ROMUNIJA 2019

 

Ker sem se v zimskem času na dopust odpravil z letalom in najetim avtom, mi potovalna mrzlica konec poletja ni dala miru, da nebi pretegnil krake še svojemu, potovanjem namenjenem avtu.

Že kar lep čas je bila ena izmed popotnih želja tudi obisk Romunije in po dolgih dogovarjanjih s prijateljem Tomažem o pravem terminu, je le ta napočil letos septembra.
Prvotni plan je bil precej »turistično« naravnan, a ker si že lastimo 4×4 vozila, se je le ta, kaj hitro spremenil v prid obiska manj »uhojenih« poti in s tem seveda tisto pristno doživetje njihove čudovite pokrajne. Da pa nebi samo nabirali klopov, smo seveda obiskali tudi nekaj turističnih znamenitosti.
S tem planom pa sva medse zvabila tudi najinega prijatelja in popotnika Markota z njegovo zvesto Toyoto Land Cruiser 100.

PRVI DAN (ponedeljek, 16.september)

Štart je bil predviden za ponedeljek zjutraj iz Benedikta, kjer stanuje Tomaž in njegova boljša polovica Jelena, a ker se kilometrov do Romunije čez Madžarsko že tako hitro nabere, sem se že v nedeljo popoldne odpravil v Benedikt. Tja sem prispel zvečer, kjer sem pomagal Tomažu pri še zadnjih pripravah avta za jutrišnji dan.
Ob 6h zjutraj se je na dvorišču prikazal še Marko in zabava se lahko prične J
Prvi postanek je bila bencinska črpalka v Benediktu, kjer smo vsi do polnega natočili gorivo, saj je gorivo pri nas malenkost cenejše kot pri sosedih Madžarih. Pot do našega cilja ta dan, ki je bil blizu kraja Deva v Romuniji, ni bil prav nič posebnega. Madžarske avtoceste so urejene, ravne, prav tako pa je ravna tudi pokrajna, zato priznam, da je teh dobrih 750km prevoženih poti do Deve kar precej mukotrpen posel.
Romunija je, zaradi svoje oddaljenosti, v drugem časovnem pasu, kar pomeni, da svoje ure ob prihodu prestavimo naprej. No, če smo iskreni, nam ob vsej pametni tehnologi tega ni več potrebno početi, saj se ure na vseh napravah premaknejo same, razen tistih v avtomobilu.
Ob pol osmih zvečer prispemo do našega prvega kampa, ki se nahaja v prijetnem gozdičku  nedaleč stran nad mestom Deva. Za večerjo to noč zadišijo burgerji pripravljeni na žaru 😉

DRUGI DAN (Torek, 17. September)
(stanje na števcu 762km)
(noč preživimo na 545m nadmorske višine)

Ustanemo skoraj sredi noči, ob 6.30 :D. Jutranja specijaliteta – jajca z ocvirki! 😀
Po zajtrku se spustimo v mesto po nakupih in menjavo gotovine.
Mesto Deva samo po sebej ni nič kaj posebnega, je pa tukaj del železarske industrije največjega proizvajalca jekla na svetu. ArcelorMittal . Družba ima v Romuniji 6 obratov, ki vključujejo Galati, Tulcea – kamnolom apna, Iasi, Roman, Hunedoara in Romportmet – pristanišče na Donavi.

Pot nas nato vodi do našega prvega, s turisti precej obleganega kraja. Znameniti grad Corvin v Hunedoari.
Impozantna zgradba z visokimi stolpi, notranjim dvoriščem  in nešteto oken in balkonov, okrašeni s kamnitimi rezbarijami. Grad ima tudi dvojno obzidje za okrepljeno obrambo, poleg tega pa je obkroženo s pravokotnimi in krožnimi stolpi, arhitekturno novostjo transilvanske arhitekture tega obdobja. Nekateri stolpi (stolp Capistrano, opuščeni stolp in stolp bobničev) so bili uporabljeni kot zapori. Stolp Buzdugan (vrsta mace, po katerem je dobil ime)pa  je bil zgrajen izključno v obrambne namene. Grad danes velja za enega največjih gradov v Evropi in se uvršča na seznam sedmih čudes Romunije.

Le nekaj kilometrov naprej obiščemo rezervat Bivolov ali Zimbri, kot jim pravijo Romuni. Ne spomnim se, da bi kdaj poprej v živalskem vrtu videl to žival, moram pa priznati da so me Bivoli presenetili s svojo velikostjo. Po televiziji si dejansko velikosto pač težko predstavljaš… Smo pa prišli ravno v času, ko so se do sitega najedli in temu primerno so potem kot »krave« ležali vsepovpreg in prav nič jim ni bilo mar za naše želje o kakšnem čudovitem ovekovečenju v naših objektivih.
Z malce dolgimi nosovi se potem odpravimo naprej proti Petroșaniju, ter si ob poti privoščimo kavo. Tukaj tudi napolnimo svoje rezervoarje, saj počasi zapuščamo »civilizacijo« in se podajamo v naročje Karpatov.
Zgodaj popoldne prispemo do čudovitega umetnega jezera Vidra, ki se nahaja na skoraj 1300 metrov nadmorske višine. Dostop do jezera je po večini onemogočen z rampami, mi smo imeli srečo in naleteli na odprto, ob jezeru pa na lastnika parcele, ki nam je dovolil tam prespati in zagotovil, da bo rampa tudi zjutraj odprta.
Nadvse idilično lokacijo zmoti le nemarnost predhodnih obiskovalcev, ki za sabo ne pospravljajo smeti. In očitno je le teh polno, kajti med smrekovim gozdom, ki nas obdaja verjetno ni kvadratnega metra, ki nebi vseboval smeti… res žalosten prizor.
Mrzel večer smo si pogreli z tabornim ognjem in s pločevinko ali dve lokalnega piva. Ko smo že pri pivu, kar nekaj vrst piva smo degustirali v vsem času, kar smo ga preživeli na dopustu  in moram priznati, da je precej Romunskih piv zelo dobrih po okusu.

TRETJI DAN (Sreda, 18. September)
(stanje na števcu 1149km)
(noč preživimo na 1298m nadmorske višine)

Zbudim se ob pol osmih zjutraj. Marko že teka naokoli z fotoaparatom in obenem kuha kavo. Jaz kave ne pijem, niti je ne potrebujem, ko iz toplega avta prilezem na »prijetnih« 8°C. Buden v momentu! 😀
Po zajtrku se odpravimo na prvi goli hrbet Romusnkih Karpatov. No, če so vrhi dobesedno goli, se velikokrat izkaže, da je pot do vrha malo manj »gola«. Pot, ki nas vodi na vrh, je precej zaraščena in tako pusti nemalo sledi na laku mojega skoraj »novega« vozila…Je pa res, da je potem nagrada, ko prispeš na vrh zelo velika. Goli vrhovi v kombinaciji z lepim vremenom namreč nudijo nepozabne razglede!
Pot nas potem po isti poti vodi nazaj v dolino in na znamenito Transalpino.
Transalpina se nahaja v južnih Karpatih Romunije in je ena najvišjih cest Karpatskega gorovja. Cesta je bila zgrajena pod kraljem Karlom II čez staro rimsko cesto, med drugo svetovno vojno pa so jo utrdile nemške čete. Zgrajena je bila na stari pastirski poti, znani kot Poteca Dracului (Hudičeva pot).
Ena izmed zgodb pravi, da je Nicolae Ceauşescu zgradil cesto preko Transfăgărășana med komunističnim režimom samo zato, da je presegla Transalpino.
Cesta ima najvišjo točko na prelazu Urdele, kjer je nadmorska višina 2.145m. Zaradi velike nadmorske višine je cesta zaprta v hladnih mesecih leta. Obsežnejša dela na njen so se potem začela leta 2007, z namenom, da bi to spektakularno cesto spremenili v sodobno »avtocesto« (148 km), ki bi omogočila hiter prehod med Oltenijo in Transilvanijo. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi od tukaj razgledi naravnost božanski!
Na vrhu v lokalu na hitro spijemo kavo in se podamo na makedamsko cesto z imenom Strategica (Strateška cesta), ki nas vodi preko vrhov do mesta z imenom Brezoi. Cesta cel čas nudi izjemne razglede na okoliške hribe in doline, spust proti glavni cesti  koncu pa zahteva malce tehničnega znanja vožnje in dober 4×4 avtomobil. Zadnji del ceste odsvetujem manj sposobnim 4×4 vozilom in pa štirikolesno gnanim kombijem. Cesta jena momente precej sprana z globokimi kolesnicami, na nekaterih delih ozka in precej zaraščena.
Tik pred zahtevnejšim delom ceste se sparkiramo med kravami, si pripravimo večerjo in ob ritmih Boba Dylana iz mojega prenosnega JBL Flip zvočnika popadamo v sanje.

ČETRTI DAN (Četrtek, 19. September)
(stanje na števcu 1279km)
(noč preživimo na 1008m nadmorske višine)

Ob sedmih zjutraj me zbudi sonce, ki mi sveti skozi okno avtomobila naravnost v glavo. Kristalno čisto jutro zmoti le zunanja temperatura, ki meji že na zimske razmere. Zunaj je bilo namreč samo 3°C.
Ob spustu po zahtevnem delu ceste, srečamo veliko tujih motoristov, ki se prav tko podajajo na Strategico, le da iz obratne smeri.
V mestu Brezoi potem spijemo kavo in ponovno natankamo avtomobile. Pot nas zopet vodi iz glavnih cest na stranske, kjer po, na momente zelo slabem makedamu, prispemo do jezera Vidraru.
Jezero leži v senci pogorja Făgăraș na 830 metrih nadmorske višine. Ura je že prezgodnja za kampiranje, zato se odločimo da poizkusimo še en track, ki zopet vodi na neporaščene vrhove Karpatov. Tokrat imamo smolo, dostop na to pot je precej strm, razrit in ozek in neumnost bi bilo tvegati škodo na avtomobilu. Kar nekaj časa nam vzame, preden dojamemo, da iz te moke ne bo kruha, zato nam ne preostane drugega, kot da si omislimo kamp. Na navigaciji poiščemo že v naprej določeno točko, ki označuje, kje je možno divje kampiranje. Po makedamski poti se odpravimo okoli jezera do asfaltne ceste, ki povezuje vznožje jezera in vrh Transfagarašana. Za na vrh je danes prepozno, kampiranje na skoraj 2000 metrih nadmorske višine  pa nikomur ne diši v tem mrazu. Torej se po drugi strani jezera po asfaltu dokaj hitro premikamo proti omenjenemu kampu. Če se nam že toliko stvari ta dan ni izšlo, pa smo bili nagrajeni z pogledom na čisto pravega divjega medveda. Ta je prav radovedno kukal iz gozda. Nekaj lokalnih avtomobilov je na cesti obstalo že pred nami, ko so ga opazili, ob kruhu iz avta, pa se je medved nekoliko bojazlivo le prikazal iza grma in se pokazal v vsej svoji lepoti.
Prijeten prizor je potem prekinil tovornjakar z hlodovino, ki se za medveda ni zmenil in mimo nas stoječih ob cesti prihrumel z vso brzino, kar je medveda splašilo nazaj n varno v zavetje gozda.
Ko sedaj pomislim, smo imeli srečo, da smo tako čudovito žival videli v njegovem okolju, po drugi strani pa se zavedam, da ljudje, ki krmijo ob cesti take divje živali, povzročajo več škode, kot koristi…
Kakorkoli… malce nižje od jezera nam navigacija pove, da smo na cilju. Že možno, le da je ta kamp očitno že dalj časa zaprt (rampa) in z tem nam je tudi onemogočeno, da bi si poiskali nam primeren kotiček ob vodi. Ura se krepko nagiba v pozno popoldne, zato nam ne preostane drugega, kot da malce naprej ob glavni cesti prenočimo v uradnem kampu. No, to ima tudi svoje prednosti, kot so denimo topla voda izpod tuša :D.
Kamp drakula se nahaja v neposredni bližini oziroma bolje rečeno pod, verjetno enim izmed bolj prepoznavnim simbolom Romunije, gradom Poenari v katerem je nekoč prebival slavni Vlad Țepeș ali bolje poznan kot Grof Drakula. Do gradu vodi kar 1480 stopnic, ki se pričnejo prav v tem kampu, le da je tokrat dostop do gradu onemogočen, saj naj bi se nekje na sredi poti nahajala medvedka z mladiči, kar bi lahko bilo privedlo do precej neugodne situacije v primeru srečanja s turisti. Tudi prav, mene tako ali tako toliko stopnic ne interesira preveč…mogoče kdaj, če uredijo dostop z avtom… 😀
Po večerji, se še malce podružimo in poklepetamo s kolegi somišljeniki iz Nemčije, ki so radovedni od kod prihajamo in kam smo namenjeni.

PETI DAN (Petek, 20. September)
(stanje na števcu 1431km)
(noč preživimo na 622m nadmorske višine)

Po zajtrku se odpravimo v smeri iz katere smo včeraj prišli in si na poti vzamemo 5 minut, da si ogledamo jez in jezero Vidraru, za katerega, nam je včeraj zmanjkalo časa. Malce naprej od tu zapustimo utrjeno vozišče in se podamo na makedamsko pot, ki nas vodi na vrhove. Dan je kot nalašč za obisk, saj imamo sonca za izvoz J. Cesta ne dopušča pretirano hitre vožnje in tako za dobrih 80 kilometrov porabimo skoraj cel dan. Smo pa ves ta čas bogato nagrajeni z nepopisnimi razgledi. Kljub soncu zunaj piha rahel vetrič, ki ne dopušča pretiranega martinčkanja, a vseeno se velikokrat ustavimo bodi si za fotografiranje, bodi si samo za vsrkavanje nepopisne lepote, ki  nas obdaja. Pri spustu v dolino celo naletimo na domačine s 3 terenci, ki so prišli prav tako uživati, kar jim ponuja domača narava. Izmenjamo dve, tri besede, zaželijo nam srečno pot, mi njim in tako vsak na svoj konec.
V dolini na dobrih 700 metrih nadmorske višine najdemo čudovit prostor ob reki, z ravno prav ravnine , kjer si vsak zase brez težav najde primeren prostor, da avto ne visi ne naprej, ne nazaj, ne levo in ne desno 😀 V okolici, kjub številnim dokazom o tabornih ognjih, najdemo zadostno količino dvr, da nas tudi to noč ne bo zeblo. Ne glede na to, da smo v deželi medvedov in volkov, se  v družbi ves čas počutim varno, seveda drži dejstvo,da smo z našim pogovorom dovolj hrupni, da se nam morebitna vreča dlak ne bo upala približat, vseeno pa se okoli ognja porazporedimo tako, da en drugemu čuvamo hrbet. Latinski pregovor lepo pravi, da je previdnost mati vseh modrosti! 😀

ŠESTI DAN (sobota, 21. September)
(stanje na števcu 1501km)
(noč preživimo na 740m nadmorske višine)

Tudi tokrat se prebudimo v mrzlo jutro. Zunaj je samo 2 stopinji, pa čeprav smo še septembra in nismo v kakšnem visokogorju, si zjutraj ponovno zakurimo ogenj iz ostanka drv, ki smo jih pripravili prejšnji večer. Če ne drugače, pomaga pri morali in mrzlih prstih, ko se trudimo najesti s paštetami in suhimi izdelki za zajtrk.
Ker smo zalogam vode in hrane naredili že konkretno škodo, se v manjši vasici ob poti ustavimo v trgovinici. Na cca 10 kvadratnih metrih nudijo skoraj vse, od hruha, svežih jajc, pijače, krompirja pa vse do orodji za hišna opravila, kot so metla in podobno.
Da ne po nepotrebnem izgublajmo preveč časa, zopet izberemo bljižnico proti Trasfagarašanu. Sprva lep, širok makedam se prelevi v ozko in zaraščeno pot, ki bi ob najmanjšem dežju nudila polno kapo offroada ;).
Po nekaj kilometrih zavite asfaltne ceste končno prispemo na znamenito cesto, ki vodi na vrh gorovja Fgaraš. Trasfagarašan je poznan po svojih spektakularnih ovinkih vrezanih v strma pobočja in čez cel čaz ponuja goro izjemnih razgledov. Nič čudnega, da so še pri sloviti oddaji TOP GEAR, to cesto razglasili za najlepšo gorsko cesto v Evropi. Prav njim se gre zahvaliti ,da je to sedaj ena izmed najbolj obiskanih turističnih atrakciji v Romuniji. Na vrhu spijemo kavico, naredimo nekaj slik in nakupimo nekaj domačih dobrot, kot so sir in suho-mesnati izdelki.
Po spustu v dolino zopet napolnimo rezervoarje in povrnemo tlak v naše pnevmatike. Mogoče bi bilo na mestu, da tukaj posebej izpostavim Lukoil-ove bencinske črpalke, ki smo se jih na poti največ posluževali. Le ti imajo namreč čisto obične naprave, za dovajanje zraka v pnevmatike. Velika večina črpalk le teh sploh nima.
Od tod nas potem pot vodi do točke, kjer naj bi bilo možno opazovanje medevedov v naravi, seveda pod budnim očesom Rangerjev, ki skrbijo za te živali po svojih najboljših močeh.
Skoraj že na koncu poti imamo spet srečo in opazimo sredi ceste ogromnega medveda. Ta je bil veliko bolj plah, od tistega, ki smo ga srečali pod Transfagarašanom, saj se je nemudoma iz ceste umaknil v gozd. Tik pred ciljem pa nas v starem, zelenem mercedesovem kombiju prehiti en od teh rangerjev ali oskrbnikov po slovensko in nas precej z grdim tonom prisili, da obrnemo, čeprav niti točno ne izvemo zakaj, ker ne zna(ali noče) govoriti angleško. Kar ob cesti nas počaka, da se prepriča, da res obračamo avtomobile. Na poti nazaj se še ustavim in opomnim starejši par, ki sta tukaj na sprehodu, da smo samo 100metrov naprej na cesti srečali medveda in naj bosta zato previdna…Odgovor je bil samo: Aja? Potem pa ne greva….se obrneta in se skoraj v tempu naših avtomobilov vračata odkoder sta prišla.
Z malce dolgimi nosovi, potem ustavimo ob cesti, kjer stoji ribogojnica in restavracija. Restavracija je ta dan zaprta, a lastniki so v okolici, ki pa žal tudi ne govorijo ne angleško, ne nemško, ne italijansko… nič… naposled le pristopi k nam oseba, ki govori zadovoljivo angleško in takoj ga povprašamo, če on mogoče pozna situacijo in postopek, da bi si medvede ogledali naslednji dan.
Z precej začudenim izrazom na obrazu nam pove, da ne ve, da bi kaj takega tukaj obstajalo, da tukaj pač medvedje živijo prosto in da se ni potrebno čisto nič potruditi, da tudi kakšnega opazimo, saj jih tukaj kar mrgoli. Ko mu objasnemo situacijo z čuvajem, se le nasmehne in pove še enkrat, da se tukaj medvedje prosto gibajo in jihlahko srečamo kjerkoli.
Z mešanimi vtisi se odpravimo še malce nazaj, kjer smo opazili še eno hišo. Tudi to je ribja restavracija in tudi ta je že zaprta. Vseeno pa na parceli dobimo prijaznega mladeniča in tudi njemu zgodbo ponovno razložimo.
Podobno kot prejšnji, tudi ta pravi, da ni problema z ogledom, da pa bo poklical enega čuvaja, da preveri kaj pa kako. No, na našo (in njegovo) smolo pokliče ravno tega, ki nas je pred pol ure obrnil nazaj. Z precej nejevolje in ostrim glasom mu po telefonu pove, da tam nimamo kaj početi in naj se vrnemo. To iz tira spravi celo mladeniča, ki (z par krepkimi besedami vmes)pravi, da se hočejo v dolini iti turizem in da je logično, da bi ljudje zraven radi videli tudi medevede in ostala divja bitja, a je na momente življenje s čuvaji in njihovim mišljenjem, da si lastijo celotno dolino, kratko malo utrujajoče in prinaša več negativnih kot pozitivnih točk za turizem.
Sonce je že nizko na horizontu in ker tukaj očitno ni mogoče kampirati, se odpravimo naprej iob poti iščemo primeren prostor za kampiranje. Le tega najdemo šele nad mestom Rasnov, kjer se v bližini mesta nahaja medvedje zavetišče. Prijetna jasa s pogledom na osvetljeno mesto Rasnov je tisto, kar smo iskali J.

SEDMI DAN (Nedelja, 22. September)
(stanje na števcu 1742km)
(noč preživimo na 830m nadmorske višine)

To jutro je, za razliko od prejšnjih, precej toplo, za kar poskrbijo sončni žarki in brezveterje.
Po zajtrku se po cesti, ki nas je pripeljala na vrh, vrnemo cca 300m, kjer stoji ob cesti zvetišče za medvede.
Libearty Bear Sanctuary je največje zavetišče rjavega medveda v Evropi in ima največjo površino na svetu. Tu je kar 103 medvedov našlo prijeten dom v  centru za dobro počutje s 5 zvezdicami. Tu lahko vidite srečne medvede v njihovem naravnem okolju, po neprijetnem življenju v cirkusih in v kletkah živalskih vrtov. Medvedje se tukaj prosto gibajo in družijo med sabo, da zanje tu lepo skrbijo, priča dejstvo, da živali v centru tehtajo do 3krat več, kot bi v naravnem okolju, kjer jim hrane primankuje. Oglede vodijo usposobljeni strokovnjaki, obiskovalci pa lahko rjavie medvede vidijo zelo na blizu.
Za ogled zavetišča je potrebno odšteti  115 lei-ov, od teg kar 50 za uporabo fotoaparata. Naj opomnim morebitne potencijalne turiste, ki bi si želeli ogledati zavetišče in poslikati živali v njem… za slikanje s telefonom ne zaračunajo nič! In glede na to, da so živali za ogrado, ti noben hud fotoaparat ne pomaga do slike brez le te :D.
Po ogledu zavetišča se odpravimo do mesta Bran, kjer na hribu stoji še en grad. Z Jeleno si grad upobližje pogledava, Tomaž in Marko pa si raje privoščita kavo. Od tu nas pot zopet vodi v hribe po poti, ki smo jo našli na spletnem iskalniku Wikiloc, ki je namenjna prav iskanju raznoraznih poti, bodisi za kolesa, peš poti ali 4×4 vozila. Kaj kmalu ugotovimo, da pot vodi čez privatno zemljišče, ki je zaprto z rampo, zato smo primorani obrniti in narediti malce drugačen plan.
Glede na uro in lokacijo se dogovorimo, da se odpelemo do uradnega kampa v bljižinjo mesta Brasov.
Mesto Brašov je zelo priljubljeno med Romunskimi prebivalci in je zanje nekaj takega, kot za nas Ljubljana. Staro mestno jedro je zelo urejeno in ponuja kar nekaj turističnih atrakciji, kot je črna cerkev pa vse do  prestižnih restavracij, ki strežejo lokalno in mednarodno kuhinjo.
Mi smo si zaželeli večernega utripa mesta, zato pa smo morali prenočiti nekje v bljižini.
Naša izbira je bil kamp Honingberg, ki je najbližji mesta pa še zelo lepo urejen je. Se vidi da ga vodijo Nemci… 😀
Najprej tuš, pa hrana, potem pa se naložimo v Maretov avto in se odpeljemo v mesto. Ura nas je malce prehitela, zato v mesto prispemo relativno pozno. A vseeno še začutimo utrip mesta in ulic v vsem svojem sijaju. V centru starega dela mesta siza piko na i na ulici privoščimo še pivo.

OSMI DAN (Ponedeljek, 23. September)
(stanje na števcu 1845km)
(noč preživimo na 533m nadmorske višine)

Zjutraj si v neposrednji bližini našega kampa ogledamo še staro evangeličansko cerkev. Utrjena cerkev iz Harmana je eden izmed najstarejših spomenikov Transilvanije in ena najbolje ohranjenih utrdb, ki so jih uporabljali saški kolonisti pred stoletji, ko so bili sovražni napadi stalna grožnja. Cerkev se nahaja le 10 kilometrov od mesta Brasov, v vasi Harman, ki je v nemščini znana kot Honigberg. Beseda v  dobesednem prevodu  pomeni  Gora medu.
Notanjost cekve je preurejena v muzej. Zanimivo se je povzpeti na obzidje, pravzaprav bolje rečeno v obzidje samo. Celotno naselbino namreč obdaja zid, ki je povezan s hodniki okoli in okoli, na ta način pa so se lahko dodobra obranili Ottomanskih napadov.
Po ogledu cerkve, katero smo si lahko, kot gostje kampa, ogledali brezplačno se zopet odpravimo po nakupih, potem pa je bil naš današni plan obisk Sinaie, oziroma gradu Peleș, ki se nahaja v neposrednji bližini mesta.
Grad Peleş  je po obliki in funkciji ubistvu palača, vendar jo dosledno imenujejo grad. Zunanja arhitektura ti dobesedno vzame sapo, sploh ko na notranjem dvorišču opazuješ ročno narisane freske, ki so ohranjene do potankosti.
Notranjost gradu zaznamuje baročnost pod vplivom težkega rezbarenega lesa in izvrstne tkanine. Vsaj tako pravijo… Mi smo prišli na ogled verjetno najlepšega gradu v deželi ravno na ponedeljek, ko je le ta zaprt.
Razočarani nad dejstvom, da notranjosti tokrat ne bomo občudovali, smo si pač vzeli malo več časa za ogled zunanje podobe.
Da popravimo slab priokus smo spet poiskali pot, ki nas popelje do najlepših razgledov…vsaj ti so tu tudi na ponedeljek, če je le vreme lepo! 😀
Razmeroma enostavna pot nas spravi na dobrih 1800 metrov nad morjem, kjer greben z gebenom raziskujemo stezice in uživamo v razgledih. Pot iz Wikiloca, po kateri vozimo ima izhodišče in cilj iz enake točke, mi pa smo enotnega mnenja, da raje odpeljemo naprej in na Garminu poiščemo izhodišče, bližje naši nadaljni smeri.
No, za vse ne morem okriviti navigacijske naprave, čisto možno in verjetno je, da jo ne znam (ŠE) pravilno uporabljati, kot rezultat tega pa je, da se naša pot v dolino, skoraj dobesedno konča na koncu nekega smučišča. Od tukaj namreč vodi bolj kot ne markirana steza (če imamo mi planinske poti označene z rdečimi in belimi krogci, imajo Romunske popotniške steze modro-bele trikotnike).
Da nebi v dolino slučajno prispeli prezgodaj, je mati narava poskrbela za dodatne izive in preiskus ekipnega duha. Že tako strma, ozka in zraščena pot je na več krajih dobesedno prekinjena s padlimi drevesi, ki tam ležijo že dalj časa. Pohodniki, so seveda novo stezo uhodili zraven stare, mi z avti, pa smo bili prisiljeni ukrepati drugače. Kjer je to bilo mogoče, smo podrta drevesa z ROČNO! žago za veje prežagali in odstranili z vitlom z avtomobilov in si s tem omogočili prehod. Ponekod pa to žal ni bilo mogoče. Vrnitev iz smeri, po kateri smo prispeli, ni prišla v poštev, predaleč in tehnično še bolj zahtevno kot sput sam. Tako nam ni ostalo drugega, kot da »žrtvujemo« kakšno manjše drevesce in si s tem omogočimo pot okoli ovire.
Kjer na poti ni bilo drevesnih ovir, pa je erozija naredila svoje, tako da smo na koncu za ubistvu dobrih 500m porabili natanko 4 ure. Smo pa planincem skorajda v celoti osvobodili njihovo pot, to pa tudi nekaj šteje, mar ne? 😀
Zadnjih nekaj metrov, preden iz te trase zpeljemo na asfaltirano cesto, ki jo zadnje 2  uri opazujemo tik pred nosom, se ulije še dež. Hvala bogu takrat in ne prej, ker bi že tako slaba pot postala praktično neprevozna ali vsaj zelo nevarna!
Ko se kolesa naših jeklenih konjičkov dotaknejo asfaltne podlage, odbije točno polnoč. Zaradi pozne ure in dežja se skampiramo dobesedno čez cesto, kjer je bilo na makedamskem parkirišču, ravno dovolj prostora za naše avtomobile in Markovo tendo, ki nam je nudila streho nad glavo pripripravi večerje. Mene od vseh naporov najprej zmanjka v prijetnem zavetju pred dežjem v avtomobilu. V takih primerih sem zelo vesel, da imam posteljo v avtu in ne strešnega šotora J.

DEVETI DAN (Torek, 24. September)
(stanje na števcu 1961km)
(noč preživimo na 907m nadmorske višine)

Na ta dan našo družbo zapusti Marko, ki mu druge obveznosti preprečujejo nadaljno druženje z nami. Po zajtrku se poslovimo, Marko proti domu, z Tomažem pa pot nadaljujeva proti Turdi.
Vmes se ob cesti ustaviva še na kavo in pregledava vremensko napoved za nadaljne dni. Ta se izkaže za zelo neugodno, saj naj bi državo v četrtek in petek zjela močna neurja z ogromnimi količinami padavin.
Ker potovanje in ogled naravnih znamenitosti v takem vremenu ni nič kaj prijeten, nič kaj prijetno pa ni niti kampiranje, se odločiva, da naše potovanje končava malce prej.
Pot nadaljujeva proti mestu Turda, kjer si ogledamo podzemni rudnik soli.
Sol so tukaj pridobivali že v srednjem veku, prvič pa je rudnik omenjen leta 1075. Leta 1992 so ga odprli za turiste, leta 2010 pa kompletno prenovili. Naložba je stala kar 5.888.000 eurov.
Rudnik zaznamuje kar pet »sob«, ki so danes vse odprta turistom. Eno glavnih zanimivosti v rudniku je vitel, imenovan “crivac” ali “gepel”, rudimentarni stroji, ki se je uporabljal za dvigovanje solnih kamnin na površino. To je edini stroj v vseh rudnikih soli v Romuniji in verjetno v Evropi, ki se hrani na prvotni lokaciji.
Za lažjo predstavo, kako velike so te sobane, so v eno izmed njih postavili amfiteater, kegljišče, podzemno jezero z vesli in čolni, igrišče za mini golf in ping pong, galerijo in celo panoramsko kolo!
V rudniku se nahaja tudi haloterapijski center.
Pot naju potem preko redko naseljene doline, kjer si obcestno grmičevje že prilastuje cesto polno lukenj in poizkusov krpanja le teh, vodi proti domu.
Vmesna postaja je le še jezero Geamana. Za razliko od ostalih naravnih znamenitosti Romunije, ima ta jezero žalostno zgodbo.
Na mestu, kjer je danes jezero, je včasih stala vas. Danes leži pod 90 metri industrijskih odpadkov. Leta 1978 je komunistični režim prebivalce prisilil, da zapustijo svoje domove in vas poplavil z odpadki iz bližnje rudniške jame. Vse se je začelo leta 1977, ko se je Nicolae Ceausescu odločil izkoristiti ogromno podzemno nahajališče bakra. V samo enem letu so se dela začela in vsi iz Geamane so bili evakuirani. V bližini bakrene jame Rosia Poieni v gorah Apuseni je še vedno največja rezerva bakra v Romuniji. Medtem ko se je eksploatacija zaenkrat ustavila, je pred tem proizvedla okoli 11.000 ton bakra na leto. Vendar pa je v rudniku nastalo tudi veliko strupenih odpadkov, ki jih je bilo treba skladiščiti. To je bil razlog za žrtvovanje vasi Geamana.
Iz Geamane je bilo evakuiranih približno 400 družin, njihovo vas pa je zamenjalo umetno jezero, ki je delovalo kot nekakšen bazen za onesnaženo blato iz rudnika. Medtem ko se je izkoriščanje nadaljevalo, je jezero naraščalo vedno bolj in s tem požiralo hiše iz vasi in ustvarjalo nadrealistično pokrajino, ki jo vidimo danes. Kislo jezero vsebuje cianid, ki se uporablja v postopku ekstrakcije.  Nekaj hiš in zvonik cerkve, ki gleda iz vode, je vse kar je ostalo od nekdanje vasi.
Lokacija niti približno ni primerna za prenočitev, tako da že v mraku malce višje nad jezerom na hitro pripravimo večerjo in odpeljemo dalje proti Devi.
Razlogov za tak »maraton«  ta dan je bilo več. Prvi je slabo vreme, ki naju je počasi dohitevalo, drugi je, da v dolini, kjer leži jezero enostavno ni primernih prostorov, kjer bi se lahko umaknila s ceste in prespala, v Devi pa sva imela točko, kjer smo prespali prvi dan našega potovanja. Tretji pa je, da sva naslednji dan tako ali tako imela za prevoziti še skoraj 1300km (Tomaž malo manj).
Ob 22.30 prispeva na »naš« prvi prostor, kjer ob zasluženem pivu in debati, kmalu mrknemo pod oddeje.

DESETI DAN (Sreda, 25. September)
(stanje na števcu 2245km)
(noč preživimo na 545m nadmorske višine)

Ob šestih zjutraj že ustanemo in odpeljemo proti Aradu.Tam v mestu zapravimo še zadnje Lei-e in si privoščimo zajtrk. Od tukaj naprej je do doma samo še avtoecsta..no skoraj 😀
Še zadnjič napolniva rezervoarje in spijemo zadnjo kavo na Romunskih tleh…Vse ostalo je rutina, spet cel kup ravnih kilometrov, ki se iz trenutka v trenutek zdijo enaki. Še pogled na uro, ti da misliti, da prebivaš v neki drugi dimenziji, kjer 60 minut traja 2 dni, zapovrh vsega naju na momente lovi dež. A naposled prispe tudi čas, ko znova zagledamo poznano tablo. Slovenija.
Na prvi črpalki čez mejo se ponovno ustavimo na kavi, se poslovimo in odpeljemo vsak svojim novim zmagm naproti.
Po prevoženih 1250km in okroglih 11 urah vožnje, končno prispem tudi jaz do doma. Cel, zdrav, na svojih aksah in poln utisov! 😀

In Romunija?
Vsekakor me je presenetila v pozitivnem smislu. Saj si že dolgo ne poizkušam delati predhodnih utvar o določenih krajih, pa vseeno.
Romunija je lepa in prijazna dežela.
Dežela naravnih in zgodovinskih čudes.
Dežela medvedov in Drakule.
Dežela prijaznih ljudi.

Zato se semkaj vsekakor še vrnem…

KORISTNI PODATKI:

Romunski Leu /Euro  : 1 RON = 0,21EUR
Madžarska vinjeta (mesečna) : 16.80EUR
Romunska vinjeta (mesečna) :    7.00EUR
Cena goriva (diesel) : 5.760 RON = 1,21 EUR (September 2019)

UPORABNE KOORDINATE:

Grad Corvin   N45° 44.961′  E22° 53.306′

Rezervat bivolov  N45° 38.302′  E22° 58.363′

Zavetišče medvedov  N45° 35.571′   E25° 23.484′

“polička” na vrhu karpatov (samo 4×4)   N45° 30.496′   E23° 45.576′

Transalpina   N45° 23.096′   E23° 38.502′

Grad Poenari    N45° 21.219′   E24° 38.092′

Transfagarašan   N45° 36.186′   E24° 36.830′

Kamp Honingberg   N45° 42.861′   E25° 41.049′

Utrjena cerkev Harman   N45° 42.929′   E25° 41.104′

Turda rudnik soli   N46° 35.273′   E23° 47.244′

Zvonik na jezeru Geamana   N46° 19.683′   E23° 12.598′

ŠE NEKAJ ZANIMIVE STATISTIKE:
– Skupaj prevoženih kilometorv: 3449
– Količina porabljenega goriva: 510 litov
– Povprečna poraba: 14,7 l/100km
– Skupaj porabljenega časa za potovanje: 243h 24min
– Maksimalna hitrost: 113,0 km/h