Tunizija (2025)

Tunizijska Avantura: Vrnitev v moj drugi dom

 

 

Lahko bi že skoraj rekli, da imava s Tunizijo dolgo in pestro zgodbo. Moj prvi obisk sem preživel kot sopotnik – očaran nad barvitostjo, vonji in zvoki te severnoafriške dežele, a brez prave svobode pri odločanju. Vse je bilo novo in čarobno: tržnice, kjer se vonj začimb meša z vonjem sveže pečenega kruha, ozke ulice starih mest, kjer vsak ovinek skriva presenečenje, in neštete sipine puščave, ki se zdijo neskončne.

Drugi obisk je bil povsem drugačen – hardcore ekspedicija z lastnim avtom po puščavi vse do mogočne sipine Sif es Souane. Tu smo testirali meje vozil, lastno vzdržljivost in predvsem potrpežljivost. Pesek nas je vsake toliko potegnil iz ritma, vročina pa je preizkušala vzdržljivost duha.

Tretji in četrti obisk sta bila bolj mirna, raziskovalna – odkrivali smo skrite kotičke, majhna mesta in podeželske poti, kjer turisti redko zakorakajo, ter uživali v trenutkih, ki so bili samo naši, kot skrivni zakladi, ki jih Tunizija deli le z redkimi.

Petemu obisku sem se vrnil po ustaljenih tirih – a z novo ekipo in drugačnimi vozili. To ni bil povratek k starim navadam, temveč priložnost za novo dinamiko, smeh, nepričakovane zaplete in odkrivanje, ki bo vse postavilo na glavo. Še preden smo se dobro razpakirali, smo že brskali po zemljevidih, se smejali prvemu manevru na ozki ulici in si zastavljali vprašanje: kaj vse bo Tunizija še pripravila za nas?

In prav v tem čaru se skriva lepota vračanja – poznamo deželo, a nikoli je ne dojamemo povsem. Vedno ostajajo kotički, zgodbe in trenutki, ki čakajo, da jih odkrijemo znova.

.

.

.

.

Prvi dan (četrtek, 17. April)

“Ekspedicija se začne!”

Tokratnja zgodba se začne kar doma, v naših krajih. Na tisti tipični aprilski dan – siv, oblačen in tak, ko nikoli ne veš, ali bo padal dež ali ne – sem stal na Mostu na Soči in čakal svojega sopotnika. Martin, ki sva se prej poznala le bežno, je prišel iz idrijskih koncev, v družbi svojega strica. Ta je po duši prav tako popotnik, ki s svojo skoraj neopazno, a natančno predelano Toyoto skupaj z življenjsko sopotnico odkriva najrazličnejše kotičke sveta.
Ko prestaviva Martinovo prtljago v moj avto, se že odpraviva proti tradicionalnemu zbirnemu mestu v Vrtojbi. Tam nas pričakata preostala člana tokratne ekipe: Tomaš z ženo Urško, sinovoma Jakobom in Filipom ter njihovim zvestim štirinožnim prijateljem. Družbo jim je delal še Lenart, Jakobov prijatelj. V drugem vozilu pa sta se pripeljala še Aleš z ženo Nino. Že s prvega pogleda je jasno, da to ni običajna zasedba – jaz z enim samim terencem, ob meni pa dva mogočna 4×4 tovornjaka, v vseh pogledih ekspedicijsko pripravljena, ki lahko premagujeta najodročnejše kotičke planeta v prav vsakem vremenu.
Ker je vožnja s tovornjaki drugačna, smo se tokrat odpravili dan prej. Namesto običajnih 110 km/h po italijanski avtocesti potujemo s potovalno hitrostjo 90 km/h. Če nič drugega, ta ritem mojemu Mosaferju izboljša porabo goriva 😊.
Pot mineva brez posebnih zapletov, razen nekaj zastojev zaradi okvarjenih vozil in cestnih del. Po jutranjem soncu nas večino dneva spremlja rahel dež.
Prvi bivak je postajališče za avtodome, priljubljena točka popotnikov daleč od doma. Avtokamp Area Sosta Camper leži ob jezeru Bilancino, kakih 50 kilometrov pred Firencami. Ob prihodu v še precej prazen kamp Martin nareže nekaj suhe salame, v obtok pa zaokroži tudi Zlatorogova solza.
Nato se čisto blizu nas ustavi še en “jogurtov lonček” s slovenskimi tablicami. Za vsak slučaj, če ne veste – jogurtov lonček je tisti klasični bel kamper, ki zaradi barve in krhkosti najbolj spominja na embalažo mlečnih izdelkov 😊.
Lastnik stopi do nas, vpraša po adapterju za elektriko, in hitro ugotovimo, da imamo skupne kraje – z ženo in dvema majhnima otrokoma se vračajo s popotovanja po Italiji, doma pa so v Cerknem.
Ker vreme ni nič kaj prijetno – dežuje, piha, in utrujenost se počasi nabira – se hitro odločimo, da dan zaključimo in se odpravimo k počitku.

Drugi dan (petek, 18. April)

“Mi smo tu!”

Dolga dva dneva vožnje sta za nami, a uspelo nam je. Po štirinajstih letih sem se končno spet peljal po isti cesti, po kateri sem se prvič podal v Tunizijo. In priznam – malce me je stisnilo pri srcu, ko sem ugotovil, da še vedno točno vem, pod katerim rimskim akvaduktom smo takrat rezali salamo. Zgodovina si zasluži, da se je spoštuje… po svoje. 😊
Čisto v zadnjem trenutku so nam zamenjali ladjo za precej večjo. Zakaj, ne vemo – morda je nekdo presodil, da bo kombinacija dveh tovornjakov in enega terenca bolje pristajala na večji palubi. Tako nas je na črno celino tokrat popeljala ladja Auriga italijanske družbe Grandi Navi Veloci.
Prevzem kart je potekal presenetljivo gladko. Celo prvi smo bili na vrsti! To je zame že tako redek pojav, da bi ga skoraj vpisal med posebne naravne pojave. Medtem ko smo urejali formalnosti, je Urška kar v svojem tovornjaku pripravila kosilo – ker zakaj pa ne? Ko imaš kuhinjo na štirih kolesih, so čakalne vrste idealen čas za kulinariko.
Ob sončnem zahodu smo se že povzpeli na zadnji “deck” ladje in opazovali vozila, ki bodo potovala z nami. Od družinskih avtomobilov do ekspedicijskih pošasti – prava mala galerija potovalnih usod. Mi pa smo že nestrpno čakali trenutek, ko se vrvi spustijo in Auriga počasi odrine proti Afriki.

Tretji dan (sobota, 19. April)

“Afrika čaka.”

V Palermo smo pripluli s precejšnjo zamudo. Včeraj smo namreč čakali na eno križarko, ki se ji je očitno mudilo bolj kot nam, zato je pred nami izplula iz pristanišča in nam pridelala več kot uro zamude. Upal sem, da bodo vsaj tukaj postopki malo hitrejši, saj je drugače kazalo, da bomo v Tunisu pristali po polnoči.
Dan na ladji je minil v ležernem tempu – veliko počitka, nekaj prijetnega druženja in seveda dobra hrana. Zdaj že vem, da so pice na ladjah skoraj vedno varna izbira, zato si z Martinom privoščiva napolitansko pico sredi morja. Popoldne si krajšamo s pogovorom s starejšim parom, ki se skupaj z dvema drugima motoristoma odpravlja na tri tedensko potovanje po Alžiriji. Alžirija je tudi na mojem “bucket listu”, zato z zanimanjem poslušam njihove načrte – ko srečaš sorodne duše, čas hitro mine.
Proti večeru začnem nestrpno krožiti po palubi in čakam tisti znani prizor: silhueto starodavne celine, ki me še vedno, po vseh teh letih, na isti način pritegne. Ko jo uzreš, se zaveš, da pluješ novemu poglavju naproti.
Tri ure pred pristankom v Tunisu pa nas nenadoma vržejo iz kabin. Čakanje na hodniku tako dolgo ni bilo nikomur po godu, a ladijsko osebje je očitno menilo, da je to odličen način, da se pripravimo na Afriko. Za piko na i poskrbi še samo izkrcavanje.
Porinili so me v garažo, kjer sem z anteno radia dobesedno drsal po stropu, nad kovčki na strehi pa je ostalo prostora približno toliko kot med dvema sardelama v konzervi. “Odlično” so tole ocenili ladijski delavci…
Kaos pa se s tem seveda ni končal. Ko me usmerijo proti izhodu, ugotovim, da sem previsok, da bi sploh lahko zapeljal po rampi in zapustil trup ladje. Zato je bilo treba premakniti vse avtomobile, ki so se že nabrali za menoj, in me preusmeriti na drug, popolnoma normalen izvoz. Še danes se sprašujem, zakaj tega niso storili že na začetku.
Podobno se je zgodilo tudi Italijanu pred mano – z rezervno gumo na strehi je zadel v strop, nato pa je moral spustiti gume na avtu, da se je rešil železnega objema ladijskega “parkinga”.
Ker sem se zaradi vseh teh manevrov precej obotavljal pri izkrcavanju, so me motoristi – ki jih nikakor ni bilo malo – hitro prehiteli in se razvrstili v vrsto pred mano na meji. Še Slaparji in Lužarji so me prehiteli, pa imajo zaradi tovornjakov, quadov in motorjev bistveno več mejnih formalnosti kot jaz. A kaj hočemo… to je Afrika. Če se ti mudi, si na napačnem kontinentu. 😉
Iz pristanišča se kljub pozni uri odpravimo še dobrih sto kilometrov proti severu, na že preizkušeno točko za spanje – Rt Ras Angela.

Četrti dan (nedelja, 20. April)

“20 GB kaosa.”

Jutro na rtu naše Angelce, kot jo zdaj že ljubkovalno kličemo, nas je nežno pobožalo po licih s toplim soncem. Tukaj stoji tudi monument, ki označuje najsevernejšo točko afriškega kontinenta. Do najbolj južne nas loči »8060« kilometrov zračne črte… upam, da bom nekoč stal tudi tam. 😊
Monument so od mojega zadnjega obiska do danes nekoliko uredili in obnovili, žal pa so smeti tu še vedno prisotne — tudi tiste, ki sem jih opazil že pred leti. Nekatere stvari se pač ne spremenijo hitro.
Pot nas nato vodi skozi Bizerto proti Douggi. Najprej natankamo vozila—dizel tukaj stane 0,65 evra na liter, kar je za nas skoraj kot terapija proti evropskim cenam. Potem ob cesti najdemo še trgovinico s SIM karticami, kjer se odvije prava mala komedija.
Štirje popotniki, vsi lačni povezljivosti z zunanjim svetom, pristopimo k prodajalcu, ki je bil ob koncu naše “operacije” vidno premočen od stresa. Želeli smo 20 GB podatkov, vsak malo drugače, vsak s svojimi vprašanji, vsak z drugo valuto v roki: evri, dinarji, ostanki drobiža iz žepov… Gospod je plačeval s kartico svojega šefa, mi pa smo ga z našimi željami skoraj pripeljali do »bankrota«. A smo vse uredili — le malce je trajalo.
Do rimskih ostalin v Douggi prispemo tik pred zaprtjem, a si vseeno uspemo ogledati stare kamne, ki jih je tu v izobilju. Mene te strukture še vedno fascinirajo, kljub temu da sem jih videl že večkrat. Težko je ostati ravnodušen ob krajih, kjer je zgodovina tako živa, da jo skoraj slišiš Rimljane, ki se sprehajajo po kamnitih ulicah.
Med ogledom se nad nami začne nabirati temačen oblak in veter kar naenkrat okrepi iz vseh smeri. Ker moj sopotnik spi v šotoru, smo do njega ta dan nekoliko milostni. V mestu najdemo hotel Thugga, kjer lahko prespimo na dvorišču, Martin pa si privošči udobje sobe – s tušem, čisto pravo posteljo in predvsem brez dežja. Soba stane 100 tunizijskih dinarjev, parkirišče pa zajetnih 50. Pa naj bo – bolje to, kot da mi sopotnika že prve dni odplakne ali odpihne!
Večerjo in sladico (palačinke z Nutello in svežimi jagodami) pripravimo kar pod nadstreškom za avtomobile. A ko se dež poveže z vetrom v manj prijazno kombinacijo, nas hitro prežene v zavetje avtomobilov. Afrika nam je jasno sporočila, da se pustolovščina šele ogreva.

Peti dan (ponedeljek, 21. April)

“Martinov zajtrk.”

Zjutraj, ko se zbudimo, še vedno dežuje. Martin, ki je verjetno spal najbolje od vseh, se pojavi z velikim nasmehom na obrazu. Njegov jutranji pozdrav, glasno in razpotegnjeno “Dobro jutorooo! Kk sma?”, nas spravi v smeh, še bolj pa razveseli podatek, da se je v hotelu dogovoril za zajtrk — za vse nas. Tako se nas vseh osem odpravi proti hotelski restavraciji, kjer pa hitro ugotovimo, da tal ne pomivajo zaradi nas, temveč zato, ker je zajtrk že davno končan. Pojedina za osem? Ne, takšnega pojma tam še niso slišali.
A noben ni ostal lačen — zajtrk smo na koncu pojedli kar v tovornjakih, ki so bili vsaj suhi in zavetni. Z Martinom se »usiliva« k Alešu in Nini, saj je v drugem tovornjaku že tako ali tako prevelika gneča. Na račun tega je kasneje padlo kar nekaj heca — moj sopotnik je tisti dan postal glavni junak šal na temo “Martinov zajtrk”. 😊
Po zajtrku pot nadaljujemo proti Kairouanu, z upanjem na boljše vreme. Da si vsake toliko pretegnemo noge, se ustavljamo ob cesti — najprej na čaju, malo kasneje na kosilu. Nekje vmes smo priča tudi prometni nesreči. Mlajši moški je padel z motorja tik pred našim prihodom, saj ob njem ni bilo videti nobenega drugega udeleženca, čeprav je ta del ceste precej prometen.
Varno ustavimo ob robu ceste, sam pa se odpravim preverit, ali lahko na kakšen način pomagamo. Domačini so že pritekli do njega, ko so opazili, da se v bolečinah zvija na tleh. Iz nosu mu je tekla kri, obraz pa je bil poln blata — čelade ni imel, kar bi ga verjetno obvarovalo pred hujšimi poškodbami. Kmalu nekdo pokliče pomoč, jaz pa lahko le upam, da so ga kasneje ustrezno oskrbeli in da se je vse srečno izteklo.
Na poti se pojavi sprememba načrta. Prvotno smo želeli obiskati Kairouan, si ogledati kamelo, ki črpa vodo iz globin, in si privoščiti baje najboljši topli sendvič v vsej Tuniziji. A dež, ki je lil kot iz škafa, je imel drugačne načrte. Brez dolge debate smo se strinjali, da vse to prestavimo na naš povratek.
V upanju, da se izvlečemo iz dežja – predvsem zato, da bo Martin lahko postavil šotor v suhem – nadaljujemo pot proti jugu. Na P4N najdem kamp Zina v kraju Gabes, pokličem lastnika prek WhatsAppa in se dogovorim za nočitev.
Po 530 kilometrih vožnje končno prispemo v kamp, ki je še v nastajanju. Vodil ga Tunizijec, ki se je po dolgih letih dela v Švici vrnil domov — in s seboj pripeljal še svojo evropsko ženo. Kombinacija se je izkazala za izredno prijetno, kamp pa za presenetljivo topel kotiček po mokrem in dolgem dnevu na poti.

Šesti dan (torek, 22. April)

“Cvetovi iz peska”

Zjutraj nam v kampu pripravijo svež kruh oziroma hbso, kot mu pravijo tradicionalnemu, nekoliko ploščatemu kruhu brez kvasa. Preprost, topel in ravno pravšen za začetek dneva. Po zajtrku se čez Kebili odpravimo proti Douzu, kjer najprej natankamo avtomobile, potem še quade in motorje. Tako majhne porabe, kot sem jo imel tokrat, moj avto ni videl že vseh sedem let, odkar je na cesti. 😊
Sledi tipični obvezni krog po krožišču (ta naša nekdanja šala je postala vraževeren ritual, ki ga ne upamo izpustiti, da si ne bi nakopali smole), nato pa zavijemo v ulico, ki premore ravno dovolj prostora za dva megalomanska tovornjaka in mojo skromno “prdalico”. Prevozna sredstva postavimo v vrsto, sami pa se tistih 50 metrov do centra na kosilo odpravimo peš.
Brika ni, pomarančnega soka tudi ne — tako da bo morala piščančja šwarma opraviti svoje delo. 😊
Po kosilu na ulici nakupimo še sveže pomaranče za večer, nato pa krenemo v smer El Faouarja in naprej proti točki Rože 1.
Rože 1 je ena izmed točk, ki jo imamo označeno na svojih Garminih — dodal jo je Mišo, tako kot skoraj vse druge točke v Tuniziji. Te točke so še iz časov, ko je sam tu dirkal po čisto pravih puščavskih relijih.
Točka “Rože” svoje ime ni dobilo po naključju, temveč zaradi dejstva, da na tem kraju res lahko najdemo puščavske rože.
Na prvi pogled izgledajo kot “cvetovi” iz peska, v resnici pa gre za naravne kristale, nastale v tišini puščave. Rože nastanejo na območjih, kjer je v tleh veliko sadre in občasno malo vlage. Ko voda pronica skozi pesek, s seboj nosi raztopljene minerale. Zaradi vročine se hitro posušijo, minerali pa začnejo kristalizirati. Med rastjo kristali ujamejo drobna zrnca peska in počasi oblikujejo značilne lističaste “cvete”. Puščavska roža je prava posebnost — občutljiv, a vztrajen cvet, ki ga lahko ustvari le puščava.
Na obrobju belih sipin tako postavimo svoja vozila, raztegnemo tende in razložimo vse igrače za velike fante. Mladina se prva odžene proti sipinam, nato še starešina, jaz pa medtem posvojim visečo mrežo, ki jo je postavil Martin. Popoln trenutek miru.
Pripravimo še pozno kosilo — ali kot mu po novem rečejo, kočerjo — na meniju pa makaroni in šugo. Za poobedek pa Urška iztisne devet kilogramov pomaranč, ki smo jih kupili v mestu. Če že tam nismo dobili svoje doze vitaminov, smo jo pa zdaj.

Sedmi dan (sreda, 23. April)

“Alerte générale!”

Na vse zgodaj zjutraj, še pred zajtrkom, z avtom “prileti” Garde Nationale in nam začne z resnim tonom razlagati, da tukaj ne smemo biti, ker naj bi bilo območje vojaško. Človek bi to brez težav razumel… če nas ne bi ta ista garda večer poprej že obiskala – nasmejana do ušes in zagotovila, da ni nobenega problema, da lahko mirno prespimo in da samo preverjajo, kdo je tukaj. Verjetno so jim ušesa navili nadrejeni…😊😊
A si ne pustimo preveč pokvariti jutra. Ko odidejo — potem ko smo jih prijazno pomirili, da bomo po zajtrku vseeno odšli nazaj v “civilizacijo” — se še ves dopoldan gonimo po sipinah. Malo z motorjem, malo s štirikolesniki, en čas eden, en čas drugi, potem pa kar vsi hkrati. Nekje vmes pride trenutek, ko pridem na vrsto tudi jaz, in zabava je popolna… dokler ne odpove motor, ki ga vozi Jakob. Še ne vemo točno, kaj mu je, ampak v Douzu bomo imeli priložnost pokukati pod plastiko in ugotoviti, kaj ga muči.
Iz »Rož« se vrnemo v Douz, natančneje v Camping Club Desert, h francozinji Sofiji, ki je lastnica kampa. Ob prihodu je kamp skoraj prazen in se za trenutek vprašamo, zakaj smo sploh rezervirali vnaprej. A do večera se prostor napolni do zadnjega kotička z jogurtovimi lončki (zdaj že veste, kaj je to 😊), ki jih naštejemo vsaj 25. Poleg njih pa še trije drugi tovornjaki in starejši par v Mercedesu G-klase.
Za kosilo Aleš pripravi odličen sataraš, zvečer pa se sprehodimo do glavnega trga v bližini, kjer si privoščimo čaj in šišo. Jutri pa je naš glavni cilj najti brik. Kar ne morem verjeti, da ga do zdaj nismo uspeli dobiti niti enkrat — skoraj kot da bi Tunizija skrivala svojo najboljšo ulično specialiteto samo zato, da nas drži na trnih.

Osmi dan (četrtek, 24. April)

“Jagodni sok: Eliksir življenja”

Danes je dan za počitek, nikamor se nam ne mudi, saj smo vendar na dopustu 😊 Čeprav danes nismo imeli posebne dogovorjene ure za bujenje, smo vseeno bili že nekaj čez sedmo uro po večini vsi zbujeni. Za zajtrk smo danes imeli tradicionalni velikonočni meni: kuhano šunko, kuhana jajca in hren — resnično idealno gorivo za dneve, ko je naš največji “šprint” pot do naslednje viseče mreže.
Še en razlog, da smo danes še vedno tukaj, je tudi lokalna tržnica, ki ob četrtkih oživi še v večji meri kot na običajne dneve. Na tak dan lahko na tržnici kupite vse od koz, ovc, osličkov in drugih živali, pa vse do tehničnih zadev, oblačil, obutve… skratka, kar vam srce poželi. Mi smo se osredotočili predvsem na burnuse (dolg volnen plašč s kapuco in brez rokavov), šeše (tradicionalna naglavna ruta, ki ščiti pred soncem, vetrom in peskom) in seveda na jagode, pomaranče ter nekaj zelenjave za kosilo.
Tomaš je vmes redno spremljal napredek mehanične delavnice, kjer smo dan poprej odvlekli okvarjeni motor, mi pa smo po večini dan preživeli bolj ležerno, v visečih mrežah s telefonom v roki — saj veste, fitnes za prste.
Fantje, ki niso vajeni izgledati kot “gozdni Joža” so si še privoščili obisk pri brivcu, nato pa na kosilo. Danes imamo tortilje z piščancem in zelenjavo, ter jagodni sok, ki ga je pripravila Urška… ta je v kombinaciji z ledenimi kockami naravnost božanski, tako osvežujoč, da kar pozabiš na vročino dneva.
Popoldne se nam je pridružil še par z Gorenjske, ki ravno tako raziskujeta Tunizijo s svojim, v kamper spremenjenim VW kombijem.
Zvečer se skupaj z njimi odpravimo na večerjo, končno na znameniti brik, ki smo ga komaj čakali! Ta je bil sicer zelo okusen, a za piko na i bi moral biti jajček v briku še rahlo tekoč — tukaj pa so ga očitno pomešali z vsemi ostalimi skrivnostmi kuhinje. 😊
Po večerji zopet sledita še čaj in šiša, jutri pa nas spet čaka pesek, sonce in (upajmo) manjši fizični napor kot danes 😊 😊 😊

Deveti dan (petek, 25. April)

“Pesek!”

Okoli 9h zjutraj smo spakirani, natankani in pripravljeni na nove izzive. Iz Douza jo krenemo po asfaltu v smeri Ksar Ghilane, nato pa po nekaj kilometrih zavijemo desno na peščeno pisto, ki nas pelje proti Café La Porte Du Desert. Kratek postanek izkoristimo za spuščanje tlaka v pnevmatikah, da bo vožnja po sipkem pesku bolj udobna in lažja.
Čaj ob pisti smo tokrat izpustili, pot nadaljevali čez NP Jebil in se podali direkt do Tembaina. Vmes smo si privoščili kratko malico in topel čaj ter mrzlo Coca-Colo v Café Tembaine.
Ob vznožju gore Tembaine se tako sparkiramo okoli četrte ure popoldan. Kljub temu, da imamo v konvoju dva tovornjaka, smo celotno pot premagali brez vsakršnih zapletov – Najbrž je pesek sam poskrbel, da bodo vsaj danes stvari tekle gladko 😊. Za večerjo imamo gobovo in govejo juho ter palačinke z Nuttelo: “Ali je zaključek dneva lahko še boljši?” Težko, verjemite mi na besedo… 😊
Po večerji nismo ostali prav dolgo aktivni, saj je del ekipe (za “volanom” dveh štirikolesnikov so se izmenjavali Jakob, Filip, Lenart in Martin) pot do Tembaina premagal preko sipin, kar je na žgočem soncu precej utrudilo sicer veselo in energično druščino.
Po osvežujočem tušu (ki ga premorejo vsa tri vozila) sredi sipin, se odpravimo na nočni počitek, medtem ko pesek in zvezde skrbita za najboljši možni “lullaby”.

Deseti dan (sobota, 26. April)

“Vetrovni udar!”

Budnica ob sedmih. Čez puščavo se komaj začne prelivati prva svetloba, pri nas pa je že kot v mini kampovski pekarni. Aleš obrača svež kruh in kuha klobase, iz smeri Urškine deske diši po salami in siru, jaz pa – po ustaljenem protokolu – skrbim, da harisa z olivnim oljem in tuna dobijo častno mesto na jutranji mizi. Brez tega ni pravega tunizijskega zajtrka.
Ko napolnimo želodce, napoči čas za fino mehaniko: mojemu avtu spustim še nekaj zraka iz pnevmatik, ker na 1.7 bara ne pleše ravno elegantno čez sipine. Ko s tlakom pridem nižje, se kar naenkrat odpre nova dimenzija vožnje – avto po pesku drsi kot po moki, sipine z lahkoto jemljem v drugi prestavi in samo z zadnjim pogonom.
Nato nas tik pred Café du Port preseneti znana silhueta – še ena slovenska ekipa, s katero smo klepetali že na ladji. A ekipa ima svoj tempo in svojega vodiča, zato nam le veselo popiskajo, pomahajo v stilu “se vidimo v prahu” in izginejo za obzorjem.
V kafiču si ponovno privoščimo vsak svojo klasiko — čaj, Coca-Colo, karkoli duša zaželi — medtem pa kramljamo z domačinom, ki se nam mimogrede pohvali, da je prvič tu s celo družino in celo s svojim lastnim terencem. In prav tu se pokaže nov trend, ki ga zadnja leta vse bolj opazimo: vedno več Tunizijcev se podaja v puščavo kar s svojimi 4×4 vozili. Standard se očitno dviga, puščava pa tudi za njih postaja pravi “nedeljski izlet”. Pred leti to ni bila ravno scena, ki bi jo prav pogosto opazil…
Povpraša nas, kam drvimo ter ali imamo navigacijo in ko mu povemo, da gremo po pisti proti Ksar Ghilane, navihano vpraša, ali se nam lahko priključi, kajti poti še ne pozna dobro. Zakaj pa ne — družba nikoli ne škodi. In tako naredimo improvizirano čezpuščavsko Slovensko–Tunizijsko karavano in odpeljemo proti oazi.
Pot je prijazna, razen nekaj igrivih sipin, ki nas malo pretegnejo, pa nič zahtevnega. V Ksar Ghilane smo tako že ob treh popoldne, čisto v skladu s planom… Le vreme ima malce drugačen plan, kot je naš…
Zadnjih nekaj kilometrov nas je veter dobesedno rešetkal. Windi kaže sunke čez 40 km/h. Če “Wajdovci” pri takem vetru šele začnejo sušit gate, nam tale veter povzroča večje preglavice in nas prisili v spremembo plana. Prvotni plan, ki je bil kampiranje pod Di Zmilo je tako šel v maline. No, v pesek.

Tako naredimo, kar “popotniki” najpogosteje storijo: improviziramo. Danes in jutri ostanemo v zavetju Ksara, ko se pa veter umiri, se prestavimo tja, kjer smo si prvotno zastavili “puščavske počitnice”.
Ob devetih zvečer še vedno tulí, kot bi nekdo stresel cel atlas vetrov prav nad našimi glavami. Zato tokrat nihče ne filozofira dolgo — vsak se počasi zrine v svoj ležeči položaj.
Veter pa… ta nam poje svojo malo bolj divjo uspavanko.

Enajsti dan (nedelja, 27. April)

“Puščavski zen.”

Današnji dan ni prinesel nič dramatičnega — in prav to je bila njegova največja lepota. Dopoldne smo se malce vozili po sipinah a ravno dovolj, da je Martin dobil svoj trenutek slave za volanom Mosaferja. In če sem iskren…videl sem tisti prepoznaven sij v očeh (in to skozi njegova sončna očala! 😊), ki ga imajo ljudje, ko jih puščava ugrizne prvič. Mislim, da sva z Mosaferjem pravkar vzgojila še enega puščavskega norca. 😊Dobrodošel v klub, Martin! 😊
Popoldanski ritem je bil kot iz kakšne knjige za življenje brez stresa: viseča mreža, brik ob bazenu, lenobno namakanje v naravnem termalnem bazenčku… Če obstaja definicija dopusta, mora zagotovo to biti to! Še veter se je končno odločil, da nas vsaj malo pusti pri miru, zato je bivanje tukaj končno postalo bolj znosno.
V kampu dobimo še nove sosede — družino iz Slovenije, ki s svojo Toyoto Land Cruiser 120 raziskujejo svet po svoje. Tipični “naši”: prijazni, radovedni in pripravljeni na klepet, ki se brez problema zavleče še v naslednji dan.
Po večerji se veter skoraj popolnoma umiri, a temperatura zunaj pade ravno toliko, da te premami v toplo oblačilo in hitrejši odhod v posteljo. Nič dramatičnega, nič napornega. Samo čisto pravi, lenoben puščavski dan.

Dvanajsti dan (ponedeljek, 28. April)

“Kampovski glow-up.”

Današnji dan je podoben včerajšnjemu in s tem ni nič narobe. Veter je omilil svoj divji temperament, zato je vožnja po sipinah zdaj bolj prijetna, kot dan poprej.
Tudi štirikolesniki so si vzeli čas za raziskovanje okolice — malo po svoje, malo skupaj, veliko veselja in smeha vse do trdnjave in nazaj. V popoldanskih urah se poleg nas sparkira še druga slovenska ekipa. Z vodičem Arbijem so se prejšnji dan potikali po “izgubljenem jezeru”, a jih je včerajšnji veter skupaj z manjšimi okvarami avtomobilov pregnal iz peska na malo počitka in odpravo napak, ki so nastale pri zahtevni vožnji preko sipin.
S sosedi od včeraj se ob palačinkah pogovarjamo o naših in njihovih preteklih potovanjih. Vsaka zgodba prinese smeh, vsaka anekdota idejo za nove avanture in tisti majhen zagon, ki ga popotnik nujno potrebuje, ko mu pesek že pošteno steče po čevljih.
Še za tiste, ki oazo Ksar Ghilane bolje poznate, naj povem: naravni bazenček me je letos res prijetno presenetil. Običajno muljasto dno, polno plavajoče trave in alg, je tokrat popolnoma očiščeno, voda pa kristalno čista…celoten vtis pokvari le kromirana lojtra, ki z podobo iz bazena v toplicah kvari naravno podobo bazena izpred prejšnjih let. A vseeno je vtis v topli vodi kljub temu čudovit.
Jutri se premaknemo na rob puščave pri Zmili in končno pobegnemo iz gneče oaze. Pogrešam tisto noč, ko si sam pod tisočerimi zvezdami, brez vrveža, brez luči… le pesek, popolna tišina in neskončno nebo.

Trinajsti dan (torek, 29. April)

“Heroji v pesku.”

Zjutraj, po zajtrku, se premaknemo proti kampu Zmela, ki stoji ob velikem pasu sipin pri Zmili. Na poti se nam pridruži še Klemen s svojim Nissan Patrolom iz druge slovenske ekipe, ki še nima dovolj kilometrov po okolju, tako drugačnem od vsega domačega. Ostali so imeli avte “preveč načete” za igro v pesku in so se raje odločili za relaksacijo – kdo bi jim zameril, ko pa je vročina in pesek že sam po sebi dovolj velika “športna disciplina”.
Sredi poti do našega cilja naletimo na osamljeno jagnje, ki verjetno ni bilo starejše od par dni in se je odtujilo od črede. Sredi žgočega sonca in brez sence bi jagnje najverjetneje kmalu dočakalo svoj konec. A rešiteljica Urška, nežna in odločna, nebogljeno ovčko naloži v naročje in se s štirikolesnikom odpelje nekaj kilometrov nazaj. Tam, v senci šotora ždijo zdolgočaseni pastirji, si se kljub našemu trudu ne zdijo pretirano ganjeni nad našim dobrim dejanjem– verjetno bi bila za njih ena ovca za skrb manj, očitno. Ko prisopihamo v kamp, se najprej ohladimo v hladnih sobanah z naravno klimo in si privoščimo čaj ter lokalno pivo Celtia. Da, Tunizija je pretežno muslimanska, a pivovarska tradicija je tu dolga, Celtia pa njena najbolj prepoznavna znamka. Preprost, lahek lager, ki ga izdelujejo že od leta 1951 – nič posebnega po okusu, a v svoji enostavnosti odraža tunizijski način življenja: sproščen, topel in nezapleten.
Ohlajeni in osveženi si nekaj sto metrov stran postavimo bivak in se seveda takoj podamo na vožnjo po sipinah. Letos so milostne, nezakomplicirane in brez težav prevozne.
Klemen se je sicer enkrat “vsedel” na vrhu ene izmed sipin, a sta ga moj Patrol kot sidro in njegov vitel kot rešiljna bilka, brez težav spravila naprej v pogon.
Vse dokler nismo naleteli na skupino Landroverašev, ki so bili raztreseni vsak na svoji sipini, brez volje za pogovor in povečini z dvignjenimi havbami preprečevali našo nadaljno pot.
Človeško je ponuditi pomoč, a jo gladko zavrnejo, zato se obrnemo in se po isti poti vrnemo do bivaka. Večer je bil zopet zelo vetroven, a je poslastica z Alešovega žara poskrbela za obilo dobre volje.

Štirinajsti dan (sreda, 30. April)

“Berberski raj.”

Zjutraj vstanemo ob osmih, dovolj spočiti, da nam puščavski veter več ne more do živega. Za zajtrk si pripravimo našo preverjeno klasiko – salamo, sir, paštete, nato pa počasi pospravimo tabor. Ko zapeljemo čez zadnjo mehko grbino in se kolesa ponovno dotaknejo asfalta, najprej naložimo štirikolesnike na tovornjake, nato pa pnevmatike napolnimo nazaj na cestni tlak. Pot nas zdaj vodi proti Matmati, a najprej naredimo kratek postanek pri Ain Tunu.
Ain Tun je ena tistih tunizijskih čudes, ki jih je tu sorazmerno veliko. Iz tal bruha vrela voda – resnično vroča. Do gležnjev še gre, naprej zame ni več prijetno. Vse, kar je višje, namreč že meji na kuhanje človeka na počasnem ognju. Po kratkem “spa tretmaju” nadaljujemo pot.
Ko nas sonce dvigne že visoko nad glave, pride čas za čaj. Ustavimo se v majhnem križišču pred Matmato, kjer nam starejša gospa najprej prijazno prinese čaj… potem pa še kruhke, polnjene s čebulo, harisso, tuno in verjetno še kakšno skrivno sestavino, ki jo poznajo le babice tega kraja. Za piko na i doda skledico oliv, piškote ter sladico, ki me je po okusu spominjala na horn di gazel.
Ker se je tako zelo trudila za nas, iz avta na plano potegnem vrečko Šumi bonbonov in jo podarim njenemu najstniškemu sinu. Fant, ki je prej le tiho sedel ob vratih barake, kar zacveti – oči se mu zasvetijo, obraz razleze v širok nasmeh in toliko iskrene hvaležnosti že dolgo nisem videl. Takim z veseljem daš malenkost, ker ne prosijo za nič in ker se vidi, da jim drobna pozornost res nekaj pomeni.
Preden zapeljemo v Matmato, si ogledamo še tradicionalno berbersko hišo – tisto pravo, izkopano v zemlji. Notranjost berberske hiše v Matmati je nekaj, kar te vedno preseneti, četudi stopiš vanjo že večkrat. Navzven se vidi le skromen vhod, komaj opazen v pobočju, a ko stopiš skozi nizek portal, se svet naenkrat odpre v tiho, hladno notranjost, izkopano v samo srce zemlje.
V središču je veliko okroglo dvorišče, kot velik odprt jašek, ki hiši daje svetlobo in zrak. Okoli njega se kot krogi okoli sonca razporejajo prostori — spalnice, kuhinja, skladišče, včasih celo hlev za živino. Vse sobe so povezane s preprostimi, ozkimi hodniki, ki jih je čas zgladil do popolne mehkobe. Nobenega pravokotnika ni, nobenega ostrega robu — vse je naravno, zaobljeno in hladno na otip.
Stene so bele ali rahlo rjave, odvisno, ali so jih pred kratkim pobelili ali pa je glina znova prevzela svoj naravni odtenek. Vonj je poseben: mešanica zemlje, starosti, topline in tistega občutka, da so tu nekoč generacije preživele svoje življenje, brez enega samega nepotrebnega predmeta.
Tudi pohištvo je preprosto — nekaj preprog, par lesenih polic, včasih postelja iz železa ali lesa, drugje pa le blazine, skrbno razporejene tik ob steni. Kuhinja diši po harissi in olivnem olju, vsaka skleda pa ima svojo zgodbo.
Ko stojiš tam, v tej podzemni sobi, te objame prijeten hlad, ki je popolno nasprotje žgočega sonca zunaj. In prav ta občutek — da si v naravni klimatski napravi, ki jo je izklesala človeška iznajdljivost — je tisto, kar berbersko hišo naredi tako posebno. Nekateri danes tu še vedno živijo, v istem ritmu kot njihovi predniki.
Ko zaključimo ogled, se zgodi nekaj povsem “tunizijskega”: brez da bi sploh karkoli naročili, pred nas postavijo olivno olje, svež kruh, med in jed, ki najbolj spominja na sataraš. Nato se pojavi še gospodar hiše, ki se me takoj spomni, ko mu omenim Mišota in našo slovensko ekipo izpred dveh let. In kot bi zamahnil s čarobno paličico, začnejo na mizo prihajati briki, kus-kus s piščancem, solata s tuno, melona, Coca-Cola in celo Boga. To niso gostitelji, to so gostinski čarovniki.
Ko pojedino zaključimo, se jim lepo zahvalimo in Taufiku stisnemo nekaj denarja – ne zato, ker bi pričakovali plačilo, temveč zato, ker se nam je zdelo prav, da nagradimo njihovo toplino in gostoljubje. Ponudi nam še ogled svojega hotela v središču Matmate, a ga prijazno zavrnemo – hotel poznamo že iz prejšnjih let. Namesto tega si ogledamo še prizorišče snemanja Star Warsov: hišo Luke Skywalkerja, ki na prvi pogled deluje tako nefilmsko preprosto, a hkrati nosi tisto ikonično energijo, ob kateri se tudi popolni nefiki malce nasmehneš.
Zadnji del dneva se odpeljemo čez hribe in serpentine nazaj proti Gabesu – prav na isto mesto, kjer smo bili skoraj na začetku našega potovanja. Kamp Zina nas čaka kot stari znanec.

Petnajsti dan (četrtek, 1. Maj)

“Sredi mestnega vrveža.”

Danes spet vstanemo zgodaj, ker nočemo zamuditi tržnice v Sfaxu, ki je naša glavna misija tega dne. Gospodar kampa Zina nam za zajtrk prinese še topel, svež kruh in domače hladno stiskano olivno olje, o katerem smo se dogovorili že ob našem prvem obisku. Najboljše je tisto, narejeno po starem, tradicionalnem postopku s kamnito prešo — to je olje, ki te ob prvem grižljaju skoraj prepriča, da mora biti v njem nekaj čarovnije. A ker ga ni dovolj za vse, vzamemo še nekaj modernejše različice. Res je, da je okus malo drugačen, a kakovost ostane vrhunska.
Od gospodarja se poslovimo z obljubo, da se spet vidimo — in glede na naše poti skozi Gabes to verjetno sploh ni prazna tolažba — potem pa odvihramo proti Sfaxu.
Tržnica v Sfaxu je svet zase. Živi organizem, ki diha v ritmu jutranjega vrveža. Najprej te zadene vonj: mešanica sveže ribe, začimb, pečenega kruha in tistega prav posebnega orientalskega kaosa, ki ga nihče ne imenuje kaos, dokler ga ne doživi v živo. Prodajalci se derejo drug čez drugega, a vsi na svoj prijazen, družaben način, kot da je to nekakšen njihov vsakodnevni orkester.
Stojnice tu so eksplozija barv — gore pomaranč, jagod, datljev in zelenjave, ki bi jo pri nas brez slabe vesti slikali za katalog. Med njimi se prebijajo ženske s košarami, moški, ki potiskajo ročne vozičke, in otroci, ki z neskončno lahkotnostjo manevrirajo med množico.
Sfax ni turističen kraj — in to se na tržnici presneto dobro čuti. Tu se ne trudijo s predstavo. Tu živi resnična Tunizija: delovna, glasna, nasmejana in preprosto — živa.
Tu nakupimo začimbe, tobak in oglje za šišo, datlje, olive in kakšen spominek za domov. Olivno olje letos namerno preskočimo, čeprav je tako poceni, da te skoraj zasrbijo prsti (10 dinarjev za liter!). V medini si privoščimo še pečenega piščanca in kremo na torti dneva — sladoled, ki se v vročini stopi hitreje, kot ga uspeš pojesti.
Popoldan nas ujame med prerivanjem iz mestnega vrveža proti naslednji točki: koloseju v El Djemu. Kot vedno, kadar imamo s seboj kakšnega novinca, se tukaj ustavimo brez debate. Kolosej v El Djemu te preseneti že od daleč. Sredi povsem ravne pokrajine se naenkrat dvigne ogromna kamnita “skleda”, skoraj neresnična — kot da bi jo nekdo odložil tu sredi ničesar.
Ko stopiš skozi enega od obokanih vhodov, te pogoltne njegova velikost. Odmev tvojih korakov izgine med tribunami, ki so nekoč sprejele več gledalcev, kot jih ima danes marsikatero tunizijsko mesto. Rimljani so tu res znali graditi: masivni loki, popolna simetrija in arene, kjer si lahko skoraj slišiš odmev nekdanjega vrveža. Zgornji nivo ti odpre pogled na mesto in neskončno ravnico, ki se blešči v soncu — prizor, ki ti ostane v spominu.
Po ogledu spijemo še čaj in se odpravimo v iskanje nocojšnjega bivaka. Na P4N najdemo lokacijo, ki naj bi bila idealna, a naša dejanska izkušnja je nekoliko manj idealna. Zdi se, da do točke ne moremo priti — vsaj ne s tovornjaki. Odrežemo kar nekaj zaraščenih vej na poti, domačini pa celo splezajo na tovornjak in nam pomagajo žagati, a vse skupaj je preprosto preveč optimistično zastavljeno.
Na koncu se zadovoljimo z ravnim odsekom sredi polj, ki je v resnici kar križišče. Ni glamurozno, ni estetsko — a je ravno, mirno in kar je za nas najbolj važno – povsem dovolj dobro.

Šesnajsti dan (petek, 2. Maj)

“Kamelji krog.”

Ustanemo precej zgodaj, a se nam danes ne mudi, saj nas ne čakajo dolge vožnje. Okoli devete ure se odpravimo proti Kairouanu. Naša prva postaja je starodavni vodnjak, kjer kamela pomaga pri dviganju vode. Lokalci verjamejo, da je voda povezana s sveto Mekko. Mehanizem je preprost: kamela hodi v krogu, veriga se počasi premika, na njej pa so pripeti glineni vrči, ki segajo globoko v vodnjak. Ko se kamela premika, se vrči polnijo z vodo in jo počasi dvignejo proti vrhu.
Pogled na kamelo je hkrati nenavaden in fascinanten. Hodi počasi, mirno in zanesljivo, kot da to delo opravlja že stoletja. Zvok lesa in kovine, ki škripa ob njenem gibanju, je ritmičen in skoraj hipnotičen. Ob tem se vidi, kako preprost a učinkovit je bil ta sistem za črpanje vode pred prihodom sodobnih črpalk.
Ravno ob času kosila se ustavimo še pri sendvičih, ki naj bi po Tomaševem mnenju bili vrhunski. Zame so nekoliko preveč začinjeni, zato si to kulinarično izkušnjo zlahka odpustim.
Pot nas nato vodi naprej do Hammameta, kjer si privoščimo bolj resno večerjo v eni izmed picerij, ki smo jih že obiskali v preteklosti in za katero vemo, da se tukaj dobro je. Sledi sprehod po souku (Souk = še eno ime za medino oziroma tržnico), nato pa zavijemo proti Nabeul-u, kjer bomo prespali na plaži iz točke P4N.
Kmalu po postavitvi tovornjakov in avtomobila na plaži nas obišče nacionalna garda. Zanimalo jih je le, kakšni so naši nameni in ali želimo tukaj prespati. Dobro uro kasneje prispe še policija, ki preveri podatke o članih ekipe. Tomaš jim izroči že izpolnjene “fische”, ki vsebujejo vse potrebne informacije, in policisti se zadovoljno nasmehnejo – verjetno so si prihranili pol ure pisanja podatkov, s katerimi tako ali tako nimajo kaj početi.
“Šef”, ki mimogrede namesto uniforme nosi roza majčko in sončna očala, nam še pove, da bodo na dve uri hodili na kontrolo, za našo varnost pravi, ter nam zaželi mirno noč.

Sedemnajsti dan (sobota, 3. Maj)

“Adieu, za zdaj”

To je naš zadnji dan na afriških tleh. Zbudimo se ob osmi uri, a se dejansko odkotalimo šele okoli desete – ker, saj veste, kdo se pa želi res zgodaj posloviti tega kontinenta? 😊
Najprej zavijemo v lokalno trgovino, kjer pobrskamo po policah za makaroni, hariso, Fanto in vse tisto, kar radi švercamo domov v svoje “špajze”.
Sledi mirnejši del dneva: po avtocesti se odpravimo proti Sidi Bou Saidu. Santorini iz Temuja, kot ga poimenuje moj sopotnik sem videl že večkrat, zato sem tokrat raje skupaj z Alešom in Nino obsedel na čaju ob vznožju vzpona do belo modrega mesteca.
Nato pa nazaj po avtocesti proti pristanišču. Tu nas čaka glavna naloga: polnjenje zalog goriva. Seveda brez zapletov ne gre. Na bencinski črpalki, kjer običajno napolnimo tovornjake pravijo, da jim kartice ne delujejo, čeprav jim na točilnih mestih ležita vsaj dva POS terminala. Gotovine nimamo dovolj, zato se odpravimo na lov za drugimi črpalkami, ki pa so vse zaprte ali v fazi “popoldanskega dremanja”. Kombinacija bančne kartice + bankomat reši situacijo, vrnemo se na prvotno črpalko, rezervoarji pa so tako zdaj polni.
Ko smo to rešili, parkiramo ob okencu prevozniške družbe GNV. Punce – kot prave kuharce – pripravijo pašto z bolonjsko omako, zraven pa še fižol v solati in kuhana jajca. Za sladico pridejo sveže, narezane jagode. Tista trenutna popolnost, ko veš, da si dobro jedel in da se Afriki po malo čudnih poteh počasi poslavljaš…
Karte so v žepu, stojimo v vrsti za carino, ki letos teče s svetlobno hitrostjo. Super, hitro smo že na pomolu in čakamo, da nas ladja vrne v naš vsakdan. Če sem prej hvalil carino, se je potem zataknilo pri natovarjanju na ladjo. Točno ob 21 uri je v pristanišču pristala naša ladja, ki so jo tudi hitro raztovorili, a nakladanje avtomobilov jim danes ni šlo od rok. V garažo zapeljemo okoli druge ure ponoči, ob 3.30 pa še nismo izpluli…. Očitno tokrat Afriki ne bom pomahal v slovo, po dolgem dnevu je postelja v kabini preprosto preveč mamljiva, da bi ji uspel kljubovati.

Osemnajsti dan (nedelja, 4. Maj)

“Kaos? Afkors!”

Namesto ob polnoči, kot je bilo predvideno, smo izpluli šele okoli četrte ure zjutraj. Ni bilo krivo vreme, ki je sicer pogosto krivec za zamude, temveč… postopki vkrcavanja na ladjo.
Poostrena kontrola avtomobilov za morebitne migrante se je vršila tako na tunizijski strani kot tik pred vstopom na ladjo, kjer so nadzirali italijanski uslužbenci. Nato je sledil kaos pri samem vkrcanju – videti je bilo, kot da posadka to počne prvič.
En avtodom so na rikverc usmerjali štirje uslužbenci, medtem ko so ostali avtomobili čakali, nevedni, kam naj se postavijo. Mene je prvi uslužbenec usmeril, naj avtomobil obrnem in ga ritenjsko parkiram ob že stoječe vozilo, potem pa je drugi začel mahati, naj zapeljem na drugo stran garaže. Rezultat? Parkiran sem zdaj ravno nasprotno od vseh ostalih avtomobilov. Ampak, hej, bo že – le sekirati se ne smeš preveč… 😊
V Palermu nas pričaka precej drugačno vreme kot v Afriki: oblačno, tu in tam kakšna kaplja dežja, a piha ne, in še vedno se da biti zunaj v kratkih rokavih. Baje nas jutri ob prihodu v Civitavecchio čaka dež, tako pa naj bi bilo tudi naslednje dni po prihodu domov. Zdi se, kot da vreme izraža naše občutke ob odhodu iz tople Afrike in slovesu od novih dogodivščin.

Devetnajsti dan (ponedeljek, 5. Maj)

“Čas za realnost”

Kljub zamudi so v Palermu ladjarji uspeli nadoknaditi izgubljen čas, tako da pristanemo v Civitavecchiji ob predvidenem času.
Ker imajo tovornjakarji predvideno dodatno noč nekje ob cesti, nama z Martinom pa se jutri že mudi v službo, se odločiva, da bova današnjo pot prevozila sama. Ladjo zapustiva šele okoli 10.30 (pristanek je bil ob 7.30), preostali ekipi pa so ladjo zapustili vsaj uro pred nama, tako da bi bilo nesmiselno, da bi nas čakali.

Ker sva hitrejša od tovornih vozil, se na poti ujamemo, si izmenjamo poslovilne besede, kot se to spodobi, nato pa vsak po svoje nadaljujemo pot v svojem ritmu. Italijanska avtocesta proti domu mine brez posebnosti; mislim, da sva celotno pot celo odpeljala brez postanka. Oba bi namreč raje čim prej prispela domov, če že mora jutri biti delovni dan.
V Tolminu odložim svojega sopotnika Martina, kjer ga pričaka njegov oče. S tem se zaključi še ena uspešno izvedena ekspedicija v Tunizijo.

.

.

.

 

In za konec?

Naša tokratnja tunizijska ekspedicija je bila več kot potovanje – bila je izkušnja, ki nas je povezala, nas preizkusila in nas napolnila z nepozabnimi spomini. Od vročih sipin in zvezdnih noči v puščavi, do živahnih tržnic, toplih srečanj z domačini in adrenalinskih voženj po sipinah – vsak trenutek je bil edinstven. Najlepše pa je, da smo vse to doživeli skupaj kot ekipa: z medsebojno podporo, smehom, radovednostjo in dobrim duhom, ki nas je držal skupaj ne glede na izzive.
To torej ni bil le zapis naše avanture, temveč dokaz, da je prava moč potovanja v ljudeh, ki ga soustvarjajo. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vsaka pot ima svojo lepoto, a resnična čarovnija je v družbi, s katero jo doživiš. Hvala, ker ste bili del tega poglavja.

.

.

 

KORISTNI PODATKI:
JEZIK: Arabski, Francoski
VALUTA: Tunizijski Dinar – 1TND = 0.29 EUR (3.40 TND = 1 EUR)
VIZA: Ni potrebna
CENA GORIVA (Diesel / 1L): 2.21 TND = 0.65 EUR (April 2025)

 

ŠE NEKAJ ZANIMIVE STATISTIKE:
– Skupaj prevoženih kilometorv:                                     3640
– Količina porabljenega goriva:                               409 litrov
– Povprečna poraba:                                         11,2 l/100km