Tunizija (2016)

TUNIZIJA 2016

SIF ES SOUANE EXPEDITION

TUNIZIJSKI MOUNT EVEREST

tunisiaMap

Nekateri med vami, ki me bolje poznate, veste, da sem se s potovanji okužil, ko sem prvič stopil na Afriška tla :). Od takrat naprej sem stremel k lastnemu vozilu, ki bi mi omogočilo razpeti krila in razširiti obzorja. Zato sem tudi kupil in pripravil lasten avtomobil ter z njim obiskal, v razmeroma kratkem času, kar nekaj držav. Mogoče si sprva nisem priznal, a z leti me je nekako potihem vedno vleklo nazaj…med sipine…med okolico, ki ti, če ji le dovoliš, lahko veliko ponudi. Letos sem popustil želji 😀 Priznam…v veliki meri zato, ker sem se poslavljal od svojega ekspedicijskega vozila, ki ga bo nadomestilo večje, bolj izpopolnjeno vozilo iste znamke. Od njega sem se želel  posloviti na način, kakršnega si je zaslužil. V okolici, kamor najbolj sodi, kamor vsak pravi popotnik zaide vsaj enkrat v življenju, v kraju z veliko začetnico. Saharo.

Želja se mi je uresničila in te »žurke« se ne da primerjati z nobeno drugo! 😉

 

Kot v večini primerov pri meni je seveda za tako zgodbo zaslužen še kdo drug. Tokrat je bil »dežurni krivec« moj prijatelj Mitja. Avanturist, popotnik, oseba z veliko znanja in vedno mirnimi živčki. Človek, ki ga pač enostavno moraš imeti rad 😀

To, da gremo v Tunizijo skupaj, sploh ni bila več dilema. Za smetano na torti je poskrbel še en puščavski maček – Darko Goriup – Mišo, ki ga najbrž pozna čisto vsak, ki se vsaj malo zanima za terenska vozila ali tovrstna potovanja. Če greš na pot s tako ekipo, potem je vsak strah odveč :).

 

Z Mitjo sva pred odhodom v to lepo, a zahtevno deželo, ki od človeka in tehnike zahteva maksimum, poskrbela v najboljši moči tudi za svoja jeklena konjička. Sredi Sahare napake niso dovoljene in se »kaznujejo« na najhujše možne načine, na katere si noben ne upa niti pomisliti, zato je kako urico ali dve, tri, pet,  potrebno posvetiti tudi tehniki.
Domala do zadnjega dne (kot po navadi) sva odpravljala najmanjše pomanjkljivosti na mojem avtomobilu ter tehnično izboljševala njegovega.

Potem je šlo zares 😉

 

 

PRVI DAN (petek, 1.april)

Ob 7ih zjutraj se dobiva z mojim sopotnikom Duškom pri njemu doma. Z Duškom že kar nekaj let prijateljujeva, konec koncev je bil tudi del ekipe, ko sem prvič potoval v Tunizijo. Njegov karakter je kriv, da sem ga povabil na sovoznikov sedež. Pa to, da ima vsemogočno fotografsko opremo, ki jo zna tudi zelo dobro uporabljati! 😀
Pri njemu nabutava v moj avto vso njegovo kramo, ne pozabiva niti na vse domače salame in sire, ki so nama pridno vzdrževali kilograme. Proti dehidraciji pa sva kupila tudi nekaj piva 🙂

Kake pol ure kasneje pride še Mitja in skupaj se počasi odpravimo proti mejnemu prehodu Vrtojba, kjer na bencinski črpalki, ob kavi iz avtomata, pričakujemo preostale člane ekipe.
Ker rahlo zamujajo, se v letečem startu priklopimo in nadaljujemo do Gonarsa (IT), kjer se nam pridružijo še zadnji člani odprave iz Avstrije. Tokrat je bila na delu mešana ekipa, slovensko-avstrijska naveza, ki se niti za trenutek ni izkazala za napačno 😉

Odprava je tokrat štela 6 vozil. Slovenijo so predstavljala štiri vozila:
– Mitja Podgornik, s svojo Toyoto Land Cruiser 80, družbo mu je na potovanju delala mlada dama iz Domžal, Evita Mici
– Darko Goriup – Mišo, prav tako s Toyoto Land Cruiser 80, na sopotnikovem sedežu je sedel Roman Vesel
– Tomaž Merhar, Nissan Patrol Y61 in kopilot Matic Tomažič
– Moja malenkost v Nissan Patrolu Y60 in z Duškom Dokošićem kot desno roko.

Avstrijo pa so zastopali z dvema voziloma in sicer:
– Helmut Egger, Toyota Land Cruiser 76, na sopotnikovem sedežu pa je sedel Karl Klackl
– Roland Klackl v Toyoti Land Cruiser 73, s svojo boljšo polovico Anneliese Klackl

Na hitro se predstavimo, izmenjamo par kratkih besed, Evita presedla v Mitjin avtomobil (iz Ljubljane jo je pripeljal Mišo) in že se zapodimo po avtocesti proti Civitavecchi-i. Pot je dolga, na momente hoče padati dež, a nič resnega. Z dvema krajšima postankoma smo okoli 17 ure v pristanišču, kjer Mitja in Mišo uredita vso potrebno dokumentacijo za vkrcavanje na trajekt.

Za prevoznika po morju tokrat izberemo družbo GNV (Grande Navi Veloci), čigar trajekt premore 7 nadstropji, od tega 5 garažnih etaž. Ob prihodu na krov si razdelimo kabine. Avstrijci imajo dve svoji, Mišo, Roman, Tomo in Matic svojo, Mitja, Evita, Duško in jaz pa svojo. Kabine so minimalistične, urejene s pogradi in lastno kopalnico z mini tuš kabino. Vsaka čast Eviti, ki se je morala že prvi dan prepustiti milosti in nemilosti družbi treh neznanih tipov! 😀

Po nastanitvi se odpravimo na palubo, kjer opazujemo izplutje naše ladje. Pristanišče smo zapustili okoli 21 ure.
Ker je zunaj noč in nič kaj prijetno piha z morja, se odpravimo nazaj v zavetje prostorov ladje, kjer s pomočjo računalnikov in Google Eartha snujemo traso naše odprave. Mitja je celo natisnil na A4 liste povečavo sipin, kjer je razvidna konfiguracija sipin, za vsak slučaj, če odpove vsa tehnika.
Sestavljanje tega zemljevida, koščka za koščkom, je bilo precej zabavno in dolgotrajno opravilo, kjer so pomagali vsi, ki še niso spali 😀 Moram reči, da smo bili tudi precejšnja atrakcija preostalim potnikom, ko smo kar sredi stopnišča, ki je premogel dovolj ravne podlage, sestavljali in lepili zemljevid s pomočjo škarij in lepilnega traku, ki ga je Mitja »nafehtal« v ladijski recepciji 😀
Priznam…bolj kot je zemljevid dobival obliko, bolj sem se spraševal s kakšnimi norci sem se zapletel tokrat 😀
Nekje vmes nas je obiskal tudi šef varnostnikov na ladji, ki je prijetno poklepetal z nami in nam zaupal nekaj neprijetnih podrobnosti o sami ladji, pa tudi problematiko z begunci.

Pozna je bila ura, ko smo se vsi zadovoljni z opravljenim delom, poskrili po svojih kabinah, si privoščili prepotreben tuš in se zvalili v svoje postelje.

 

 

DRUGI DAN (sobota, 2.april)

V soboto priplujemo v Palermo na Siciliji, ki je naš vmesni postanek. Nekaj vozil gre s trajekta, več se jih vkrca za Tunizijo. Z Duškom si izmenjujeva objektive, ker sva oba Nikonaša. Malo mi deli nasvete za fotografijo, ker sem nov v tej panogi. Nič kaj posebnega se ne dogaja na ladji in vsem postane kmalu dolgčas, zato si nekateri privoščimo »lepotni« spanec v kabinah. Eviti lenarjenje ne gre od rok, zato zaposli Miša z igranjem igre 4 v vrsto :D.
Plovba do Palerma je bila mirna, zato pa je morje pokazalo svoje zobe od tukaj dalje. Barka se je precej nagibala, nekaterim tovrstno dogajanje ne odgovarja, meni, ki nimam morske bolezni, pa moram priznati, da mi je »juganje« sem ter tja, precej zabavno razvedrilo 😀 Tudi hoja po dolgih hodnikih je precejšen izziv 😀
Okoli 23 ure pristanemo v La Goulette, pristanišču na severu Tunizije. Med čakanjem na izkrcavanje igramo karte, Enko, po pravilih, ki jih ni bilo ali so nastajala sproti 😀 Igra je bila nadvse hitra, nekje vmes sem pozabil celo svoje ime 😀 Je pa bilo zabavno in je tako čas hitreje minil.
Ob izkrcanju s trajekta je potrebno urediti določene formalnosti pred vstopom v državo. Najprej policijska kontrola, sledi žigosanje potnega lista, izdelava začasnega prometnega dovoljenja in plačilo vstopne takse.
Pomagata tako Mitja kot Mišo, zato zadeve tečejo brzinsko in ne mine dolgo, ko smo uradno na Afriških tleh! Juheeej! 😉

Zavijemo na hitro cesto proti  Monastirju, vmes pa se ustavimo še na bencinski črpalki. Rezervoar mojega avtomobila je bil na tej točki suh kot poper 😀
Na bencinski črpalki se mi med točenjem goriva pridruži domačin, mlad fant, ki je zelo dobro govoril angleško. Za mano se je postavil v vrsto z zelo starim Mercedesom 😀 Ni mogel skriti navdušenja nad našimi avtomobili. S kolegom sta se tudi večkrat poslikala ob avtomobilih in z mano. Dovolil sem mu celo splezati v kabino. Izraz na obrazu je imel, kot otrok, ko ga zasuješ s sladkarijami. Dovolj zgovorno zame 😀

Niti ne vem, koliko je bila ura, ko smo prispeli v Monastir v hotel z imenom Cristal. Pred časom je bil hotel svoje vrste klasa zase, sedaj pa zaradi upada turizma žalostno propada, saj varčujejo na vseh koncih.

 

 

TRETJI DAN (nedelja, 3.april)

Zjutraj nam v hotelu pripravijo zajtrk. Kava in čaj, bagetke, maslo in marmelada, kuhana jajca in pecivo. Po zajtrku se odpeljemo v center v »šoping«. Tam nas večina najprej napade bankomate, saj je to najenostavnejša oblika menjave valute. Oboroženi s Tunizijskimi dinarji nakupimo nekaj ustekleničene vode ter kruha in se odpravimo na čaj. V zelo prijetnem ambientu domačega lokala si nekateri privoščijo sveže iztisnjen sok iz jagod, mene je bolj matrala metina šiša in metin čaj 😀
Za tiste, ki ne veste kaj je šiša… šiša je v bistvu vodna pipa, v zgornjem delu posode je aromatiziran tobak, brez nikotina in katrana, tobak segreva oglje in medtem ko po posebni cevki vlečemo dim, ta potuje skozi vodo, kjer se dim filtrira in ohladi.

Čas je da se odpravimo dalje. Iz Monastirja zopet zavijemo na hitro cesto, da bi čim prej prispeli v Douz. Do tja nas loči dobrih 400 km. Po dobri uri vožnje na Mitjini Toyoti raznese zadnjo pnevmatiko. Smola pač…Rezervna pnevmatika je brzinsko na svojem mestu, a Mitja opazi novo težavo. Platišče rezervne pnevmatike je precej zvito. V počasnem tempu se odpravimo da najbližjega izhoda, to je El Jem, v katerem poiščemo vulkanizersko delavnico. Vulkanizer zamenja zvito platišče, uničeno Michelinovo pnevmatiko pa mu pustimo za spomin :D. Duško kot pravi fotoreporter ujame vse ključne trenutke, jaz pa sem poizkušal narediti kak posnetek z GoPro kamero.

Kolo je zopet na avtu, tako da krenemo dalje proti Sfaxu, malo pred Gabesom zavijemo desno proti Qibiliju in nato levo do Douza.
Douz je mesto tik pred puščavo, večina popotnikov skozenj njega nadaljuje v Saharo.
Na sredi mesta je tudi simpatičen in lepo urejen kamp z imenom…Camping Desert Club, kakopak 😀
Kamp, ki ga vodi Francozinja Sophie, leži med palmami, ima svojo restavracijo in dokaj urejene (na afriški način pač) toaletne prostore s toplo vodo. Žalosten je le pogled po kampu, kjer se je še nekaj let nazaj trlo offroadarjev, sedaj pa smo edini gosti…
Pod zavetjem palminih listov nekateri postavijo šotore, drugi samo spalke, sam pa prisegam na spanje v avtu. Še pred večerjo na avtomobilu zamenjam zračni filter z novim papirnatim in tako nadomestim športnega z več pretoka, ki pa žal prepušča tudi več prahu in peska. Na snorkel za dodatno filtracijo montiram še Donaldsov ciklon, ki večje delce odstrani iz zraka s pomočjo centrifugalne sile. Mitja pa se dobrosrčno javi, da bo prevzel del mojega bremena in me tako olajša za rezervno gumo in posodo z hrano.
Sledi tipična Tunizijska večerja.  Za predjed postrežejo hariso in tuno prelito z olivnim oljem. Sledi odlična čorba, ki tudi vsebuje hariso…no, domala vsaka jed v Tuniziji jo,  in če niste ravno za pekoče zadeve, potem »švicate« kot nori…vsaj jaz sem to pogosto in intenzivno počel :D.
Pred glavno jedjo pride moja druga najljubša stvar (prva je šiša), brik :).
Brik je jed, ki je narejena iz posebnega testa, v katerem je malo krompirja, tune, harise, nekaj začimb in čisto na koncu dodajo sveže jajce. Zadevo prepognejo in potopijo v vroče olje, da se ocvre. Če je jed pravilno pripravljena, je jajček v briku še rahlo tekoč.
Kot glavno jed nam postrežejo kus-kus s piščancem in zelenjavo…seveda tudi tukaj ne manjka harisa :). Tudi na sladico niso pozabili. Postrežejo nam Horn di gazelle (gazelin rog). To je dobra, zelo zelo sladka sladica, narejena iz datljev.
Normalen človek ne poje vsega zgoraj naštetega, za takšno večerjo pa odšteje zgolj 10 TND (cca 5 eur).
Po večerji se še na vse GPS naprave naložijo karte z našo traso, nato pa v mesto na čaj, šišo in domine. Pridruži se nam tudi naš vodič Tahar Smida, ki poleg navigacije iz svoje glave skrbi tudi za dovolilnice in nekaj kulinaričnih spretnosti v puščavi.

 

 

 

ČETRTI DAN (ponedeljek, 4.april)

Sonce že pošteno nažiga skozi okno mojega avtomobila, tako da ni druge, kot da se spravim pokonci. Pred mano je ustala le Evita, ki so jo sredi noči zbudili k molitvi, potem pa ni več zaspala…sam teh težav nimam…ko spim-spim :).
Ob kuhanju jutranje kave se počasi prebujajo tudi ostali člani ekipe. Po kavi gremo na tržnico. Mišo za nas kupi vodo. Z Duškom sva jo vzela 7 paketov, 2 paketa sva še imela od prej (to je 82l vode!! 🙂 ) Ostali nakupujemo najrazličnejše stvari, od sadja in zelenjave, pa do šešov (rute za pesek) pa do burnusov (»star wars« ogrinjalo, ki pomaga ob hladnih večerih),  babuš (copati iz kamelje kože), Avstrijci kupijo čisto nove vzmetnice, na katerih bodo spali prihodnje dni, Mišo in Roman celo kupujeta vrata za Toyoto za nekoga iz Slovenije…ni da ni :)!
Potem naložimo svoje avtomobile, na strešne prtljažnike montiramo zastavice in se podamo proti El Faouar-ju na tako imenovane Rože. To je tako rekoč preizkusni poligon za naša vozila, zame je bil tudi preizkusni poligon v vožnji, kajti prvič samostojno vozim po pesku. Pesek tukaj je skoraj bele barve, zelo sipek, kar še otežuje vožnjo. Z Mišom se skupaj usedeva v moj avto in narediva eno kratko učno urico, ki sem jo še kako potreboval. Ob povratku proti Douzu nekateri še nabirajo peščene rože. To je v bistvu pesek, ki se kristalizira in v obliki kristalov nanašajo drug na drugega, kar tvori nekakšno »rožo«. Precej krhka zadeva, zato jo je treba za transport shraniti v plastenko, v katero potem nasujemo še pesek, ki obdaja »rožo« in jo varuje pred poškodbami.
Ob povratku Mitja posede za volan svoje Toyote Evito, ki ji vožnja po mehkem pesku ne predstavlja večje težave in kar leti. Med potjo nazaj do Douza si privoščimo še čaj nekje ob poti.
Zvečer si privoščimo večerjo pri Tafiku. To je ena izmed redkih restavraciji v mestu, že ob prihodu v samo restavracijo pa je jasno, da jo povečini obiskujejo popotniki. Stene so polne nalepk in slik iz raznih utrinkov Sahare, Dakarja in podobno. Tudi naši lisjaki visijo na nekaj slikah med vso to množico 😉 Ob povratku v kamp pripravim šišo, ki jo je Mitja pripeljal vse od doma, da nam je povečal tale luksuz :D. Za vrhunec večera pa je potegnil na plan še svojo kitaro! Super je tole popotniško življenje!! 😉

 

 

PETI DAN (torek, 5.april)

Po navadi na potovanjih vstajam med prvimi, tokrat me je vedno prehitela Evita, ki so jo vedno znova zmotile jutranje molitve. Po ustaljeni rutini s kavo, zajtrkom in osebno higieno, sledi nakupovanje, preden zapustimo kamp.
Na tržnici kupimo zaloge sadja in nekaj krompirja, v mesnici kupimo 2 kg ovce, v lokalni trgovini še nekaj drobnarije, Mišo kupuje datlje, Mitja baterije, Evita burnus…skratka, akcija.
Ker z nami ni nikoli dolgčas, smo tudi tokrat poskrbeli za malo zabave 🙂
Roman, Mišov sopotnik, je prišel na noro idejo, da oazo v puščavi, v kateri je eden izmed naših ciljev, spremenimo v »aqua park«. V lokalni trgovini z gradbeno opremo, kupi 3 m dolgo plastično cev. Spet smo bili deležni veliko pozornosti, saj belega tujca s cevjo na rami v Douzu pač ne srečaš vsak dan! 😀
Cev privežemo Mitji na prtljažnik, po avtih zložimo še ostalo nakupljeno robo, avte in kante natočimo do vrha in se podamo na pot. Moj avto je težek kot ponedeljek po napornem vikendu. Z vso kramo, 100 l vode, 165 l goriva in dvema kalibroma na prednjih sedežih avto vaga dobrih 3300 kg! In mi se odpravljamo sipinam v puščavi naproti :D.
Ob cca 12 uri se odpeljemo dalje, po makadamski pisti do Cafe du Port de Desert, nato okoli narodnega parka Jebil, preko sipin skoraj do Tembaina. Razlog za malo daljši krog po sipinah in šodru je bil rahlo pokvarjen Taharjev »satelit«, to je tudi v manjši meri botrovalo, da smo bili primorani bivakirati že pred dosegom današnjega cilja, ki je bil Ain Huilat Richet. Drug razlog sem bil jaz. Bil je moj prvi dan v puščavi, na sipinah s svojim avtomobilom, brez predhodnega znanja o teh zadevah. Enostavno sem se prevečkrat »zataknil« in na koncu sem bil dobesedno fizično in psihično izmučen. Pa nič ne de… Naš prvi bivak med sipinami je bil čaroben…Nič več ni pihalo, vse meglice so se razkrojile in odprl se nam je veličasten pogled na tisočere zvezde na nebu. Po večerji smo ob ognju še spekli krompir v žerjavici, seveda pa ni manjkal tudi pravi metin čaj.

 

 

ŠESTI DAN (sreda, 6.april)

Ni lepšega, kot da se zjutraj prebudiš sredi ničesar! 😀 ljubi mir, daleč naokoli nobenega, razen nas, med prsti na nogah pa se ti pretaka sipek puščavski pesek…In da imaš po vrhu vsega še rojstni dan!! Ne moreš imeti razloga za slabo voljo 😀
Drugo najlepše zjutraj je zajtrk :D. Mitja pripravi tradicionalni kruh, Hbso, pečeno sicer na bolj moderen način. V ponvi, na stojalu iz KTM-ovega zobnika, pod katerim žge vroče oglje iz pravkar zakurjenega ognja. Nekaj na tem kruhu je tako dobrega, da ga komot ješ brez dodatkov in se težko ustaviš :). Po zajtrku, na ogenj naložimo smeti. V puščavi drugače ne gre, ker bi bilo odpadkov malo morje in po nekaj dnevih bi to še precej neprijetno zaudarjalo. Večina stvari zgori, kar ostane, so pločevinke od hrane, ki se jih stisne in zakoplje v pesek, da se ne bi kdo drug, mimoidoči kasneje, ravno na teh odpadkih poškodoval. Posebna atrakcija za dodatno razvedrilo so bile tudi izpraznjene plinske jeklenke za kuhalnike, ki smo jih naložili na ogenj in čakali na….POK!! 😀
Čas je da nadaljujemo pot. Slabih 15 km zračne linije nas loči od termalnega izvira sredi puščave Ain Huilat Richet. Spet se pojavi veter, ampak danes, dan kasneje, se ga nekako že navadim. Kar nekaj vzponov, lepih strmih spustov in nekaj vitlanja je bilo potrebno,  da končno ugledamo težko pričakovani prizor. Termalni izvir in oazo v nastajanju. Kar naenkrat nihče več ne govori po radijskih postajah, vsi le »dirjamo«, da bi čimprej dosegli vodo ter zasluženo namakanje! 🙂
Prvi je bil v vodi Mitja… Mimo nas je oddrvel, kot da nas ne pozna in samo čof!, že je v vodi…zasluženo 😉 !
Ne mine minuta, ko se nas vseh 12 namaka v vodi, segreti na 38°C. Težko je z besedami opisati ta trenutek, ko se sredi ničesar, po napornem dnevu namakaš v vroči vodi, okoli tebe pa samo prijatelji in puščavski pesek. In ker trenutek ne bi moral biti boljši, na dan privlečem iz svojega hladilnika prijetno ohlajen pravi Albanski konjak, ki sem ga leto poprej prinesel s potovanja po Albaniji in ga na račun svojega rojstnega dne podelim s prijatelji! Tega trenutka mi nihče ne more odvzeti  😉 !
Potem malo zavihamo rokave, popravimo nasip, ki zadržuje vodo, da ne poplavi celotne oaze. Veliko zabave je sledilo z nameščanjem cevi, ki smo jo za ta namen privlekli vse od Douza, a se žal ni izšlo. Bo potrebna še kakšna ekspedicija, ki bo prinesla košček cevi, ki bo pasala v izvrtino v tleh :D.
Vso to delo nas zlakoti, Evita nam pripravi juho, ki je odlično sedla po vsem tem garanju :D. Proti večeru, ko smo bili siti in spočiti, se vsi željni še malo akcije, odpravimo nazaj v pesek, do bližnje sipine, ki je precej višja od ostalih. Če se povzpneš nanjo, te čaka dolg in zabaven spust skoraj do oaze. No, moram priznati, da priti na vrh ni mačji kašelj, tokrat so bile razmere precej težavne, tako da mislim, da sta na vrh prišla le Mišo in Mitja, ostali smo se vrnili v kamp ob vodi že prej.
Tahar je ves ta čas prespal in posvetil slikanju samega sebe ob izviru, a nam je za večerjo vseeno pripravil izvrstno čorbo! Veliko heca je padlo tudi na račun palačink, ki jih je Mišo uspešno »prodajal« nam, nevernikom. Nekatere nas je prepričal tako močno, da Tahar prav sedaj peče palačinke, da smo zato prinesli celo skrivne zaloge Nutelle, ki se jo je potem, seveda z največjim veseljem, lotil kar z žlico 😀
Nekje vmes zaslišim sredi ničesar rohnenje avtomobilov…sprva mislim, da ni mogoče, saj je že trda tema in, če nisi ravno nor, se izogibaš vožnji po sipinah v trdi temi. Pa je…do tega istega cilja se zvečer prebije skupina francozov, ki so potem kampirali kakih 500 m stran od nas. Celo par kapelj dežja nam prinese ta večer…pa naj še kdo reče, da v Sahari ni vode! 😉

 

 

SEDMI DAN (četrtek, 7.april)

To jutro sem malce potegnil 🙂 Zbudil me je šele zvok vode, ko so se nekateri že okoli 7ih zjutraj kopali. Tudi Tahar že peče kruh oz. hbse, na tisti pravi način…v pesku. Sicer sem takle kruh pripravljen v pesku že jedel, pa me vseeno vedno znova preseneti, kako je mogoče da se čisto nič peska ne prime nanj.
Danes smo pridni…ves kamp in vse pospravimo pred 8 uro, vedoč, da je pred nami še kar zajeten zalogaj sipin, če želimo uresničiti svoj cilj, Sif Eu Souane. Sanje marsikaterega med nami, pa tudi sanje marsikaterega domačina, kot izvemo po povratku.
Vodič Tahar sedi pri Mitji, ki vodi kolono proti cilju. Že navsezgodaj zjutraj spet začne pihati, pesek je že povsod, v avtu, ušesih, med zobmi in še kje :). Okoli 13 ure ustavimo avtomobile za kratko pavzo. V tem času je sonce najvišje na nebu, zato je vožnja po sipinah precej otežena, če ne na meji mogočega, saj zaradi položaja samega sonca, sipine zgubijo sence in imaš občutek, da voziš na minskem polju. Enostavno pred seboj ne vidiš, kam pelješ, zato je v takih momentih najbolj pametno malce počakati. Vsak poišče zavetje pred soncem in vetrom kakor se znajde. Duško in Evita v mojem avtu poslušata glasbo, Roman, Mišo, Mitja in jaz podpiramo prag Toyote, Tomaž in Matic prag Patrola, Avstrijci mirujejo nekje v okolici svojih avtomobilov.
Po kratkem premoru nadaljujemo pot. Mislim, da je ta dan izmučil domala vsakega. Mitja je prebijal sipine, včasih tudi takšne, za katere ni bil niti sam prepričan, da bo šlo, za povrhu mu je še snelo gumo s platišča. Heli je v neki točki nesrečno zapeljal vzvratno v Tomaževega Patrola in pri tem razbil zadnji del svoje Toyote. Dve sipini za tem je Tomažu na njegovem avtu počilo vetrobransko steklo, jaz sem se kar nekajkrat znašel v situaciji, ko sem potreboval malce pomoči, skratka naporen dan, ki pa smo ga vseeno vsi preživeli.
Nekje na ravnici med sipinami, ki merijo tudi po 500 ali več metrov v dolžino, si najdemo zavetje, ter postavimo bivak. Prvo opravilo je kot vedno nabiranje lesa za kurjavo, ki ga je presenetljivo vedno dovolj, kamorkoli okoli sebe pogledaš.
Za večerjo si z Duškom privoščiva juho in pasulj. Ravno občutljiv ne moreš biti v teh krajih, sploh če je na dnu posode, v kateri vre juha približno 1/3 peska, ampak se ne sekirava prav veliko…jo pa odliješ bolj kot kakšno kavo, da pesek ostane na dnu :D.
Po večerji Roman in Matic na vrhu sipine v pesek izkopljeta jamo, v kateri še enkrat zakurimo ogenj. Še Evita se privleče nazaj iz avta v našo družbo, za piko na i pa iz zvočnikov mojega avtomobila seka še Big Foot Mama :). Očitno smo pregnali celo veter in noč je zopet jasna.

 

OSMI DAN (petek, 8.april)

Zbudimo se v lep sončen dan, o vetru ne duha ne sluha. Tahar zopet pripravi kruh za zajtrk, z Duškom pa za naju ter Mitjo in Evito pripraviva jajca in sir…nekakšno friko v bistvu. Ostali pa že pospravljajo bivak. Do Sif Es Souana nas loči »le« še 18 km, zato se nekaj do 10ih odpravimo dalje.
Ne mine dolgo, ko prispemo do sipine, preko katere se ne morem odpeljati, kljub več poskusom. Še Tahar proba, pa ne gre. Ne ostane nam drugega, kot da avto povlečemo čez sipino.
Z mojim avtom se preko škripca navežem na Mišovo Toyoto, na drugi strani pa je name pripet s svojim vitlom tudi Mitja. Moram priznati, da mi je celotna ekipa šla blazno na roke. Jaz sem le sedel v avtu, da ne zdrsne po strmem bregu nazaj v dolino, ko so ostali pridno kopali pesek izpod gum, podlagali podnice podnje, da sem se lažje izkopal iz peščenega objema. V vsej tej vročini to ni bil mačji kašelj, zato se ob tej priliki vsakemu posebej še enkrat zahvaljujem!
Spet je tista ura v dnevu, ko se ne vidi nič in si zato privoščimo pavzo. Senco si naredimo kar z mojo ARB tendo, ki zadostuje, da imamo vsaj glave v senci, Evita pa nam postreže piškote, ki jih je sama spekla. Taharju so se slovenske dobrote zdele še posebej dobre.
Gremo naprej…Po dobrih 5 urah vožnje (za 18 km!) že vidimo cilj! Par težavnih prehodov in USPELO NAM JE!!
Prva Slovenska ekipa smo, ki smo dosegli to oddaljeno točko!
No, na Avstrijce ne smem pozabiti 😉
Evita je imela prav, ko je rekla, da je to bolje kot Mount Everest…vsekakor je tukaj bilo manj ljudi kot tam.
Sif Es Souane je pravzaprav daleč najbolj ogromna sipina, ki mogočno bedi nad vsemi ostalimi, oddaljena je le streljaj od Alžirske meje(14 km), tako, da dovoljenja do tukaj pravzaprav nismo imeli. To je bila le »povratna« pot iz Ain Huilat Richet, točke, do kjer smo imeli dovoljenje :). Do tukaj je od civilizacije kar veliko km, ki so težko prehodni, tukaj ti nič ne garantira, da bo tehnika zdržala, do pomoči pa je kar daleč. Samo bogu (in Alahu) se lahko na tem mestu zahvalimo, da nam je uspelo, kar nam je!
Seveda, da bi cilj zares doživeli smo se tudi povzpeli na sipino, ki je z avtom drugače nedostopna. Mislim da na vrhu nihče ni mogel prikriti zadovoljstva nad doseženim. Sledilo je tisoče fotografij in na vrhu smo ostali prav do sončnega zahoda.
Zvečer ob ognju zopet zapoje Mitja ob spremljavi svoje kitare, iz šiše zopet zadiši metin tobak, šef Mišo pa nam vsem pripravi pravo sladico – šmorn.
Kljub temu, da smo sedeli ob ognju pod mogočno sipino, mislim, da se takrat še noben ni zavedal, kaj smo v bistvu dosegli :).

 

DEVETI DAN (sobota, 9.april)

Po zajtrku sledi pretakanje goriva pri nama z Rolandom, ki imava premalo goriva za celotno pot. To smo vedeli že ob startu, a imata Mišo in Mitja zajetne dodatne rezervoarje, s katerimi oskrbita tudi naju. Tahar se presede k Helmutu, ki je danes vodja kolone, naša smer pa je Tembaine.
Od tukaj proti Tembainu so sipine drugače obrnjene, kar naj bi omogočalo lažjo vožnjo, ampak sem sam imel kar nekaj težav, da sem ujel ritem. Poleg tega sem že imel malce težav z zadnjimi blažilci, ki so v puščavi povedali svoje in niso več sodelovali kot bi morali. Tudi sklopka je nekje povlekla zrak in oteževala prestavljanje, kar pa sva kasneje zvečer z Mitjo uspela rešiti.
Pa malo je manjkalo, da tudi meni ni snelo gume. No saj ni čudno…z 0.5 bara tlaka v njih se je to moralo prej ali slej zgoditi :D. Naprej nadaljujem s preizkušenimi 0.8 bara tlaka in se peljem brez težav.
Na nekaterih mestih so sipine tako strme, da Mitja uspe ob dotiku vznožja razbiti lučko v svojem odbijaču, ki sicer ni nameščen ravno pri tleh…pa vseeno ga ni obvaroval pred tem :D.
Ampak to je bilo vseeno bolje kot prizor, ki je sledil… Trenutek nepazljivosti in malce neposrečen manever je botroval, da se je pred mano na bok s svojo Toyoto prekucnil Helmut. K sreči v avtomobilu ni bilo nikomur nič, avto pa jo je odnesel z razbito zadnjo stransko šipo in par buškami na karoseriji.
V trenutku je Heli nazaj na kolesih, razbito steklo oblepimo in se vsi odpeljemo do konca spusta.  Tudi Tomaža je izdal stabilizator na njegovem Patrolu, ki se je odločil da ima dovolj in od same jeze počil :). Še tukaj smo se zamudili par minutk, da smo ga pobrali z avtomobila in že smo nadaljevali.
Lažja smer je botrovala, da smo v enem dnevu dosegli izhodiščni cilj Tembaine. Preko 50 km smo prevozili in za to porabili malce več kot 9 ur vožnje! Pred večerjo z Mitjo odzračiva še mojo sklopko in dan se je ob tabornem ognju in pečenem krompirju zaključil ob vznožju Tembaina.

 

DESETI DAN (nedelja, 10.april)
Zjutraj se zbudimo nedaleč stran od znanega kampa Mars, ki tokrat v pomanjkanju turizma sameva.
Mitja pripravi kruh za zajtrk, z Rolandom pa zopet pretakava gorivo.
Odpravimo se nazaj proti civilizaciji. Po nekaj sto sipinah prispemo nazaj na makadamsko pisto, ki nas vodi do Douza, vmes pa še spijemo čaj v Cafe du Parc. Paše se malo zleknit na tla in zaužiti nekaj tekočine. Tukaj tudi zopet napolnimo malce tlak v pnevmatikah, saj smo se rešili mehkega peska.
Enkrat popoldne se vrnemo v kamp v Douzu. Vsi presrečni, ker nam je uspelo! Tja in nazaj. V enem kosu in vsi zdravi.
Na tem mestu še podelim nalepke za avtomobile, ki so bile narejene prav za to odpravo, a jih zaradi vraževernosti nismo hoteli namestiti, dokler se z doseženim ciljem ne vrnemo nazaj!
Zvečer sledi tuš. Po mojem nisem bil še toliko časa pod tekočo vodo, ampak res je prijala po šestih dneh. Ta čas se je pripravila tudi večerja. Kus-kus s piščancem kakopak, klasika ;).

 

ENAJSTI DAN (ponedeljek, 11.april)

Zjutraj vsi malce potegnemo..zasluženo in nikamor se nam ne mudi. Današnji cilj je Oaza v Ksar Ghilanu. Po zajtrku, čisto počasi pospravljamo po avtu, ker je v preteklih dneh nastal pravi nered, tudi peska je v njem za izvoz.
S Taharjem še poračunamo za avtorizacije in vodenje, se poslovimo in se okoli 15ih odpravimo do Tafika na brik. Pozno popoldne startamo proti Ksar Ghilanu. Danes je vroče, 39°C, v mojem avtomobilu brez klime in izolacije še toliko bolj. Vozim bos in kar naprej prestavljam svoja stopala, saj me peče skozi gumijasti tepih, podobno kot bi hodil po žerjavici…res na meji vzdržnega, še avto se pritožuje nad temperaturo.
Po cca 40 km Mitja na svoji Toyoti opazi težavo. Spuščal je hladilnik vode in to kar konkretno, zato nam ne ostane drugega, kot da avto navežemo na gurtno in se počasi v koloni odpravimo nazaj v Douz. S polžjo hitrostjo se premikamo proti mestu, saj hitreje ne gre, ker Mitja pri ugasnjenemu avtomobilu skorajda nima zavor. Varnost je le na prvem mestu.
Zvečer se vrnemo v mesto, z Mitjo in Tomažem podremo hladilnik iz avtomobila, še Matic nam je pomagal, da smo hitreje opravili. Ta dan je bil prepozen za iskanje mojstra, ki bi nam hladilnik zakrpal, tako da smo pač še en dan preživeli ob tušu in kus-kusu…kar sploh ni bilo tako slabo 😀
Zvečer je v kamp prispela tudi manjša skupina Nemcev, ki so poskrbeli za malo zabave, ki so se udeležili tudi nekateri naši člani. Meni ni bilo do viskija, zato sem raje izkoristil noč za spanje.

 

DVANAJSTI DAN (torek, 12.april)

Mitja in Mišo po mestu iščeta mojstra za popravilo hladilnika, Duško medtem peče jajčka za vse. Svež kruh in jajca…mmm, še danes postanem lačen ob tej misli :).
Okoli 12ih se Mitja in Mišo vrneta s popravljenim hladilnikom. Juheej, še noter ga damo in gremo v »toplice«. Z Mitjo v zavetju ARB tende nameščava hladilnik…sonce žge kot pri norcih, zunaj je natanko 40°C v senci…
Roman ta čas izkoristi za obisk pri lokalnemu brivcu, Evita pa to veselo nadzira in dokumentira :).
V kampu si privoščimo še pozno kosilo in okoli 16ih zapustimo Douz, ter se napotimo proti Ksaru.
Tomaž in Avstrijci gredo do Ksara čez sipine, Mitja, Mišo in jaz pa gremo po asfaltu, saj noben ni čisto prepričan v popravljen hladilnik in zato si ne upamo tvegati po nepotrebnem.
4 ure kasneje prispemo skoraj istočasno v Ksar Ghilane. Oaza se je od zadnjega mojega obiska precej spremenila…na slabše…precej več trgovinic in na splošno je vse usmerjeno v turizem. Je pa tam še vedno termalni izvir, ob katerem pozabiš na vse ostalo :). Smuknemo v kopalke in že se veselo namakamo.

 

 

TRINAJSTI DAN (sreda, 13.april)

Ponovno se zbudimo v vetrovno jutro. Pri sosedih Madžarih si izborimo košček zemlje, na katerem piha malo manj in tam zajtrkujemo. V vsem tem vremenu nobenemu ne pride na misel kaj drugega kot kopanje.
Mišo se v senci ob bazenu dogovarja za malo drugačno hrano, kot smo jo jedli zadnje dni. Plan je obisk otoka Kerkennah, kjer si bomo privoščili malo morske hrane. A se na otoku žal dogajajo nemiri, demonstracije, in ker nas po vsej verjetnosti ne bi niti spustili na trajekt, se s kuharjem dogovarjata, da hrano prinese na celino in nam v hotelu blizu mesta Sfax pripravi pravo malo morsko pojedino.
Veter se malo poleže, mi smo že vsi čisto nagubani od vode, zato sklenemo da je čas, da spet malo zajahamo sipine. Mitja se zaradi hladilnika ne gre igrati z nami, njegova sopotnica Evita pa sklene, da, če je že v Tuniziji, bi rada jahala kamelo ali konja.
Tako se 5 avtomobilov odpravi malce južneje od Ksar Ghilana proti Di Zmili, kjer kmalu, ko zapeljemo v pesek, obtičimo hkrati Mišo, Heli in jaz. Pesek je nenormalno sipek, komaj prevozen, zato brez oklevanja z Duškom skleneva, da nima posebnega čara  matrati se po zahtevnem terenu, pa še zadnji amortizerji naju ne ubogajo čisto nič več. Zato obrneva in se raje napotiva na mrzlo pivo v bližnji kamp Zmela. Tam sva bila edina gosta, dva domorodca sta se,  bolj kot ne z začudenjem nad turisti, hitro primigala. En nama je sprva postregel s toplim pivom, drugi pa je vmes pometal napihan pesek. Malce se zapletemo v debato, malo zaradii njune radovednosti, malo zaradi najine, najbolj pa zato, da se je naslednje pivo, ki ga je dal v zamrzovalnik, imelo čas ohladiti :).
Da povratek proti Ksar Ghilanu nebi bil preveč dolgočasen, se Duško odloči da ne rabiva GPS-ja :). Zelo hitro sem ugotovil, da tako ne bova prišla daleč, saj so bile pred nama zahrbtne male sipine, za katerimi je skoraj vedno rastel »camel grass« (šop trave, ki ga jedo kamele, pesek pa je tukaj trd kot beton). In prej ali slej se je moralo zgoditi da sva enega »nagazila« in obtičala. K sreči so se ostali 4 avti vozili dokaj blizu, zato je bila mogoča komunikacija preko UKV postaj, po kateri sva posredovala najino lokacijo in konjenica je bila v roku 10 min pri nama.
Z njihovo pomočjo se težave takoj otresemo in skupaj nadaljujemo nazaj v kamp, kjer nas že čakata Mitja ter Evita.
Evita je ta čas s pridom izkoristila, saj se je Mitja zanjo dogovoril z lastnikom konja po imenu Habib, za lepo jahalno turico po okolici oaze. Evita ni mogla skriti navdušenja nad konjem, pa tudi gospodar Ali je bil menda zelo ustrežljiv gospodič, ki očitno še zna ravnati z turisti.
Pred sončnim zahodom se vsi strinjamo, da se odpeljemo do bližnje trdnjave. No, pravzaprav so to ostanki, razvaline rimske trdnjave, a nič ne de. Hočeš nočeš, do tja je treba, če si že dol :D.
Del ekipe se odpelje do tja po sipinah, Mitja in jaz, ki imava malo »zjahane« avtomobile, pa se odpeljeva po lažji poti. Pri trdnjavi je tudi skoraj obvezno merjenje velikosti moškosti in tega, kdo ima boljšega terenca :), s tem, kdo se do vrha razvalin prebije po severni strani, ki je seveda strma in nadvse peščena. Mitja malo pred vrhom obstane, a razlog je njegova lenoba, saj ima pnevmatike napolnjene na cestno vožnjo (2bara) :), meni po 3. ali 4. poizkusih uspe, prav tako tudi vsem ostalim, ki so prispeli že skoraj prepozno za sončni zahod. Razlog za to je bil, da je tokrat Tomo doživel bližnje srečanje s »camel grassom« in je potreboval malce pomoči. Tam je imel še malce dodatne smole, saj ga je uspel pičiti škorpijon.
Preostali turisti, ki so tudi obiskali razvaline, se že davno tega poberejo, ko se nam še čisto nič ne mudi…vsi se zavemo, da je tukaj tista točka, od kjer se potem samo še vračamo, ko bo konec veselja s sipin, ko bo treba počasi nazaj domov…v Slovenijo… Mislim, da v tistem trenutku, ni bilo med nami nobenega, ki bi si tega želel, vsak bi še malce potegnil, še malce užival v brezskrbju in čudoviti naravi.
Pred odhodom še zapojemo »happy birthday« Romanovi hčerki, ki je prav ta dan praznovala rojstni dan, oče pa ji je dal posrečeno ime…Ghili (po oazi v Ksar Ghilanu), on pa vse skupaj posname za svojo družino.
Že v trdi temi se s prižganimi vsemi lučmi, kar jih premoremo, vračamo v oazo, kjer si še enkrat privoščimo večerno kopanje in skupno večerjo. Po večerji Tomo ugotovi, da mu je škorpijon pustil spomin, želo, ki smo ga s pomočjo igle uspešno odstranili.

 

 

ŠTIRINAJSTI DAN (četrtek, 14.april)

Spet imamo zajtrk v vetrovnem jutru. Toma noga malce boli, zato Mišo po telefonu pokliče Taharja, da se pozanima kako je s škorpijoni in njihovimi piki. Baje 90 % škorpijonov v Tuniziji ni strupenih, če ravno nimaš alergije, zato je pri njihovih pikih običajno postopek, da te za 2 uri obdržijo na opazovanju v bolnišnici, potem pa te brez vsega spustijo domov. Podobno kot je pri nas stanje z ugrizi kač.
Po zajtrku gre Evita še na kamelo. Nobenemu drugemu od nas to ne diši preveč…raje imamo bazenček v bližini :). Ob bazenčku si privoščimo še čaj in šišo, potem pa se počasi odpravimo čez Matmato,  proti Sfaxu.
Po nekaj kilometrih se pri Mitji pojavi nova težava. Nekaj močno trese, sprva sumimo malce odtegnjen kolesni ležaj, ki ga sicer privijemo, a s tem ne odpravimo težave. Naslednji sum leti na diferenciale…malce izven ceste odstranimo prvi kardan, v upanju, da bo to rešilo zagato in se bomo lahko odpravili dalje. Pa ni pomagalo, potem razstavimo še prva pesta, saj Toyota nima vklopnikov, da bi sprostili polosi, če je napaka kje globlje v diferencialu. S konci plastenk in lepilnim trakom zaščitimo pesta, Mitja se odpelje na testno vožnjo, a se vrne zmajajoč z glavo. Ni to! Ko se že lotimo podiranja zadnjih polosi, Mišo, ki leži pod avtom in nazaj namešča prvi kardan, opazi, da zadnji kardan na svojem mestu drži samo še en vijak…Ok, diagnoza je končno postavljena in odkrit je krivec za tresenje. Mišo s svoje Toyote posodi en vijak Mitji, tako da smo vsaj vozni. Že precej pozni se nato poženemo naprej proti Sfaxu, kjer nas že nestrpno pričakuje kuhar z Kerkennaha.
Malce iz Sfaxa se dobimo z njim in se odpeljemo kakih 60 km naprej do prelepega hotela z imenom El Kahena. Med potjo (tja prispemo pozno, okoli 23ih) zdolgočasena mularija celo meče kamne za nami in uspe zadeti Helijevo Toyoto. Nič kaj prijetna izkušnja, a vedno se lahko pričakuje tudi nepričakovano.
Kakorkoli, hotel je zelo lep in urejen, da bi mirneje spali so nam zrihtali celo čuvaja, ki je pazil naše avtomobile. Prava postelja in kopalnica je zopet luksuz, ki ga imamo na dosegu, da o odlični večerji ne izgubljam besed. Gore pečenega krompirja (izvrsten pomfri), škampi, sipe in hobotnica, sede prav vse  po vsem tem kus-kusu, ki smo ga jedli v preteklih dneh :).
Pred spanjem si v sobi privoščimo še konjak, ki ga je s seboj prinesel Duško, ter kozarec vina, ki nama ga je pred odhodom podaril najin skupni prijatelj Zoran.

 

 

PETNAJSTI DAN (petek, 15.april)

Kristalen dan, s soncem obsijan in z vonjem po morju. Najlepše jutro, v katerega se lahko prebudiš :).
Na žalost se kuharju mudi ujeti trajekt za Kerkennah, zato je zajtrk bolj na hitro, razvajanje na soncu ob morju pa bomo morali prestaviti na drugič.
Od hotelirja se lepo poslovimo, nato še od šefa, ki nam je skuhal izvrstno večerjo in že smo nazaj v Sfaxu. Del ekipe je v lovu za vijaki za kardan in Helijevo šipo, žal brez uspeha, drug del pa se že mudi na največji tržnici v mestu. Krasna medina, obdana z obzidjem nudi čisto VSE… od začimb, sadja, cunj, pa vse do lesenih izdelkov, orodja in kiča za turiste. Večina nas je nakupila izvrstnega olivnega olja, nekateri so bili v lovu za olivami, spet drugi za čičeriko, lečo in bobom…Še sladoled si privoščimo, če si ga že cel dopust nismo :)!
Natovorjene avte nato poženemo dalje, danes moramo doseči Monastir, a si vseeno vmes vzamemo čas za ogled mesta El jem oz. njegovega Amfiteatra. El Jem se ponaša s tretjim največjim amfiteatrom na svetu, ki je mimogrede tudi najbolje ohranjena rimska stvar v Afriki. In ker je bil zaprt med mojim zadnjim obiskom, sem bil vesel, da smo zavili sem :).
Parkiramo tik ob njem, kjer nas z glasnimi klici, GREMO, GREMO, SLOVENCI, GREMO! Z odprtimi rokami sprejme domačin. Mize pred čajnico kar letijo, samo zato, da je naredil prostor za parkiranje naših avtomobilov. Bi se lahko reklo…za stranke vse :)!
»Stari kamni« očitno ne zanimajo nikogar drugega, kot naju z Evito, zato si mogočno zgradbo ogledava sama…tudi drugače ni posebne gneče pred vhodom, mogoče je bilo na ogledu še 10 drugih ljudi…čisto drugače, kot za Rimski Kolosej 😀 Ogromni oboki in podzemne jame ti dajo misliti o tem, kaj vse je človek ustvaril s svojimi rokami. Z malo domišljije pa si celo lahko predstavljaš, kakšno pot so korakali gladiatorji, ko so se dvigali proti areni in svoje življenje izpostavljali kot razvedrilo gledalcem.
Mitja tudi tukaj v lokalih trgovinah preizkusi srečo v lovu za vijaki, a je to bolj kot ne »misija nemogoče«, saj ne znajo dobro niti Francosko.
Pot nas spet vodi po hitri cesti do Monastirja, kjer se zopet nastanimo v hotelu Cristal. Kakopak, kot vedno lačni se odpravimo na najboljši brik v mestu, k Samiri…Mišo jo pozna, tako kot polovico ostale Tunizije in kot polovica Tunizije pozna Miša…Kamorkoli prideš, če si »from Mišo grup« si »naš« :D.
Samira dela izvrstne brike, a ji je komoditeta turizma že malce stopila v glavo, zato je tudi cena brika x2, a nič ne de…kar je »dobru nej slabu«! Le Eviti so briki zrasli že čez glavo, zato malce z mujo odkoraka kar sama poiskati boljšo večerjo. Čez čas, ko se je najedla, je prišla nazaj kot nova oseba, polna energije in dobre volje..kaj dela čorba s  čičeriko in jajcem, a? :).
Mi se…oz. bolje rečeno…Jaz in Heli, ki naju je malo več skupaj, se od brikov nisva posebno najedla :), zato si nekaj metrov stran privoščimo še novodobni fastfood, ki počasi izpodriva tradicionalne brike.
Vonj po pomfriju je, kljub sitosti, privabil še ostale člane in tako je šel v predelavo še cel pečen piščanec in gora krompirja :).
Vrnemo se v hotel, nekateri odvisniki se od avle dalje ne premaknejo. Tukaj je namreč brezplačna povezava do interneta, z Mitjo in Evito pa gremo nazaj v mesto, v edini lokal, ki ob petkih in sobotah zvečer nudi tudi živo glasbo. Ob zadnji šiši na afriških tleh, čaju, domačinu ob igranju na svojevrstno kitaro in prijetnem klepetu se tam mudimo do pozne večerne ure. Okoli 1ih ponoči se vrnemo v hotel na počitek, kjer ni več ne duha ne sluha o preostalih članih posadke.

 

 

ŠESTNAJSTI DAN (sobota, 16.april)

Zadnji dan na Afriških tleh…domov bo treba… :(. Po zajtrku premečem stvari po avtu, da ima vse kolikor toliko svoj prostor. Kratka izvedba Nissana Patrola se je že večkrat izkazala za premajhen avtomobil, če potuješ v dveh. Poleg vse ostale krame pa sem natovoril v avto še 75 l olivnega olja in 10 kg oliv. Pa še ni dovolj, saj se ponovno odpravimo na medino, tokrat v Monastirju :). Tukaj je nakupovanje meni ljubše kot v Sfaxu…manj ljudi, izbira pa je vseeno dovolj velika, da lahko nakupim nekaj spominkov za domače. Tudi ostali počno podobno, le Mišo in Heli sta še vedno v lovu za Toyotinim steklom.
Lokalni bar, kjer smo včeraj zvečer posedali z Mitjo in Evito, je naša zbirna točka, od tukaj pa napadamo okoliške prodajalce :). Na kup nosimo vse možne stvari, od lesenih izdelkov iz oljkinega lesa, majic z napisom I love Tunisia, nešteto parov allstark, celoletne zaloge harise v tubah, lončene izdelke,…ni da ni :). Za ta opravila zapravimo skoraj cel dan, komaj najdeva z Mitjo čas za še eno šišo in čaj, že nas priganja ura in odpraviti se moramo dalje.
Vmes na bencinski postaji, še zadnjič napolnimo svoje avtomobile z njihovo cenejšo nafto. Spet sem napolnil vse kapacitete, ki jih premorem in spet avto vaga skoraj toliko, da bi že potreboval izpit C kategorije :). Okoli 18ih prispemo v Tunis oz. njegovo pristaniško mestece La Gouliette. V planu je bil še ogled belo modrega mesta Sidi Bou Said, a smo žal prisiljeni to prestaviti na kdaj drugič, saj bi nam, kljub njegovi neposredni bližini, vzelo preveč časa, ki ga nimamo…Trajekt imamo namreč ob 23ih, dve uri prej pa je treba biti tam. Zato se raje odpravimo na večerjo, kjer si naročim pašto z morskimi sadeži. Jed je okusna, le s hariso so za moj okus zopet pretiravali :). Na današnji dan slavi svoj rojstni dan naš kolega Roland, ki mu ob rujni kapljici zapojemo vse najboljše (v ang.verziji). Celo gostilničar potegne z nami :). Po večerji imamo ravno še toliko časa, da z veliko sreče najdemo trgovinico, ki nam je prodala zadnja dva spominska USB ključka, na katere smo kasneje spravljali slike od vseh udeležencev iz vseh mogočih naprav.
»Checking« na meji, pred vkrcanjem na trajekt, poteka zelo hitro, čeprav je potrebno kar skozi 3 fizične kontrole, kjer preverjajo v glavnem prisotnost neprijavljenih članov. So se pa čisto na vsaki kontroli »spotaknili« ob moje kante z gorivom. Goriva, mislim da več kot 10 l, ne smeš peljati iz države, prav tako baje ne njihove denarne valute. A ker sem se naredil, da jih ne razumem nič, so me vseeno brez večjih prerekanj spustili čez. Za cca 75 l goriva, se je že splačalo poizkusiti… ;).
Ladja odpluje z nekoliko zamude, med nami pa vlada nekakšna tišina, kljub temu, da smo zbrani v ladijskem baru, kjer praznujemo Rolandov praznik ob pločevinki tunizijskega piva. Mislim, da se je bilo vsem težko posloviti od te čudovite celine.

 

SEDEMNAJSTI DAN (nedelja, 17.april)

Zjutraj se že približujemo Palermu. Zunaj je krasen dan, škoda je le, da nas ob pristanku ne spustijo z ladje. Ker je postanek dovolj dolg, da bi si čisto v miru ogledali mesto, si privoščili kakšno pico ali sladoled. Pica je najbolj rojila po glavi Romanu, ki se je na vse pretege trudil, da bi nam jo prinesli do ladje. Če že Mohamed ne more k gori, naj pa pride gora k njemu, ali beseda je meso (pica) postala, ko je Roman izkoristil nova poznanstva, ki jih je prejšnji večer spletel z Sicilijanci, ki so se vračali iz Tunizije s terenskimi vozili. Mislim, da smo čisto vsi mislili, da to ne bo možno zaradi carinske cone, če že drugega ne, a Roman je kot vedno uspel :)! Dostavljavec pic je v spremstvu policije na ladjo mimo vseh kontrol, prinesel 6 pic in 6 velikih piv, ki jih je Roman častil za rojstni dan njegove hčerke :).
Pozno popoldne vendarle nadaljujemo plovbo iz Palerma. Mislim, da je celoten postanek trajal kar 8 ur, čeprav nisem čisto prepričan, čemu? So se pa vsaj potrudili in že na krovu poštempljali naše potne liste, kar je omogočilo hitrejše izkrcavanje v Italiji.
Večer si krajšamo s klepetom po kabinah, igranjem 4 v vrsto,  Mitja pa vmes prenaša še slike na svoj računalnik, ter jih kopira Avstrijcem na njihove ključke za spomin. Z Duškom ta čas celo pogruntava, kako uspešno pohladiti pivo, kar v kabini, brez hladilnika :).

 

OSEMNAJSTI DAN (ponedeljek, 18. april)

Zgodaj zjutraj prispemo do Civitavecchie. Pristanek zopet opazujemo precej molče in mrkih obrazov, saj za vse nas to pomeni konec veselja in vrnitev na vsakdanje ustaljene tire. Okoli 9ih zjutraj nas spustijo z ladje, brez dodatnih carinskih pregledov. Kot najpočasnejši avtomobil se jaz postavim na čelo kolone in diktiram tempo po Italijanski avtocesti, ko se vračamo proti domu. Prva se od nas poslovita Matic in Tomo, ki lovi svojo hčerko, ki se iz dopusta vrača v Bruselj z Brniškega letališča. Malce za njim se poslovimo še od Avstrijske naveze in pot proti Sloveniji nadaljujemo skupaj le še Mišo z Romanom, Mitja z Evito in jaz z Duškom. Da nam po poti ne bi bilo dolgčas, se Mitjini Toyoti zazdi hecno s tem, ko je spustila še eno gumo. Tik pred Slovensko mejo menjavamo že drugo pnevmatiko na Mitjinem avtomobilu. Očitno so Michellinove Xice že opravile svojo nalogo, ko tako odpovedujejo ena za drugo.
Na mejnem prehodu Vrtojba se ustavimo na bencinski črpalki, kjer se poslovimo še od Miša, Romana in Evite. Moram priznati, da mi je bilo kar malce težko zapustiti vso to bando po 18. skupnih dneh in vseh dogodivščinah, ki so se nam pripetile med samim dopustom.
V pozno popoldanskih urah prispemo v Tolmin, Duška vmes raztovorim pri njemu doma, sam pa pospremim še Mitjo do doma. Pred njegovo hišo na klopci spijeva še kozarček viskija, da se zaveva krute realnosti. Doma smo :)!

Šele čez čas, ko si že nekaj dni doma, se začneš popolnoma zavedati trenutkov, ki so se ti zgodili. Šele čez čas se zaveš, kako veliko si odnesel od te dogodivščine. Stkal sem nova prijateljstva, obstoječa pa še bolj trdno povezal. Med drugim sem bogatejši za izkušnje iz največjega peskovnika na svetu. Z avtomobilom sva prestala nepozabno zadnjo poslovilno avanturo. In tega mi sedaj ne more nihče več vzeti!

In Afrika?
Ja…priznam, zelo jo bom pogrešal. Pogrešal vsa tista spokojna jutra v pesku, vse tiste večerne zvezde na nebu, vse tiste pristne ljudi, pa naj si bodo kakršne koli barve ali vere. Med vsem tem sem se počutil živ kot še nikoli!
Zato lahko že danes z gotovostjo trdim… I’LL BE BACK! …once… inshallah!

 

 

 

Na tem mestu, bi se rad za to, nadvse pozitivno izkušnjo, zahvalil čisto vsakemu članu ekspedicije posebej! HVALA! 🙂