TUNIZIJA 2022

Da se bom še vrnil v Saharo, sem vedel ob njenem prvem obisku. Njen drugi obisk je to željo le še potrdil in od takrat dalje, je jasno da me puščave fascinirajo. S svojo »prazno«, neporaščeno in neposeljeno obliko me privlačijo kot magnet. Peščene, kamnite,…ni važno, da sem le sredi nje.
Težko je  opisati kaj točno me tja vleče, mogoče to, da je pokrajna tako drugačna od nam domače, zelene rodne grude. To je tudi razlog, da mi srce zabije hitreje, ko nekdo omeni potovanje tja, kjer sem nekoč pustil delček svoje duše.
Dolgo rastočo željo po vrnitvi, nam je v letu 2021 prekrižal kovid, a so se leto kasneje zvezde poravnale v pravem vrstnem redu in že smo imeli rezervirane karte za GNV-jevo ladjo, ki nas bo preko Tirenskega morja odpeljala do črne celine.

.

.

.

.

Tokratna odprava  je štela 6 vozil:
– Mitja Podgornik, naš tokratnji »šef« odprave z svojo zvesto Toyoto Land Cruiser 80, družbo pa mu je nudila njegova družina (Polona, Kea Pika ter kuža Punky)
– Darko Goriup – Mišo, z ravno tako zvesto Toyoto enakega modela in s svojo ženo Mojco na sovozniškem sedežu, družbo pa jima je delala tudi mlada dama Lara Jeza.
– Rok Prezelj, s svojo (še) dokaj nedolžno Toyoto Land Cruiser Prado 120 in seveda s svojo družino za družbo (Irena, Igor in Leon)
– Rajko Podgornik, z najbolj ikoničnim vozilom v skupini – Volkswagen T2, ki smo ga krstili v Zelenkota, v katerem je prav tako sedela na sovozniškem sedežu njegova žena Ivica.
– Uroš Moratto, s svojim prelepim Nissan Patrolom Y61 in svojo ženo ter hčerko za družbo (Anita in Ela)
– Moja malenkost v vam poznanem Nissan Patrolu Y60 z malce drugačnim sovoznikom, kot je to v navadi (Matic Repič).

.

.

.

PRVI DAN (četrtek, 20. oktober)

Letos smo na pot odrinili dan prej, kot običajno. Razlog za to je izpopolnevanje HAG testiranja za kovid, ki ga zahteva Italjanski prevoznik in velja le 24ur po odvzemu brisa. Tolmin smo zapustili okoli 17.ure, na Vrtojbi pa se nam je pridružil še Mišo s svojo ekipo in z mojim sopotnikom, ki mi ga je pripeljal iz Ljubljane. Pot nas je potem vodila po Italijanski avtocesti vse do avtocestnega počivališča tik pod naseljem Civitella Marittima, kjer sta nas kljub pozni uri (01.00) pričakala Rajko in Ivica, s svojim zelenim Volkswagnom T2, ki je mimogrede predelan v čisto pravi kamper.
Od tukaj nas do Civitavecchie loči le še slabih 150km, zato je to odlično mesto za nočni počitek.
Moratto, ki nima težav z višjo hitrostjo, se je nam priključil naslednji dan v pristanišču. Vedeti je treba, da je potovalna hitrost »Zelenkota« nekje 80 km/h, od tu tudi razlog, da je Rajko Tolmin zapustil pred vsemi nami in tako nam vsem nadoknadil, sicer izgubljen čas na cesti.

DRUGI DAN (petek, 21. oktober)

S prvim svitom vstanemo, pomalicamo in ko nas ravno pobožajo prvi sončni žarki, ki so prodrli skozi jutranjo meglo, se v koloni en za drugim odpeljemo proti pristanišču v Civitavecchiji.
A še prej sledi postanek za testiranje. V mestu poiščemo farmacijo, ki opravlja teste (info na koncu potopisa). Cena testa je stala 15 eur po glavi, otrokom in mladostnikom do 18 let testa ni potrebno imeti. Poleg je tudi dovolj veliko parkirišče, na katerem pa je potrebno malce sreče ali iznajdlivosti za parkiranje večje skupine vozil. Za plačilo je na voljo plačilni avtomat, ki ob našem obisku ni delal, punca, za katero bi rekel, da je bila tam zaposlena prav s namenom pobiranja parkirnine, pa je ob pogledu na naš konvoj zbežala nekam stran…Njeno odsotnost so probali v svoj prid izkoristiti Nigerijci, ki na omenjenem parkirišču prodajajo nogavice, a naleteli na trd zid – Mišota.
Kakorkoli, z negativnimi testi v rokah se podamo nazaj v pristanišče, kjer moramo malce še počakati, da nam odprejo okenca, kjer lahko dvignemo svoje ladijske karte.
Moram reči, da je dvig kart zgledal bistevno drugače, kot prejšnje leto. Nobene pretirane vrste, vse se je odvijalo zelo hitro.
Pokažeš v naprej sprintane karte, tudi tisto za povratek, ki mora biti požigosana s strani delavca na terminalu, kjer kasneje čakaš na vkrcavanje, potrdilo o testiranju, potem ti zaračunajo še nekaj euro kovancev za vstopno takso za TN –  in že dobiš v roke karto, ki ti omogoča vkrcanje na ladjo. Tako enostavno 😀
Potem se vrneš na avtomobilski terminal, kjer v vrsti z ostalimi avtomobili počakaš na pravo uro za vkrcavanje. Brez skrbi, terminali so dobro označeni, zato naj vas ne skrbi, kako v tako velikem pristanišču priti na parkirišče za pravi trajekt.
Ob prihodu na terminal, tam srečamo Tilna (Desert Soul) s svojima dvema off-road tovornjakoma, ki se prav tako odpravljata v Tunizijo na 5 tedenski dopust s skupino motoristov.
Med čakanjem si vsak zase pripravi, kaj si bo s seboj odnesel v ladijsko kabino. Medtem, ko ladija pluje, namreč ni možen dostop do avtomobilov, zato je važno, da s seboj vzamete vse potrebno (malica,oblačila, toaletni pribor,…).
Tudi občasen pogled okoli sebe sporoča veselo novico. Če smo še leta 2016 bili edini s terenci namenjeni v Tunizijo, je letos drugače. Vse polno Italjanov, nekaj Nemcev in ljudi od drugod s svojimi terenci in enduro motorji sporočajo, da so se vrnili stari dobri časi, ko so se v peskovnik hodili igrati iz bližnje in dalnje okolice.
Po vkrcanju na trajekt in razdelitvi kabin nam sedaj ostane samo še čakanje…čakanje, kdaj nas ladja odpelje novim dogodivščinam naproti.

TRETJI DAN (sobota, 22. oktober)

Kot običajno, z ladjo priplujemo v Palermo, ki je naš vmesni postanek. Nočna vožnja je bila mirna in je blagodejno delovala na vse člane posadke. Dolg spanec in tuš po dveh dneh lahko delata čudeže 😀
Čas postanka si krajšamo z opazovanjem klasično otovorjenih avtomobilskih »mul« domorodcev, pa z dajanjem napotkov, kako naj pravilno odpeljejo tovorne prikolice s trajekta, z občasnim “komentiranjem” dela ladijskih uslužbencev v pristanišču, kako bi lahko delali hitreje in opazovanjem novih terenskih vozil, ki se nam bodo pridružili v uživancijah, kamor smo namenjeni.
Tudi nadaljna plovba je bila mirna, vreme pa ravno pravšnje za lovljenje kakovostnega D vitamina.
Med vsem prostim časom, smo vseeno komaj našli čas, da nam je Mitja malce predstavil, po kaj sploh gremo v Tunizijo in kako naj bi vse skupaj sploh zgledalo. Na tej ladji so nas skoraj že vajeni, da radi na tla pogrnemo kakšen zemljevid in smo ob tem vsi strahotno pametni kako bom kaj odpeljali 😀
Proti večeru pa nam je glavna atrakcija, kdo bo prvi zagledal Afriško celino iz leve palube ladijskega krova!
Glej jo, Afrika! so prvi vzklliki ob prvih opaženih lučkah, za katere potem ugotavljamo, ali ni mogoče samo ladja, ali pa gre res že za rt Cap Bon?
Slej kot prej tudi naša ladja najde pot v zaliv La Goulette, kjer nas povsem na trnjih od vsega vzhičenja odvrže na milost ali nemilost Tunizijskim carinskim postopkom.
Pri razvrščanju s trajekta se malce raztresemo in nismo več skupaj v koloni, kar malce bremeni moje živce, ker še vedno ne poznam točnega postopka prehoda meje, z mojim znanjem angleščine pa lahko tukaj kvečjemu zabavam mojega sovoznika Matica. Tunizija je namreč francosko govoreča država (poleg arabskega seveda) jaz pa od francoščine poznam le Voulez-vous coucher avec moi in pa Merci 😀
No, po opravljeni policijski kontroli sledi žigosanje potnega lista na naslednjem okencu, potem se zapelješ malce na okoli mimo rentgena, kjer sledi izdelava začasnega prometnega dovoljenja ter plačilo vstopne takse. Skratka…še danes ne vem točno, koliko okenc je potrebno obiskati, torej bo zmeda tudi ob mojem naslednjem obisku 😀
V resnici nam vse skupaj ne vzame veliko časa in smo preko meje v dobre pol ure.
Sedaj smo pa zares v Afriki, fantje in dekleta moja!! 😀
Ko se končno vsi prebijemo preko meje, se kljub pozni uri  odpravimo do našega prvega bivaka.
Naš cilj je slabih 100km oddaljen rt Ras Angela (tudi Ras Engela), kjer prispemo ob tretji uri zjutraj. Vetrovna noč je pred nami, zato nihče ne odlaša predolgo z iskanjem zavetja v naših avtomobilih in šotorih.

ČETRTI DAN (nedelja, 23. oktober)

Po vetrovni noči, ki je k sreči bila kratka za tiste, ki so spali po šotorih smo se prebudili v lepo, sončno in mirno jutro. Razlog, da smo tukaj bivakirali je meni krasen monument Afriki, saj velja Ras Angela oz njen vrh Ras Ben Sakka od leta 2014 za najsevernejšo točko afriške celine. Vse skupaj se nahaja približno 15 kilometrov od Bizerte, ki velja za najsevernejše mesto v Afriki.
Bizerta je tudi bil naš naslednji cilj, kjer smo se oskrbeli z domačo denarno valuto ter SIM karticami za dostop do interneta.
Če je bilo leta 2016 najenostavneje priti do domače valute prav na bankomatu, tokrat ni bilo tako. Večina bankomatov v mestu ni delala, prav tako ne banke, čeprav je bila nedelja (v arabskem svetu velja petek za takšen dan, ko je vse zaprto), a so nekateri vendarle uspeli najti en bankomat, ki je zmogel enkraten dvig 300 tunizijskih dinarjev (TND), jaz pa sem imel srečo in našel v ulici nedaleč stran uradno menjalnico, kjer so mi brez težav zamenjali 200 EUR. Na koncu vse dobro, le trajalo je dlje od predvidenega časa.
Naš naslednji postanek je Dougga. Vmes na poti do tja na hitro v Tunisu še dopolnimo naše rezervoarje z gorivom in ob cesti pojemo pečenega piščanca z pomfrijem.
Dougga je raj za ljubitelje starih kamnov, ki jih v Tuniziji tako ali drugače ne manjka. Velja za najbolje ohranjeno Rimsko mestece v celotni severni Afriki. Trenutno arheološko najdišče pokriva kar 65 hektarjev, kar pomeni, da boste tukaj lahko zelo dolgo, če boste želeli videti vsaj del te izjemne kulturne dediščine. Med najbolj impozantnimi spomeniki na tem mestu sta to gotovo Kapitol ter Rimsko gledališče.
Po ogledu ostankov nas pot vodi do El Kef-a, kjer si ob zatonu sonca privoščimo prvi metin čaj in našo prvo šišo (ali shisha – vodna pipa).. Kakšne 10 minut  prepozni smo, da bi doživeli res veličasten pogled na trdnjavo ob sončnem zahodu. Pot nato nadaljujemo do naše zadnje točke za ta večer – Mizaste gore Joghurta .
A pot do gore ni bila tako enostavna, kot smo si želeli…
Ker je vznožje gore oddaljeno od alžirske meje le dobrih 7 kilometrov, so na tem delu pogoste kontrolne točke, »check pointi«, kot jim pravimo po domače. Na vstopu ceste, ki vodi proti mestu od kjer je izhodišče pod goro, je že dlje časa postavljena taka kontrolna točka. Vem, ker je ta točka stala na istem mestu že leta 2011, ko sem prvič obiskal mizasto goro. Razlika je bila le v tem, da takrat niso preveč komplicirali, tokrat pa so bili na nas bolj pozorni. Mogoče že zaradi dejstva, da smo se na kontrolno točko pripeljali v trdi temi.
A ker Tunizijci veljajo nasplošno za prijazen narod, nas »Garde Nationale« s svojim spremstvom pospremi do vznožja gore, kjer celotno noč skrbi za našo »varnost«.

PETI DAN (ponedeljek, 24. oktober)

Z Urošom to jutro prehitiva vse ostale in se še pred sončnim vzhodom povzpneva na goro. Ob jutranji zarji in tako lepem obzorju, so razgledi z gore naravnost veličastni. Nedolgo za nama pričnejo na goro gomazeti tudi ostali, narodna garda pa se nas je naveličala čuvati in se raje odpeljala nazaj v dolino.
Gora se vzpenja 600m nad preostalo nižino, njena geološka značilnost pa je znana kot obrnjeni relief. Po navedbi wikipedije naj bi pred milijoni let trd apnenčast vrh gore pravzaprav bil dno doline. Z leti je mehkejše okoliške hribe obrabila erozija, tako da je Tableland (od tod ime mizasta gora) – in nekdanja najnižja točka – ostala najvišja točka na ravnini.
Gora je bila večkrat v zgodovini uporabljena kot utrjeno mesto, saj njena višina zagotavljala jasno razgledno točko za branilce, strme skalne stene pa so napadalcem oteževale vzpon. Legenda pravi, da je Masinissa, prvi kralj Numidije, okoli leta 200 pred našim štetjem na njej zgradil prvo trdnjavo. Okoli leta 112 do 105 pred našim štetjem je kralj Jugurtha iz Numidije uporabil mezo, da bi zadržal rimske legije v svoji dolgi vojni z njimi. Z najvišje pečine gore se še vedno kažejo znaki stopnic, ki so jih njegovi vojaki vklesali v strmo skalo, da bi dosegli vrh. Pa naj bo to dovolj zgodovinskih uric za enkrat 😀
Vrnitev z gore nazaj v dolino in proti našemu naslednjemu cilju pa je zopet postal zanimiv. Lokalni gospod na motornem kolesu, nas je sredi ceste prijazno ustavil in prosil, da se v mestu zopet oglasimo pri nacionalni gardi. Ko jim je Mitja razkril, da je naš naslednji cilj mesto Kasserine in bližnji nacionalni park Djebel Chambi, so se jim 3x zavrtela očesa in prijazno so nam – zopet – ponudili brezplačno policijsko spremstvo. Noben od nas v bistvu ni vedel, kako daleč nas bodo spremljali, niti to, ali nas bodo spremljali nazaj v Tunis, ali še bolje v pristanišče La Goulette, ali kam drugam.
Po poti proti Kasserinu so se v letečih štartih izmenjale tri policijske patrulje, malce pred Kasserinom, pa so nas preusmerili proti majhnemu mestu v zahodno-osrednji Tuniziji, kjer so tudi končali svoje spremstvo. To mesto se kliče Sbeitla, ki je po prvotnih planih tako ali drugače bila ena izmed naših točk, a smo prejšnjo noč ob pomankanju navdušencev nad starimi kamni izglasovali drugačen plan, ki pa »bojda« zaradi prostestov v Kasserinov in posledično našo »varnostjo« niso bili izvedljivi.
Del ekipe je v mestu tako odšel na čaj in kosilo, Matic, Lara in jaz pa smo se odpeljali kakšen kilometer nazaj in si pogledali Bizantinske ostanke mesta Sufetula, ki vsebujejo najbolje ohranjene Bizantinske forumske templje v celotni Tuniziji.
Ob prihodu na parkirišče pred arheološkim najdiščem smo seveda takoj glavna atrakcija za domačine, ki bi radi zaslužili dinar ali dva s čuvanjem avtomobila, čeprav stoji policijska kontrola le slabih 5 metrov od avtomobila. Med njimi je tudi veliko »kvalificiranih« vodičev, ki ti pod nos molijo oguljene izkaznice, da bi se tako lahko prepričal o njihovi istovetnosti. Do mene je prostopil tudi starejši možakar, ki se je bolj kot za moj tunizijski dinar, zanimal za vsebino mojega avtomobila, natančneje hladilnika, natančneje zaloge piva. 😀 Na skrivaj sem mu podal rosno hladno pločevinko domačega Union piva, izraz na obrazu in iskrice v očeh, pa so izrekle 1000x hvala.
Še preden smo se od avta oddaljili 3m, že nas je ta isti gospod povprašal, češ, gospode v modrem zanima, kje pa je preostalih 5 avtomobilov? Z nasmeškom na obrazu mu razložim, naj jih ne skrbi, na varnem so, v mestu na čaju in piščancu!
Po približno 1 uri hoje po žgočem soncu (ura je bila ravno 13.00) smo tudi mi raje zavili nazaj v mesto, na hitro pojedli svoje kosilo in si z mrzlo Fanto potešili žejo.
S polnimi želodci se nato odpravimo naprej mimo mesto Gafsa, do mesta Redeyef, ki je iztočnica za naš zadnji cilj ta dan. Tukaj se namreč začne Romlova pista.
Nič kolikokrat sem že slišal o tej zgodbi, ki je nastala, ko naj bi se General Erwin Rommel tukaj čez umikal s svojimi tanki pred četami ameriške vojske, a si jo do danes še nisem še uspel zapomniti, podatkov, kaj točno naj bi se tukaj dogajalo pa je na internetu zelo težko dobiti.
Bolj kot sama zgodba, nas je zanimal točno določen, ravno dovolj velik in raven prostor v zavetju gora s pogledom na dolino pred seboj. V soju večernih žarkov zadnjega sonca si pripravimo večerjo, se ob naglavnih svetilkah še malce podružimo in se kmalu zatem siti in zadovoljni odpravimo spat.
Za poznavanje zgodbe o Rommlu pa bom moral priti še enkrat, Inshallah!
Takrat vam jo bom z veseljem povedal.

ŠESTI DAN (torek, 25. oktober)

Jutro je danes zgodaj pokonci! Čeprav so noči razmeroma prijetno hladne, se ob prvih sončnih žarkih zrak ogreje na 20 °C in kot martinčki, smo kmalu vsi iz svojih nočnih zavetij.
Med zajtrkom se mimo nas pripelje skupina istomislečih norcev iz nemških dežel, ki pot opravljajo v obratni smeri.  Med iskanjem cesarjevega kotička opazujem, da v tej precej pusti pokrajni, vendarle nekajkrat letno pridrvi tudi huda ura, o čemer pričajo globoki kanali presušenih potokov in trdoglavo rastlinje, ki si je tukaj zamislilo pognati svoje korenine.
Dobro uro potrebujemo, da se po Rommlovi pisti spustimo v dolino. Ves ta čas nam pokrajna daje izjemne razglede na okoliške hribe in ravnico pod nami. Ko prispemo do glavne ceste zavijemo levo, proti mestu Métlaoui. Tik pred mestom se pot ponovno odcepi levo in nas pripelje do čudovite soteske Seldja, po kateri je včasih vozil znameniti vlak Red Lizard ali Lézard Rouge po francosko. Ta čudovit rdeči vlak so Francozi leta 1940 podarili tunizijskemu beju (bej – turški naziv za poglavarja), da je udobno potoval iz Tunisa v svojo poletno palačo v Hammam Lif. Leta 1995 je vlak predelala nacionalna železniška družba in je vse do leta 2017, ko je progo odnesla reka, prevažal turiste od Metlaouija skozi impresivno sotesko Seldja do Redeyefa.
Po progi si se včasih lahko celo zapeljal z avtomobilom, danes je proga v celoti popravljena, bojda naj bi popravljali ali obnavljali tudi znameniti vlakec, tako da se lahko zopet počasi računa na vožnjo skozi sotesko z vlakom.
Pot nas potem kot vse klasične turiste vodi nazaj do oaze Chebika. Iz parkirišča do izvira se sprehodimo med številnimi stojnicami, kjer domačini preizkušajo svoje trgovske spretnosti  s prodajanjem spominkov in umetno pobarvanimi kamni, turisti pa običajno naivno izgubijo to igro z njimi. 😀
Do vrha izvira se prebiješ po nekaj stopnicah in ozkih prehodih, tam nas bi tudi moral pričakati bazenček s toplo vodo, v katerem se je dovoljeno namakati, a je mati narava imela drugačne namene in je bazen ta čas na žalost zasut. Če nisi posebnih gabaritov kot recimo jaz, potem se najde kotanja, kjer se lahko z malo truda celo spraviš cel pod vodo – leže seveda.
Malce razočarani se odpravimo nazaj in si raje privoščimo topel metin čaj, v senci palmovih dreves.
Ko se nam pridružijo še ostali, pot nadaljujemo naprej do Café Cascades de Tamaghza, kjer si privoščimo kosilo. Piščanec in kus-kus kakopak 😀
Po kosilu nadaljujemo proti zadnji točki današnjega dneva, to je prizorišče snemanja Star Warsov. (Mos Espa je bilo naselje vesoljske luke v puščavskem svetu Tatooine. Naselje je vključevalo številne komercialne in delovne prostore, pa tudi zabaviščne ustanove, kot je Mos Espa Grand Arena. Med invazijo na Naboo je bil Mos Espa tudi dom številnim sužnjem, vključno z Anakinom Skywalkerjem in njegovo materjo Shmi. )
Mišo, Rok, Uroš in jaz se do Star Warsov podamo po peščeni pisti, ki vodi ob Chott el-Gharsa, Mitja in Rajko pa gresta po asfaltu naokoli, saj bi pista bila prevelik zalogaj za našega Zelenkota. Prevoziti pisto je svojevrsten izziv, saj vozimo 30km po zelo mehkem pesku (feš-feš) in če ti hitrost pade pod 80 km/h, se ti hitro zna zgodit, da avto obstane zakopan. Ko »letiš« pa moraš paziti, da pri tej hitrosti obvladaš svoj avtomobil in da paziš na ustrezno varnostno razdaljo. V prahu, ki ga dviga vozilo pred teboj, namreč ne vidiš nič in tukaj je zelo pomembna komunikacija med vozili. Ampak veselje je pa neizmerno in kot bi trenil je vsega konec, ko svoje avtomobile parkiramo eno sipino stran od prizorišča snemanja.
»Kofer« bele Toyote, kot radi rečemo tistim Toyotam, ki vozijo turiste iz hotelov v puščavo so ravno končale svoje dnevne ture, zato smo jasno tarča preostalih trgovcev spominkov in voženj s kamelami.
Otroci nadvse uživajo v kameljem jahanju, lastnikom kamel pa se tudi že svetijo učke, kjer se jim izrisujejo simboli kot so $$$ in €€€. Seveda začetna dogovorjena cena na koncu nikoli ne obvelja, zato spet pošljemo Mišota v akcijo, kjer s svojim šarmom in utemeljenimi razlogi mladeniču, čigar kamelo smo ganjali v pet metrskih krogih, razloži da “lupljenje” turistov pač ni lepo samo zato, ker se to (pri večini) pač da.
Na koncu intenzivnega pogovora sta se prijateljsko rokovala in ta isti mladenič nam je naslednji dan prinesel sveži kruh za vse. Zastonj. No, na koncu se spodobi in smo mu vseeno nekaj dali v živežu pa tudi par dinarjev je zaslužil. Navk zgodbe? Vedno se razidi kot prijatelj in ne kot sovražnik. Nikoli ne veš, kdaj te Allah opazuje z neba 😀

SEDMI DAN (sreda, 26. oktober)

Po zajtrku in še pred navalom turistov si nekateri ogledajo same kulise snemanja. Jaz sem jih že videl, zato sem si raje privoščil čaj. Tokrat hudo koncentriran Rdeči čaj, ki ga do sedaj še nisem pil nikoli.
Na hitro smo se ustavili še v Tozeurju v živalskem vrtu in kosilu ter pot nadaljevali do naslednje točke,
Chott el Djerid (tudi Chott el Jerid), ki je največje slano jezero severne Afrike. Gladina vode nikoli ne preseže 1 metra, a je v toplejših dnevih leta bolj ali manj suho. Kakšen kilometer od glavne ceste, se na jezeru nahaja tudi zapuščen in razpadajoč avtobus, ki je sedaj atrakcija za mnogotere turiste in odličen fotografski motiv. Želel bi si tukaj ostati kakšno minuto dlje, a se nam je malce mudilo v Douz. Letos je kamp, ki ga vodi prijazna Francozinja Sophie zelo obiskan, zaradi množičnega overland turizma  in samo predhodna rezervacija nam obogoča, da uživamo v zadnjiem prostem kotiču, sicer popolnoma zasedenega  kampa. Po dolgem času se voda izpod tuša, namesto vlažilnih robčkov zelo prileže, barva kože se nam povrne na normalo, lasje pa so tudi pridobili bolj civilizirano obliko. Zvečer se gre v mesto, običajno na večerjo v restavracijo Les Palmiers, kjer na strehi restavracije v osvežilnem vetrčku lahko uživaš v svoji izbrani jedi. Sicer hrana ne izstopa, cene pa so že malce privili, a ambient odtehta vsaj en obisk te restavracije. Po večerji paše še čaj in šiša, ki ga spijemo na mestnem souku (souk – tržnica).

OSMI DAN (četrtek, 27. oktober)

Ob četrtkih suk zaživi v drugi luči. Danes lahko tu vidimo na stotine domačinov, ki so prišli na živalsko tržnico izmenjati živali, ali pa le po živež, ki ga potrebujejo preko tedna. Tržnica je precej organizirana, na enem koncu prodajajo oblačila, na drugem obutev, spet na tretjem zelenjavo in sadje, obrtnike in tako naprej. Tukaj najdeš domala vse, kar potrebuješ, ali pa vsaj koga, ki zna kakšno zadevo popraviti. Veliko stvari v Afriki se še popravi in ne zavrže, kot to radi počnemo »napredni« Evropejci.
Del naše ekipe se je podal v nakup burnusa (široko, ohlapno oblačilo Beduinov s kapuco, ki te v mrzlih nočeh še kako lahko pogreje) in babuš (udobno in zračno obuvalo, običajno iz kamelje kože), nekaj nas je naredilo šoping z vodo in kruhom, saj se počasi odpravljamo v puščavo.
Rok je ta čas izkoristil, za odstranitev nekaterih delov svojega avtomobila, ki bi lahko nastradali pri vožnji čez sipine. Bočne stopnice in vse štiri zavesce smo pustili na varnem v kampu, do našege vrnitve.
Okoli 12.00 ure smo zapustili varno zavetje simpatičnega mesteca Douz in se podali proti sipinam.
Pa bom moral očitno pogosteje v puščavo, kajti v 6 letih sem domala v celoti pozabil, kje smo se vozili in da prve sipine niso ravno za ovinkom :D. Preden zapustimo peščeno pisto in se podamo v »zaresen« teren, na vozilih še spustimo zrak iz pnevmatik. Prazna guma namreč nudi več oprijema na mehki podlagi, pa tudi vožnja je tako bolj udobna. Paziti je potrebno le na kakšne veje ali ostre kamne, saj se hitro lahko zgodi, da na gumi prerežemo njeno bočnico. Popravilo tako poškodovane pnevmatike običajno ni možna, zato se splača biti previden in pozoren, kje si izberemo pot.
Končno prispemo do sipin, ki so letos zaradi povečanega turizma in z njim povezanega prometa povsem zvožene. Skorajda bi lahko GPS in ostale pripomočke pospravil v predal, saj preko sipin teče skoraj da ne tlakovana cesta. No, prav zaradi številnega prometa, je pesek ponekje popolnoma premešan in gumam ne nudi najboljšega oprijema.
To je krstni dan za Roka in njegovo Toyoto LC120, vsaj kar se tiče vožnje po sipinah. In če se spomnim, kako težko je bilo ob prvih kilometrih meni s svojim avtomobilom, potem lahko mirne volje rečem da je Roku šlo več kot odlično. Lahko pa, da je za to kriv samo dober avto… 😀
Okoli pol šestih zvečer sklenemo, da bo za danes igranja dovolj, nekaj nam mora ostati tudi še za jutri.
V okolici poberemo čim več suhega vejevja in z njim obložimo prtljažnike Mišotovega in Uroševega avtomobila. Mitja ta čas išče primerno ravno točko sredi sipin, kjer bomo to noč bivakirali. Sledi večerja, katero vsakič pripravimo skupaj z Maticom in Laro ali pa si vsaj razdelimo delo. En večer nekdo kuha, drugi pa pomiva posodo. Ker vode v puščavi ni v izobilju, jima pokažem, kako se posodo dokaj do čistega da pomiti s puščavskim peskom. Na koncu na zamašek ene izmed plastenk navrtamo luknjice in tako dobimo »tuš« s katerim posodo potem samo še splaknemo in obrišemo in posoda je pomita :D.

DEVETI DAN ( petek, 28. oktober)

Naš pesnik iz okoliških krajev (Sužid pri Kobaridu) Ivan Volarič-Feo je nekoč dejal: »Najlepša jutra so zjutraj!«. Mitja že na vsezgodaj zakuri ogenj za kruh, ki ga je pripravil prejšnji večer, Mišo in Igor pa poskrbita za »back up fire« v primeru, če bi Mitji šlo kaj narobe 😀 Sveže pečen kruh v litoželezni ponvici namazan z Nutello, je na takem kraju nekaj božanskega, otroci pa se ves ta čas igrajo v pesku in kako tudi ne, takega peskovnika pač doma ne moreš imeti. Mimo našega bivaka prihrumijo tudi dve vozili in en tovornjak, najverjetneje del spremljevalne ekipe ali pa organizatorja dirke El Chott, ki poteka ravno v tem času.
Od nekdaj precej razširjene dirke čez Tunizijske sipine, je danes ostalo le za vzorec dirkalnikov. Nekaj motorjev, štirikolesnikov in samo dva avtomobila sta bila udeležena na dirki.
Do našega današnjega cilja imamo še nekje 30 kilometrov zračne črte, kar pomeni dobre 3 ure vožnje po sipinah. Kaj kmalu naletimo na en prehod, pri katerem imam težave priti prek z avtomobilom. Kljub več poizkusom se pot konča približno enako daleč pod vrhom.
Mišo in Uroš mi poizkušata najti boljši prehod, a se je izkazalo, da boljšega od tega pač enostavno ni. Nekako bo treba prek. Ne vem več točno, kdo se je prvi spomnil, da bi iz mojih pnevmatik še dodatno izpraznil tlak. In glej ga zlomka. Iz prejšnjih 1.5 bar sem kolesa spustil na 1 bar spredaj, zadaj pa na 0.8 bar. In to je bilo vse kar je bilo potrebno, da sem končno uspel priti prek prehoda.
Tak primer lepo pokaže, kako pomemben je tlak v pnevmatikah za vožnjo po sipinah. No, tukaj je za razliko od včeraj bila vožnja vseeno bolj zahtevna in je zahtevala večjo zbranost in več napora od naših avtomobilov. Mitja se je parkrat skoraj zakopal, a mu je vedno se uspelo rešiti samemu, Roka pa smo dvakrat morali potegniti na gurtno. Nobene drame, tudi zato pridemo v pesek, da se vsaj enkrat zakopljemo :D.
Nagrada za uspešno odpeljan dan je Lac Houidhat Lac Houidhat Erreched, ali Ain Oudette ( v prevodu izgubljeno jezero). To je praktično majhno jezero s toplo termalno vodo, ki je nastalo po »pomoti« ko so pred leti tukaj vrtali za nafto, a naleteli »zgolj« na vodo. Zaradi vode tukaj počasi nastaja nova oaza in tudi zaradi tega je to čedalje bolj obiskana turistična točka voznikov 4×4 vozil.
Leta 2016 sem v tem bazenčku praznoval svoj 31 rojstni dan. Tukaj smo takrat bili povsem sami, a letošnja zgodba kaže popolnoma drugo sliko. Ob bazenu in v okolici je parkiranih vsaj 30 avtomobilov, veliko avtomobilov je last domačinov in če še pred leti ni bil pogost pojav srečati domačina s predelanim terencem, danes temu ni več tako. Tudi njim se časi očitno obračajo na bolje in jim cveti puščavski turizem med lastnimi vrstami.
Kakorkoli, ob takem dosežku v bazenčku nazdravimo z prijetno ohlajenim Gin Skalin od domačega mojstra Valterja iz Tolmina.
Čez čas se z avti premaknemo malce vstran, med sipine, stran od vsega vrveža, kjer si skuhamo večerjo. Občudovanje tisočerih zvezd na nebu sicer zmotita disko muzika domačinov, ki so si očitno priredili pravi rave party v soju utripajočih lučk vse do tretje ure zjutraj. Ni kaj, ob taki priliki lahko še enkrat citiram pesnika  Ivana Volarič-Feota: » Spremembe se spreminjajo«. Pa še kako prav je imel…

DESETI DAN (sobota, 29. oktober)

Tudi to jutro Mitja že zakuri ogenj za peko kruha. Svojo litoželezno ponvico je pristavil še Uroš, tako da smo to jutro nadgradili peko na 2.0 :D. Pred odhodom dalje se nekateri še enkrat namočijo v vodi, spijemo v bližnjem »caffeeju« čaj in se odpravimo nazaj proti Tembainu. Štiri urna vožnja iz Errecheda do Tembaina mine brez večjih posebnosti. Vmes smo se malce zabavali, z prehitevanjem počasnejših vozil pred nami, a čim smo zavili iz idealne poti, smo se sami znašli v težjih situacijah in preden smo se mi prebili naprej, so nas »prehitevani že nazaj spet prehiteli« :D.
Prostor pod Tembainom smo zasedli bolj zgodaj kot kateri drug dan poprej in priznam da paše, ko imaš več časa za pripravo večerje in šotorov. Smo pa takrat opazili, da na mojem vozilu manjka »označevalna« zastavica (visoka palica z nekim trakom ali zastavico, da si bolj opazen med sipinam). Z Mišotom sva se z mojim avtom odpeljala mimo kampa Mars nazaj po naši že prevoženi trasi, a zastavice nisva več našla. Verjetno jo je že pobral kdo imed treh skupin, ki sva jih srečala na poti med iskanjem. Kaj naj rečem drugega kot to, da naj zastavica služi novemu lastniku…
Tudi ta popoldan je bil kar pester, kar se tiče življenja pod Tembainom, saj so v bljižnjem kampu Mars imeli neko predstavitev terencev znamke Suzuki Jimny, pa tudi veliko »offroad« skupin je bivakiralo v okolici in so svoj dolgčas preganjali z vožnjami v okoliških sipinah.
Prizor iz »jedilnice« je bil ta večer najlepši. V ozadju prostrana puščava za katero se spušča zlato sonce v objemu vseh možnih odtenkov rumene, oranžne in rdeče barve.
Ob tabornem ognju zvečer premlevamo preteklo dogajanje, a vsaj mene večerni piš vetra kaj hitro spravil v posteljo.

ENAJSTI DAN (nedelja, 30. oktober)

V soju jutranjih žarkov se del ekipe odloči za naskok na vrh Tembaina. Vzpon ni dolg, razgledi od tam so fantastični, a jaz nekako težko zjutraj delam alpinistične podvige, zato raje čakam, da bo pečen svež kruh in si v miru privoščim prvi obrok dneva.
Malce naprej iz Tembaina srečamo ob pisti Nemce, ki so prišli navijati na dirko El Chott in ker tekmovalci še niso pridrveli mimo, se odločimo za postanek tudi mi, da ponudimo malo podpore nastopajočim tudi z našim navijanjem. Motoriste smo zamudili, a vseeno smo ujeli edina dva nastopajoča s predelanimi avtomobili. To sta bila Mitsubishi Pajero in pa stara dobra Lada Niva.
Pot nato nadaljujemo proti Douzu, kjer si ob poti privoščimo čaj v Café du Parc. Znan kafič ob glavni pisti za pesek je vedno dobro obiskan in tukaj tudi visi ogromno majic, ki so jih pustili v spomin mimoidoči. Celo naša majica iz žal spodletelega plana ekipe Okrog Afrike je še vedno tam! Kako lepo jo je bilo videti…
Ob vrnitvi v Douz spet napolnimo zaloge goriva in se odpravimo v kamp k Sofiji po težko pričakovan tuš. Zvečer se na večerjo odpravimo v mesto. Tokrat najdemo ob cesti neko picerijo, ki pa nudi tudi vse ostalo in to po zelo ugodnih cenah. Če smo za brik dajali po 5 do 7 dinarjev drugje, je bil tukaj brik – tako kot včasih – tu samo 2 dinarja. Tudi »čiken šwarma« je bila poceni in vrhunska! Le pomfri za otroke je bil res otročje velikosti… 😀 Med večerjo nas obišče tudi naš prijatelj Tahar Smida, lokalni vodnik po sahari, ki je z Mišotom in Mitjo spletel prave prijateljske vezi. Prišel je pokazat svojo »novo« fensi Toyoto Land Cruiser 105, ki je res v lepem stanju za sicer precej »obuškan« vozni park povprečnega domačina. Da na dopustu nebi bili preveč neurejeni, se del moške ekipe odloči za obisk pri brivcu. Ker moje brade ne dam še stran, zgolj opazujem iz varne razdalje, a moram priznati, da se brivci kar posvetijo svojemu poslu in stranki. Najprej brado napade z brivnikom, vmes še malce popravi frizuro, potem se brade loti z želetko in na koncu s kremicami naredi še pravo masažo obraza. In to vse za zgolj  10 Tunizijskih dinarjev.
Ob povratku v kamp se v bližini slišijo glasni arabski ritmi. Nekje imajo žurko, a noben ni bil posebej navdušen, da bi šli raziskat, kaj se dogaja,saj je bila ura že polnoči, samemu pa se mi tudi tisti moment ni dalo. Danes mi je malo žal, na vaški žurki v Tuniziji namreč še nisem bil 😀

DVANAJSTI DAN (ponedeljek, 31. oktober)

Zjutraj pretegnemo svoje okončine s hojo po tržnici, kjer dokupimo manjkajočo količino vode in še nekaj drugih živil. Med obiskom bankomata smo naleteli ravno na nekakšen protest pred stavbo mestne uprave, kjer so množice domačinov cesto popolnoma blokirale z odpadnimi gumami in ostanki listov datljevih palm. Kljub temu, da smo se z Maticem in Laro znašli ravno sredi protesta, nam kljub temu, da smo izstopali kot turisti, nihče ni želel nič žalega, kar le potrjuje moje prepričanje v splošno predstavo o prijaznosti lokalnega prebivalstva.
Mišo ta čas izkoristi za popravilo klime na svoji Toyoti, ki je odpovedala, kljub prejšnjemu trudu mehanika v Tozeurju.
Okoli 12.00 se po pisti odpravimo nazaj v pesek v smeri proti Ksar Ghilanu. Pot je dolga, kamnita pista pa neusmiljena do avtomobilov  in njihovih potnikov. A po štirih urah končno uzremo znan prizor, trdnjavo pred oazo Ksar Ghilane.
Oaza Ksar Ghilane je najjužnejša od Tunizijskih oaz in tudi tukaj se lahko okopate v bazenu s termalno vodo, ki dosega okoli 32°C. Ker do oaze vodi tudi asfaltna cesta iz Douza oziroma Matmate, je tukaj ogromno turistov, nekatere pripeljejo celo z avtobusi, da se potem tukaj kopajo ali pa zabavajo z vožnjo s štirikolesnimi vozili.
Manj kot kilometer stran od palmovih dreves pa stojijo ruševine rimskega gradu Tisavar.

TRINAJSTI DAN (torek, 1. november)

Dan »dopusta« na dopustu se tudi prileže. Za zajtrk danes jemo toaste iz ARB mini pekačev. Zelo veestranka je tale mala litoželezna zadeva, v njej lahko spečeš tudi jajček na ognju ali pa pogreješ špagete od prejšnjega večera :D. Priročno je tudi, ker imamo tukaj na razpolago tekočo vodo izpod pipe, kjer se posoda veliko lažje pomiva.
Potem se z avti odpravimo malo na »peščeno igrišče«. Zelenkota pustimo v kampu, Rajko in Ivica pa se tako pridružita Mitju in Kei Piki v avtu. Polona zleze na moj sovozniški sedež, Matic pa se pridruži Lari v Mišotovi  Toyoti. Edino družina Prezelj ne potrebuje prilagoditve.
Podamo se jugo-zahodno od oaze proti Di Zmili. Sipine so na tem delu res neusmiljene in z Rokom samo modro opazujeva ostale, kako kvačkajo iz ene luknje v drugo, pa nazaj, pa hop desno, ok, ne gre, gremo probat levo, tudi ne, mogoče mal nazaj…V eni točki se odločijo, da nima smisla polomiti avtomobilov in se vrnejo nazaj. Na poti nazaj obrnemo proti kampu Zmela in v sipinah najdemo skupino Špancev, ki so skoraj vsi do zadnjega vkopani vsak za svojo sipino. Španci so po videnem bili del amaterske dirke Tunisie Chellenge, presenetilo pa me je to, da nisem opazil nobenega timskega duha med njimi. Tisti, ki niso bili »zakopani«, so se odpeljali dalje, kdor se je rešil tudi, za povrh vsega so se nekateri  v sipine podali popolnoma nepripravljeni in z nedelujočimi komponentami na avtomobilih. Še njihov vodič je vkopan brez vitla čakal na pomoč mimo idočih…Seveda smo z našim timskim duhom pomagali vodiču in ostalim obtičanim vozilom, nekaterim celo večkrat, da so se rešili iz zagate, potem pa se pozdravili in sami nadaljevali svojo pot.
Po vrnitvi v oazo Ksar Ghilane, med kuhanjem kosila premlevamo včerajšnjo noro idejo. Če smo leta 2016 hoteli Lac Houidhat Erreched  spremeniti v vodni park (preberi si potopis Tunizija 2016), se nam je letos pojavila ideja, da »zelenkota« spravimo na trdnjavo. Zagotovo tam takšnega vozila še ni bilo in ga najverjetneje tudi ne bo več! Beseda je meso postala in »zelenko« se je podal na na svojo misijo. Kljub temu, da gre za vozilo s samo zadnjim pogonom in ne ravno največjo oddaljenostjo od tal, je sam zmogel presenetljiv odstotek poti. Zadnjih nekaj 10 metrov, pa mu je pomoč nudila Mitjeva Toyota z nekaj metri vrvi. Uspelo je! »Zelenko« je na vrhu!
Sledilo je obvezno fotografiranje in nazdravljanje po uspešni akciji, potem pa smo se v soju zadnjih sončnih žarkih podali nazaj v oazo. Mišo, Uroš in jaz smo se nazaj vrnili preko sipin levo od piste, tako smo še zadnjič na tem potovanju zaplavali čez valove sipin, za volanom Mosaferja pa se je končno lahko preizkusil tudi Matic. Bilo je kratko, a menda vredno, vsaj tako bi ocenil po njegovem nasmešku na obrazu. Se mi zdi, da imamo od današnjega dne enega puščavskega odvisneža več med nami 😉
Zvečer si v soju vzhajajočih zvezd privoščimo zadnje plavanje v termalnem bazenu. Na rahlo se mi zarosi oko, ko se zavem, da je za en čas konec s peskom in bazenčki. Pogrešal bom vse skupaj…

ŠTIRINAJSTI DAN (sreda, 2. november)

Zjutraj, ko spakiramo stvari po avtomobilih, si nekateri privoščijo zadnji hitri skok v vodo, jaz pa ta čas nakupim nekaj spominkov za domov. Med drugimi kupim tudi nekaj manjših primerkov puščavske rože, ki se mi zdi primerno unikatno darilo. Kako nastane puščavska roža? Potrebno je nekaj padavin, dovolj sonca in nekaj vetra. Tako se ustvarijo kristali nenavadnih oblik in tako se rodi puščavska roža.
Ksar Ghilane zapustimo po asfaltni cesti in se skozi Matmato premikamo proti morski obali. Plan za današnji dan je priprava večerje iz morskih sadežev. Najprej poizkusimo srečo v Gabesu, a nikjer ne najdemo ribje tržnice. Tudi ko povprašamo zanjo, dobimo različne odgovore, le rakcev nikjer. V upanju na več sreče v Sfax-u, se Mitja in Uroš odpeljeta naprej, ostali pa z »Zelenkotovim« tempom pa zadaj pridno pridobivamo kilometre. Pozno popoldne je že, ko se srečamo z ostalimi v mestu na glavni tržnici, kjer jim je vendarle uspelo pridobiti zadostno količino škampov, krompirja za pomfri in celo hobotnice. Če sem natančen, 8kg škampov, 6kg hobotnice in kar 12kg krompirja :D!
Mišo se je uspel ta čas tudi dogovoriti, da imamo  celotno hišo zase, le 9 kilometrov stran iz prometnega vrveža centra mesta, kjer se nahaja Residence Chahrazad. Lastnika Marie in njen mož Habib nas prijazno sprejmeta v svoj dom, avtomobile pa parkiramo kar na ograjenem dvorišču pred samo hišo. Majhen izziv so le nizka vhodna vrata, kjer mora Mitja s prtljažnika svojega avtomobila odstraniti dva zaboja, da bi lahko zapeljal na dvorišče. Vsak dobi svojo sobo s kopalnico, na voljo pa imamo tako notranjo kot zunanjo kuhinjo. Marie je celo poskrbela za dovolj velike posode, v katerih lahko kuhamo morsko hrano in krompir. Velika zasluga za pripravo večerje gre našim puncam, ki so pripravile krompir in ostalo hrano in pa seveda Mitji in Urošu, ki sta potem to tudi skuhala! Sam nisem ravno velik navdušenec nad morsko hrano, a količina krompirja je poskrbela, da nisem ostal lačen niti jaz :D. Za popestritev večera sta poskrbela dva, predvidevam, da domača človeka iz hiše, ko sta s polomljeno francosčino povabila Mišota naj gre z njima nekaj iskat. Nista znala povedat po kaj, ali pa jih samo nismo razumeli. Tako se je Mišo preprosto vdal v usodo, se vsedel v avto in se prepustil neznanemu :D.
Čez čas so se vrnili nazaj z gajbo rakov, ki so jih pobrali iz enega skladišča malce tu, malce tam.  Čigavo je bilo to skladišče ostaja skrivnost, sta pa prinesla nekakšne modre rake, le da noben od nas ni vedel, kaj točno naj z njimi počnemo, saj smo bili že vsi domala siti vsega. Tako so romali v zmrzovalnik, upam le, da so končali na krožniku in ne v kakšnih smeteh.

PETNAJSTI DAN (četrtek, 3. november)

Po zajtrku se pozdravimo in zahvalimo Marie in Habibu za prijetno gostovanje. Če boste potrebovali prenočišče na tem koncu sveta, potem vam Residenco Chahrazad toplo priporočam.
Pred dvoriščem, Mitja na avto nazaj pritrjuje svoje aluminjaste zaboje, Lara pa ta čas ustvarja frizuro Igorju. Da bo lep za v mesto, čeprav ga punce še ne zanimajo preveč :D. Odpeljemo se nazaj v center Sfax-a, kjer parkiramo svoje avtomobile v neposredni bližini starega mestnega jedra, kjer je en izmed številnih vhodov v  souk. Prvo poglavje nakupov je že stalna praksa, gre namreč za tunizijsko oljčno olje. Pri enem izmed ponudnikov, kjer so brbončice naših poznavalcev odločile, da je olje sprejemljivo, smo nakupili kar nekaj litrov te deviške oljne kaplice in jih, zapakirane v kovinske zaboje tudi natovorili v avtomobile. Potem smo si zadali dve uri prostega časa, ki smo jih unovčili za nakupe datljev, začimb, spominkov ali pa samo za sprehod med nešteto ulicami, kjer lahko kupiš praktično vse. Od hrane pa do oblačil, od lesenih pa do glinenih izdelkov, od kitajskih proizvodov do izdelkov iz pod rok lokalnih obrtnikov.
Tukaj smo se tudi poslovili od dela naše ekipe. Uroš, Anita in Ela so namreč Tunizijo zapuščali z današnjim dnem, do ladje pa so morali prevoziti še 300 kilometrov in opraviti vse carinske postopke, pred vkrcanjem na ladjo, nas pa je pot vodila naprej do El Jema(tudi El Djem), kjer se nahaja največji rimski amfiteater na Afriških tleh.
Večji od amfiteatra v El Jemu sta bila le Flavijski v Rimu (danes imenovan Kolosej) in pa amfiteater v Kapui.
V tem amfiteatru so tudi posneli nekaj prizorov filma Brynovo življenje (Monty Python) in pa film Gladiator, ki je leta 2000 prejel kar 5 oskarjev.
Kljub temu, da sem amfiteater pred tem videl že dvakrat, me še vedno navduši s svojo impozantnostjo in si ga z veseljem vsakič znova ogledam.
Po kosilu v enem izmed številnih fast-food-ov  v neposrednji bližini, nas pot vodi naprej proti Monastirju. Pozno zvečer parkiramo svoje avte tik ob medini in si v baru z rustikalnim pridihom tradicionalne hiše privoščimo mandljev čaj, ter sok iz sveže stisnjenih jagod in banan. Prostor pod zvezdami to noč najdemo ob obali mesta, kjer je dostop le za terenska vozila, a z malo iznajdljivostji do tja spravimo tudi našega Volkswagna T2.

ŠESTNAJSTI DAN (petek, 4. november)

Zjutraj se vrnemo v mesto po nakupih. Medina v Monasterju je privlačna, ker ponuja raznolikost, je dovolj velika, da na njej najdeš marsikaj, a vseeno ni tako natrpana z lokalnim prebivalstvom. A jaz imam drugačne želje in načrte. Za »souvenir« bi rad s seboj domov odnesel lokalno tunizijsko registrsko tablico. Ker nisem vandal, sem hotel do registrske tablice priti na legalni način, kar nama je z Mišotom dalo posebnega izziva. Včasih so registrske oznake delali tukaj, na medini, a tega obrtnika tukaj ni več. Mišo, ki se odlično sporazumeva z lokalci v francoščini, poizkuša izvedeti, kje bi našla te registrske tablice, a kljub veliko prehojenimi ulicami ne najdeva zanesljivega podatka. Poglejta tam, mogoče tukaj, oh ne, sploh ne, mogoče čisto v mestu…to so bili najpogostejši odgovori. Skoraj sva že vrgla puško v koruzo, ko sva našla lokalca, ki nama je priskrbel taksi, ki naju je vozil po mestu sem ter tja. Na prvem mestu, kjer se ustavimo voznik pove, da včasih so jih delali tukaj, pa zgleda da ne več, da pa še ve za eno drugo lokacijo. Vmes malce izgubljen sprašuje po ulici a naposled naju vendar pripelje do poslopja, kjer izdelujejo nove registrske tablice. Z  malce dolgim nosom izveva, da do registrske tablice ni moč priti brez ustreznih dokumentov, tako da z mojim »souvenirjem« za enkrat ne bo nič, kot kaže.
Po kosilu in opravljenih nakupih se odpravimo naprej do Kairouana. Kairouan je znan po verskem pomenu za muslimane, saj velja za četrto najbolj sveto mesto islama (sledeč Meki, Medini in Jeruzalemu)  na svetu. A tudi tokrat (tukaj sem namreč že drugič) imamo smolo, saj  ob petkih izvajajo molitve in je dostop na dvorišče mošeje mogoč le v dopoldanskem času, ki smo ga zamudili. Nato si med sprehodom po medini ogledamo Bir Barrouta. Tu stoji vodnjak iz 17. stoletja, ki naj bi imel sveto povezavo z vodo iz Zamzama (vodnjak) v Meki. Do vodnjaka se prebijemo po relativno ozkem stopnišču do prvega nadstropja stavbe, kamela pa poganja sistem škripcev, ki črpajo vodo iz globine. Nič kaj zabavno se mi ne zdi, da kamela vse svoje življenje ostane privezana na kolo in tako ves čas hodi samo v krogu. Kamelo namreč po stopnicah spravijo, ko je le ta še majhna, kolo pa zapusti šele po smrti. O tem pričajo tudi mnoge slike in opisi, ki so obešeni ob vhodu v prostor. Tudi nisem prepričan, ali ni to črpanje vode v današnjih časih zgolj turistična atrakcija in še en izmed vzvodov pridobivanja denarja od domačih in tujih turistov.
Pot nas potem iz Kairouana vodi skozi Hammamet in Nabeul do Kelibie, kjer se zvečer utaborimo na peščeni plaži. Med iskanjem primernega prostora Mitja naleti na lokalno policijo, ki preverja teritorij, saj je po njihovih besedah to ena izmed glavnih točk, kjer prebežniki zapuščajo državo in so namenjeni na Lampeduzo.  A z njihovim dovoljenjem, nam je dovoljeno tukaj prespati. Pozna ura je že bila, veter se je krepil in vse je že dišalo po nevihti, zato sem kaj kmalu smuknil v avto, na toplo in v zavetje svoje postelje, ko so v »kontrolo« prišli še eni policijsti. Zunaj sta bila mislim, da le še Rok in Mitja, ki sta od njih »nažicala« cigareti in z njima prijetno pokramljala, nato pa sta nam zaželela mirno noč in odšla svojo pot.

SEDEMNAJSTI DAN (sobota, 5. november)

Noč je bila razburkana, s strelami in grmenjem, nekaj dežja in parimi močnimi sunki vetra, a jutro je bilo dokaj mirno, kot bi se narava hotela malce opravičiti za preteklo noč. Na obzorju so se prepletali sončni žarki in temni oblaki, nebo je bilo odeto v krasne barve. Celo marvica se nam je parkrat prikazala za nami v daljavi nad mestom. Z avtomobili smo se odpeljali preko plaže, ki je bila posuta s skoraj belim peskom, do ladijskih razbitin v bližjini. Vožnja po plažah je sicer dovoljena le v redkih državah, a zdaj toliko bolj razumem Avstralce, kjer jim to zakon omogoča, zakaj tako zelo uživajo v taki vožnji. Na eni strani pesek, na drugi morje, nekje vmes pa ti za volanom svojega avtomobila, ki si ga ves ta čas gradil samo zaradi takih trenutkov. Neprecenljivo, za vse ostalo pa je tukaj Mastercard :D.
Lara na dan privleče svoj Nikonov fotoapart, celo jaz sem ga po dolgem času vzel iz torbe, razlogov je tukaj namreč več kot dovolj. Mitja ta čas pogumno steče v morje, ki po krikih sodeč ni ravno temperature kot bazenček v Ksaru. A v ozadju se nam približuje nova nevihta, zato se odločimo, da zapustimo plažo in se odpravimo naprej proti pristanišču. Tudi nas je na žalost ujel ta žalostni dan, ko bomo počasi morali zapustiti Tunizijo za seboj za nekaj časa.
Pot nas vodi prečno čez polotok do kraja Qurbus (tudi Korbus), ki je znana in obiskana zaradi svojih toplih vrelcev, ki tukaj izvirajo iz hribovja in se mešajo s Sredozemskim morjem. Na žalost cesta ob obali trenutno ni prevozna (jo pa popravljajo), zato se moramo del poti vrniti in potem pot nadaljevati proti Tunisu.
Za čas kosila izkoristimo eno izmed obcestnih restavracij, nato pa »Zelenkota« dostavimo in parkiramo v pristanišču La Goulette. Rajko in Ivica se spet pridružita Mitji in Poloni, pot pa nas nato vodi do belo-modrega turističnega mesteca Sidi Bou Said.
Sidi Bou Said, znan tudi kot vasica umetnikov leži približno 20km severovzhodno od glavnega mesta Tunis. Vasica je znana tudi po svoji belo-modri barvi ulic in po čudovitih razgledih, ki jih tukaj lahko doživiš na lep sončen dan.
Naše vreme, ki nas spremlja že cel dan je mešano kislo, z obdobji sončnih žarkov in dežja, zato si v vasici raje privoščimo zadnji čaj in šišo v znani mavrski kavarni Nattes.
Ko se sonce spusti za obzorje se tudi mi odpravimo nazaj. Vmes še zadnjič do vrha napolnimo svoje rezervoarje goriva in se podamo na »zadnjo večerjo«. Vsaj na Afriških tleh seveda :D. Vem, da nisem vajen hudo pekoče hrane, a se v tistih parih dneh v Tuniziji vedno navadim na vsaj malce »spicy« hrane, a hrana tukaj presega vse normative pridevnika »spicy«. Špageti z ovco so sicer izvrstnega okusa, dokler te od pekoče harise ali še česa hujšega tako zelo ne pečejo ustnice, da vsaj jaz hrane nisem mogel pojesti do konca. Sem pa s svojim »švicanjem« zagotovo bil dodatna zabava preostali druščini :D.
Sledi povratek v pristanišče, kjer na uradu GNV-ja uredimo vse potrebne dokumente za izdajo ladijske karte. Ponovno sledijo carinski postopki in pa mučno čakanje na vkrcavanje na ladjo.
Le ta je imela precejšnjo zamudo, zaradi neugodnega vremena in posledično razburkanega morja. Naše izplutje so zaradi vremenskih razmer prestavili kar za 8 ur, a so nam vsaj dovolili, da smo se okoli  druge ure zjutraj vkrcali na ladjo in namestili v svojih kabinah.

OSEMNAJSTI DAN (nedelja, 6. november)

Bilo je okoli 7 ure zjutraj, ko je ladja zapustila pristanišče. Kaj kmalu smo na posteljah v kabini začutili, da je zunaj morje še vedno vzvalovano. Tudi sprehod po ladijskih hodnikih, je nakazoval na to, da večina ljudi ni zapustila kabin, še na zajtrku v restavraciji nas je bilo mogoče vsega skupaj 10 ljudi.
Ob pristanku v Palermu se morje umiri, na ladji se pokaže več življenja, z zunanje palube opazujemo, kako vozila zapuščajo ladjo. Kar nekaj terencev ladjo zapusti s pomočjo vrvi in vlečnega vozila pred seboj, kar nakazuje na pestro dogajanje v peskovniku. Tudi naprej je morje mirno in na ladji nas čaka še ena prespana noč.

DEVETNAJSTI DAN (ponedeljek, 7. november)

Okoli 11 ure nas poziv iz zvočnikov opomni, da se bližamo Civitavechhiji in da bo potrebno zapustiti kabine. Preostanek plovbe tako z culo čez ramo pričakamo na zadnji palubi, kjer se po pristanku v gosjem redu izkrcamo iz barke. Najprej pešci brez vozil, nato vozila, ki so se vkrcala v Palermu, nato garaži B in C in čisto na koncu, garaža A, kjer je čakal Rajkotov »Zelenko«. Dobre 3 ure potrebujemo, da pridemo na kopno, pa čez carino in potem spet na avtocesto, kjer nas čaka nekaj urna vožnja do doma. Na Vrtojbi Matica in Laro pričakajo domači, njune stvari prestavimo v avto in se poslovimo od njiju ter od Mišota in Mojce. Od tukaj dalje pot proti domačim hribom nadaljujejo le še tri vozila. Nekaj čez polnoči preneha rohneti tudi Mosaferjev motor v domači garaži.
Po 19 dneh zadnjič ugasnem radijsko postajo, GPS navigacijo in tablični računalnik. Hočeš-nočeš, prispeli smo domov!

.

.

.

.

.

.

Tokratna Tunizija je bila posebna v veliko pogledih. Veliko stvari sem tokrat videl prvič, na veliko krajev sem se vrnil z določenimi pričakovanji, ki pa so vedno znova bila presežena-pozitivno. Tudi tokrat smo bili na krajih bogu za hrbtom in tudi tokrat med gostoljubnimi ljudmi.
In ravno v tem je čar takšnega potovanja! Vstopiti v kraje, ki jih obišče malo oseb, poiskušati razumeti način življenja in običaje drugačnih ljudi. Kampirati pod najlepšim zveznatim nebom sredi puščave, ob tabornem ognju v družbi najboljših prijateljev.
Vse to so razlogi, zakaj se vedno znova rad vračam v ta del sveta, v ta majhen kos raja na zemlji.
Nikoli ne veš, mogoče pa bova naslednjič  ravno midva skupaj delila te občutke popotniške sreče. Inšalah!

.

.

.

.

Brez dobre ekipe, ni dobrega dopusta, zato se na tem mestu zahvaljujem vsem in vsakemu posebej za sleherni trenutek. HVALA!

 

 

 

.

KORISTNI PODATKI:

JEZIK: Arabski, Francoski

VALUTA: Tunizijski Dinar – 1TND = 0.31 EUR (3.2 TND = 1 EUR)

VIZA: Ni potrebna

CENA GORIVA (Diesel): 2.14 TND = 0.66 EUR (Oktober 2022)

LADIJSKI PREVOZ: Prevoznik GNV = 513,50 EUR (2 osebi, kabina in avto (L 5.00m, H 2.80m))

 

UPORABNE KOORDINATE:

– Farmacia Spurio Dr Giuseppe: N 42°05.563 E 11°47.756 – (za test potrebujete tudi potni list) 15 EUR

– Sidi bou said: N 36°52.265 E 10°20.943

– Ras Engela: N 37°20.819 E 09°44.534

– Dougga: N 36°25.418 E 09°13.242

– Sbeitla: N 35°14.409 E 09°07.189

– Kairouan mošeja: N 35°40.885 E 10°06.247

– El jem, amfiteater: N 35°17.780 E 10°42.421

– Metlaoui (vlak): N 34°20.212 E 08°20.297

– Rommel piste: N 34°20.666 E 08°10.604

– Jugurtha table – mizasta gora: N 35°44.631 E 08°22.820

– Tembaine, sveta gora sredi puščave: N 32°52.390 E 09°06.726

– Avtobus na jezeru: N 33°56.575 E 08°25.149

– Lac Houidhat Erreched: N 32°35.677 E 09°06.576

– Ksar Ghilane: N 32°59.303 E 09°38.395

– Trdnjava, Ksar ghilane: N 33°00.517 E 09°36.972

– Star Wars, Mos Espa: N 33°59.657 E 07°50.567

– Chebika: N 34°19.235 E 07°56.348

– Tamaghza Golden Canyon: N 34°22.915 E 70°55.993

– Kelibia, White sand beach + wreck: N 36°52.474 E 11°08.188

 

VSTOPNINE IN KAMPI:

– Vstopna taksa TN:         13 EUR (2 osebi)

– Vstopnina Dougga:         8 TND (1 oseba)

– Vstopnina Sbeitla:          8 TND (1 oseba)

– Vstopnina El Jem:        12 TND (1 oseba)

– Kamp Douz:                 12 TND (1 oseba)

– Kamp Ksar Ghilane:    20 TND (1 oseba)

– Živalski vrt:                    5 TND (1 oseba)

 

ŠE NEKAJ ZANIMIVE STATISTIKE:
– Skupaj prevoženih kilometorv:                                    4002
– Količina porabljenega goriva:                              564 litrov
– Povprečna poraba:                                         13,6 l/100km
– Povprečna poraba v puščavi:                         26.7 l/100km
– Skupaj porabljenega časa za potovanje:        355h 25min
– Maksimalna hitrost:                                           127.3 km/h