OMAN 2019

 

Zima. Mraz in kratki dnevi so krivec, da mi ta letni čas ni nikoli prirasel k srcu. A obstaja rešitev, s katero se da tudi zimski čas oz. vsaj del njega preživeti čisto solidno. Kako? Z dopustom v toplih krajih seveda! 🙂

Prijatelj Mišo, je – kot večkrat dosedaj – zbobnal na kup ljudi z pomankanjem vitamina D in se seveda spomnil tudi name. V njegovi družbi je vedno prijetno, zabavno, vedno se veliko dogaja, veliko vidi, zatorej me njegova izbira destinacije tokrat ni tako hudo zanimala, kot običajno, važno mi je bilo predvsem dvoje…Da grem nekam na toplo, kjer še nisem bil in da se bom tam imel kar seda lepo.

Tokrat sem premaknil še en mejnik v svojem življenu in sicer, prvič sem svoj avtomobil pustil doma in se na potovanje odpravil z letalom. Čisto taprav turist 😀

Za destinacijo je Mišo izbral Oman. O tej državi sem vedel bore malo, le to, da je trenutno precej aktualna med dopustniki in seveda tudi med slovenskimi turisti. In pa to, da so bojda tam doma zelo prijazni ljudje.
Če se poigramo z malo dejstvi, lahko povem da je Oman obmorska država v Aziji, ali za boljšo razumljivost na bližnjem oz. srednjem vzhodu. Oman je sultanat, kar pomeni, da mu vlada sultan z imenom Kabus bin Said Al Said in to že od leta 1970. In kar je zame najbolj pomembno – ima puščavo!

Da pa ne bom preveč dolgočasen s podatki, ki jih lahko najdete tudi na wikipediji bom raje zapisal svoj pogled na tole celotno zadevo.

PRVI DAN ( četrtek, 21. Februar)

Preden se je vse skupaj sploh lahko začelo, je bilo potrebno poskrbeti za letalske karte in vizo, ki je potrebna za vstop v Oman. Letalske karte nam je uredil Mišo, za vize pa smo poskrbeli vsak sam. To niti ni tako težko, ker se za vizo zaprosi kar preko spleta odobrijo pa je precej hitro, nekje v roku 2 pa do 24 ur.
Vsega skupaj se nas je v ekipo zbralo 13 ljudi. Z dvema voziloma smo se zgodaj zjutraj odpravili iz Ljubljane proti letališču v Zagrebu, kjer so nas vozila počakala do povratka, mi pa smo se brez težav ukrcali na letalo in nestrpno pričakovali toplejše vreme.
Zame, kot začetnika v potovanju z letali, se mi je vse skupaj zdelo precej zanimivo a zaradi pomoči ostalih, ki so že leteli, prav nič stresno.
6 urni let nas pripeljal do Qatarja oz. letališča v Dohi, kjer smo se ekspresno presedli na drugo, večje letalo, le ta pa nas je v dobri urci dostavilo do željene destinacije. Muškat, Oman.
Moj prvi let je bil super, čas je ob gledanu filmov in poslušanju glasbe minil precej hitro, tudi procedura ob pristanku se je odvila dokaj hitro…za nekatere 😀
Austrijska člana posadke, nebi bila to kar sta bila, če nebi kar prostovoljno ukorakala tja, kjer so se naključno izbranim, malce bolj posvetili. Ker sta s seboj prinesla svoje radijske postaje (tiste, s katerimi ponavadi komuniciramo med avtomobili) sta kaj kmalu postala sumljiva in začela se je dolgotrajna procedura zakaj, kako itd… Na koncu so jih izpustili skozen, a brez radijskih postaj… te so nanju čakala do povratka na letališče J.

Na letališču nas je pričakal Mišo(On je tukaj že 14dni več, Oman so predelali že z eno skupino prej) in šoferji, ki so nam pripeljali avte. 4 Toyote Land Cruiser Prado, seveda bele barve, kot 90% vseh avtomobilov v tej državi. Z letališča se odpeljemo do rezerviranega hotela, kjer smo preživeli noč po letu. Sam let, kot sem že omenil ni bil naporen, smo pa iz Ljubljane štartali ob 4 zjutraj, pristali v Muškatu pa ob 8 zvečer(lokalni čas + 3 ure), kar pa terja svoj davek :D.
V hotelu Dunes se po sobah razporedimo 2 po 2, le družina Žagar ima svojo sobo in pa moja sopotnica v avtu- Meta, ki ji tudi pripada ta čast, da ji to noč ne bo potrebno poslušati smrčanja :D.
Po nastanitvi se peš odpravimo par 10m narej od hotela v Libanonsko restavracijo. Kot zanimivost naj povem, da je Omancev okoli 2 mio (tako kot nas) še približno enkrat toliko pa je zunanje delovne sile, po večini iz Indije in Pakistana, precej pa je tudi Libanoncev in še nekateri prebivalci sosednjih držav.
Zato tudi skoraj ni presenetljivo, da se pravo Omansko restavracijo zelo težko najde, medtem ko je prava poplava Indijskih, Pakistanskih in Libanonskih na vsakem koraku.
Hrana tu je zelo dobra, veliko bolj raznolika, kot če jo primerjam z Iranom in ponavadi tudi precej začinjena.
Ta večer si privoščim humus ( pripravljen je iz čičerike, od tod tudi izvira ime, saj v arabskem jeziku, čičeriko imenjujejo humus) in chicken shwarma ( to je točno to,kar doma pri nas pravimo kebabu – na tanko narezano meso piščanca ali govedine).
In seveda zraven obvezno Mirinda! 😀 Mirinda je gazirana pijača z okusom pomaranče, enako kot Fanta, le da je okus čisto drugačen (boljši) od tiste, ki jo lahko kupimo pri nas (tudi barve je oranžne in ne rumene kot »naša«) in to velja za vse kraje, kjer sem jo do sedaj poizkusil – Tunizija, Iran, Oman. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da nam prodajajo samo razredčeno sorto sokov 😀 😀
Skratka, večerja kot se šika! 😉
Kljub dejstvu, da je hotel imel na strehi bazen, mislim da ta večer noben ni več imel energije za nočno kopanje.

DRUGI DAN ( Petek, 22. Februar)
(stanje na števcu 77km)

Zbudimo se malce pred osmo, temu sledi zajtrk. Odličen Arabski zajtrk, pa čeprav je bacon(slovensko slanina) goveja in v ham and eggs (slovensko jajca s šunko) ni bilo hama, smo v široki ponudbi vsi našli  tisto, kar nam odgovarja in se prav dobro najedli. Še lubenica (čeprav uvožena) ima totalno drugačen, boljši okus, kot pri nas.
Eno stvar pa moram priznati da Omanci nimajo. Dobre kave! Vse kar ponujajo je Nescafe ali kar je še huje, mešanico čaja in kave. Bljak, še dobro da je povsod na voljo pravi čaj, posledično sem se jaz na tem dopustu odnavadil pitja kave! 😀

Po zajtrku sledi prevzem avtomobilov. Za vsak avto je določen po en šofer, le ta tudi odgovarja za avtomobil ali morebitno škodo. Tukaj se ne hecajo, če na avtu narediš čisto majhno prasko, si lahko kaj hitro ob 800eur. Zato tudi vsak šofer pred prevzemom preslika celoten avto ( ki ponavadi že imajo »bojen« rane), v pomoč pri morebitnem kasnejšem dokazovanju tuje škode).
13 ljudi in vso njihovo kramo, vključno tisto za potrebo kampiranja, je potrebno razporediti med 4 avtomobile.
Mišo, kot »vođa puta« v svojem avtu prevaža svojo ženo Mojco in obenem gosti še Tomaža in Meto, Austrica (Helmut in Richard) sta razred zase, da pa se nebi preveč razvadila na komoditeto in prostornost Toyote, smo jima dodelili kar precejšen delež prtljage.
Družina Žagar (Mitja, kot glava družine, Tina- njegova boljša polovica in otroka – Vita in Jaša) dobijo njim primerno najbošlji avto. Mogočni V6 motor z avtomatskim menjalnikom, medtem ko ostali furamo kavne mlinčke s 4 cilindri in ročnimi menjalniki 😀
Jaz, kot zadnji šofer, dobim dva člana posadke ob katerih lahko danes rečem, da mi nikoli ni bilo v avtu dolgčas :D. To sta Rajko in Jernej, poleg tega pa nam dodelijo še prevoz kuhalnikov, stolov in miz.
Počasi naštelamo svoje avte in navigacije in se odpravimo pa prepotreben šoping.
Lokalni Carrefour ponuja »ni da ni«. Tukaj opravimo dvig oz. menjavo gotovine v Omanske Riale, signala željni nakupimo lokalne GSM kartice in seveda celoten šoping, ki ga bomo potrebovali za nekaj dnevno neodvisnost od mest in trgovin.

Ura nas kar krepko lovi, zato se odpravimo naprej. Med potjo si vseeno vzamemo nekaj časa in kot pravi turisti pogledamo tudi Sultanovo palačo.
Sultanova palača ali Al Alam Palace, leži v srcu starega Muškata. Palača je bila zgrajena leta 1972 in je lep primer sodobne islamske arhitekture. Uradna rezidenca sultana Omana se redno uporablja za sprejem uglednih gostov, ki obiščejo državo. Sultan ostale dneve prebiva drugje, če pa je dvignjena Omanska zastava na glavnem vhodu palače, je Sultan Qaboos doma. Baje… Palačo je možno videti zgolj od zunaj, na čaj pa nas Sultan ni povabil :D.
Pot nadaljujemo proti plaži z imenom Ash Sheikh, vmes pa še napolnimo naše prvo gorivo na poti.
Plaža Ash Sheikh je majhna a nadvse prijetna plaža, njeno čarobnost občasno zmoti le domačin, za katerega presodimo, da mu manjkajo kolesca. Ves čas prepeva in se pogovarja z dlanjo, kot da ima klic, pa čeprav sploh ni imel mobitela. Velikokrat je prišel čisto med nas in nas samo gledal. Nekdo od naših mu je dal celo nekaj hrane, a mislim, da ni bila kriva lakota, temveč zgolj radovednost do ljudi z drugačno barvo.
Za skupinsko večerjo Mojca pripravi makarone, jaz sem ji pomagal pripravit paradižnikovo omako. No, višek kulinarike to ravno ni, a kar se mene tiče, sem ta obrok z veseljem pojedel. Po večerji postavimo šotore, jaz pa se sprehodim še malce na okoli, da bi ovekovečil kak lep trenutek na tem lepem kosu zemlje.
Tik preden se odpravimo spat še zadnji ponočnjaki, se od nekje vzame močan veter, ki mi skoraj odnese šotor. Helmut in Meta, mi pomagata z zbiranjem kamna, ki ga naložimo okoli in okoli šotora, pa pod vrvice, pa nad vrvice…za en mali kamion kamna, ki pa je bil že malo prepozen, saj mi je veter že poškodoval šotor. Fajn si rečem, prvi dan pa že takole, vse ostale dni sem nato improviziral s postavitvijo šotora. Ampak nič ne de, tudi to je del žurke! 😀

TRETJI DAN ( Sobota, 23. Februar)
(stanje na števcu 77km)
(noč preživimo na 10m nadmorske višine)

To jutro smo zgodnji, vstanemo že ob pol osmih, si za zajtrk pripravimo jajca in pospravimo šotore. Rajko pa ta čas od domačinov kupi ribe. Nobenemu ni bilo čisto jasno kaj bo z njimi, saj v avtu nismo imeli nobenega hladilnika. Ob desetih se že veselo premikamo proti prvemu Wadiju.
Wadi Shab je ena izmed najbolj poznanih sotesk v Omanu, beseda »wadi« pa ubistvu pomeni suho rečno strugo, kjer občasno (ob deževjih) teče reka. In ti wadiji so posledično nekoliko bolj zeleni od preostale pokrajne. Wadi Shab je en izmed redkih, kjer je voda stalno prisotna, zaradi visokih sten, pa sonce ne sije neposredno v sotesko, kar pripomore k znosnejšemu življenu. Je pa na ta račun wadi tudi precej obiskan od domačinov in turistov, zato ravno sami tukaj ne boste. Pot do vode tudi ni ravno hitra, najprej te s čolnom odpeljejo čez mlakužo, potem pa pot nadaljujemo peš cca 1 kilometer. Ampak se splača. Voda, ki te pričaka na koncu je nadvse lepa, topla in polna majhnih ribic, ki ti – če jim to dovoliš – z nog oskubijo odmrlo kožo. Precej žgečkljivo je tole odstranjevnje 😀
Kopanju namenimo kar nekaj časa, a ker imamo še nekaj poti pred nami, se odpravimo nazaj proti avtom.
Preden se odpeljemo si v senci privoščimo še sveže stisnjen sok pomaranče…Ni besed, ki bi opisale, kako dober je bil ta sok in kaj kmalu prodajalcu ne ostane nič več pomaranč. No ja, nas je le veliko na kupu… 😀
Pot nas vodi do mesta Sur, kjer si ogledamo še en svetilnik, odkjer je lep razgleda na mesto in lokalno pristanišče ribiških ladij. Tu blizu si privoščimo večerjo v Indijski restavraciji. Hrana kot povsod do sedaj vrhunska, le za moj okus tokrat izjemno pekoča. Ostali člani ekipe nimajo teh težav, le jaz in mala Vita sva pač nekoliko občutljiva na te začimbe.
Pot nas po večerji vodi do znane plaže Ras Al Jinz, ki je tudi naravni rezervat za želve, ki prihajajo na peščeno plažo polagat jajca prav v tem času.
Ne traja dolgo, ko se oboroženi s stoli podamo na plažo opazovat, če bomo videli kakšno želvo. Te baje na plaži zakopavajo jajca nekje med deveto uro zcečer pa vse tja do polnoči. Na plaži je polno želvjih sledi in izkopanih lukenj, kar priča, da smo na pravem kraju.
Ure minevajo, želv pa od nikjer… No, moram priznati, da kljub temu, da nisem dočakal nobene želve, mi ni bilo žal, da sem točno takrat točno na tem mestu. Istočasno smo namreč lahko opazovali rdečo plimo ali cvetenje alg bioluminiscenčnega fitoplanktona. Prizor je nemogoče opisati z besedo, na kratko lahko povem le, da mikroorganizmi v vodi oddajajo svetlobo kot posledica odziv na stres (recimo ko se val zaleti v obalo).Rezultat tega je fascinantno modro žareči ocean.
Rajko izkoristi priliko in pri domačinu, ki je pravtako pripeljal turiste opazovat želve, na ognju speče ribe,ki jih je kupil zjutraj.

 

ČETRTI DAN ( Nedelja, 24. Februar)
(stanje na števcu 306km)
(noč preživimo na 10m nadmorske višine)

Zjutraj ugotovimo, da smo prehitro odnehali z »lovom« na želve, saj je v pesku ostala sveža sled želve in sveže zakopa luknja. Ni kaj, včasih tudi ni sreče, zato poslikam samo sledi in pa ostanek preminule želve, ki jo je najbrž naplavilo na obalo.
Po zajtrku se odpravimo proti naslednjemu wadiju. Wadi Bani Khalid se nahaja kar precej visoko v hribih, je pa pot do vode tukaj bolj enostavna in kratka. Dobrih 10 minut hoje po ravnem vas pripelje do prve tolmuna z vodo, a pazite – tukaj je dovoljeno kopanje samo, če ste primerno opravljeni. Preveč gole kože za ženske in moške tukaj ni zaželjeno, zato se povečini tukaj kopajo lokalci, prijazen redar, ki skrbi za red na kopališču, pa nam je svetoval, naj se odpravimo malce višje po soteski, kjer so pravila o kopalni opremi veliko bolj ohlapna. Tam je tudi bilo nekaj več turistov, a daleč od tega, kot v Wadi Shabu. Tudi tukaj je voda prijetno topla, a ravno pravšnja za ohladitev in tudi tukaj se v vodi zadržujejo tiste male ribice, ki čistijo kožo. Prietno osveženi se odpravimo nazaj do avtomobilov in pot nadaljujemo proti obali z imenom Al Ashkharah. V našem avtu imamo tokrat med potjo »težko« filozofsko debato, na momente sem celo izgubil nit, a vsekakor smo se precej nasmejali na ta račun. Ob obali prispemo do čudovitega resorta, malce odmaknjenega od ostalega vrveža in kar je najlepše, resort je možno najeti samo kot zaključena družba, to pa pomeni, da imamo vse kar nam nudi, čisto zase.
Zvečer smo bili vsi precej leni, kar ni nič čudnega, temprerature čez dan so na momente presegle 30°C.
Nisem ravno en tistih, ki brez luksuza ne morejo, ampak ta večer se je tuš prilegel bolj kot vse drugo. Pa tudi dostop do 220V je meni osebno veliko pomenil, da sem lahko napolnil en kup elektronske opreme.

PETI DAN ( Ponedeljek, 25. Februar)
(stanje na števcu 631km)
(noč preživimo na 13m nadmorske višine)

Že zjutraj so bile temperature precej visoke, kar je pričalo o tem, da smo že precej v bližini puščave. Prijazen Bangladešec, ki je vodil resort, nam ob 8h pripravi zajtrk. Vse od popečenega toasta z marmelado in medom pa do ocvrtih jajc, nam prijetno napolni želodce za nadalno pot, ki nas tokrat vodi na otok Masirah.
Otok Masirah je otok ob vzhodni obali celinskega Omana v Arabskem morju in je največji otok v državi. Dolg je približno 95 km in od 12 do 14 km širok. Prebivalcev na otoku ni ravno veliko pa še ti so več ali manj vsi zbrani na severu otoka, kjer se nahaja tudi glavna vojaška baza. Dostop do otoka je mogoč le z trajektom. Mogoče je še dober podatek, da je klima na otoku skozi vse leto konstantna. To pomeni temperature od 26 pa do 30 stopinj skozi celotno leto. Prijetno, mar ne? 😀
Ker smo relativno pozno zapustili kamp(ob 10.30, trajekt pa odpelje ob 12 uri), pred nami pa je bilo skoraj 180km vožnje, je le ta na momente bila kar precej divja. Ampak nam je uspelo.
Nakrcamo se na katamaran, ki te za 20 OMR pripelje čez morje na otok. Za pot nazaj smo izbrali lokalni trajekt, ki nam ga je preko vez uredil naš gostitelj na otoku. Cena za pot nazaj je bila polovična izkušnja pa veliko lepša, saj smo se lahko malce podružili z domačini.
Za nakup karte je poleg gotovine potrebno imeti s seboj še potni list in prometno dovoljenje.
Ura je ravnopravšnja za kosilo, tokrat riž in piščanec. Tudi v Omanu je riž precej drugačen od nam poznanega, veliko večji, bolj puhast in – vsaj zame – zelo dober.
Sonce je še vedno visoko na nebu in neusmiljeno žge, zato z Mišotom poiščeva čajnico, ki nam nudi zvetje pred vročino in seveda čaj in kavo. Kave nisem poiskusil, čaj pa je tukaj bil fenomenalen. Naš natakar – Indijc z imenom Shabeeb – ni hotel razkriti »skrivne sestavine«, ki jo je – baje – dodal samo za nas, ampak čaj je bil res izvrsten…neka mešanica pravega čaja, mleka in še nečesa, skratka waw, pa ponavadi nisem pretirano navdušen nad mlekom v čaju.
Čas je hitro minil in tudi temperature zunaj so postale veliko znosnejše, zato se odpravimo po to, zakar smo prišli na ta otok. Plaže!
V iskanju nam primerne z zavetjem, spotoma naletimo na več skupin ribičev z zamaskiranimi obrazi, da jim neusmiljeno sonce ne skuri gole kože, ki se ravno vračajo z ribolova z bogatim ulovom. Za cel kason avtomobila tun se je nabralo samo iz enega čolna!
Mišo se poizkuša dogovoriti za ribolov za naslednji dan, a je vremenska napoved neugodna, za naslednji dan so namreč napovedani močni vetorvi.
Malce naprej prispemo na čudovito plažo, zid, ki bo nekoč varoval predvidevam da hišo, pa nam nudi zavetje pred soncem in vetrom, ki se že rahlo stopnjuje. Ni minilo pet minut, ko se že vsi veselo kopamo v morju. Kot povsod, je tudi tukaj voda topla, tam enih 25 od oka, ravno prav za moj okus 😀
Mivkasta plaža je izredno čista in polna razno raznih školjk, tudi tukaj pa lahko najdemo sledi želv, kar priča o njihovem obisku tudi tukajšnjih plaž.
Prijetno utrujeni si razmeroma pozno pripravimo večerjo, Mišo, Mojca in Tomaž pa nam po večerji pripravijo še palačinke z Nutello.

ŠESTI DAN ( Torek, 26. Februar)
(stanje na števcu 841km)
(noč preživimo na 9m nadmorske višine)

Zjutraj se je vremenska napoved iz prejšnjega dne uresničila. Vtis na sicer lep, sončen dan je kvaril veter, ki se je že v jutranjih urah precej okrepil. Po zajtrku se odpravimo nazaj v mesto, nazaj k Shabeeb-u na čaj in kavo. Ribolov ta dan, zaradi močnega vetra ni bil mogoč, a želja po tuninem zrezku je ostala 😀
Shabeeba povprašamo, kako naj pridemo do tune in če nam jo lahko on pripravi za večerjo? Malce se kremži, ker tune v njegovi restavraciji ne pripravljajo (predvidevam, da je za njihov žep predraga) a nam obljubi pomoč pri nakupuribe in pripravi.
In tako se odpravimo na tržnivo na »lov« za tuno. Mišo, oba Avstrijca in Jaša v en avto, jaz pa se vsedem k Shabeebu v njegov avtomobil in že obdelujemo stranske ulice mesteca Dhuwwah, kjer obiščemo vse 4 ribje tržnice. Sreča nam tokrat kaže hrbet, saj je zaradi vremena redko kateri ribič izplu na morje, temu primerna pa je bila izbira rib…nobene tune.
Shabeeb malce telefonari okoli in naposled iz rokava potegne svoj zadnji As. Spet sedeva v avtomobil in občutek imam, da nama Mišo komaj sledi, voziva namreč kot nora sem ter tja, gor pa dol po ozkih ulicah in končno prispeva do marketa, kjer ribe z ladjami izvažajo v tujino.
Tam smo naleteli na čudovit prizor…tune kolikor hočeš, problem je nastal le, ko ugotovimo, da imajo same velike in da – če jo hočemo kupit – moramo vzeti celo!
Cela riba je imela 41kg. Ja, prav ste prebrali, 41kg, nas pa 13 in še od tega dva otroka! 😀
Nekaj časa se spogledujemo, mencamo, bi-nebi, medtem ko oni natovarjajo ribe na tovornjak in jih zraven zasipajo z obilico leda.
Nič, kupimo!
Sveže ulovljena, 41kg težka rumenoplavuta tuna je stala natanko 100 eur (pri nas je kilogram takšne tune okoli 13 eur) in mislim, da nismo čisto dojeli, da smo res kupili celo! 😀
Celotna zadeva je bila precej hecna, od nakupa, do natovarjanja ribe v avto, pa spet iskanja po mestu, kdo nam bi ribo razrezal. Nakoncu so ribo razrezali in pripravili v Shabeebovi restavraciji, dogovorili smo se za uro, kdaj naj jo pripravijo, mi pa smo ta čas izkoristili z raziskovanje otoka.
Ker bi bila sila neugodno pozno zvečer po večerji v takem vremenu iskati še primeren prostor za kampiranje, se dogovorimo znjim še za prenočišča. Le ta, so sicer malce stran od lokala, pri drugem Bangladešcu v večstanovanskem objektu. Na prvi pogled so bili prostori točno taki, kot sem si želel…pristno domačinski 😀 Dve veliki sobi z staro oguljeno preprogo, kavč so prestavili na hodnik in to je to!

No, potem se zares odpravimo malce naokoli. Ceste izven mesta ne premorejo žive duše, mogoče je k temu pripomoglo tudi slabo vreme. Zaradi vetra je namreč v zraku precej peska, a mi se ne damo.
Pri kraju Sur Masirah obiščemo sicer prazen kamp, ki je tudi odlično kajtarsko središče. Verjamem, da bi ob lepšem vremenu, tam tudi kdo kajtal.
Pot nadaljujemo po zahodni strani obale do naj južnejše točke otoka in potem po vzhodni nazaj proti mestu. Na tej strani se veter umiri in to priložnost izkoristimo za kopanje. Sem že omenil, koliko lepih plaž premore Otok? Ta, na kateri se pravkar nahajamo, je gotova ena izmed lepših! Kopanje v kristalno čisti vodi nam povrne svežino, sonce poskrbi za zadostno količino vitamina B, malica pa za naše prazne želodce.
Ura se približuje dogovorjenemu času za večerjo, zato se odpravimo nazaj v mesto.
V restavraciji nam ta čas pripravijo tuno. Del tuninih zrezkov je Shabeebov prijatel spekel na žaru, del pa so jih pripravili v pečici.
Tunini zrezki z masalo (pekoča začimba) so bili naravnost izvrstni! Vsak je dobil po en zrezek z žara in po enega s pečice, zraven pa so pripravili še svežo solato in krompirček. Vam povem, fajn lačen si moral biti za vse to pojest! 😀
Seveda je nekaj ribe ostalo… poleg večerje, ki jo nismo zmogli pojesti v celoti, so nam pripravili še 15 zrezkov za drug dan, ostalo ribo (še cca ¼) pa smo jim podarili.
Po večerji nas gre nekaj na sprehod… Če čez dan ulice dobesedno samevajo, zvečer temu ni tako. Ko se zmrači, ulice oživijo, večina obrtnikov spet odpre svoje prostore in po ulici se sprehodijo domačini. Tujcev v tem času nisem opazil prav veliko.
Ker ima Mišo za kasneje v planu tudi kanjoning v eni izmed sotesk wadija, se odpravimo v iskanje štrika, s katerim bi kanjoning v lastni režiji sploh bil izvedljiv.
To je bil spet svojevrsten šov 😀
Ker nismo sami uspeli najti trgovine z takšno opremo, se nam prijazen domačin ponudi, da nam pomaga. Ker je trgovina relativno daleč, se odpeljemo z avtom. Mišo, Mojca in Meta se stisnejo v kabino, Jernej in jaz pa zadaj na kason Toyote. Moram reči, da je vožnja v temi po stranskih ulicah, na zadnjem delu Toyote zgledala prav filmska 😀 Le da z Jernejem nisva bila terorista 😀
Naposled se ustavimo v ulici, kjer trgovine nudijo ribiško opremo. Meta, kot izkušena plezalka izbira med štriki, a čisto ustreznega žal nimajo… Ubistvu na koncu kupimo 18m čisto navadnega štrika (6mm) in upamo, da nas bo zdržal 😀
Ta dan je bil res nekaj posebnega, zato prijetno utrujen zaspim, še preden se mi glava dotakne blazine.

SEDMI DAN ( Sreda, 27.Februar)
(stanje na števcu 1008km)
(noč preživimo na 14m nadmorske višine)

Zjutraj spet zajtr pri našem prijatelju Shabeebu. Tradicionalna Indijska »palačinka« Masala dosa, ki je polnjena z rižem in začimbami – precej dobra zadeva drgač – in pa kruh Porata – večplastni tanek kruh – poskrbita da otok zapustimo s krepko polnimi želodci.
Po zajtrku nam v restavraciji zapakirajo v skrinjo polno leda, še preostanek naših tuninih zrezkov, Ostali pa letimo po trgovinah. Z Mišotom skočiva še v prodajalno obutve, po najcenejše superge, kar jih imajo, da na kanjoningu ne bova uničila svojih. Čist tko v info…Večina prebivalcev ima očitno dokaj majhne noge, kajti trgovina je premogla po en par 48 številke (po naše 45) in en par z 47 številko (realnih 44), cena za par pa mislim, da je bila okoli 18 eur 😀

In pa kar je še mogoče vredno omembe… edina »industrija« ali bolje rečeno obrt, ki sem jo opazil na otoku je šivanje oblek za moške in ženske…Ostalo so trgovine in avtomehanične delavnice, ostali pa so predvidevam ribiči 😀
V Shabeebinem spremstvu se potem odpravimo na lokalni trajekt. Če je katamaran, s katerim smo prispeli sem, relativno mlade izdelave, je trajekt gotovo eden izmed prvih prevoznih sredstevna ta otok 😀
Z veliko »kabino«, srednjo veliko – z lesom obdano – palubo za avte in rohnečim dizlskim motorjem je bil za nas vse, gotovo večja atrakcija od klimatiziranih prostorov katamarana 😀
Prijetno zibanje in melodičnost motorja nas je nekatere uspavala, spet drugi so se sprehajali po palubi gor in dol in spremljali spretnost mladih dečkov pri lovljenu rib.
Kmalu po izkrcanju na svoji levi opazimo sipine…Jesss! Puščava Wahiba! To je to po kar sem prišel v to državo! 😀
Sledi tradicijonalno spuščanje gum (za tiste, ki še ne veste – z bolj praznimi pnevmatikami se je veliko lažje voziti po mehkem pesku, saj s tem pridobimo na naležni površini gume na podlago, kar vpliva enako kot denimo krplje na snegu) in že se soočimo s prvo veliko sipino. In s prvo sipino se hitro soočimo še z enim problemom…Helijeva Toyota ima slabo sklopko… L
Če kaj, potem vožnja po puščavi zahteva zbranega in izkušenega voznika ter popolnoma delujoč avtomobil. Kaj hitro nam je jasno, da se s takimi avti pač ne moremo igrati po sipinah, lahko le odpeljemo po »pisti«, ki vodi od juga proti severu čez puščavske doline.
Moram priznati, da sem verjetno od celotne skupine bil ravno jaz tisti, ki je bil nad tem dejstvom daleč  najbolj razočaran, a prav tako moram priznati, da razumem »našo« odločitev. Igranje z puščavo in Alahom ni pametna izbira… Itak upam, da se v to puščavo še kdaj vrnem, Inshallah! 😀
Po kakšni uri previdne vožnje, da nebi še bolj uničevali Helijeve sklopke prispemo do »cafe oaze«. To je enostavno povedano zatočišče pred vetrom, pogosto narejen iz bambusovih palc in pokrit s palminimi listi, v katerem je možno dobiti kavo ali čaj, ter seveda dateljne. Večina takih »kafet placov« ima tudi možnost prenočevanja, seveda brez kakršnih koli komoditet, lepo na tepihih na tleh, kot se za te kraje spodobi.
Prijazna gospa, ki ne zna angleško, nam postreže s kavo, le ta je običano brezplačna, a se spodobi, da se ne koncu nekaj zbere in prispeva za dobrobit in obstoj takih prostorov!
Ker se ura nagiba k poznemu popoldnevu, se Mišo nekako dogovori, da tam tudi prespimo in da ta čas, preden dokončno pade noč, spečemo naše tunine zrezke na žaru.
Medtem ko Rajko in Jaša pripravljata ogenj za žar, nekateri naši člani učijo domorotski podmladek, da je podstavek neke posode, lahko tudi igrača – frizbi. Otroka sta igro hitro osvojila in se neumorno igrala z nami 😀
Mišo – ja vem, kar naprej ga omenjam, kaj pa naj, če je tak fajn dedc! 😀 – se je ta čas uspel dogovoriti celo, da nam pripravijo riž, seveda proti našemu plačilu in moram priznati… daleč najboljši riž je bil to, kar sem jih sploh kjerkoli poizkusil! Res, na tem mestu pa je prav da pohvalim tudi Mojstra žara Tomaža in Mojco, ki sta pripravila izvrstne zrezke, a brez Rajkove in Jašove priprave ognja, bi bili vsi lačni…to je to, samo timsko delo lahko žanje rezultate! 😉
Tudi tokrat je tune preveč in tudi tokrat jo podelimo z našimi gostitelji, ki so ribe prav veseli.
Jaz pa sem bil vesel da sem po skoraj letu dni, lahko zopet svoje prste na nogah zaril v puščavski pesek in obenem opazoval najlepše zvezde na nebu.

OSMI DAN ( Četrtek, 28.Februar)
(stanje na stevcu 1145km)
(noč preživimo na 186m nadmorske višine)

Prebudimo se v hladno jutro, ki pa ga sonce, ki se počasi vali čez sipine hitro segreje. Prizor dodatno polepšajo kamele, ki se sprehodijo tod mimo v iskanju svoje vsakdanje paše. Še naš »vođa puta« si vzame 5 minut zase, se zavali na bljižno sipino in strmi tja daleč nekam ter si privošči »klepet« s puščavo. Tisti ki je tam že bil, bo to razumel…
Počasi nastopi čas, ko moramo naprej. Pot nas skozi puščavo vodi mimo pravkar nastale, pravzaprav še ne popolnoma dokončane mošeje, ki se kot čudež pojavi sredi ničesar. Mošeja sredi peska, kjer okoli in okoli ni videti nobenega? Nato se proti nam pripelje odgovor J Imam – islamski duhovnik – nam razloži, da je v bližini, pa čeprav se tega ne opazi, ogromno naseljenih ljudi, med katerimi je tudi okoli 200 otrok, ki imajo sredi puščave celo šolo!
Pot skozi puščavo ni pretirano dolga, zato pridemo ravno v času poznega kosila v mestece z imenom Bidiyah, kjer pnevmatikam povrnemo zrak, saj se tukaj puščava za nas konča.
V Pakistanski restavraciji si privoščimo riž in piščanca, mirindo, coca-colo in ostale nezdrave pijače J in že smo spet za volanom…tokrat v iskanju našega naslednjega prenočišča, ki nam bo ponudil tudi malce vode, da s sebe speremo pesek in sončne kreme.
Malce naprej v kraju Thābitī najdemo čudovit hotel (Al Wesal). Pravzaprav je to hotelski kompleks z veliko posamičnimi zunanjimi sobami, tu pa se najde tudi bar in restavracija. Vse sobe so klimatizirane, imajo lasten wc s tušom, tv s satelitskim sprejemnikom in hladilnik. In vse to za sprejemljivo ceno.
V sobi je moja prva stvar polnenje vse elektronike, ki jo vlačim s sabo (računalnik, GoPro kamera, fotoaparat, telefon in naglavna svetilka), nato pa pride na vrsto tuš. Vsak se zamoti po svoje, večina je blazno zadovoljna z dejstvom, da se lahko oprhajo, le Mišo in Helmut se najprej odpravita flikat nesrečno pnevmatiko, ki noče držat zraka, na njegovi – že tako – nesrečni Toyoti J
Ko se osvežim, se pred sobami zunaj na zraku malce podružim z Mojco in Meto, kmalu za tem pa mi zazvoni telefon…Omanska številka, na drugi strani pa naš Rajko 😀
Po telefonu mi razloži, naj pridem v sobo št. 14, ker se tam dogaja nekaj zanimivega. In res, prizor, ki ga nisem pričakoval. Soba je bila last skupine starejših in mlajših domorodcev, ki so se nalivali s pivom. Ja, čisto pravim heineken pivom (ni bil 0,0)! In seveda, gostoljubje, ki ga premore sleherni Omanec, jim veleva da to pijačo delijo tudi z nami. Nekateri so piva bili veseli, kot bi se jim prikazala sama Devica Marija, mene je bolj navdušila energija, ki so jo oddajali in dejstvo da so to energijo pripravljeni deliti z nami. Kmalu v sobi zapoje še melodija z Luta – glasbilo podobno kitari – in veselje je popolno 😀
Gospodom znanje angleščine ni delala težav in veseli so bili, da so se lahko z nami pogovarjali, rekli so celo, da jih lahko povprašamo o čemer koli. Nekdo – ne vem več kdo – se je ojunačil in postavil kočljivo vprašanje – muslimanska vira in alkohol. Odgovor pa je bil sila preprost, pitje alkohola je greh, a bodo jutri boga prosili odpuščanja in vse bo v najlepšem redu 😀
Razložili so nam tudi, da je alkohol načeloma prepovedan, a višji predstavniki oblasti, kot so povelniki narodne garde, zdravniki na visokem položaju in podobni, lahko zaprosijo za dovoljenje, s katerim lahko pridobijo manjše količine alkohola. Za turiste pa je tako ali tako alkohol dosegljiv v številnih hotelih.
Nam potem končno kruljenje po želodcu odtrga od skupine veseljakov in tako se peš odpravimo v center na večerjo. Zopet humus in swarma in zopet za prste polizat! Kulinarika je tukaj ravno pravšnja zame 😀
Po vrnitvi v hotel, je vesela družba še bolj vesela in nekateri naši člani se z njimi odpravijo žurat v prostore restavracije, kjer nastopa neka »pjevačica« iz daljnega Maroka, vse tja do poznih jutranjih ur.
Mene (in še nekatere izmed nas) je bolj kot žurka, vlekla k sebi postelja in pri tem se načeloma ne dam veliko motiti! 😀

DEVETI DAN ( Petek, 1. Marec)
(stanje na števcu 1327km)
(noč preživimo na 246m nadmorske višine)

…drugi dan…. 😀 (op.: citat iz pesmi Iztoka Mlakarja – Beštija)

Eni so zjutraj pri zajtrku rahlo utrujeni, noč je za nekatere bila ultra kratka. Kontinentalni zajtrk z marmelado in medom jim povrne moči J. Še malce kave in zopet smo v svojih jeklenih konjičkih.
Po postanku na pumpi, kjer dolijemo gorivo in nakupimo nekaj vode in priboljškov, se odpravimo proti napemu naslednjemu cilju. Wadi Dayak dam (jez). Pot nas je vodila visoko po hribovju, temperature so tukaj bile blizu petih stopinj. Nato prispemo po strmem makedamskem spustu do manjše vasi, kjer se ustavimo v upanju, da imajo kakšen lokal, kjer bomo dobili kavo. No, potem je bilo še bolje od tega… že ko smo se z vrha spuščali v dolino, se je v vasi zbrala velika skupina vaščanov, predvidevam, da se tukaj avto ne pripelje prav pogosto. Zapeljemo mednje in ustavimo na precej velikem parkirišču, ki se kasneje izkaže za dvorišče hiše. Prijazno nas povabijo v hišo, kjer nas postrežejo z datelji in kavo. Z gostiteljem in njegovim očetom smo načeli debato o tem in onem, med tem pa so se na vratih menjavali obrazi, ki so željno kukali v prostor in opazovali nas, nekoliko bledolične tujce…teh je najbrž tu še manj, kot tistih, ki se tukaj mimo pripeljejo z avtom 😀
Čas nas preganja, zato se zahvalimo za gostoljubje in pot nadaljujemo naprej. Prav kmalu potem zagledamo v daljavi mogočen jez.
Wadi Dayak je umetni jez, ki ponuja lepe razglede po kanjonu za njim, premore svoj botanični vrt in tukaj je mogoče imeti celo piknike. No, ob našem obisku je na jezu res noro pihalo, kar očitno nekaterih domačinov ni motilo, saj so možnost piknika imali zelo resno! 😀
Kljub vsem lepotam, kmalu poberemo svoja šila in kopita in se odpravimo dalje. V mestu Al Amrat si privoščimo kosilo, pot pa nas potem vodi proti mestu Nizwa.
Družina Žagar je tokrat imela malo smole, saj je najmlajša – Vita – ravno zdaj fasala norice. Vsi vemo, da te zadeve niso prijetne, zato so se oni odpeljali direktno v Nizwo v hotel, kjer bi ji lahko vsaj malce olajšali srbež z tušom in poiskali ustrezna mazila. Čist tko v info – tamala je norice blazno dobr prenašala in ji res kapo dol.
Mi smo imeli drugačne namene, predvsem pa čisto lagano turistično vožnjo. Ker smo v hotelu pravkar prespali, smo tokrat hoteli prespati zunaj, a se del ekipe ni strinjal z izbranim prostorom, češ da je kamenje preveliko – no shit, Sherlock, saj smo v kamniti državi!
Kakor koli, za voljo dobre volje med ekipo smo se, klub relativno pozni uri, tudi mi namenili v Nizwo, v hotel, kjer so prenočevali Žagarji.
No, ideja s hotelom, se je izkazala za dobro odločitev, saj se ne nedaleč naprej od mišljenega kampa usulo iz neba kot iz škafa in lilo nadaljne 2 uri.
Kljub temu, da smo vozili po avtocesti in da so le te v Omanu praviloma osvetljene tudi v največji vukoj***ni, kot prvi vozeči nisem videl popolnoma nič pred seboj!
Ustavil sem na prvi bencinski črpalki, da bi vsaj malo očistil metlice brisalcev, a je sledilo ne veliko presenečenje…na metlicah namreč ni bilo več gumice, ki običajno briše steklo! 😀
Pa saj jim ne gre zameriti, dež v tej državi ni ravno pogost pojav… 😀
Čez čas me na čelu kolone zmenja Mišo, ki – verjeli ali ne – vozi s popolnoma enakimi brisalci, kot jih imam sam, na rit pa ima prilepljenega še Avstrjica, ki ne vidi drugega, kot njegove zadnje luči! 😀
Z povprečno hitrostjo 40km/h in prižganimi vsemi štirimi smernimi utripalkami (kot 95% domačih voznikov okoli nas v prometu) se počasi priplazimo do Nizwe in do še enega lepega hotela. No, nasplošno so vsi hoteli, v katerih smo stanovali bili zelo urejeni, čisti, z nobl kopalnicami in čisto vsak je v sobi imel klimo, tv, hladilnik z ustekljeničeno vodo in grelnik vode, poleg pa čajne vrečke ali istant kavo. Pohvalno!

DESETI DAN ( Sobota, 2. Marec)
(stanje na števcu 1739km)
(noč preživimo na 486m nadmorske višine)

Zjutraj ustanem malce pred Jernejem, s katerim se delim sobo in se odpravim na zajtrk. Stopim v dvigalo,  z malce zlimanimi očesi pritisnem pritličje in ko me le ta pripelje do predverja, sledi šok…ne najdem jedilnice! Kot nalašč, tudi za receptorskim pultom ta čas ni nikogar, zato domala preiščem kaj se skriva za slehrnimi vrati. Nekaj minut zatem se z dvigalom pripelje Tomaž. »Iščeš jedilnico, a? » pravi 😀 in mi pove, da se je soočal z istim problemom, le da je njega potem vodil vonj pečenih jajc, ki se je širil po dvigalu in tako odkril jedilnico v tretjem nadstropju hotela…svašta! Premalo obiskujem hotele, da bi vedel za vse njihove finte! 😀
Po zajtrku se spokamo v avte in se zapeljemo par kilometrov naprej do naše prve točke ta dan.
Fort oz. trdnjava Nizwa.
Trdnjava je bila zgrajena v 16 stoletju in je najbolj obiskan nacionalni spomenik v Omanu, v notranjosti pa si lahko pogledamo tudi precej moderen suk oz. tržnico. Zanimivo je dejstvo, da je precej trdnjav v Omanu celovito in lepo obnovljenih, obisk le teh pa je prav zaradi tega zanimiv, sej je večina prostorov opremljenih tako, kot za časa takratnega bivanja. A pozor, če ste fanatik na »stare kamne«, vas čaka precej dela…v Omanu je namreč preko 1000 trdnjav! 😉
Obisk trdnjave v Nizwi je, kot že omenjeno, »must see« za večino domačih in tujih turistov, zato zna tam včasih bit prava gužva…sploh ko avtobusi pripeljejo s križark na kopno horde Kitajcev in osivelih Italjanov…
Po ogledu sledi obnova naših zalog hrane, pot pa nadaljujemo proti Wadi Ghulfu.
Wadi Ghulf je še ena izmed naravnih čudes, ki jih ponuja ta arabska država in velja za Omanski »Grand Canyon«. Njegove strme stene se povzpenjavo več kot kilometer visoko in so prava paša za oči, medtem ko se po kanjonu prebijate z avtomobilom. Tukaj je 4×4 vozilo precej zaželjeno, ni pa nujno, da boste lahko pot prevozili čisto do konca »ceste« v kanjon, kajti le to hudourniške vode večkrat predelajo v neprevozno strugo.
Čisto na koncu poti pa je tik ob slapu (ta teče le ob večjih deževljih) prijetna restavracija, kjer nudijo tudi prenočišča.
Tukaj, na ta dan pretiranega navala turistov res ni bilo opaziti, zato se z lastnikom dogovorimo, da v objemu toplega večera prespimo kar zunaj na terasi restavracije.

ENAJSTI DAN ( Nedelja, 3. Marec)
(stanje na števcu 1826km)
(noč preživimo na 1022m nadmorske višine)

To jutro je bilo še posebno lepo. Če so pozno popoldne strme stene bile odete v čudovito oranžno barvo sončnega zahoda, je jutranje sonce oplazilo tiste stene, ki so prejšni večer bile skrite v sencah. Biti droben del kanjona je meni pomenilo veliko.
Iz kanjona se odpeljemo še proti bližnjemu Jebel Shamsu.
Jebel Shams je s svojimi 3000m ena izmed višjih gora v Omanu, poznana pa je tudi po tem, da se lahko tukaj z avtom povzpneš po najvišji ležeči cesti v državi do 2000m nad morjem.
Vrh gore je okupiran s strani vojske, zato se je možno na vrh odpraviti zgolj na lasten nožni pogon. Pot do vrha pa baje traja okoli 5 ur in ker je med nami zgolj en zagrizen hribolazec, ta čas raje namenimo opazovanju razgledom, ki so od tukaj naravnost fantastični!
Pot nas potem vodi čez prelaz Al Fara’a, kjer se asfalt konča, strma makedamska cesta (pred kratkim malce razširjena, da je vožna po njej znosnejša) do drugega manjšega kanjona, nad kanjonom pa do najlepše vasi, ki jo premore Oman. Vasica z imenom Balad Sayt, je zelena oaza čisto na vrhu kanjona, med sicer izredno puščavsko pokrajno in če ne veste da je tam, se zlahka odpeljete mimo tega naravnega bisera. Na vrhu vasice je tudi mini trdnjava, v kateri se lahko povzpneš čisto na vrh stolpa in opazuješ fascinanten pogled, malo manj je fascinantno dejstvo, da ti ob povratku iz trdnjave izhod z rokami prekriža še ne meter visok mulec, ki pričakuje po 2 OMR na glavo (slabih 5 eur).
Načeloma nimam nič proti vstopninam za take zadeve, v kolikor vem, da se denar pobira za dobrobit obstoja nekega zgodovinskega kosa kulture. Ne podpiram pa »prosjačenja« oz. izsiljevanje denarja od tujcev zgolj zato, ker so tujci »ponavadi« bogati in vir hitrega zaslužka brez kančka truda.
Če bi mi vsaj povedal malce o zgodovini trdnjave, bi mu rade volje stisnil tista 2 jebca in vsi bi bili srečni, tako pa je vsaj od naju z Mišotom ostal praznih rok…
Malce naprej po cesti, ki vodi skozi kanjon pod vasjo pridemo do našega naslednjega tabora.
Skampiramo se namreč čisto pred vhodom v Snake Gorge Canyon, kjer nas čaka tesko pričakovan kanjoning ;).
Pri večerji se zopet izkažeta kuharski team Tomaža in Mojce z pripravo izvrstne rižote!

DVANAJSTI DAN ( Ponedeljek, 4. Marec)
(stanje na števcu 1944km)
(noč preživimo na 856m nadmorske višine)

Zjutraj po zajtrku se ekipa osmih, željnih adrenalina pripravimo za kanjoning. Helmut, Rihar, Mojca, Meta, Mišo, Jernej, Tomaž in moja malenkost se odpravimo peš proti kanjonu, družina Žagar in Rajko, ki jim ni do vratolomnih podvigov pa prestavijo avte na drugo stran kanjona, kjer bomo mi prišli ven.
Takoj ob vstopu v kanjon opazimo, da vode, ki je predpogoj za kanjoning ubistvu ni veliko, kar pomeni, da se skozi kanjon prebijamo precej počasi in veliko bolj trpeče, kot je to običajno, saj je potrebno veliko skalnih previsov ali preplezati, ali pa se spustiti po vrvi čez naslednjo oviro na poti, namesto da bi enostavno s skokom v vodo opravili polovico dela.
Na dan je kmalu prišlo tudi dejstvo, da smo več kot očitno preslabo opremljeni in bolj kot ne podobni Čehom v naših gorah, ki z natikači osvajajo najvišje vrhove.
Neustrezna vrv in gole roke, so kaj hitro pustile malce boleč spomin na celotno zadevo, edina svetla točka pri celotni zadevi je bila naša Meta. Meta, kot izkušena alpinistka je vsaj obvladala vozle in poskrbela, da smo se v danih pogojih kar se da varno spustili nivo nižje. Slaba stran kanjona je, da ko si enkrat čez prvo prepreko, poti nazaj ni več in je potrebno celotno pot skozi kanjon pač opraviti tako ali drugače.
Če se bo kdo podajal po naših stopinjah, mu svetujem cca 20m ustrezne plezalne vrvi, rokavice in tudi plezalni pas bi bil precej dobrodošel.
A nič ne de, včasih je treba za zabavo tudi malce potrpeti in po dobrih 2 urah plezanja in plavanja v precej mrzli vodi (okoli 17 stopinj je imela, v kanjonu pa ni sonca, ki bi te ogrel, ko prideš iz vode), smo končno dosegli cilj. Ko prideš čez, si tako zadovoljen z rezultatom in sam seboj, da bi kljub zahtevnosti najraje šel na začetek in celotno zadevo ponovil še enkrat! 😀 😀
Po popoldanski malici nas lepa makedamska cesta vodi do mesta Rustaq.
Tako Rustaq kot Nizwa sta pred časom bili glavni mesti državi (danes to krono nosi mesto Muškat) in prav zaradi tega je v teh dveh mestih ostalo veliko stare kulture in arhitekture.
V Rustaqu si pogledamo še eno lepo trdnjavo (Al Rustaq fort), prav tako obnovljeno, vodič, ki odlično govori angleško pa nas – kljub temu, da smo prispeli ravno ko so se zaključili ogledi trdnjave – popelje po njej in nam zraven seveda pove marsikateri zanimiv podatek.
Zopet napoči čas večerje, tudi tokrat crknjen piščanec in govedina, potem pa si malo iz mesta najdemo nov tabor. Ob večernjem ognju poležavano na veliki preprogi, ki jo je Mišo kupil že v začetku prve skupine in moram reči, da se je zadeva večrat dokazala za pripravno. Nič bodečih kamnov, trnjev ali česar koli drugega nisi imel pod nogami, ne malokrat smo površino izkoristili tudi kot prostor za spanje. Ob spremljavi glasbe iz Jernejevega JBL-ovega Flipa si tako malo oddahnemo od celodnevnega tempa in premlevamo to in ono.

TRINAJSTI DAN ( Torek, 5. Marec)
(stanje na števcu 2022km)
(noč preživimo na 533m nadmorske višine)

Po zajtrku se vrnemo v Rustaq, kjer si pogledamo še en grad. Grad je čudovito obnovljen, v njem so do potankosti prikazani načini življena v tistem času, vse skupaj pa je še glasovno opremljeno. Ob plačilu vstopnine namreč dobite elektronskega prevajalca, ki vam ob izbiri določene številke natančno opiše kaj se je v tisti sobi dogajalo. Zelo zanimivo.
Pot nas potem po hitri cesti zopet vodi v smeri obale, a morje bo moralo še malce počakati. Na Helijevi Toyoti je svojo odpoved namreč podala ena izmed pnevmatik. Z malce pomoči, je bila rezerva hitro na mestu in kmalu smo zavili z hitre ceste proti mestu, da bi našli kakšnega vulkanizerja. Ampak spet napoči ravno tisti trenutek, ko se vsi poskrijejo po sencah ali imajo doma »siesto«, zato se tudi mi odpravimo raje na kosilo. Restavracij v Omanu ne primankuje, domala ob vsaki misli na hrano, lahko levo ali desno kaj kmalu opaziš hrano. Tudi tokrat je tako, čim se po radijskih postajah omeni kosilo, že smo parkirani na parkirišču pred še eno Indijsko restavracijo. Tukaj je menda bila hrana najbolj pekoča, kar sem jo izkusil v Omanu pa čeprav nisem človek, ki bi ravno puščal hrano na krožniku, se je tokrat pripetilo ravno to. Kar je preveč, je preveč 😀
Malce naprej po cesti prispemo na obalo Al Suwadi Beach. Mišo in Heli zopet obiščeta vulkanizerja, ta jima za 7 omanskih rialov (cca 16eur) proda rabljeno gumo, ki je boljša od vseh na avtomobilu, v to ceno pa je seveda všteto tudi celotno delo.
Nekaj naših pa ta čas izkoristi plimovanje in se sprehodi na bljižni otok – Suwadi Island. Otok je znan po temu, da lahko do njega pridete peš, a le v času oseke, pot do otoka pa je dolga malce čez 600m, zato je potrebno skrbno načrtovanje povratka, ali pa ste na otoku obtičali do nadaljnega plimovanja.
Na vrhu otoka je tudi razgledni stolp, do katerega vodijo precej dolge stopnice, a razgled s stolpa poplača ves trud.
Jaz pa sem ta čas ves slinast opazoval MANov tovornjak, predelan za potovanja, ki je bil v lasti Nemškega para. Kasneje se mi je pridružil še Mišo iz njegovim znanem Nemškega jezika, sva izvedela vse in še več o tovornjaku samem ter o njunem potovanju. Že 6 let sta namreč na poti, predelala sta Afriko po dolgem in počez, potem pa sta se preko Jordanije in Savdske Arabije pripeljala v Oman. In še kako leto bosta potovala, preden se za krajši čas vrneta domov.
Čisto potiho lahko priznam, da sem jima blazno zvidal vse skupaj…
Za večerjo za rokav pocukamo možakarja, ki s svojim majhnim štantom na plaži pripravlja nabodala na žaru. Piščančja, ovca, celo z rakci so njegova specijaliteta in moram priznati, da je blo vse skupaj precej okusno, za piko na i pa smo si nekatri privoščili še pivo. 0,0 seveda… 😀
Noč je topla, zato tudi tokrat nekaj nas »najbolj hrabrih« spimo zunaj brez šotora…ali pa smo samo tako leni, da se ga nam ne da več postavljat… 😀

ŠTIRINAJSTI DAN ( Sreda, 6. Marec)
(stanje na števcu 2145km)
(noč preživimo na 3m nadmorske višine)

Po zajtrku naredimo malce redu po avtomobilih. Glede na to, da je to naša zadnja noč, kjer smo kampirali zunaj, doniramo polovico stolov, nekaj posode, hladilno skrinjo in plastičen zaboj lokalcem, ki pridejo zjutraj čistit kamp. Vsega tega itak nebi mogli tovorit na letalo in se mi zdi edino prav, da to damo nekomu, ki bo zadeve uporabil naprej, namesto da bi jih mi vrgli v prvi kontejner.
Od morja se poslovimo in se vrnemo v hotel Dunes, kjer tudi zamenjamo avtomobile. 4×4 nam sedaj ne pride več v poštev, zato Toyote zamenjamo za manjše – cenejše avtomobile. Žagarju damo največjega – Nissana, Helmut, ki ne more brez Toyote, dobi spet Toyoto (osebni avtomobil seveda), Mišo in jaz pa prevzameva dva Mitsubishi Lancerja. Vso prtljago pustimo v hotelskih sobah in se ob 4 popoldne po kosilu odpravimo z avti v stari del mesta na tržnico po spominke. Suk je tukaj večji in za moj okus lepši od tistega v Nizwi, pa čeprav po večini prodajajo vsi enake Kitajske izdelke. Še najbolj zanimiva se mi je zdela prodajalna ženskih oblek… vsaj 20 lutk je premogla trgovina, na vsaki lutki pa samo črna obleka. No, ko si pobližje pogledal, si opazil kak detajl na obleki, da veš da niso bile vse enake, pa vendar… črna je zakon! 😀
Kot ponavadi nakupim nekaj magnetkov in grem na »zbirno mesto«, kjer si privoščimo še ledeno kupo preden se odpravimo nazaj v hotel. Polni elana po večernem tuširanju, nas par norcev dobi idejo za pivo. Čisto pravo pivo, ki se ga dobi v enem izmed hotelov, nam najbližji tak pa je Radisson Blu Hotel. V izvidnico pošljemo najprej Tomaža, Jerneja in Rajkota, malce za njimi pa nas (Helmut, Richard in jaz) taxi dostavi do pivnice.
V kletnih prostorih hotela je pravi mali raj, Irish Pub, kjer točijo alkohol tudi domačinom in kjer si priprivoščim najdražje pivo v svojem življenju. Pol litrski kozarec Amstela je namreč stal 10eur!
Med redkimi turisti, ki smo ta večer obiskali ta pub, je bil še Anglež in pa skupina Korejk…Ko so, kot muhe začele priletavati k mizi, smo kmalu dojeli njihov namen, a se nismo pustili motiti. Naš namen je bil zgoj pivski 😀
Nekaj po polnoči se s taxijem vrnemo v hotel in odidemo na spanje…Jutri nas čaka precej naporen dan.

PETNAJSTI DAN ( Četrtek, 7. Marec)

Zjutraj skrbno spakiramo in stehtamo svojo prtljago. Kar nekaj medsebojne kompenzacije je bilo potrebno, da smo vsi prišli pod 30kg (nad to težo je namreč potrebno doplačilo tovora), vso prtljago pa hodnesemo v eno »skupno« sobo, ostale ključe smo namreč že vrnili recepciji.
Po zajtrku on osmih se odpravimo še na ogled mošeje Sultana Qaboosa.
Velika mošeja Sultana Qabossa je veličastna zgradba, poleg tega pa preseneča še z nekaterimi dejstvi, ki so – vsaj meni – komaj predstavljive.
Da so mošejo zgradili, do porabili samo šest let in sedem mesecev! Za gradnjo mošeje so porabili 300,000 ton posebnega kamenja iz Indije, mogočen kristalni lestenec v notranjosti pa so izdelali v Italiji v podjetju Faustig. Naj omenim, da je lestenec visok 14m, sestavlja ga 600,000 kristalov in tehta neverjetnih osem in pol ton!
1122 halogenskih žarnic zaključi celoto, lestenec pa v sebi vsebuje celo stopnišče za vzdrževalna dela!
To pa še ni vse… V notranjosti mošeje se nahaja tudi največja Perzijska preproga na svetu, ki tehta celih 21 ton. Na njej je prostora za 20,000 vernih duš med molitvijo.
Po ogledu mošeje smo si vzeli čas že za malce »duhovne hrane«. En izmed prostorov v mošeji, je namreč namenjen obiskovalcem, kjer lahko izvedo karkoli jih pač zanima v zvezi Islamsko vero. Prostovoljci, ponavadi tisti bolj verne narave, namreč odgovarjajo na sleherno vprašanje brez zadržkov in moram priznati, da so – vsaj meni – precej odprli pogled na njihovo vero, ki jo do tedaj nisem poznal preveč. Brez skrbi, ne bom se še vpisal v Islam :D, a moram reči, da je zadeva bila poučna in zanimiva, če le nisi preveč zaprta oseba, ki verjame le tistemu, kar sliši po Tvju…
Pot nas nato vodi do še ene impozantne stavbe, na katero so zelo ponosni. Royal Opera House Muscat.
Royal Opera House je, tako kot mnoge stvari v Muškatu, precej mlada stavba. Kot pravi ljubitelj umetnosti in glasbe je Sultan Qaboos začel graditi leta 2001. Po desetih letih oblikovanja in izgradnje pa je opera leta 2011 odprla svoja vrata.
Marmor za gradnjo je bil pripeljan iz Italije, ves tikov les v notranjosti je pripeljan iz Afrike, lestence pa so izdelali v Lihtenštajn-skem podjetju Swarovski. Ogled opere je voden in traja okoli 20min.
Nato se vrnemo nazaj do hotela Dunes in gremo na »zadnjo večerjo« do Libanoncev nato pa še na sladoled. Pozno popoldne nekateri izkoristijo še za poslednji obisk puba v prostorih hotela Radisson Blu, drugi pa čas namenimo lepotnemu spancu na ležalnikih ob bazenu na strehi hotela.
Okoli polnoči se z avti odpeljemo na letališče, kjer jih prevzame agencija, pri katerih smo jih najeli. Pot do letališča traja slabo uro, potem je tu še ves postopek oddaje prtljage, carinski postopek in že smo v pričakovanju našega letala, ki nas točno ob 4.30 dvigne z Arabskega polotoka.
Okrog 12 ure priletimo v Zagreb in s tem je naša dogodivščina končana.

In Oman?

Vsekakor mi bo v spominu ostal po izjemno prijaznih ljudjeh, ki tvorijo skupaj izjemno državo v vseh pogledih.
Še dolgo ne bom pozabil tiste puste, a vseeno tako čarobne pokrajne, ki nudi vse od kristalno čistih vodnih virov, do sanjskih plaž in je seveda del ene izmed največjih puščav na svetu.
Vsekakor je to država, ki bi jo lahko uvrstil med tiste, v katero se lahko vračaš vedno znova in se vedno znova iz nje vračaš z željo po še.

Velika hvala celotni ekipi, ki je pripomogla k uspešni izvedbi še ene dogodivščine!

 

 

 

KORISTNI PODATKI:

V Omanu odlično govorijo Angleško

Oman Rial /Euro  : 1 OMR = 2.33 EUR

Omanska viza je elektronska, za njo lahko zaprosite tukaj : https://evisa.rop.gov.om/home in stane 50EUR

Cena goriva (bencin) : 0,21 OMR = 0,49 EUR

Letalska karta (ZAG-MCT) : v mojem primeru – 455 EUR  

Najem avtomobila – Al Maskry (rashid@almaskry.com) : Odvisno od pogajalskih sposobnosti 🙂 Toyota Prado – cca 30 OMR na dan (omejitev 200km/dan)!

 

UPORABNE KOORDINATE:

Muscat Dunes Hotel :  N23°34.399 E58°24.940 

Libanonska restavracija v bližini hotela :  N23°34.449 E58°24.983

Sultanova palača Al Alam :  N23°36.949 E58°35.681

Wadi Shab :  N22°50.354 E59°14.775

Wadi Bani Khalid :  N22°37.189 E59°5.611

Wadi Ghulf :  N23°12.044 E57°12.760

Ras Al Jinz :  N22°27.928 E59°49.631 (Plaža na teh koordinatah je dostopna samo z 4×4)

Restavracija na otoku Masirah :  N20°39.580 E58°52.374

Mala lepa vasica s prijaznimi domačini :  N23°2.273 E58°55.966

Jez Wadi Dayak :  N23°4.951 E58°50.914

Trdnjava v Nizwi (P) :  N23°55.939 E57°31.967

Trdnjava Al Rustaq :  N23°23.509 E57°25.580

Trdnjava Al Hazm, Rustaq : N23°33.041 E57°28.358

Jebel Shams :  N23°14.328 E57°15.845

Balad Sayt :  N23°11.445 E57°23.346

Little Snake Canyon :  N23°11.671 E57°23.482

Snake Gorge Canyon :  N23°12.630 E57°23.149

Al Suwadi Beach :  N23°46.908 E57°47.448

Muttrah, tržnica v starem delu mesta Oman : N23°37.220 E58°33.874

O’Malley’s Irish Pub : N23°35.237 E58°25.791

Sultan Qaboos Grand Mosque (P) : N23°34.945 E58°23.363

Royal Opera House Muscat (P) : N23°36.793 E58°28.057