku, dimu in tisti svobodi, ki jo začutiš samo, ko se dan počasi poslavlja med sipinami. 🌅

Dvanajsti dan (nedelja, 27. Oktober)

“Zlomljen vijak in prijazni domačini.”

Ponoči nas je obiskal veter. Okoli 23. ure je začelo pošteno pihati preko sipin, proti jutru pa se je veter še okrepil. K sreči se je ob sončnem vzhodu umiril, tako da smo lahko normalno pozajtrkovali in zložili stvari v avtomobile.
Pri prihodu iz sipin smo še enkrat na hitro rešili Maticovo Hondo, ki se je zopet upirala nenavadni podlagi in rahlo zdrsnila s sipine. En poteg z gurtno v obratni smeri je pomagal, da je Honda spet stala na svojih tirih. Nato smo napolnili pnevmatike in nadaljevali pot po glavni cesti proti Zagori. Obstajajo tudi poti po puščavskem terenu, a s Hondo si tja nismo upali, zato smo se raje držali asfaltne podlage.
Vmesna pot je zopet ponudila svojo običajno monotonijo: dolga, ravna kot vaservaga in obsijana z neusmiljenim soncem. Tu in tam kak ovinek za kratek trenutek zmoti enoličnost, potem pa spet kilometri ničesar – okoli nas le prazen prostor, skoraj dovolj, da bi začel pogovor s samim seboj.
Med postankom za kosilo smo na Matjaževem avtomobilu opazili odtrgan vijak na vagi zadnje listnate vzmeti. Sicer “okvara” ni predstavljala večjega tveganja, saj vijak ne more izpasti in bi pot domov verjetno zdržal tudi tako, a vseeno smo se odločili, da je pametno poiskati servis v Zagori – čisto za vsak slučaj.
Nekaj deset kilometrov pred mestom srečamo zaustavljen avtomobil, in domačina, ki z roko maha, naj ustavimo. Ker je običaj, da si popotniki med seboj pomagamo, sem se ustavil in povprašal možakarja, če potrebuje pomoč.
Nakar se izkaže, da pričakuje skupino avtomobilov z okvarjenim vozilom in je mislil, da smo mi ta skupina… Morda imajo v Maroku satelite, ki kdaj “špijonirajo za šalo”? 😄

Prijazno mu povem, da nismo mi ta skupina, a iščemo nekoga, ki bi pogledal naš odlomljen vijak. “Odlično!” reče. “Moj bratranec ima delavnico v mestu, kar vozite za menoj!” Z začudenim pogledom mu še zakričim, ko že odhaja proti svojemu avtomobilu: “Hej, kaj pa skupina, ki jo čakaš?” Možakar zamahne z roko in se usede v avto… verjetno v stilu: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. 😏
V lokalni delavnici v mestu, očitno znani med popotniki, nas sprejme vodja delavnice, Mohamed. Najprej nas posede za majhno mizico in nas, seveda, postreže s čajem, kot se kulturno spodobi.
Nato nam pokaže slike preteklih popravil in pripoveduje zgodbe o različnih dogodkih. Ker govori dobro angleško, ga je prijetno poslušati, tudi ko se hvali. Nato se odloči pogledati naš avtomobil. Za popravilo zadolži dva mehanika, ki sta že pripravljena zunaj delavnice in se lotita dela. Med demontažo ugotovita, da so gumijaste puše v listnatih vzmeteh dotrajane, zato predlagata, da se jih zamenja. Matjaž je bil vesel, saj pravi, da pri nas teh puš ne najdeš za vsakim vogalom. Nekdo se odpelje po dele kar s skuterjem, mi pa medtem malo “firbcamo” po okoliških trgovinah.
Po štirih urah je bil Matjažev avto kot nov, popravilo je stalo okoli 120 evrov. Ni poceni, a rezultat je zanesljivo vozilo. Od novih prijateljev se poslovimo že v temi in nadaljujemo pot, dokler po P4N ne najdemo primernega mesta za bivak. Sama ravnina in otežen sestop s ceste ne nudita veliko izbire, še posebej sredi noči. A najdena lokacija je odlična: za kupom peska, stran od cestnega vrveža in najbližjih ljudi.
Tudi to noč se je veter okrepil, a v manjši meri kot sredi puščave. Ogromno mrčesa je bil vzrok za hitro večerjo in odhod na zaslužen počitek.

Trinajsti dan (ponedeljek, 28. Oktober)

“Izkušnja Lac Iriki.”

Ponoči je spet pošteno pihalo. Matic prisega, da čepki za ušesa delajo čudeže – brez njih bi bil obsojen na nočno meditacijo ob hrupu, ki ga šotor ustvarja, ko ga veter premetava sem ter tja.
Zbudili smo se v malce hladnejše in vetrovno jutro, a razgled je bil čudovit. In kar je še bolje – imeli smo popoln mir. Nikjer nikogar. Samo mi in neskončna prostranstva okoli nas.
Po zajtrku smo okoli 10. ure odrinili naprej. Maticeve živce smo spet postavili na preizkušnjo, saj je njegova Honda vztrajala, da ima goriva le še za okoli 65 kilometrov. S kančkom previdnosti in rahlo lažjo desno nogo smo vseeno uspeli priti do črpalke, ki je bila oddaljena kakšnih 70 km.
Plačevanje s kartico? Pozabite. Skoraj ves denar, ki smo ga imeli po žepih smo potrošili, da smo napolnili vse tri avtomobile. Pot nas je nato peljala proti mestu Foum Zguid, našemu izhodišču za naslednji cilj. Prvotni načrt je bil sicer prevoziti skozi puščavo Erg Chiggaga, a tisti načrt bo ostal neuresničen – vsaj do naslednjega obiska Maroka. Matica in njegova Honda bi namreč težko preživela tisti neusmiljeni teren.
Ob prihodu v mesto smo se dvakrat zapeljali čez glavno ulico, a sledu o bankomatu ni bilo. V kampu ravno tako ne sprejemajo kartic. Na srečo smo uspeli zbrati dovolj gotovine, da preživimo še ta udarec. Hondo smo parkirali v kampu, ker bi po besedah šefa verjetno težko preživela naslednjo etapo.
Naša današnja destinacija je Lac Iriki – običajno suho jezero, ki pa je po septembrskih padavinah spet napolnjeno. Po poročanju medijev ga ni bilo že 50 let, zato imamo občutek, da smo ujeli ravno pravi trenutek za obisk Maroka. Matica in Laro naložimo kar v Matjažev avtomobil, Garmin pa nas vodi po kamniti poti proti jezeru.
Pot do jezera je bila prava preizkušnja: 40 km kamnite piste, ki smo jih prevozili v uri in 20 minut. Kljub znižanemu tlaku v pnevmatikah so bili ti kilometri pravi test, tako za avtomobile kot naše živce.
Ob jezeru smo se sprehodili po vodi, opazovali čudna bitja, ki sicer hibernirajo v pesku in čakajo na padavine tudi desetletja in nabirali okamenele fosile, ki jih sicer prodajajo ob cesti – in ne za drobiž.
Na poti nazaj smo sredi piste privoščili kosilo iz prtljažnika, ob prihodu v kamp pa metin čaj, večerjo in prepotreben tuš. Nekaj težav je bilo z vročo vodo. Šef kampa je sprva trdil, da je kriv bojler, a je na koncu pripeljal vodovodarja, ki je proti 22. uri uspel vzpostaviti pritisk na pipah in zagotoviti vročo vodo.

Tako smo zaključili še en dan – utrujeni a sveže oprani, hkrati navdušeni in pripravljeni na nove dogodivščine.

Štirinajsti dan (torek, 29. Oktober)

“Tafraoute: umetnost v puščavi.”

Zbudim se nekoliko prej kot ostali, saj sem moral urediti še nekaj službenih zadev, medtem ko so drugi vstali okoli osme ure. Zanimivo, v celotnem kampu smo popolnoma sami. Mislim, da v mestu drugega kampa sploh ni, čeprav smo včeraj na cesti videli kakšen avtodom. Pa nič zato — mir nam prija, sveži datlji, ki še čakajo na obiranje, pa so očitno tu samo za nas.
Okoli desetih pozdravimo lastnika kampa in se odpravimo naprej. Naš naslednji cilj so Blue Stones of Tafraoute. Sprva nas čaka še nekaj kilometrov ravne ceste, kasneje pa se pot ponovno začne vijugati med hribi. Občasno imam občutek, da me moj zvesti Garmin nalašč pelje po daljši poti — tudi tam, kjer verjetno ne bi bilo treba — ampak hej, dolgčas nam pa zato ni.
Ustavimo se še v mestu Tata, ki leži približno na polovici poti. Tu se ponovno oskrbimo z gotovino, vodo, zelenjavo in kruhom. Ker je ura ravno pravšnja, si v eni izmed cestnih restavracij privoščimo še kosilo.
Pozno popoldan prispemo do pobarvanih kamnov. Ja, kraj je poznan prav zares zaradi pobarvanih kamnov, kjer se je leta 1984 nek belgijski umetnik Jean Vérame odločil, da je v puščavi preveč enoličnih barv in z nekaj tonami modre, rožnate in vijolične barve »osvežil« skale pri Tafraoutu. Projekt, ki ga je izvedel s pomočjo maroške vojske, je bil njegov poklon naravi. Po njegovih besedah je šlo za umetniški dialog z naravo – a kdo bi mu zameril, če ga je v resnici samo zamikalo, da bi malo popestril pokrajino?

Tudi tokrat imamo malce smole z vetrom, temperature pa niso nič kaj prijetne. Sklenemo, da si bomo balvane pobližje ogledali jutri, v upanju, da se vreme izboljša, zato si poiščemo prostor za bivak.
Na P4N in iOverlander aplikacijah piše, da ob kamnih policisti včasih preganjajo kamperiste, čeprav so zadnji zapisi iz leta 2020. Na zemljevidu najdem opuščeni kamnolom približno 4,4 km stran — popolno skrivališče! Dvomim, da nas bo kdo motil, poleg tega je za dostop do tja potreben 4×4 pogon. Sam kamnolom nam nudi tudi odlično zavetje pred vetrom.
A sem že omenil, da je nocoj mraz? 😅
Pravijo, da bo ponoči še huje, a k sreči v notranjosti avtomobila ni zime. Na preizkušnji bodo bolj naši šotoristi… sploh, ko bodo poslušali Matjažev Webasto, ki mu prijetno greje strešni šotor na udobnih 24 °C. 😄

Petnajsti dan (sreda, 30. Oktober)

“Zmrznjene noge, kamni in atlanstski objem.”

Zbudimo se v še eno hladno jutro. Zunaj je komaj sedem stopinj, zato se je treba pošteno obleči, preden si privoščimo zajtrk. Nato se vrnemo k pobarvanim kamnom, kjer nastane prava fotografska evforija – motivi so tako fotogenični, da ravno tu nastane fotografija, ki kasneje krasi moj koledar za leto 2025.
Pot nadaljujemo proti Sidi Ifniju. Zavita gorska cesta nas spremlja skoraj 180 kilometrov, kar pomeni dobre tri ure vožnje. Na soncu se ustavimo ob cesti in si privoščimo malico – razgled na pokrajino pa je boljši od katere koli restavracije.
Ob prihodu v Sidi Ifni nas pričaka Atlantski ocean. Pravi, da ima okoli 18 stopinj, a zdi se, kot da jih ima več. Tudi jaz, ki me običajno hitro zebe, sem skoraj prepričan, da bi šlo – a tokrat se zadovoljim z namakanjem nog v valovih. Sončni zahod pričakamo v lokalu ob plaži, kjer nam družbo dela še skodelica vročega metinega čaja.
Tudi to noč prespimo v kampu. Ob obali jih je več, a mi se ustavimo v Campingu El Barco. Sanitarije so sicer skromne, a po vseh prehojenih in prevoženih poteh nas to ne moti več – ko živiš iz svojega avtomobila, luksuz hitro dobi povsem drugo definicijo.
Zvečer se ob obali razlije gosta megla, ki daje občutek, da si se znašel na robu sveta – tam, kjer se nebo, morje in megla še vedno prepirajo, kdo ima glavno besedo.

Šestnajsti dan (četrtek, 31. Oktober)

“Scenografija Legzire, pranje avtomobilov in plačilo kazni.”

Slane meglice, ki so vladale včeraj popoldne in zvečer, so se danes razkropile. Iz kampa se odpeljemo ob naši običajni uri — nikoli prav zgodaj, a vedno dovolj zgodaj, da opravimo zastavljen cilj dneva. Slabih deset kilometrov iz Sidi Ifnija nas že čakajo znameniti oboki Legzira. Široka, vetrna plaža, ob straneh pa peščeno-rdeče pečine, iz katerih se kot naravni stolpi dvigajo mogočni oboki.
Legzira ni le plaža, temveč prava scenografija, v kateri se izmenjujeta neukročena moč Atlantika in potrpežljiva umetnost erozije. Njeni prepoznavni rdeči kamniti loki so nastajali tisočletja, ko sta veter in morje izdolbla mehkejše plasti peska in kamnine v spektakularne oboke in prehode. Eden izmed njih se je leta 2016 žal že zrušil – opomnik, da so takšne stvaritve narave minljive in da se ob obali svet neprestano spreminja.
Oboke smo si tokrat ogledali le z vrha, malce prestrašeni zaradi novice, ki smo jo prebrali prejšnji dan: le nekaj dni pred nami so ravno na tem mestu vlomili v avtomobil popotnikov, ki so se za kratek sprehod spustili pod loke. Deset minut – in ostali so z razbitim oknom ter brez prtljage.
Z obale se vračamo proti Tiznitu, mestu, kjer diši po sveži zelenjavi, dateljnih in – prahu s ceste 😄. Celo avtomobile smo končno spravili pod curek – in to ne zaradi kakšne estetike, temveč iz čistega preživetja: če bi še malo čakali, bi se prah in blato
začela prijavljati za stalno prebivališče.😊
Če se sprašujete, koliko stane pranje avtomobila v Maroku – pičlih 50 dirhamov, torej manj kot pet evrov. Fantje so si sicer vzeli čas in avtomobile “skoraj” temeljito oprali … no, trudili so se res po najboljših močeh, kar ob količini blata ni bil lahek podvig. Po skoraj treh urah pranja smo postali še lačni, zato sem v mestu našel picerijo in špagetarijo, kjer ponujajo tudi druge jedi. Cene so sicer bolj evropske, a hrana je bila izvrstna – pica je stala 115 dirhamov, približno 11 evrov.
Smola v zgodbi pa je ta, da so možje postave zopet oglobili Matjaža, ker je bil njegov avto domnevno parkiran preblizu križišča. Tabel in oznak sicer ni bilo, a policisti so ocenili, da je prekršek vreden kar 400 dirhamov – za tako banalno stvar kar zajeten znesek. Ker policist ni znal drugega kot francosko, jaz pa se v tem jeziku še ne znam zares prepirati, ni preostalo drugega, kot da kazen poravnamo kar na licu mesta.

Tudi v piceriji so govorili izključno francosko – enako kot v čajnici, kjer smo čakali med pranjem avtomobilov. Duolingo se sicer že nekoliko pozna, tako da nisem čisto navaden “lolek”, a bo treba še kar pridno trenirati, preden bo moja francoščina res uporabna.
Po kosilu smo se znova zapeljali proti Agadirju, kjer smo malo pred mestom zavili levo na klif. Zaradi peščenega terena, podobnega tistemu v sipinah, je dostop primeren le za vozila s štirikolesnim pogonom. Prostora za bivakiranje je tu v izobilju – čez dan se mimo pripelje kakšna eskadrilja turistov na štirikolesnikih, proti večeru pa le še kak naveličan ribič na mopedu. In to je vse.
Ob večerji zremo proti morju, kjer sonce v zlatih odtenkih polzi za obzorje, na nebu pa se kot kresničke prižigajo luči ribičev, ki s svojimi čolni tiho odplujejo po večerni ulov.

Sedemnajsti dan (petek, 1. November)

“Argan in borba s trgovcem.”

Zjutraj je veter še vedno rahlo prigovarjal šotorjem, a vsaj ni bil več tako zoprno hladen kot prejšnji večer. Pot smo nadaljevali skozi Agadir proti vasici Tamanar, ki slovi po svojem arganovem olju – tekočem zlatu Maroka. Nekje na poti smo z glavne ceste zavili še na kosilo – na očitno priljubljeno točko domačinov, kjer se otroci in odrasli z deskami (ki jih lahko, mimogrede, tam tudi najamete) spuščajo po edini peščeni sipini, ki se prav tu pogumno dviga iz morja.
Po kosilu sledi še nekaj ovinkov v hrib in že smo v vasici Tamanar – na lokaciji, kjer je olje v preteklosti kupovala tudi Mojca, ki sta z Mišotom tod vandrala v svojem predelanem bivalnem tovornjaku z imenom Kamela.
Lokalni mladenič je seveda poskrbel, da smo parkirali točno pred njegovo restavracijo – kakopak!
In seveda tudi tukaj nihče ne govori angleško, zato je komunikacija kar izziv, ko poskušam ugotoviti, kje se skriva gospod, ki prodaja arganovo olje. Ugotovim, da naj bi se vrnil čez deset minut – ravno prav, da si lahko privoščimo en čaj pri lokalcu, če se je že dovolj potrudil, da nam je zagotovil parkirni prostor.

Poleg čaja nam je prinesel še svež kruh in mandljev namaz iz trgovinice, kjer običajno prodajajo prej omenjeno olje. Za pet čajev, dva velika kosa kruha in skodelico sladkega namaza smo odšteli 50 dirhamov – pravi drobiž! Ponekod smo namreč samo za čaj plačali že 60 dirhamov.
V trgovini z oljem se začne nova borba. 😄 S pomočjo Google prevajalnika se poskušam dogovoriti za ceno te eksotične tekočine, saj trgovec za liter zahteva zajetnih 500 dirhamov. Ponudim mu 350 – toliko, kot je pred pol leta odštela Mojca – a se gospod ne da. S kalkulatorjem v roki mi začne razlagati, koliko stane kilogram semen, koliko jih porabi za en liter olja, in da je njegovo olje najboljše. Ne, ne najboljše – vrhunske kvalitete, pravi, kakršne spomladi sploh ne najdeš.
Svoj vložek dvignem na 400, a spretni trgovec se ne premakne niti za dirham. Verjetno mi na čelu piše, da sem barantarski začetnik, saj na koncu, nasmejan in “premagan”, pristanem na njegovi začetni ceni – 500 dirhamov za liter. Ob odhodu z vasi opazimo še množico stojnic, kjer prodajajo različna olja, in skoraj me prime, da bi ustavil in preveril, koliko tam računajo za liter. A mogoče je bolje, da ne vem… kdo ve, morda je bilo njegovo olje res tako vrhunsko, kot je trdil. 😉
Naša zaključna točka tega dne je kamp v kraju Sidi Kaouki. Del ekipe je že prej izrazil željo po surferski šoli – teh je tukaj kar nekaj, valovi pa so naravnost bombastični za to početje. V neposredni bližini našega kampa najdemo eno izmed njih in se z inštruktorjem (ki, mimogrede, presenetljivo dobro govori angleško) dogovorimo, da bodo jutri Lara, Matic in Blaž izkusili surfersko življenje.
V kampu pa – nič novega – angleščine ni od nikoder. Na izbiro imam francoščino, ki jo obvladam kot kamela balet, in arabščino, kjer poznam točno pet besed… od katerih tri verjetno izgovarjam narobe. 😅

Malo sem presenečen nad neznanjem tujih jezikov, saj ima večina današnjih gostov v kampu avtomobile z nemškimi registracijami.
Ker bo jutrišnji dan bolj umirjen, se nam nikamor ne mudi – ne z večerjo, še manj pa s spanjem – zato ob čaju in klepetu rešujemo svet do pozne noči, brez slabe vesti, saj nas jutri čaka morje, sonce in nekatere prvi poskusi, kako elegantno pasti s surf deske. 😄

Osemnajsti dan (sobota, 2. November)

“Kabli, surf in palačinke.”

Ležerni zajtrk pozno zjutraj je vsem prijal, še posebej po dneh, ki so bili vsaj naporni, če že ne povsem diktirani. Jutranjo siesto so “zmotile” le sosede, katerih najeti Kia Picanto je zjutraj vztrajno molčal – avto ni hotel vžgati, one pa so prišle vprašat, ali imamo morda kable.
Kot bi rekel naš Matjaž, ki je ob tej uri skozi stransko okno strešnega šotora kukal samo z glavo, sem se junaško odpravil na pomoč mladenkam – skoraj malo važen, ker sem imel rešitev za njih! 😊
S stisnjenimi zobmi, s sodobno tehnologijo za vžig vozil in kančkom sreče sem vdahnil življenje v avtomobil, ki je že skoraj obupal. Puncam ni bilo čisto jasno, kako bom to izvedel brez še enega jeklenega konjička, a ko je avto po elektro-terapiji zaslišal svoj prvi zagrm, so jih premagale mešane občutke olajšanja in čistega veselja. Jaz pa sem se počutil kot nekaj med mehaničarjem in čarovnikom – danes sem rešil svet… ali vsaj en jekleni konjiček.
Nato smo se ob 11. uri odpravili do surf šole. Matjaž, ki pravi, da ga morje ne gane preveč, je svoj Nissan poslal v neznano, verjetno v iskanju vsaj kančka adrenalina.
V šoli našim trem učencem – jaz sem mnogo preneroden za take stvari in zadevo zato raje opazujem in dokumentiram iz ozadja – Inštruktor, s katerim smo se dogovorili včeraj, razloži teorijo, pol ure kasneje so že dobili vsak svoj srf, v vodi pa jih je prevzel drug inštruktor, ki je nadobudno pazil na množico neznalcev in tudi na take, ki so srf obvladali že skoraj kot profiči.
Moram reči, da je trojici šlo kar dobro glede na vložen čas. Sem mislil, da potrebuješ malce več kot pol ure nakladanja nekoga, ki mu je zadeva povsem jasna in samoumevna, da se lahko prepusti uživanju valov. Blaž, ki je čisto padel v ritem, je po izteku časa doplačal še dve dodatni uri srfanja, z Laro in Maticem pa smo raje šli na kosilo… voda izlakoti človeka, pravijo. 35 dirhamov za tacos s krompirčkom in 60 dirhamov za ribo s prilogami. Res ugodno.

Do konca dneva je potem sledilo le še malce lenarjenja, lepotni spanec ter večerna zabava s palačinkami!

Devetnajsti dan (nedelja, 3. November)

“Ribe, pesek in žandarji – ena sama avantura.”

Današnji cilj je bil preprost: prevoziti čim več kilometrov proti severu in se vmes ustaviti še v medini v Essaouiri. Ker je to obmorsko mesto od Sidi Kaoukija oddaljeno le dobre pol ure vožnje, smo tja prispeli precej zgodaj – še preden se je mesto zares prebudilo. Trgovine so se šele začele odpirati, ulice pa so bile skoraj prazne.
Essaouirska medina ni takšna, kot sem jih običajno vajen. Bolj kot labirint ozkih uličic spominja na dve glavni promenadi, ob katerih so trgovine s skoraj identično robo. Kamorkoli pogledaš, se zdi, kot da vse prihaja iz iste tovarne nekje na Kitajskem.
Poleg medine se sprehodimo tudi po starem obzidju, ki obkroža mesto in kjer še vedno stojijo stari bronasti topovi. Po nekaj sprehajanja, nakupih spominkov in lenobnem posedanju v senci s kozarcem čaja nas začne grabiti lakota. Odpravimo se proti ribjemu trgu, kjer deluje več malih restavracij. Ena od njih nas pritegne s prijaznim natakarjem in to je dovolj, da se tam posedemo. Na mizi nas že čakajo meniji z vabljivimi maroškimi cenami – in, resnici na ljubo, precej zaprašeni krožniki.
Natakar nas povabi, naj si ogledamo svež ulov in izberemo, kaj bi radi jedli. Ribe izgledajo odlično, zato z veseljem izberemo nekaj kosov, ki jih odneso v peko. Le Matjaž se ne pusti prepričati in  ostane zvest svojemu »vegi tajinu 😊.

Čez nekaj časa natakar pride nazaj – ne z ribami, temveč z računom: 1350 dirhamov. Kaj? To je 135 evrov za pet oseb! Na meniju pa ja jasno piše, da stane 250 gramov rib okoli 30 dirhamov! Poskusimo razložiti, da nam cena ne ustreza in da se počutimo ogoljufane, on pa le skomigne in vzvišeno odvrne, da so to ribe, ne piščanec!
Škoda, da bi bil vsaj okus vreden cene – prepečene ribe brez duše, postrežene v razmikih po deset minut, tako da nikoli nismo vedeli, ali bo prišel še kak krožnik ali je to že konec.
Če sem iskren, se za nastalo situacijo počutim krivega kar sam. V takih situacijah se je treba najprej dogovoriti za ceno, šele nato naročiti. In če se da, naj bo vse zapisano na papir, saj ustni dogovori tu radi hitro zbledijo. Z nekoliko dolgimi nosovi po neprijetni izkušnji se po kosilu vrnemo do avtomobilov in nadaljujemo pot proti severu.

Ko pade mrak, začnemo iskati prostor za prenočitev. Na aplikaciji P4N sem imel označeno zanimivo točko, a je v praksi ne uspem najti. Sredi sipin in mehkega proda ni pravega prostora za tri avtomobile. Med obračanjem na plaži se Honda vkoplje, a jo s pomočjo gurtne hitro osvobodimo iz primeža peska.

Nekaj sto metrov naprej le najdem kotiček med miniaturnimi sipinami – ravno dovolj prostora, da z nekaj organizacije postavimo avtomobile in šotore. Končno lahko zadihamo in si privoščimo večerjo pod zvezdami.
A mir traja le kratek čas. Iz daljave se približajo luči avtomobila, ki se ustavi tik pred sipino. Peš, z lučjo v roki, se do nas sprehodijo pripadniki žandarmerije in nam (kako pa drugače kot v francoščini) razložijo, da tam kampiranje – “zaradi naše varnosti” – ni dovoljeno. Svetujejo nam, naj se preselimo v kamp, ki naj bi bil kakšnih 400 metrov nazaj ob poti, po kateri smo prišli. Zanimivo, aplikacija P4N o tem kampu ne ve ničesar.

Ko policisti odidejo, v miru dokončamo večerjo, pospravimo šotore in se odpravimo proti omenjeni lokaciji. A kampa ni – le hotel. “V hotelu pa že ne bomo spali!” si rečemo in se odpeljemo še kakšnih štirideset kilometrov bolj proti severu.

Me pa prav zanima, kako so se policaji praskali po glavi, ko so ugotovili, da smo jim izginili z “radarja”.

Nova točka, prav tako iz P4N, nas končno pričaka v prijetnem gozdičku, malo stran od glavne ceste. Utrujeni od dneva se samo še zavalimo v spalke in zaspimo – tokrat brez rib, policije in prevelikih računov.

Dvajseti dan (ponedeljek, 4. November)

“Megla, mopedi in minaret.”

Prebudimo se v vlažno, megleno jutro. Med zajtrkom se nam pridruži prestrašen, a prijazen kuža, ki z veseljem dobi nekaj naših dobrot.
Tudi danes je cilj jasen – premakniti se čim bolj proti severu, z vmesnim postankom v Casablanci. Sprva se vozimo po lokalnih cestah, nato se priključimo avtocesti. Od Essaouire do Casablanke nas loči približno 370 kilometrov, cestnina pa znaša 65 dirhamov.
Ko prispemo v Casablanco, nas takoj zajame vrvež trimilijonskega mesta. Vožnja tu zahteva nekaj predrznosti in odločnosti – sicer hitro postaneš tarča vsakega mopedista, ki samozavestno in junaško izsiljuje prednost.
Po nekaj časa se vendarle prebijemo skozi gost promet do našega cilja – mogočne mošeje Hasana II.

Ta mošeja velja za eno največjih in najveličastnejših na svetu. A to še ni vse – njen 210 metrov visok minaret je celo najvišji na svetu. Ponoči ga razsvetljuje laserski žarek, usmerjen proti Meki, kar je resnično veličasten prizor.
Posebnost te mošeje je tudi v tem, da je odprta za nemuslimanske obiskovalce, kar je v islamskem svetu prej izjema, kot pravilo. Tudi notranjost navduši s svojo umetelnostjo. Marmor, cedrov les, mozaične ploščice in ročno izdelani detajli ustvarjajo občutek veličastnosti in spoštovanja. Ko stopiš vanjo, te prevzame mir in osupljiva natančnost tradicionalne maroške umetnosti.

Sončni zahod nas ujame ob prihodu v kraj Asilah, kjer znova izberemo kamp – naš zadnji bivak pred odhodom domov. Vsaka zgodba ima svoj konec in tudi naša počasi obrača zadnji list v knjigi.
Jutri nas čaka še nakup v trgovini, polnjenje rezervoarjev in nato postopki pred vkrcanjem na ladjo.

Enaindvajseti dan (torek, 5. November)

“Zadnji sončni žarki pred odhodom.”

Jutro novega dne se je pričelo s kruto realnostjo. To je tisti neizbežni, zadnji dan v Maroku.
Sonce že prijetno ogreva kamp, avtomobili pa čakajo, da jih pospravimo in pripravimo na pot. Zajtrk je miren, a v glavi že šteješ stvari, ki jih moraš stlačiti v nahrbtnik, da na ladji ne bo »aha, pozabil sem…«.
Medtem ko urejaš stvari, se nenadoma zavedaš, kako hitro je minilo teh 21 dni. Po glavi se sprehajajo misli: bi lahko čas vsaj malo upočasnil, da bi lahko bolje vsrkal vase vse, kar mi ponuja ta čudoviti košček raja na zemlji?
In prav pogled na soseda, ki mirno izvaja svoj jutranji »taj či«, me sprva nekoliko vrže iz tira: »Resno? Vstaneš in to počneš, medtem ko jaz kaotično iščem svoj zadnji par čistih nogavic?« A potem se nasmehneš. Njegova mirnost je nalezljiva. Kava in čaj so še vroči, avtomobili bodo pripravljeni, nahrbtniki spakirani. Vse bo v redu – Inshallah!
Skozi mesto se še zadnjič spustimo v kaos lokalnega prometa, kjer so pravila le okvirne smernice, lokalni šoferji pa očitni mojstri kaosa.

Večji trgovski center Marjane, ki se nahaja malce višje ob naši poti, je naš zadnji postanek. Tukaj še hitro napolnimo zaloge hrane in pijače ter pametno porabimo preostale dirhame, ki jih kmalu ne bomo več potrebovali. Cene so sicer skoraj “evropske”, a ponudba je svetlobna leta pred našimi trgovinami. Tu lahko kupiš praktično vse – še bolje, veliko stvari je mogoče vzeti s svojo embalažo, brez tistega neskončnega trikratnega ovijanja v plastiko, ki nas doma pogosto spravlja ob pamet.
Po nakupih pride še tisti čas v dnevu – lakota! Morda nismo najbolj navdušeni nad maroško kulinariko in še manj se igramo gurmane, zato se bo kdo ob naši izbiri za kosilo morda zmrdoval. A današnja mladina – kamor se še vedno štejemo – ima rada “čudno” hrano. In če jo kje res najdeš v izobilju, je to najbrž kar McDonald’s! 😄
Pot po kosilu nadaljujemo do pristanišča in okoli štirinajste ure že stojimo v vrsti za pregled in carino. Vse teče presenetljivo organizirano in hitro. Edini “dramski vložek” so žandarji, ki med avtomobili in ob ograjah pazijo na tiste, ki bi radi nezakonito prečkali mejo v “obljubljeni raj” ali pa preprosto poskusili zaslužiti kakšen dirham od turistov, ki ga zdaj tako ali tako ne potrebujejo več. Nekakšen preplet uradne resnosti in absurdnega kaosa naenkrat – bi se reklo! 😄
Če so mejne formalnosti potekale hitro, tega pa ne moremo reči za vkrcanje na ladjo… Priprava ladje za nove goste je trajala kar nekaj časa, saj nas nanjo spustijo šele nekaj po deveti. Je pa smešno opazovati lokalce, ki se prerivajo v vrsti med avtomobili, kdo bo prej na ladji – čeprav pluje v isto smer za vse in z enako hitrostjo! 😄
Namestimo se po svojih sobah, nato pa se zberemo na krovu, kjer odpremo šampanjec, ki sem ga vztrajno vozil s sabo vse potovanje – končno je čas, da nazdravimo dobremu in uspešnemu zaključku! 🥂

Dvaindvajseti dan (sreda, 6. November)

“Tišina pred komedijo.”

Noč na ladji je minila skoraj sumljivo mirno. Nobenega zibanja, nobenih čudnih zvokov… razen mojega smrčanja, seveda. Kako ga prenašajo ostali, raje niti ne vprašam—še manj pa bi si želel, da me zaradi tega izselijo. Še eno noč moram zdržati tukaj, ne pa kampirati na hodniku 😀
Tudi jutro je bilo spokojno… no, “jutro”—če se deseta ura še vedno kvalificira kot jutranji čas.
Dan na ladji poteka v ritmu gor–dol, sem–tja, malo posedanja, malo poležavanja, vmes pa kakšen čaj ali kapučino v baru. Ko enkrat pluješ sredi morja, kam pa sploh lahko pobegneš?
Prehrana čez dan? Haute cuisine v stilu: sendvič tu, čips tam, pa kak prigrizek, ki združuje sladko in slano v harmoniji, kakršne si niti Michelin ne bi drznil predlagati. Za večerjo smo šli na pice—ker pizza nikoli ne razočara. Lara je sicer naročila piščanca, ampak ta je bil videti kot nekdo, ki mu je zmanjkalo volje do življenja še preden ga je kuhar segrel. Sama tragedija na krožniku. Jaz sem želel T-bone, a ga seveda ni bilo več, ker življenje pač ni pravljica.
Po večerji smo šli v duty-free, kjer je Matjaž odkril parfume. Usodnega trenutka, ko si je na zapestje pošprical arabski parfum za 80 evrov, ne bomo nikoli pozabili. Vonj? Najbolj diplomatsko rečeno… kot prdec v dragih oblačilih. Težava je bila, da ga NI bilo mogoče sprati. Ne z vodo. Ne z milom. Ne z obupom.
In mi smo morali to “aromatično izkušnjo” prenašati v kabini celo noč. A dogodek nam je, roko na srce, prineslel tudi precej smeha—kar je včasih tudi najlepši popotniški spominek.

Triindvajseti dan (četretek, 7. November)

“Groundhog Finale.”

Ta dan je bil praktično copy/paste prejšnjega — tako podoben, da sem imel občutek, kot da živim v ladijski verziji “Groundhog Day”. Če ne bi bilo tistega parfumskega incidenta prejšnji večer, bi prisegel, da se je čas preprosto odločil krožiti v zanki. Edina omembe vredna sprememba je bila ta, da smo za trenutek spet ujeli pogled na kopno. Ladja se je zasidrala v barcelonskem pristanišču, kjer popotniški avtomobili in motoristi množično zaključujejo svoje odisejade ali pa pogumno začenjajo novo etapo, tisto epsko vrnitev domov.
Seveda smo vrgli še en hiter pogled proti znameniti Sagradi Familii — bolj iz radovednosti, če je v enem letu zrasla kakšna nova nadstropja. Spoiler: še vedno gradijo. Presenečenje stoletja.
Ker nas je čakal zgodnji prihod v Genovo, smo se tokrat pravočasno spravili v postelje. Ladja naj opravi svoje, mi pa smo se preklopili na način “spanje na odprtem morju – verzija 2.0”.

Štiriindvajseti dan (petek, 8. November)

“Zadnji kilometri.”

Okoli šeste ure zjutraj nas je ladja milo rečeno vrgla iz postelj. Nič danega časa za prilagajanje, nič nežnih melodij. Ob sedmih je že sledil ladijski “touchdown” na italijanskih tleh.
Nato se začne klasična rutina: s prtljago posedamo po barskih prostorih, polzaspani in z očmi, ki še vedno iščejo kavni aparat, ter čakamo, da po zvočnikih zapoje tista magična vrstica: “Garaža XY, pripravljena na izkrcanje.” Seveda, kot vedno, smo se morali naučiti potrpežljivosti na težji način.
Izkrcanje se začne šele okoli pol devete. Ko prispemo v garažo, nas čaka še dodatni bonus čakanja—tokrat v vlogi opazovalcev kaosa. Arabci pa temu dodajo svojo tradicionalno ladijsko folkloro: prižgejo avtomobile takoj, ko stopijo vanje, napolnijo garažo z dimom, zraven pa še nestrpno vpijejo drug na drugega. Če kdo še ni bil buden, je postal takrat.
Pot po italijanski avtocesti poteka po pričakovanjih: dolgočasno, ravno in nezanimivo… vse dokler se ne oglasijo čudežne naprave na Matjaževem Nissanu. Njegova vakuumska črpalka za zavore se je odločila, da bo dan popestrila po svoje. Ker je to nekoliko pomemben del vozila (beri: zelo), ustavimo na postajališču in izvedemo ekspresno diagnostiko.
Izkazalo se je, da se stikalo napačno vklaplja. Po hitri terenski predelavi, ki bi navdušila tudi MacGyverja, je Matjaž vakuumsko pumpo priklopil na stikalo od daljinskih luči in tako preostanek poti zavorno upravljal ročno.
Če to ni definicija avanture, potem ne vem, kaj je.
Ob 17.30 smo prispeli na Vrtojbo. Skoraj doma, a kjer se je vse skupaj pravzaprav začelo. Z dobro pico v Oriksu!
Skupaj smo nabrali 5000 kilometrov (jaz; Štajerci še precej več), v 24 dneh. Ekipa je bila ves čas fantastična, potrpežljiva, predvsem pa polna smeha. Skratka, imeli smo se fino fajn — in točno po to smo šli skupaj na tole pot!

.

.

.

In za konec?                                                                                               Foto: Lara

To 24-dnevno popotovanje po Maroku je bila ravno prava mešanica avanture, spontanosti in vsakodnevnih presenečenj. Od zgodnjih jutranjih sprehodov po Essaouiri, do kaotičnih ulic Casablance, od nepozabnih trenutkov ob morju do humornih zapletov na ladji – vsak dan je prinesel nekaj posebnega.
Bilo je potovanje, kjer so se prepletali občutki radosti, razočaranja, navdušenja in smeha; kjer smo se učili prilagajanja, potrpežljivosti in spontanosti; in kjer smo odkrivali, da so najbolj nepozabni trenutki pogosto prav tisti, ki niso načrtovani – vkopani avtomobili, presenetljivi računi, vonjave parfumov ali nepričakovani obisk žandarjev.
Na koncu pa ni bilo pomembno le število prevoženih kilometrov ali obiskane znamenitosti, temveč družba, ki je potovanje obogatila.

Skupaj smo ustvarili spomine, polne smeha, adrenalina, kulture in preprostih užitkov, ki bodo ostali za vedno.
Potovanje se je sicer zaključilo, a zgodbe, doživetja in lekcije ostajajo – kot spomin na Maroko, ki ga nosimo s seboj ne le v fotografijah, temveč v srcu in duhu avanture.

 

 

Hvala celotni ekipi, ki je prispevala dobro voljo in prijetno druženje skozi celotno trajanje potovanja!

 

KORISTNI PODATKI:

JEZIK: Arabščina, Francoščina  (zelo malo Angleško in Špansko)

VALUTA: Maroški dirham- 1 MAD = 0.093 EUR (10,75 MAD = 1 EUR)

VIZA: Za slovenske državljane  viza NI potrebna

CENA GORIVA (Diesel): 11.50 MAD = 1,07 EUR (Oktober 2024)

 

VSTOPNINE IN OSTALA PLAČILA:

• Tečaj surfanja pri “SurfTwins” v Sidi Kaouki: 388 MAD = 35 EUR (na osebo pri skupinski lekciji)
• Vstopnina Volubilis: 70 MAD = 6,5 EUR (1 odrasla oseba) – 30 MAD = 2.8 EUR (1 oseba mlajša od 12 let) 
• Parkirišče Volubilis: 10 MAD = 0,90  EUR
• Voden ogled mošeje  Hassan II: 130 MAD = 12 EUR (1 oseba) – sprehod izven in v okolici mošeje je brezplačen
• Parkirišče v bližini mošeje Hassan II: 30 MAD = 2,70
• Parkirišče Chefchaouen: 20 MAD = 1,80 EUR
• Parkirišče Ozoud slapovi: 10 MAD = 0,90 EUR
• Kamp Zebra: 120 MAD = 10,80 EUR
• Kamp Sidi Kaouki: 70 MAD = 6,30 EUR
• Kamp Echrigui: 83 MAD = 7,50 EUR
• Kamp Ait Oudinar: 70 MAD = 6,30 EUR
• Lokalni kruh khobz: 1-2 MAD = 0,9 – 0,18 EUR/KOS
• Kruh baguette: 3 MAD = 0,27 EUR/KOS
• Voda v plastenki: 5 MAD = 0,45/1.5 litra