MADAGASKAR 2023

 

 

Madagaskar. Ta otoška država v Indijskem oceanu z nekaj več kot 20 milijoni prebivalci, velja za četrti največji otok na svetu. Nam vsem pa je posebna iz enega samega razloga. Slabe cestne povezave, za katere je v večini primerov potreben vsaj dober 4×4 pogon. Med najtežje cestne preizkušnje na otoku pa zagotovo v sam vrh sodi zloglasna RN5.
RN5 ali Route National 5 je 393 km dolga cesta, ki poteka v smeri sever – jug od Maroantsetre, trgovskega mesta in domačega pristanišča pa do Toamasine, glavnega mesta regije Atsinanana.
Večina poti je neasfaltirane. Zadnjih 160 km (od Soanierane doToamasine) je asfaltiranih v afriškem stilu. Preostali del pa enostavno velja za groznega. Na tej cesti srečaš samo 4×4 vozila z dvignjenim podvozjem, ki jih običajno vozijo zgolj izkušeni domači vozniki. To je uradno najslabša cesta na Madagaskarju (in velja za eno izmed najnevarnejših cest na svetu), kar za nas pomeni najboljša pustolovščina s štirikolesnim pogonom v državi.
Z odseki blata, peska, dotrajanimi mostovi in številnimi splavi na poti, vožnja praviloma traja več dni.
Na tem mestu bi citiral mojega dobrega prijatelja Jerneja, ki je izkušnjo opisal takole:
“Če nisi popolni entuziast off-roada ali psihični bolnik, se stvari raje ne loti…”
Mi smo se stvari seveda lotili. In to na svoj način! 😉

 

 

PRVI DAN ( petek, 6. oktober )

Ekipa za tokratno potovanj šteje kar 14 oseb. Ker nas je tako veliko, potrebujemo kar dva kombija, ki nas odpeljeta do Zagrebškega letališča.
Del ekipe, ki jo sestavljajo Melita, Mojca M., Berto, Jernej, Miran, Miha in Luka na kombi čakajo na domačem naslovu v Dolskem, preostali člani Mišo, Mojca G., Roman, Tomaž, Dragan, Erich in jaz pa pri Mišotu doma v Črnučah.
Ker ni pretirane gneče na letališču, kmalu uredimo vse potrebno in ob 16.00 že sedimo na letalu, ki nas popelje do prve povezovalne točke. Dobri 2 uri leta nas loči od Amsterdama, kjer presedemo na let za Nairobi, Kenija. Kljub temu, da letimo z hitrostjo 955 kilometrov na uro in imamo nočni let, se mi polet zelo vleče, ker v letalu težko zaspim. Posebno, če si tako omejen s prostorom kot jaz. No ja, mogoče ni kriv samo tesen prostor na letalu, malce k vsemu temu pripomorejo tudi moji »gabariti« :D.

DRUGI DAN ( sobota, 7. oktober )

Postanek v Nairobiju je dolg, a ga zato lahko izkoristim za počitek, za katerega sem bil prikrajšan na tesnih sedežih v letalu. Ob 12.30 se ponovno vkrcamo na letalo, ki nas popelje do naše končne postaje v Antananarivu.
Tri ure na letalu minejo kot bi mignil. Skozi okno letala ta čas zrem na nov otok. Madagaskar. Točno tak je, kot sem si predstavljal. Odet v tisti točno določen odtenek rdeče -rjave barve, ki jo imam najraje, z le malo zelene površine. Na nekaterih delih hribovit, razgiban, zelo redko poseljen. Še ko ga preletaš z letalom, ne da občutka, da letiš nad otokom, tako ogromen je.
Že vidim, da bo tistih 14 dni, ki jih bomo preživeli tukaj premalo, veliko premalo. Sploh glede na pot. Dolgih 13 ur preživetih na letalu in še skoraj toliko na letališčih. Ampak nič za to, kolesa letala so se pravkar dotaknila tal. Tukaj smo!
Na letališču nas že pričakuje naš lokalni vodič Patrik s svojim avtobusom in šoferjem, ki nas pospremita do našega hotela. Patrik govori angleško, tako da vsaj tukaj komunikacija ni problem. Naš prvi stik z novim okoljem, z novo državo osvajamo kar skozi okna avtobusa. Mislim, da govorim v imenu vseh, če rečem, da nas je presenetila čistoča ob cesti skozi mesta in podeželje na poti proti hotelu. Nikjer ni opaziti nobenih smeti, vsa okolica je videti urejena in prav je tako. Imajo lepo deželo in se zanjo očitno tudi trudijo. Tudi vozni park je presenetljivo moderen. Nobenih »krip«, ki sem jih navajen iz drugih arabskih držav ni videti na cesti, le veliko novejših avtomobilov, med katerimi seveda prevladujejo vozila s francoskim poreklom. Madagaskar je bil namreč del svoje zgodovine pod francosko oblastjo, izpod katere se je osamosvojil leta 1960. Francoščina je zato tudi uradni jezik, poleg malgaščine, a je izven večjih naselji vseeno govorijo le redki, pa še to bolj slabo.
Okoli šeste ure zvečer prispemo do hotela z imenom Ikopa Hotel. Hotel je v rokah Francoskega lastnika in je temu primerno zgledno urejen in čist. Ima tudi svojo restavracijo in celo bazen.
Ko se namestimo po sobah, se pred večerjo še enkrat zberemo na kup, kjer zamenjamo valuto. Patrik je za trenutek nekam odšel in se vrnil s polnim nahrbtnikom denarja. Povprečna plača na Madagaskarju znaša 75 eur na mesec, mi pa smo vsi skupaj zamenjali skoraj 5000 eur. Da se nekdo kar tako sprehaja po ulici s toliko gotovine v nahrbtniku, ni vsakdanje in tudi Patrik je priznal, da ga je bilo kar malce strah. Ga povsem razumem, tudi mene bi bilo…
Po tem, ko smo se oskrbeli z domačo valuto, smo oskrbeli še naše želodčke v restavraciji v hotelu in se odpravili na počitek.

TRETJI DAN ( nedelja, 8. oktober )

Dan pričnemo na izi ali kot bi rekli Malagaši »mora mora«, kar pomeni počasi. Skozi okno naše sobe opazujem, kako ženske še vedno perejo perilo kar ob rekah, kar je za nas v današnjem času nepredstavljivo, perilo pa potem sušijo kar na tleh na rečnih bregovih. Tudi kakšen moški se najde tam na bregu, a večina jih le poseda in verjetno pazi na svoje otroke, da se ne bi skotalili v vodo.
Za zajtrk si privoščimo klasičen Ameriški zajtrk, torej omleta ali jajce na oko, palačinka, kos kruha in marmelado, ter seveda veliko kave in čaja. Na mizi ni manjkalo niti sveže sadje in jagodni sok.
Po nas ta čas prispe tudi vodič Henrich, ki nas bo danes popeljal malce po mestu, da si ogledamo njihovo največje mesto Antananarivo ali krajšano Tana, kot mu večinoma pravi lokalno prebivalstvo. Z minibusom, ki nas je včeraj pripeljal v hotel, se odpravimo v center mesta. Naša prva točka ogleda je bila kraljeva palača ali Rova Antananarivo. Rova, kar ​​​​v malgaščini pomeni utrjen kompleks ali ograjeno območje, se nahaja na najvišji točki prestolnice na nadmorski višini 1462m in tako bedi skoraj 200m nad mestom. Leta 1995 je celoten kompleks s kraljevo palačo vred pogorel do tal v nesreči, a so poslopje uspeli obnoviti s pomočjo UNESCA in je danes odprt za obiskovalce. Za ogled palače je priporočljivo imeti vodiča, ki vam dodobra razloži življenje nekoč in danes.
Nekatere zgodbe so zanimive, kot recimo ta, da je meso Zebuja mehkešje, če se na svojo zadnjo pot odpravi peš namesto s tovornjakom ali recimo tista, da se za prave moške v plemenih še danes smatra tiste, ki »nosijo« na sebi več brazgotin.
Spet druge so manj prijetne. Kot nam razloži, dečke še danes obrezujejo in kot da to še ni dovolj, morajo potem dedki (po očetovi strani) obrezano kožico tudi pojesti, sicer bi se v hišo naselila »nesreča«. Ena izmed žalostnih zgodb je tudi, da je rojstvo dvojčkov v enem izmed plemen še danes nezaželjeno in morajo matere izbrati le edega od njih, drugi pa konča v sirotišnici. Čeprav se vam že tole sliši precej hudo, naj povem, da so pred časom novorojeni dvojčki končali bistveno slabše, njihovo usodo je namreč zapečatila smrt takoj po rojstvu.
Po ogledu palače se odpravimo na kosilo v center mesta, po kosilu pa na lokalno tržnico na obrobje mesta. Lokalna tržnica je precej velika, a večina stvari je po mojem mnenju kitajskega izvora, zato ne pričakujte kakšnega resnega lokalnega spominka za domov na tem mestu.
Nazaj v Ikopo prispemo v večernih urah, po osvežitivi pod tušem sledi večerja in kopanje v bazenu. No ja, obisk bazena je bil bolj v domeni Tomota in Romana, ostali smo nekako raje odpočili svoje utrujene okončine v naših sobanah.

ČETRTI DAN ( ponedeljek, 9. oktober )

Ta dan ustanemo veliko prej, pohitimo z zajtrkom in se z minibusom odpravimo novim dogodivščinam nasproti. Najprej se odpeljemo v mesto v lov za lokalnimi SIM karticami, da bomo lahko ostali na vezi z domačimi. Glede na to, da je ponedeljek, je gneča na cesti temu primerna. Kljub dvopasovni cesti, ki vodi v mesto, promet nemalokrat obstane ali pa se premikamo zelo počasi. Vse skupaj je še toliko bolj stresno za našega Mišota, ki pogleduje na uro na svoji roki in v glavi kalkulira, ali nam bo uspelo do letališča pravočasno. Danes namreč prestolnico zapustimo in letimo na sever.
Po nakupu kartic nas avtobus odpelje do letališča, kjer ugotovimo, da ima naš let zamudo. Seveda, to je Afrika in spet pride v veljavo tista lokalna fraza »mora-mora«. Še preden nas Patrik zapusti, nam v roke porine vrečko z rezervnimi deli za naše avtomobile, ki se po lokalni cesti počasi prebijajo do Maroantsetre. En izmed Nissanov naj bi že imel nekaj težav s pregrevanjem hladilne tekočine zaradi poškodovane vetrnice.
Večkrat se spomnim tiste pesmi našega glasbenika Andreja Šifrerja, z naslovom »kdaj si kakšno stvar naredil prvič«. No, jaz sem tokrat prvič letel z letalom na propelerje! Let iz Tane do Maroantsetre je trajal natanko eno uro, med letenjem pa sem iz zraka lahko opazoval spremembo vegetacije. Če smo do prestolnice leteli izključno nad pusto, neporaščeno pokrajno, se z letom na severo zahodno stran otoka pokrajna počasi barva v zeleno barvo. Letališče v Maroantsetri je še ena stvar, ki me je presenetila. Že res, da prav veliko letalskih poletov še nisem opravil, pravzaprav je bil to moj prvi notranji let v katerikoli državi, a mislim, da na takšno letališče ne naletiš pogosto…V majhni betonski stavbi, z napisom Aerodrome Maroantsetra, se tre množica ljudi, ki je pravkar prispela ali čaka na svoj odhod. V tej gneči smo tudi mi, ki čakamo na svojo prtljago, ki na letališče prispe na svojevrsten način. Prtljago prpeljejo v stavbo kar z lesenim vozom, dva lokalca pa kričita priimke, ki jih prebereta na označeni prtljagi in delita potovalke osebam, ki se uspejo prebiti skozi množico. Če imaš evropske (al karkoli drugega kot lokalne)  korenine in z njim tudi evropski priimek, je bolje, da dobro poznaš svoj kovček, saj jim izgovorjava naših priimkov ne uspe tako, kot bi si mi želeli, zato je odločilno, da si na pravem mestu, ko »ponujajo« tvojo prtljago.
Na drugi strani letališča pa nas že čaka lokalni prevoz, ki nas z kombijem odpelje do naše nastanitve, kjer smo dogovorjeni na srečanje z našimi prevoznimi sredstvi za naslednje dni.
Po malce slabši cesti nas Mercedesov kombi dostavi do hotela Hippocampe v dveh dostavah. Del ekipe je tako počakal dobre pol ure, da se je kombi vrnil po njih, medtem, ko smo mi že spoznavali prijetno okolje našega bivališča.
Za razliko od našega šoferja kombija, ki ni znal ne angleško, ne francosko, so v hotelu dobro govorili angleško. Osebje je bilo zelo prijazno in nas je pričakalo z osvežilnimi sokovi, v ponudbi pa so imeli tudi mrzlo pivo. Malgaši imajo tudi svoje pivovarne, najbolj popularno pa je pivo z imenom Three Horses Beer ali krajše THB. Bojda so na steklenici podobe konja zato, da otrokom razlagajo, da je v steklenici konjski urin in jih s tem odvračajo, da bi sploh pomislili, da bi probali pivo. Sam resort je lepo urejen, ob hotelu so tudi leseni bungalovi, ki nudijo prenočišče nekaterim članom ekipe. Čisto blizu hotela, čez lesen mostiček pa se nahaja tudi čudovita plaža in rečni rokav, kjer lokalci brodijo po vodi skoraj do vratu in nabirajo nekakšno travnato goščo.
Čeprav naj bi nas avtomobili že pričakali v resortu, o njih ni ne duha ne sluha. Mišo je stalno v navezi s Patrikom, ki je zadolžen za avtomobile, ta pa si vedno znova izmišlja izgovore in čase, ko naj bi avtomobili prišli. Nekako v pol ure pravi, in doda …»mora-mora«… 😀
Dan se prevesi v noč, v hotelu pa nam ta čas pripravijo odlično večerjo. Makaroni, riž, škampi, solata, ni da ni.
Okoli pol osmih zvečer pa zaslišimo tudi rohnenje naših zverin, ki so končno prispele na cilj.
Umazani avtomobili in utrujeni vozniki, pričajo, da pot ni bila lahka, za nas pa je to še en opomnik, v kaj se podajamo. Medtem ko vozniki večerjajo, se naša ekipa zbere ob Mišotu, ki nam še enkrat razloži, kako naj bi potekali prihodnji dnevi, nato pa se odpravimo na počitek.

 

PETI DAN ( torek, 10. oktober )

Danes je dolg dan pred nami, zato ustanemo že zelo zgodaj. Če se ne motim, smo nekateri bili pokonci že ob petih zjutraj, da smo pregledali stanje avtomobilov ter njihovo opremo skupaj z našim vodičem in mehanikom Taxo. Iz vozil smo zložili tudi vso kamping opremo, kar na dvorišče pred hotelom, da smo lahko pregledali, kaj sploh imamo, česa imamo preveč in česa premalo. Ta čas so tri vozila šla v mesto na popravila, eno vozilo pa je ostalo pri nas v resortu. Po popisu manjkajoče opreme in po seznamu za trgovino, smo se z edinim Patrolom, ki ni bil potreben popravil, odpeljali v mesto po nakupih.
Skrbnik tega vozila je bil lokalec z imenom Fafa. Ja, priznam, na račun njegovega imena je padla marsikatera šala, skozi celotno avanturo je dobil še kar nekaj naših vzdevkov, ki so varirali glede na njegovo  trenutno razpoloženje, a k temu se vrnemo malce kasneje ;).
Po nakupih smo se odpravili Mišo, Mojca, Tomaž in jaz. Tomaž, ki je bil zadolžen za kuhinjo in se ga je zato prijel vzdevek »kuki«, je v spremstvu Mojce opravljal nakup hrane, vode in ostalih potrebnih živil za nekajdnevno pot izven večjih mest. Mišo in jaz pa sva poizkušala najti nekaj »reševalne« opreme, saj so bili avtomobili zelo skopo opremljeni z reševalno opremo, v primeru, da bi potrebovali pomoč drugega vozila.
Od 4 avtomobilov je namreč le en imel vitel, ki naj bi deloval brezhibno, na razpolago pa je bil še en debelejši štrik in nekaj metrov zajle. Čeprav je Maroantsetra mesto s pribižno 43.000 prebivalci, v mestu ni trgovin, kakršnih smo vajeni pri nas ali drugje v bolj razvitih delih sveta. Vse kar se v mestu prodaja, se dobi na tržnici in v okoliških stavbah, ki so slabo označene.
Z Mišotom sva iskala škopce, s katerimi bi lahko povezala vrvi in zajle, če bi potrebovali podaljševanje vrvne tehnike za reševanje vozil in te škopce sva iskala po tržnici vsaj 2 uri na žgočem soncu in relativno visoki vlagi. Na telefonu sva si pripravila sliko kaj točno iščeva, a kogarkoli sva povprašala ni imel najmanjšega pojma, kje dobiti kaj podobnega. Na koncu se nama je vendarle nasmehnila sreča in sva iskano tudi našla. 5 škopcev za dragih 60 eur. Trgovci pa so dobri, tu jim ne gre oporekati…
Ta čas sta tudi Tomo in Mojca opravila večino nakupov in tako smo se skupaj ob času kosila vrnili v hotel.
Po kosilu so se vrnili tudi popravljeni avtomobili, mi pa smo se porazdelili v 4 skupine.
Vodilni avtomobil, znamke Toyota Land Cruiser (model HDJ 80), je bil last našega vodiča z imenom Taxa, v avtomobilu pa so poleg njega sedeli še njegov oče Bruno, Mojca G. in Mišo.
V srebrnem Nissanu Patrolu so sedeli Fafa na zadnji klopi, potem pa še Roman, Dragan, Erich in Tomo, potniško kabino v rdečem Nissan Patrolu so si delili Mojca M., Jernej, Miha in Luka, in nazadnje, v modrem Nissan Patrolu smo si prostor izborili Melita, Berto, Miran in jaz.
Po avtomobilih smo razporedili našo prtljago, vso kamping opremo, ter vso nakupljeno hrano in vodo.
Nekaj pred tretjo uro popoldan smo se končno poslovili od osebja hotela Hippocampe in se s vsemi štirimi avtomobili odpeljali v mesto po gorivo za naše jeklene konjičke.
Na črpalki so nas bili po mojem izredno veseli, mene je punca kar dvakrat vprašala, če sem prepričan, da želim natankati poln rezervoar goriva, ki pri Nissanu drži zajetnih 95 litrov. Verjetno ni prav veliko lokalcev, ki si lahko kar takole privošči poln tank goriva z enim polenjem, saj znaša povprečen zaslužek na dan okoli 2 dolarja za lokalno prebivalstvo. Ob ceni slabega evra za liter dizelskega goriva, so sanje o polnem rezervoarju verjetno zato še toliko bolj oddaljene za njih.
S polnimi tanki se končno odpravimo na težko pričakovano dogodivščino, ki nam jo ponuja RN5. A veselje v vožnji ne traja prav dolgo. Po slabih 5 kilometrih poslušnost odpove našemu modremu Patrolu. »Popravilo« senzorja na črpalki goriva, ki so jo opravili fantje še pri hotelu, je tukaj že odpovedalo. Nekaj teflonskega traku in spet smo v igri, čeprav lahko sedaj vozilo ugasnemo le tako, da ugasnemo v »brzini« (zavora, peta prestava in spustimo sklopko, da motor »crkne«). RN5 nam že takoj na začetku da jasno vedeti, da pot ne bo enostavna, saj celotno makadamsko vozišče prekrivajo velike luže, za katere ne veš kako globoke so. Ker si luže tudi sledijo ena za drugo, je povprečna potovalna hitrost okoli 20 kilometrov na uro. Po slabi urci za volanom, si v manjši vasi privoščimo kavo ob cesti. Lokalci se izkažejo za izredno prijazne in radovedne, saj bela noga ne stopa ravno pogosto po tukajšnji zemlji.
Malce naprej se prvič zatakne. Jernej je pozabil vklopiti vklopnike na prednji aksi in je tako samo z zadnjim pogonom obtičal v blatni kopeli. Kratek poteg s špago ga je rešil iz zagate, nato pa je pot lahko sam nadaljeval z vklopljenim 4 kolesnim pogonom.
Še malce naprej se zatakne drugič… Na koncu vasi Nandrasana je nekoč čez reko vodil leseni most, ta pa očitno ni kluboval zobu časa, saj je v večji meri porušen, prek njega je namreč danes mogoče le še peš. Še preden se z avtomobili dobro ustavimo pri mostu, se okoli nas začnejo zbirati vaščani, ki želijo pomagati s prečkanjem vozil preko relativno plitke reke. Izhod iz reke je nekoliko bolj zahteven vsaj za prva vozila, zato tako domačini kot mi, poprimemo za lopate in malce popravimo pot. Jaz se čez reko zapodim zadnji in ob vsem delu na poti, ki so jo opravile pridne roke nimam več zahtevne naloge. Seveda vaščani za tako pomoč zaračunajo majhno vsoto denarja in kaj hitro se vprašaš, če ni mogoče most še vedno v takšnem stanju kot je, prav zaradi zaslužka, ki ga vaščani dobijo s prehodom vsakega vozila tod mimo.
Naš današnji cilj je vas Rantabe, kjer nas čakajo lokalni bungalovi za nočitev. Da prispemo v vas, smo primorani voziti v temi, po nepoznani cesti, ki je v precej slabem stanju na skoraj vsakem metru. Kmalu, ko ura odbije 18.00 se tukaj namreč znoči do trde teme. Zadni del poti prečkamo čez rokavski preliv s splavom. Naš prvi splav od mnogih, ki pa ga komaj dojamemo, saj nas je vožna dodobra zdelala.
Ob prispetju v vas, nam Taxa pokaže bungalove, ki jih je rezerviral za nas. V teh bungalovih ponavadi prenočujejo tudi vsi tisti, ki so RN5 primorani prevoziti tako ali drugače in jih na tem delu prehiti noč. Takih »šoferskih placov« je na tej poti veliko, a ne pričakujte pretiranega luksuza. Oken ni, ker je prevroče in prevlažno, da bi jih sploh rabili…tudi vrat ni, le mreža proti komarjem. Postelja oziroma jogiji na njih so preživeli že marsikaj in si skoraj zaslužijo, da bi jih vikal. Kopalnica? Seveda, umivalna skleda ali lavor po domače in manjši lonček, s katerim se polivaš z vodo. WC? …samo v »boljših« bungalovih 😀 Ampak, če si zmatran, je vsaka približno vodoravna površina dovolj dobra za počitek. Mojega sostanovalca, s katerim sem si delil posteljo, je verjetno bolj kot vse zgoraj našteto motilo moje smrčanje. Še enkrat oprosti, prijatelj! 😀
Pred spanjem pa smo se še peš odpravili nekaj korakov stran od nočitvenih kapacitet, do vaške restavracije, in si tam privoščili večerjo. Tudi tukaj restavracija ne pomeni enako, kot pri nas doma. To je zgolj prostor, kjer imajo improvizirano kuhinjo in dovolj miz in stolov, da lahko postrežejo večje število ljudi. Naša številka 17 osebkov je dosegala maksimalno zmogljivost te restavracije, a večerja je bila vseeno dobra. Juha s škampi in rezanci. Ker z Melito nisva ravno navdušena nad morsko hrano, so nama škampe enostavno pobrali iz juhe, vse ostalo pa je bilo enako tudi za naju :D.
Ura je zgolj osma zvečer, a na ulici ni žive duše, tako da večerjamo kar sredi glavne ceste skozi vas, kamor smo postavili vse tri mize, ki jih je restavracija premogla. A nato je sledilo presenečenje. Po ulici se nam je prebliževala večja grupa mladostnikov, ki so se ustavili na cesti nasproti in nas z radovednimi obrazi opazovali. Ne vem, mogoče imajo v vasi kino, ali pa so bili pri večerni maši, tega nismo uspeli izvedeti, je pa stik z njimi precej hitro navezal naš Dragan, ki je vedno izkoristil dani trenutek za »selfi« z domačini. Kar nekaj mladostnikov med njimi je govorilo angleško in tako so čez nekaj trenutkov z Draganom že vadili plesne korake. Nato je nekdo prinesel še Bluetooth zvočnik, iz katerega so se slišali tisti znani ritmi pesmi Jeruzaleme in že so plesali vsi skupaj na ulici. Prizor je bil res neverjeten. Poznali smo se zgolj nekaj minut, pa je takoj nastal tako lep spontan dogodek, ki ga težko opišem z besedami.

ŠESTI DAN ( sreda, 11. oktober )

Ustanemo nekaj pred šesto uro zjutraj. Ponoči je za kratek čas padal celo dež, a se zjutraj nikjer nič ne pozna z izjemo močne vlage v zraku. Na Madagaskarju je v tem letnem čas ob tej uri že sonce visoko na nebu, pa tudi lokalno prebivalstvo že hiti po svojih opravkih, preden nastopi prava vročina, ki jo je zaradi vlage toliko težje prenašati.
Taxa že pregleduje olja in splošno stanje v avtomobilih, Roman je našel doma narejene uteži za malce »fiskulture«, Luka je v zrak spravil svoj dron, jaz pa malce slikam na okoli splošni utrip.
Ko se vsi prebudijo in pride Taxa s kruhom, se odpravimo na zajtrk na isto mesto, kjer smo včeraj imeli večerjo. Za malico imamo poleg svežega kruha na voljo še margarino in domačo marmelado. Pa seveda čaj in kavo ter kondenzirano sladko mleko, ki ga pred tem nisem poznal.
Okoli osme ure krenemo z avtomobili naprej proti jugu. Pot se vije čisto ob obali in ponuja prekrasne razglede na čudovite plaže, na eni izmed plaž pa se ustavimo ob domačinih, da preverimo njihov ulov rib. Ribe lovijo z mrežami in so pri svojem delu zelo uspešni. Ponujali so nam nakup sveže ulovljenih rib, a brez hladilnika bi do kosila ribe dobile problematično aromo, zato prijazno zavrnemo ponudbo in se odpravimo dalje. Tudi danes povsod ob cesti sušijo klinčke in vanilijo. Malce naprej ob poti zagledamo celo polje sušene vanilije in se ustavimo, da si pobližje pogledamo.
Delavci pravkar razpostirajo rjuhe in nanje stresajo palce vanilije. Malce povprašamo gospoda, ki je tam neke vrste šef, ki nam razloži, da obrano vanilijo najprej 2 uri kuhajo in jo nato ohladijo. Potem sledi sušenje na zraku in soncu, sušijo pa jo samo kadar je močno sonce in da takšno sušenje traja 2 meseca! Vsak večer morajo vso vanilijo pospraviti in zjutraj potem spet takole raztegnejo vse skupaj.
Še malce naprej se ob cesti ustavimo za hrano. Ob cesti starejša gospa v baraki iz palminih listov in na improvizirani kuhinji pripravlja kavo in manioko.
Manioka je gomoljasta rastlina, ki zraste tudi 3m v višino. Gomolj, ki raste v zemlji, je poln škroba in seveda užiten. Ko gomolj izkopljejo, ga najprej dobro operejo, nato narežejo na kose, dobro posušijo ter to zdrobijo v kar se da drobno moko. To moko je potem kuhala v loncu in pripravila nekakšno sladico, ki je vsebovala poleg maniokine moke tudi kokos in verjetno še kaj drugega. Na majhen krožniček je postavila za polno žlico te jedi in moram priznati, da je bila jed zelo okusna in nasitna. Pa tudi kava, ki jo je imela pripravljeno poln lonec, je bila izvrstna!
Da stvar nebi bila preveč lepa in enostavna, mene ta dan precej heca moj avtomobil, ki ima neprestane težave z dovajanjem goriva, zato ob poti večkrat stojimo in poizkušamo odpraviti napako.
Kasneje v mestu bomo probali dobiti novo ohišje in filter goriva, da vidimo, če je vzrok za napako tukaj.
Prispemo do našega drugega splava na poti.  Če smo včeraj dali naše gorivo za delovanje motorja na splavu, kljub temu, da smo predhodno vseeno morali plačati polno ceno karte, danes to ni opcija. Očitno na tem splavu motor sploh ne deluje, saj se premikamo s pomočjo vleka debele špage, ki jo vlečeta dva lokalca.
Večina poti je danes precej enostavna za vožnjo, a vseeno so na nekaterih mestih izpostavljeni odseki, kjer določeni »nepotrebni« deli odpadejo iz avtomobila. Tako je Romanu uspelo iz Fafinega Patrola odstranit bočno stopnico, ki smo je preselili na prtljažnik, Taxina toyota pa je začela spuščati nove, nepoznane zvoke. A smo pot vseeno lahko nadaljevali.
Pred vkrcanjem na tretji splav smo si privoščili še svež kokos. Jaz še nikoli nisem pil vode iz svežega kokosa in bil sem podučen, da če je »meso« v kokosu mehko, je voda pitna, »meso« pa ne preveč dobrega okusa in obratno. Če je »meso« čvrsto, je dobro za jesti, voda pa ni več tako dobra za pitje. Tudi splav številka tri ni imel delujočega motorja, zato smo se prav tako premikali preko rokava s pomočjo vleke vrvi, ki je pritrjena na obeh bregovih.
Ker smo danes ustali zgodaj in se temu primerno zgodaj podali na pot, smo si s tem zaslužili bivak malce prej kot običajno. Svoje avtomobile smo parkirali na krasni plaži, tik ob splavu številka štiri.
Tukaj se tudi lahko brezskrbno kopamo v morju, katero ima okoli 25°C.
Za kočerjo smo tokrat kuhali rižoto s tuno, za sladico pa je Berto spekel še palačinke z nutelo. Taxa in Fafa sta se ta čas podala v mesto, ki je na drugi strani reke, po avtomobilske dele. Vsi avtomobili z izjemo enega, so na tej točki kar precej iztrošen, pravega vzdrževanja ti avtomobili pač ne vidijo in se jih popravlja šele, ko nekaj zares odpove. Afrika pač :D.
Zato smo tukaj, če bi bilo enostavno, bi ostali doma :D.

SEDMI DAN ( četrtek, 12. oktober )

Zbudimo se še v eno krasno sončno jutro. Za zajtrk nam Mišo peče jajca, pri obedu se nam pridružita tudi Taxa in Fafa, ki sta še malce omotična od včerajšnjega dolgega »iskanja rezervnih delov« pozno v noč, le Bruno je svoj zajtr pospravil že kmalu po tistem, ko je sonce vzšlo.
Na našem avtomobilu, ki ima težave z dovodom goriva, še zamenjamo filter goriva in s tem upamo, da je naših težav vendarle konec.
Devet zjutraj je že ura, ko sklenemo, da moramo na pot in tako se podamo na splav, ki je od našega bivaka oddaljen zgolj deset metrov. Takoj ko poizkušam avto v pesku obrniti in usmeriti na splav, vidim da so težave z gorivom še vedno prisotne in zamenjava dela ni stanja popolnoma nič izboljšala.
V mestu sklenemo poiskati cevi za gorivo in posodo, da naredimo improviziran tank za gorivo, da vidimo, če je slučajno problem v originalnem rezervoarju goriva na avtomobilu. Na žalost tudi to ni odpravilo napake na avtomobilu, ki se je sicer pojavljala zgolj občasno, a dovolj pogosto, da je bilo moteče za vse udeležence. Ker je ura neusmiljeno tekla naprej, smo sklenili, da pot nadaljujemo s takšnim avtomobilom, popraviti pa ga bomo poizkusili v naslednjem večjem mestu.
Za ta dan je bil predviden težji odsek poti, a na našo srečo je premagovanje odseka potekalo gladko, saj so bile na cesti kolesnice popolnoma suhe. Če bi tukaj včeraj recimo deževalo, bi bila pot popolnoma drugačna in z našimi avtomobili težko prevozna, za pot bi lahko potrebovali celo več kot en dan. A tisti stari gospod zgoraj je bil tokrat milosten z nami in težaven odsek smo odpeljali kot za šalo.
Prispeli smo do splava številka pet. Zunaj je tako vroče, da si opečem stopala, ko bos iz avtomobila pretečem slabih 10 metrov po vročem pesku. V senci drevesa si naročimo nekaj osvežilne pijače, medtem ko čakamo na splav.
Ta splav je manjši, na njega gresta zgolj dva avtomobila, pa še to je potrebno skrbno načrtovati, kako jih zapeljati na splav. Prvo vozilo mora biti prez rezervne gume zadaj, da je za njim dovolj prostora za naslednje vozilo. Tudi ta je na »ročni« pogon in pot na sosednji breg in nazaj traja natanko pol ure.
Prva se na pot podata Fafa in Jernej, medtem ko Taxa in jaz čakava na povratek.
Taxa na splav zapelje pred mano, ker zadaj na avtomobilu nima rezervne gume. Potem za njim zapeljem jaz. Domorodec na splavu mi kaže naj zapeljem še malo neprej, še malo, še malo…Bum! in s svojim avtomobilom zadanem zadnji konec Taxine Toyote, ki jo skoraj pahnem naprej v vodo. Vse kar drži avtomobil na mestu na splavu so namreč kamni, ki jih postavijo spredaj in zadaj pod kolesa! 😀 Ročne na teh izrabljenih avtomobilih, so tako ali tako bolj za okras 😀
Prva ekipa, ki je prečkala rečni rokav pred nami, se je med čakanjem odpravila na kosilo. Na obeh straneh reke pri splavih je namreč povsod možno dobiti nekaj za jesti in piti. Vsaj v večini primerov.
Tu je bila prava mala restavracija, kjer so nudili pečeno raco in riž ter mrzlo pivo.
Kljub temu, da se je Mišo prej posvetoval in dogovoril za ceno kosila pred obedom, je na koncu prišlo do rahle nejevolje s strani lastnika lokala, ki je po končanem kosilu in naši želji po odhodu, hotel za kosilo zaračunati 3x več, kot je bilo prvotno dogovorjeno. Z izgovorom, da smo beli turisti in češ, sigurno imate veliko denarja, je vseeno naletel na gluha ušesa in jekleno voljo našega šefa Mišota, ki take trike dobro pozna in se izsiljevanju ni pustil. Na koncu smo plačali, toliko, kot smo se zmenili, in se prijateljsko razšli…le malce drame je bilo potrebno, da smo prišli do takšnega zaključka…
Ura vožnje nas loči do naslednjega splava. Splav številka šest je zgrajen iz modrih plastičnih sodov, na katerega so privezali par desk in dodali manjši dizelski motor. Tukaj je rečna struga predaleč narazen, da bi se izšlo z vleko vrvi. Tudi tokrat splav lahko naloži samo dve vozili, zato je potrebno počakati slabo uro, da pridemo na vrsto tudi mi. Zanimivo je tudi to, da ljudi ali motorje prevažajo z manjšimi splavi, ki so temu primerno verjetno tudi cenejši in nikoli brez dela. Splav je namreč edina možnost prečkanja prebivalcev na nasprotne bregove, bodi si za delo ali zgolj za šoping.
Okoli tretje ure popoldan prispemo v mesto Mananara. Mananara je veliko trgovsko mesto, tu se nahaja tudi letališče in pa pomorsko in rečno pristanišče. Mesto premore poleg osnovne šole tudi šole, kjer ponujajo srednješolsko in visoko izobrazbo. V mestu je tudi edina bolnišnica, ki se nahaja na celotni trasi RN5 med Maroantserto in Toamasino. Tukaj spet lahko naredimo malo večjo zalogo živil za naslednje dni, kupimo celo kurje nogice, iz katerih bomo kasneje pripravili večerjo, Roman pa kupi še pivo, da poplaknemo prah iz preteklih dni.
Bivak postavimo malce stran od mesta na polotoku Ambitsika. Če se mene vpraša, je to mali raj na zemlji, kjer si stran od mestnega vrveža ob belem pesku in turkizno modrem morju lahko dodobra spočiješ dušo in telo!
Za večerjo pridne roke pripravijo makarone, piščanca ter svež paradižnik, Roman in Tomaž pa sta uspela v bližnjem lokalu zamenjati naš zaboj toplega piva, za polovico zaboja ohlajenega! Tudi to ni kar tako. Po večerji se še odpravimo na plažo, kjer poleg piva ponujajo tudi rum, ki je na Madagaskarju dobro poznan.

OSMI DAN ( petek, 13. oktober )

Ustajanje nekje ob 5h zjutraj nam že dodobra pride v kri. Tudi lokalci že pridno ribarijo na morju, nekateri lovijo kar med hojo po vodi, ki tudi več 10 metrov stran od obale ne pride do pasu. Naši lokalni fantje se navsezgodaj zjutraj lotijo popravil na avtomobilih. Včeraj zvečer je prišel celo lastnik našega modrega Patrola, da bi poizkušal ugotoviti napako, a pravi, da bo treba v mesto po več znanja in orodja.  V mestu si privoščimo klasičen ameriški zajtrk, nekateri potem odidejo po nakupih, del ekipe pa ostane v bljižini avtomobilov, ki se popravljajo kar sredi ulice. Našemu modremu Patrolu ni pomoči, očitno je okvara na črpalki goriva prevelika, saj jo ne uspejo popraviti, zato nam pripeljejo nadomestno vozilo. V roke dobimo sveže obnovljeno Toyoto Hilux sicer starejšega letnika, a opremljeno s čisto novim podvozjem in pnevmatikam. Slaba stran nadomestnega vozila je še en lokalni človek v skupini več, saj lastnik svojega avta ne zaupa brez njegove kontrole nad vozilom. Stvari iz modrega Patrola prestavimo v Hiluxa, poberemo še precej prtljage iz ostalih avtomobilov, da naredimo prostor še za enega človeka v skupini več. Ob cesti potem še natočimo gorivo in se odpravimo novim zmagam naproti.
Po treh urah vožnje po precej slabi cesti skozi palmine gozdove, rižava polja in manjše vasice prispemo do spalva številka sedem. Splav je v celoti zgrajen iz bambusovih palic in je meni bil najbolj simpatičen med vsemi. Zraven vasi so sicer kitajci zgradili mogočen betonski most čez reko, a je zaradi slabe gradnje oziroma slabih temeljev kmalu po odprtju leta 2004 odpovedal poslušnost in žal ni več prevozen. Naša »nova« Toyota Hilux se mehansko obnese veliko bolje od Patrola, moram pa priznati, da je vožnja z njo neprimerljivo slabša kot z Nissanom. Kljub temu, da smo precej natovorjeni, nas zaradi trdega vzmetenja listnatih vzmeti premetava po avtu sem in tja, gor pa dol, pa naprej in nazaj. Med zapiske sem si zabeležil, da je bila vožnja s tem avtom podobna jahanju podvijanega bika. In če na rodeu povprečen čas jahanje bika traja približno 8 sekund, si predstavljajte, kako izgleda, ko takega bika jahate tri ure…Se pa vsaj premikamo, tudi to je nekaj.
Malce naprej iz vasi zapeljemo z avtomobili na plažo, kjer si postavimo bivak in začnemo s pripravo večerje. Že res, da sonce pokuka iza obzorja pred peto uro zjutraj, a so zato tudi popoldnevi kratki in se zvečeri že ob peti uri popoldan, ob šestih pa nastopi že totalna noč.

DEVETI DAN (sobota, 14. oktober )

Če naš Hilux sedaj dela brezhibno, pa svojo poslušnost počasi odpovedujeta rdeči Patrol in Taxina Toyota. Patrolu odpove akumulator in ključavnica za vžiganje. S pomočjo rezervnega akumulatorja in nekaj žice ga spravimo nazaj v pogon, Taxa pa se bori z obrabljenim kolesnim ležajem na prednjem kolesu. Nekje na poti Taxi uspe še preluknajti pnevmatiko na svojem avtomobilu in napredek je ta dan bolj počasen. Hilux se na zahtevnem terenu znajde bolje od Patrolov, saj je nekoliko ožji in je zato z njim lažje manevrirati po ozkih cestah in globokih kolesnicah, še vedno pa se nismo privadili na premetavanje in pomankanju udobja zlasti na zadnjih sedežih, kjer je komaj kaj prostora za noge.
Preko dneva prečkamo rečne rokave kar s tremi različnimi splavi, vmes si na eni izmed postojank še privoščimo kosilo in pozno popoldne prispemo do našega bivaka v Manompani. Za večerjo punce pripravijo tenstan krompir, medtem ko Taxa že četrti dan popravlja kolesni ležaj na svojem avtomobilu. Novega nadomestnega dela nima, iz svoje zaloge vleče na plan same stare kolesne ležaje, ki so mu vmes že vsaj dvakrat padli na tla v pesek, tako da v trajno popravilo ne verjame več niti on sam.
Šotore si postavimo pod krošnjami palminih dreves, z izbiro prostora pa je vseeno potrebno biti previden, saj z drevesa vsake toliko pade kakšen zajeten kokos, ki bi lahko dolžino spanca brez problema raztegnil v večnega.

DESETI DAN ( nedelja, 15. oktober )

Še zadnji zahtevnejši odsek je pred nami in še trije novi splavi, zato na pot odrinemo precej zgodaj zjutraj. Nedaleč od bivaka nas čaka že enajsto prečanje reke. Splav je trenutno na drugi strani, zato bo nanj potrebno malce počakati, a se vmesni čas zabavamo s štetjem koliko ljudi je zmožna pripeljati ena takšna »buš taksi« toyota. Izkrcavanje in krcanje na ta splav je bilo precej drugačno od prejšnjih, saj za splav ni bilo postavljeno nobene rampe ali pomola, voda ob obali pa je bila precej plitka.
Tako je splav pač peljal, dokler ni nasedel, potem pa razložil vozila in ljudi kar sredi dobre pol metra globoke vode. Nalaganje vozil na splav je bilo še malce bolj zahtevno, saj je bila klančina zares strma in so avtomobili malce podrsali svoje odbijače, preden so se kolesa dotaknile klančine. Nato je prvo vozilo moralo počakati čisto na začetku splava, da se splav ni preveč prevesill naprej in je tako naslednje vozilo sploh lahko zapeljalo na klančino. Ko je drugo vozilo speljalo na klančini, je prvo naredilo prostor na splavu za drugo vozilo in tako smo v sinhronem speljevanju in pozibavanju naložili vseh pet vozil, ki so na tej strani čakala na splav.
Na drugi strani reke pa nas je čakala zahtevna pot po sipkem pesku, podobnem tistemu v saharski puščavi. Peščena pista je bila na nekaterih delih tudi popolnoma prekrita z blatnimi mlakami in v eni izmed njih se je kmalu znašel tudi Fafa. Kar precej napora je bilo potrebnega, da so vkopanega Patrola potegnili iz mlake. Vožnja v takih razmerah zahteva veliko od avtomobilov že če so ti v dobri kondiciji, naš rdeči patrol pa samostojne vožnje v teh razmerah ni več zmogel. Pregreval se je, za vožnjo ni pokazal več prave moči, zato ga je bilo potrebno dati na štrik in ga vleči preko mehke podlage s pomočjo še enega vozila. Poslušnost je kaj kmalu odpovedala tudi Taxina Toyota, kjer se je odlomil ključni del za štirikolesni pogon na njegovem vozilu, zato je pomoč z vleko čez določene odseke potreboval tudi on. Na eni točki, ko smo prispeli pred včasih prevozen most preko ene imed mlak, smo tudi opazili iznajdljivost domačinov. Cesta pred in za mostom je dobesedno prekopana, da vožnja preko njega ni mogoča, zato je edini obvoz možen čez dvorišče tam živeče družine. To pa s pridom izkoristijo s postavljeno rampo, kjer je potrebno plačati manjši znesek, v zameno za prečkanje avtomobilov preko njegove zemlje. Zaradi tega tudi najbrž ni posebnega zanimanja, da bi cesto preko mostu kaj kmalu usposobili.
Čeprav je od jutranjega bivaka pa do zadnjega, trinajstega splava bilo samo 42 kilometrov, smo do njega prispeli že skoraj v mraku. Vožnja s tem splavom traja kar dobre pol ure in v Soanierano Ivongo tako prispemo že v trdi temi.
Da pa se dan vseeno ne bi prehitro zaključil, smo tako v Soanierani Ivongo naleteli še na probleme med predstavniki lokalne oblasti (policijo) in našimi lokalci. Težava je bila v plačilu najetja našega Hiluxa, ki očitno ni prispelo do lastnika Toyote, a se je zadeva na koncu razjasnila in razrešila in pot smo lahko nadaljevali proti hotelu, ki smo ga imeli rezerviranega za to noč. Prvotnih 8 kilometrov asfaltne ceste, ki nas naj bi ločila od mesta pa do hotela se je spremenila v 45 kilometrov, kar priča, da lokalci nimajo najmanjšega občutka za oceno razdalje, kaj šele, da bi pot dejansko zares poznali po dolžini. Verjetno zaradi utrujenosti in v želji, da bi omenjeno pot čim prej prevozili, so lokalci žgali svoje avte do onemoglosti, kar je sive lase povzročalo zlasti Jerneju, ki se je z rdečim Patrolom preko celega dneva boril s pregrevanjem, izgubo moči ter na koncu še z lučmi na svojem avtomobilu, kjer je gorela le ena kratka luč in je vožnja po luknastem asfaltu, ko ne veš, kam točno sploh greš, zelo utrujajoča, prignala tako daleč, da je bilo treba lokalce skoraj s trdo roko malce prizemljiti, da so malce umirili svoj tempo.  Ob 1.30 končno prispemo v hotel, ki je sicer alternativa prvotnemu planu. Želja je bila, da bi na koncu poti dva dni počivali na otoku Sainte Marie, a je plan padel v vodo, saj so hoteli za prevoz avtomobila s trajektom tja in nazaj dobrih 500 eur, kar je skrajno nerazumno, smo pa zato potem našli ta resort na obali z imenom Hotel La Pirogue.

ENAJSTI ter DVANAJSTI DAN ( ponedeljek in torek, 16. In 17. oktober )

Pravi RN5 se je na tem mestu za nas zaključil, od tukaj nas potem loči le še 160 kilometrov slabega asfalta, a najprej počitek, ki smo ga po 6 dnevih vožnje in prevoženih natanko 233 kilometrih več kot zaslužili, Hotel La Pirogue pa je več kot odlična lokacija za ta namen.
Tukaj smo potem veliko časa namenili uživanju na noro lepi tropski plaži, kopanju v morju, podvodnem raziskovanju koralnih grebenov, balinanju na mivki in predvsem v izvrstni hrani in pijači.
Več pa bodo povedale slike.

TRINAJSTI DAN ( sreda, 18. ktober )

Po zajtrku se poslovimo od naših lokalcev, ki so zadnje dni skrbeli za nas, prav tako se poslovimo od naših avtomobilov, s katerimi naj bi se sicer vrnili vse do Antananariva, a glede na izmučenost avtomobilov, v tem ne vidimo nobenega smisla. Vso našo prtljago prestavimo v avtobus, ki smo ga zamenjali za avtomobile in se počasi odpravimo dalje za našimi cilji.
Sprinterjev (Mercedez-Benz) avtobus oziroma kombi nas tako odpelje proti naši naslednji destinaciji v bližino kraja Andasibe, kjer leži  Andasibe-Mantadia National Park.
310 kilometrov nas loči od destinacije, za to pot pa smo potrebovali kar 10 ur in pol. Cesta je sicer v celoti asfaltirana, a polna luken, nekatera med njimi tako velika, da se v njih komot skrije polovica avtomobila. Zanimiv podatek je, da so lukne nastale kot posledica izkoriščanja materjala za gradnjo domov. Lokalno prebivalstvo se namreč pogosto zaradi svoje revščine zateče k alternativnam postopkom pri gradnji svojih domov in tako preko noči izkopljejo del asfalta, ki ga potem uporabijo bodisi pri postavitvi tal ali zidov hiše.
Ko se cesta iz RN5 obrne na RN2 postane lukn za vzorec manj, a se na cesti pojavi veliko več tovornega prometa. Najvišjo hitrost, ki sem jo ta dan opazil na števcu je bila 47 km/h, 2 gumi defekta na sicer isti gumi pa sta dodatno prispevala k temu, da smo v hotel prispeli proti večeru.
Nastanimo se v zadnjih treh prostih bungalovih v bivalnem kompleksu z imenom Hotel Feon’ ny Ala, ki naj bi jih rezerviral že Patrik, a na samem kraju o tem niso vedeli ničesar. Po osvežitvi pod tušem se odpravimo še na večerjo.
Pri večerji nas obiščejo tudi lokalni vodiči, ki ga potrebuješ za obisk parka, a kot je to v afriki pač običajno, se je najprej potrebno izpogajati za normalno ceno.

ŠTIRINAJSTI DAN ( četrtek, 19. Oktober )

Kar težko je verjeti, da je to naš zadnji dan tukaj, pa toliko še imamo za pogledati. Zato smo na zajtrku navse zgodaj zjutraj, potem pa se z našim kombijem odpravimo do vhoda v Rezervat Analamazaotra, ki je od bivalnega kompleksa oddaljen zgolj dva kilometra.
V rezervatu Analamazaotra, ki je del nacionalnega parka Analamazaotra-Mantadia in je velik približno 26 m2 lahko, če imamo srečo, opazujemo lemurje v svojem naravnem okolju. Če ne veste kaj in kdo so Lemurji, naj vam jih na kratko predstavim.
Lemurji so najstarejši primati na svetu, najdemo pa jih lahko samo na Madagaskarju, kjer živi več kot 100 vrst. Na žalost je kar 98 % vrst ogroženih, 31 % pa jih je kritično ogroženih, saj se njihov naravni habitat krči z krčenjem gozda, iz katerega domačini pridelujejo oglje. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je vegetacijo, s katero se prehranjujejo lemurji in jo domačini predelujejo v oglje, mogoče najti le na tem otoku in nikjer drugje na svetu, zatorej je njihov nadaljni obstoj kar precej pod vprašajem.
V samem rezervatu je na voljo več krožnih poti, ki se razlikujejo po težavnosti in dolžini kroga. Mi zaradi časovne stiske izberemo najkrajšo in najbolj dostopno varjanto, ki ima ime po najbolj ikoničnem lemurju Idriju. Kot zanimivost, najdaljša pot skozi park z vodenjem vodiča traja tri dni in se na sami poti tudi prenočuje. Posledica rednega obiskovanja rezervata Analamazaotra s strani skupin turistov, so se lemurji, zlasti predstavniki družine Indri, navadili in vsakodnevno iščejo hrano, ne da bi bili sramežljivi, kar nam obiskovalcem omogoča vpogled v njihovo izjemno življenje. A vseeno je potrebno nekaj sreče in znanja, da se lemurje najde v tako velikem parku, za to pa poskrbijo vodiči, ki jih zvočno oponašajo in jih po njihovem odgovoru tudi lažje locirajo. Mi smo imeli srečo in videli kar nekaj lemurjev, ki so sicer bili kar precej visoko v krošnjah, skoraj nedostopni mojemu malemu objektivu, ki sem ga imel s seboj. Če boste kdaj sami obiskali park, priporočam dobro obutev, saj se med iskanjem lemurjev premikaš izven uhojenih poti, te pa so občasno precej strme in zaradi listja na tleh tudi spolzke. Želim si, da bi za park lahko namenili več časa, a ura teče in nič ne reče, zato se kmalu vrnemo do kombija, ki nas potem odpelje naprej v smeri glavnega mesta.
Še enkrat obiščemo tržnico, nakupimo spominke in se odpravimo na pozno kosilo. V dokaj nobel restavraciji z imenom Savanna Café (lokacijo pripnem spodaj) smo pojedli svoj zadnji zebu zrezek na Madagaskarju, nato pa se odpeljali do letališča. Noč bo še dolga, saj imamo predviden odhod letala šele ob 2.00 uri ponoči.

PETNAJSTI DAN ( petek, 20. Oktober )

Mejna kontrola poteka hitro in brez vsakršnih zapletov, potem je sledilo tri urce leta in dobrodošli v Keniji! Ura in pol nas loči do naslednjega leta, ki nas vodi na Nizozemsko. Tokrat imam zagotovljen sedež na prehodu, tako da bo teh 9 ur leta minilo malce lažje.ž
Nekaj minut pred šesto uro popoldan prispemo na letališče Schipol v Amsterdamu, kjer nas zunaj pričaka osvežilnih 5°C in dež. Lahko bi temu tudi rekli, da nas je dohitela kruta realnost z vrnitvijo v Europo. Naslednji let za Zagreb je objavljen za 21.00 uro, zato si na letališču privoščimo še pozno kosilo. Točno ob 23.30 pa se naše noge že sprehodijo po letališču Franjo Tuđmana na Hrvaškem. Priznam, da je bil celoten povratek kar naporen proces, saj sem od Madagaskarja pa vse do Hrvaške oči zatisnil vsega skupaj za dobre tri ure. Prvi kombi Gooptija del ekipe pobere precej hitro, na drugega preostanek ekipe čaka do 2.00 ure zjutraj.
Sobotno jutro malce pred 4.00 uro zjutraj se pred Mišotovo hišo v Ljubljani poslovimo do naslednjič. S tem je konec še enega poglavja v knjigi življenja.

 

In Madagaskar?

Od njega sem se poslovil z mešanimi občutki. Predvsem zato, ker se mi še ni mudilo domov, tukaj je klima v tem letnem času res preveč ugodna zame. Tudi deželo bom pogrešal, življenje v tropskem raju s palmami in čudovitimi plažami je še lepše v živo kot preko TV ekranov, kjer sem bil takih prizorov vajen do sedaj. In vsekakor bom pogrešal vse tiste iskrene nasmehe in pozdrave rok domačinov, ki belih turistov še niso preveč vajeni.
Zagotovo pa ne bom pa pogrešal dejstva, da skoraj nobena dogovorjena beseda z našimi lokalnimi vodiči ni veljala, česar nisem pričakoval.

Veliko neznank okoli avtomobilov, njihovih šoferjev in ostalega prilagajanja je bilo potrebnega, da smo na koncu vendarle odpeljali tisto, po kar smo zares prišli.
Najbolj stresno delo pri vsem tem je imel naš Mišo, ki je vsakodnevno moral koordinirati med nami, hordo nepotešenih turistov, ki je vsak s svojimi individualnimi željami in potrebami dodal kakšen siv pramen na njegovo glavo in lokalnimi »veljaki«, ki so iz njega ob vseh urah in prilikah poizkusili iztisniti kakšen dodaten ariyari.
Zato hvala Mišo, ker si nas popeljal preko vseh ovir z levo roko in nam pomagal narediti kljukico na še enem kvadratku na našem življenskem seznamu želja!

 

Čisto za konec, pa bi vas povabil tudi k ogledu videja iz našega potovanja, ki je nastal pod rokami našega Mirana

 

Hvala ekipa, tudi zaradi vas je bilo to potovanje polno čudovitih trenutkov na katere bom imel lepe spomine!

 

 

 

 

KORISTNI PODATKI:

JEZIK: Malgaščina, Francoščina

VALUTA: Madagaskarski ariary – 1 MGA = 0.00020 EUR (5051,20 MGA = 1 EUR)

VIZA: JE potrebna = uredi se kar na letališču ob prihodu na otok, cena 20 EUR

CENA GORIVA (Diesel): 4900 MGA = 0.97 EUR (Oktober 2023)

 

UPORABNE KOORDINATE:

– Tržnica s spominki, Antananarivo: N -18° 52′ 46.153 E 47° 28′ 49.62

– Tržnica Maroantsetra: N -15° 26′ 3.796 E 49° 44′ 21.879

– Rova Antananarivo, kraljeva palača: N -18° 55′ 24.672 E 47° 31′ 55.682

– Hotel Ikopa, Antananarivo: N -18° 56′ 4.945 E 47° 33′ 34.794

– Hotel I’Hippocampe: N -15° 26′ 47.8212 E 49° 42′ 44.6976

– Hotel La Pirogue: N -17° 28′ 43.993 E 49° 28′ 10.462

– Hotel Feon’ ny Ala: N -18° 56′ 48.998 E 48° 25′ 6.776

– Rezervat za Lemurje Analamazaotra : N -18° 56′ 8.487 E 48° 24′ 53.766

– Restavracija  Savanna Café, Antananarivo : N -18° 49′ 12.511 E 47° 27′ 58.334

 

VSTOPNINE IN OSTALA PLAČILA:

– Vstopna taksa za rezervat z Lemurji: 45.000 MGA = 9 EUR (1 oseba)

– Cena za splave:   30.000/40.000 MGA = 6/8 EUR (1 avtomobil)

– Kraljeva palača:   10.000 MGA = 2 EUR (1 oseba)

– Pomoč vaščanov pri popravilu ceste:   20.000 MGA = 4 EUR (celotna skupina)