Intervju za revijo Avtodom

Intervju Avto-Dom: Uroš Cvek aka Dr. Patrol

 

V novembrski številki revije Avto-Dom lahko preberete tudi intervju z Urošem Cvekom – Dr. Patrolom.

Mladosti navkljub bi bilo sila neustrezno označiti ga kot “začetnika” v svetu 4×4 overlanda, saj je bil že marsikje, resnost pristopa k stvari ter cilji za bližnjo prihodnost pa tudi govorijo, da gre tukaj zares.

A vseeno – spomini na vajeniške dni, visokoleteče upe ter tudi napake, storjene v zanosu prvega navdušenja so še kako živi in pogovarjali smo se tudi o tem. Lahko ni bilo, a se je splačalo vstrajati, pravi.

.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.

Offroaderji te danes poznajo po nazivu Dr. Patrol, nekoč so te klicali Popaj. Bral pa sem tudi, da te Arabci poznajo po imenu Al Raša. Od kod toliko nazivov?

Uroš: Popaj sem si sam izbral kot forumski nick, za Dr. Patrola me je krstil Mitja Podgornik, ker sem se in se še tako intenzivno ukvarjam z obnovo starih Nissan Patrolov, Al Raša pa so me preimenovali letos spomladi v Tuniziji. Vodič namreč ni znal izgovoriti mojega imena in me je preimenoval v Raša. Ta zadnji vzdevek mi je še najbolj všeč.

Dr. Patrol se torej v delavnici ukvarja predvsem s Patroli.

Uroš: Z leti sem si pridobil kar nekaj znanja o teh avtih. Upam si trditi, da jih dokaj dobro poznam, vsaj starejše verzije. Dosti forumašev me kontaktira za kakšno pomoč pri njihovih avtih. Sicer sem trenutno v fazi prenavljanja Mitjeve Toyote (Mitja Podgornik, glej intervju v reviji Avto-Dom, september 2016, op. p.).

Za seboj imaš tudi nekaj ekspedicij s terenskimi vozili. Kje so začetki tvojih potovanj?

Uroš: V bistvu so se pri meni stvari spremenile skozi noč. Prej sem bil bolj v cestnih dirkah. Sam sem si naredil lasten dirkalnik, saj me je mehanika že od nekdaj zelo zanimala. Nekega dne sem preko Niva Off-Road foruma spremljal dogodivščine mojega prijatelja Zorana, ko so bili na ekspediciji v Iranu. Prebiral sem njegov potopis in na koncu navdušen komentiral, da so me njihove dogodivščine popolnoma prevzele ter da si želim podobne stvari tudi sam početi. To ni bilo samo trenutno vzhičenje, mislil sem zelo resno. V tistem času se je že oblikovala ideja o potovanju okoli Afrike. Navdušen sem se pridružil ekipi in prisostvoval na uvodnih sestankih. Za to potovanje smo se pripravljali celi dve leti, vendar smo na koncu zaključili, da ideja na žalost ne bo izvedljiva, tako zaradi finančnih kot tudi politčino-varnostnih razlogov. Ampak kakorkoli že,  pomembno je bilo, da se je zadeva dogajala, pripravljali smo se, razmišljali, opremljali vozila in naredili tudi preizkus ekipe, odpravili smo se v Tunizijo. Po vrnitvi sem se tudi sam začel spogledovati z džipi, želel sem imeti lastno terensko vozilo.

To je kar velik preskok v vseh pogledih, iz cestnih dirk na terensko vožnjo. Kako pa si sploh začel v dirkaških vodah?

Uroš: Ko sem končal šolo za avtomehaniko, sem domov za samostojno učenje privlekel enega Juga. V tistih časih sem se veliko družil s prijatelji, ki so bili ljubitelji cestnih dirk. Oni so me spodbudili za predelavo Juga v dirkalni avto. Šlo je počasi, za preobrazbo sem potreboval kakšnih 5 ali 6 let. Leta 2009 sem uspešno odpeljal prvo dirko. Kljub temu, da sem dirkalno vožnjo opustil v korist terenske,  sem še vedno lastnik omenjenega predelanega Juga.

Nato sem v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi kupil Suzuki Samuraja in ker sem bil do taktar samo v Tuniziji, niti nisem imel predstave, kaj vse dejansko ekspedicijska potovanja zahtevajo, ne samo od človeka, ampak tudi od avta. Bil sem nekoliko začetniško naiven ter navdušen ter posledično popolnoma prepričan, da bodo potovanja, ki sem jih imel v mislih, izvedljiva tudi s Samurajem. Vendar sem si moral dokaj hitro priznati, da ta tip vozila vendarle ne bo mogel zadostiti mojim zahtevam.

Sedaj tudi sam razmišljam: zakaj pa ne? Če človek potuje sam, če dobro premisli, kaj vzame s seboj na pot, če ni prezahteven glede opreme … potem bi morda vseeno šlo tudi Samurajem? Ali pač ne?

Uroš: Morda bi šlo, če bi se bil pripravljen res odreči vsakega najmanjšega udobja in če bi bil pripravljen prevzeti dokaj visoko tveganje in verjeti, da sem avto tako dobro pripravil, da se kritične okvare na poti ne bodo dogajale. A to po mojem res ni realno, mislim, da je takšno razmišljanje  lahko celo nevarno. Sam na potovanje rad grem, kot se reče, “maksimalno“ pripravljen. S seboj imam vedno orodje, rezerve goriva in vode. Problematiko Samuraja vidim bolj v moči kot pa v sami prostorski stiski. Kajti če ga naložim z vsemi temi potrebščinami, potem vozilo nikakor ni več primerno za resne offroad ture, ker postane pretežko. Proizvajalec je ob konstruiranju vozila razmišljal o neki ciljni maksimalni nosilnosti in naložiti avto preko tega se lahko hitro izkaže za rusko ruleto. Druga zadeva pa je vprašanje zanesljivosti ter dobavljivosti rezervnih delov. Nissan je bolj zanesljiv in deli zanj so v tujini lažje dobavljivi kot pa za Samuraja.

Suzukija Samuraja si zamenjal s Nissanom – krajšim modelom, kajne?

Uroš: Ko sem torej ugotovil, da Samuraj ni primeren za moj tip potovanja, sem si moral poiskati nekaj drugega. Na spletni strani Avto-Neta sem nato našel tega Nissana in se zaljubil v velike gume. [smeh]

Avto za potovanje je potrebno predelati. V kolikšni meri je originalen, “stock” avto sploh primeren za uporabo na zahtevnih ekspedicijah?

Uroš: Vse je odvisno od načina ter vrste potovanja. Oceniti je potrebno, kakšnemu tipu potovanja bo avto služil. Dokler so ceste urejene, potem ni nobenih skrbi, da z nepredelanim avtom ne bi bilo izvedljivo. Če pa se z avtom namerava prevoziti veliko terena izven utrjenih cest, kar je na primer v Afriki, sploh v puščavi normalna praksa ter skorajda nuja, potem pa je že potrebno pomisliti na nadgradnje ali celo specifične mehanske predelave.

Kaj je bolje, krajši ali daljši model avtomobila? Večina proizvajalcev takšnih vozil nudi vsaj dve izvedbi, eno s krajšo ter drugo z daljšo medosno razdaljo.

Uroš: Po mojih izkušnjah sodeč je krajši model boljši za čisti offroad, za gimnastiko takorekoč, daljši pa za potovanja. Uporabni prostor ter nosilnost sta pri daljših modelih običajno večja, seveda na račun geometrije podvozja, ki se zaradi manjših kontaktnih kotov ter večjega obračalnega kroga, pa tudi drugih stvari, izkaže manj okretna na terenu. Torej, od točke A do točke B je bolje da je vozilo daljše, za offroad pa krajše. Na koncu se odločiš za kompromis glede na tvoje namene uporabe vozila.

Vozilo za potovanje ima drugačne zahteve za razliko od specialke za gorsko hitrostne preizkušnje. Kaj so torej zahteve enega in kaj drugega vozila?

Uroš: Pri potovalnih vozilih je poudarek na vzdržljivosti. Vse predelave naj bi bile usmerjene v to, da bi povečale vzdržljivost vozila pri povečanih obremenitvah v ekstremnih razmerah. Dejansko je treba o tem razmišljati, da ne bi vlagali v predelave, ki bi se v praksi izkazale za nerazumne, celo škodlive. To bi bilo kontraproduktivno.

Od leta 2010 dalje so se tvoje izkušnje nabirale, bogatile. Ali so se istočasno spreminjale  tvoje potrebe in želje glede potrebnih predelav? Si z leti prišel do zaključkov, da še kaj manjka, in obratno, da si v čem pretiraval?

Uroš: V preteklosti sem dajal večji poudarek golemu offroadu. Podvozje sem želel dvigniti čim višje, naredil izredno robustne odbijače, namestil kar dva vitla ipd. Sčasoma sem spoznal, da vse to ni nujno potrebo, da marsikaj od tega prinaša zgolj dodatno težo, ki jo moraš potem po nepotrebnem prevažati na okoli. Posledično pa so pod večjo obremenitvijo še ostale komponente vozila, saj v osnovi ni bilo skonustruirano za takšno težo. Sedaj tudi več razmišljam o opremi notranjosti. Luksuz, če malo karikiram, ni nepomemben na poti. Govorim o stvareh kot je kompresorski hladilnik, tekoča voda. Vsekakor sedaj nisem več toliko osredotočen na zunanji izgled vozila.

Naslednje tvoje vozilo bo daljši model istega tipa, Nissan Patrol Y60. Verjetno bo tudi bistveno drugače opremljeno, kot so bila do zdajšnja tvoja vozila?

Uroš: Bistveno manj bo predelan glede na original in zato tudi manj vpadljiv. Namenjen bo za daljša potovanja. To je bil tudi glavni razlog, da sem odločil za prehod na daljši model. Ni mi več prioriteta voziti le offroad ture, ampak želim, da bi se na potovanjih spoznaval z ljudmi, z njihovo kulturo, z deželami, ipd. Daljši model mi je tudi bolj pri srcu, ker bom lahko namesto strešnega šotora imel posteljo v notranjosti vozila. Glede na to, da zaenkrat potujem še sam, prostorske stiske ne bo.

Kaj, poleg prej omenjenih tehničnih predelav, še spada k tipični opremi za daljša overland potovanja?

Uroš: Za mene osebno je pomembna kuhinja s hladilnikom, ker si na takšen način lahko povečaš zaloge hrane, ki jo boš prevažal s seboj ter ta ostane dlje časa sveža. Veliko mi pomeni, da je v avtu tudi voda. V primeru daljših skupinskih ekspidicij se mi zdi smotrno, da se orodje, prva pomoč, rezervni deli ter ostale skupne dobrine porazdelijo med udeleženimi vozili. Nesmotrno bi bilo voziti na primer dva ali tri komplete gedor, pozabili bi pa kakšno drugo nujno stvar, ker bi se zanašali drug na drugega.

Še eno dilemo vidim. Če malo karikiram, voziš avto, ki je približno tvoje starosti. Zakaj? So  vozila starejše zasnove resnično bolj primerna za zahtevna potovanja? Če je tako, kaj bo sploh ostalo na voljo čez 10 ali 20 let?

Uroš: Sem mišljenja, da je že sedaj velika kriza. Tisti, ki bolj resno potujejo, se poslužujejo Toyot Land Cruserjev ali Nissan Patrolov. Morda nekolko bolj kulten kot pa resnično primeren avto je še LandRover Defender. Pri novejših avtomobilih vidim resno pomanjkljivost v elektronskih krmilnih sistemih, katerih delovanje ima le dve stopnji, ali zadeva dela super, ali pa sploh ne dela. Vmesnih stopenj in s tem posledično možnosti za improvizirana, čeprav ne nujno optimalna popravila na terenu, tega ni predvidenega. V odmaknjenih koncih pa mnogokrat potrebuješ predvsem to možnost. Avto moraš spraviti v pogon, v delovanje, zadevo moraš vsaj toliko popraviti, da se premakneš naprej. Od tega so lahko odvisna življenja. Poleg tega je tu tudi vprašanje predelav. Več kot je elektronsko kontroliranih sistemov, težje je resneje predelati avto. Zna se zgoditi, da bo v prihodnosti poleg vsega ostalega tudi dostopna tehnika omejevala nabor destinacij, ki še bodo dosegljive overland popotnikom.

Glede odprav: od kod pridejo ideje za izbor destinacij?

Uroš: Na začetku so me navdihovali predvsem različni potopisi. Nad določenimi deželami so me pisci tako navdušili, da sem si jih želel ogledati na lastne oči ter prebrane opise doživeti na svoj način. Sedaj večinoma sam krojim nove ideje. Ena od želja je, da obdelam celoten Balkan in to kar se le da podrobno, da obiščem čim več kotičkov, morda najdem še kakšen biser, ki ni širše poznan. Kasneje me vleče proti vzhodu. Seveda, razpoložljivost časa ter financ je tukaj odločujoča neznanka. Vmes si želim tudi narediti tudi kakšen skok v Saharo.

Dajva še malo sanjati. Kam bi šel, če omejitve ne bi obstajale?

Uroš: Centralna Azija z mnogoterimi “-stan” republikami ter Mongolija so destinacije, ki si jih nekoč vsekakor želim obiskati. Zanimiva se mi zdi tudi Avstralija.

Ali je kakšna dežela, katere si ne bi želel videti?

Uroš: Vsaka dežela ima nekaj svojstvenega, kar bi bilo zanimivo videti. Lahko pa rečem, da me še najmanj vleče na sever. Zaradi podnebja; hladnih temperatur ter slabega vremena namreč ne maram preveč.

Kaj te na potovanjih najbolj fascinira? Je to narava, interakcija z domačini, morda živalski svet, tehnični izzivi ali kaj tretjega?

Uroš: V začetku so me fascinirali predvsem tehnični izzivi. Na primer Ukrajina mi je bila zanimiva predvsem zaradi same vožnje. Sedaj pa mi je iz potovanja v potovanje vedno bolj pomembno, da se domov vrnem obogaten z novimi izkušnjami ter spoznanji, pa tudi s poznanstvi. Prijateljstva z ljudmi iz drugih narodov ter kultur vsekakor popestrijo potovalne izkušnje ter mi omogočajo, da lahko na naš svet gledam iz širše perspiktive.

Prej si omenil, da te je prvi izlet v Tunizijo dokončno preusmeril v vode overland potovanj. Kaj je takšnega v puščavi, da lahko človeku, ki je bil strasten ljubitelj dirkalnih avtov, tako zmeša glavo?

Uroš: Mir me je zelo pritegnil. Čeprav se marsikomu puščava zdi enolična, pa je zame vedno znova zanimiva, vedno znova mi pokaže drugačen obraz. Lahko usedem na vrh sipine in tam za uro ali več ostanem sam seboj, s svojimi mislimi … Ob takšnih trenutkih se zaveš svoje majhnosti in postaneš bolj pozoren do ostalih zadev ter ljudi okoli sebe. Puščava te postavi na trdna tla, poglobi, utrdi zavedanje o sebi ter svojem mestu v svetu.

V Tunizijo si odšel kot sopotnik in ta priložnost se ti je še večkrat ponudila, lahko bi nadaljeval kot sopotnik. Zakaj si se torej odločil za svoje overland vozilo?

Uroš: Glavni razlog tiči verjetno v osebnem izzivu. Želel sem si neke vrste preizkusa, kaj kot oseba zmorem. Koliko sem se sposoben spopasti s tehničnimi, organizacijskimi in jezikovnimi ovirami. Ko potuješ kot sopotnik, prevzemaš bolj stranske vloge. Glavno vlogo ima krmar, voznik, zato se mi zdi težnja, da se poizkusiš tudi v bolj odgovorni vlogi, precej naravna. To seveda prinaša večjo odgovornost, a s tem tudi možnost večjega osebnega zadovoljstva.

Spomin na vajeništvo vseeno še ni tako daleč. Kako je vstopati v svet 4×4 overlendarjev? Koneckoncev gre za relativno zaprte kroge. Kako se počuti nekdo, ki sem pade kakor iz lune?

Uroš: Če si obdan s pravimi prijatelji, potem je veliko lažje. Meni jih na srečo ni manjkalo, znali so mi svetovati in mi še vedno svetujejo. Zelo dobrodošli so tehnični nasveti, na primer na kakšen način naj se lotiti popravil ter priprave vozila, kako se naj osebno pripravim na potovanje, da bom od njega imel čim več. Najmanj boleče se je učiti na napakah drugih. Zato je pri takšnih dejavnostih delujoča skupnost izredno pomembna.

Ali si imel na začetku kakšne popotniške vzornike, ali jih morda še imaš?

Uroš: Niti ne. Ko smo se začeli pripravljati na ekspidicijo okoli Afrike, sem prvo spoznal Zorana. Preko njega sem začel spoznavati še ostale popotnike. Z Mitjem sva se spoprijateljila šele, ko se je preselil v Tolmin in on me je nato seznanil še z Mišotom in ostalimi.

Si tudi aktiven član Niva offroad foruma. Ali se še spomniš, kako je biti začetnik? Če se prav spomnim, si doživel neke vrste ognjeni krst. Med pripravami na tale pogovor sem zopet pobrskal po tvojih zgodnjih prispevkih in se nemalo načudil ter tudi nasmejal ob vsej žolci ter nežolci, ki se je zlivala nate ob razpravljanjih glede obnove ter uporabe Samuraja. Kako si vse to preživel?

Uroš: Sem oseba, ki se ne oziram veliko na mnenja drugih ljudi. Poslušam, razmislim, a na koncu uporabim le tisto, kar se mi zdi uporabno in si ustvarim svoje mnenje. Tudi v takratni žolci mnenj sem našel in uporabil le tiste informacije, katere so se mi zdele koristne, vse ostalo pa sem preprosto preslišal. Na koncu lahko rečem, da je bil namen dosežen, marsikaj sem se naučil.

Kaj pa na splošno? Ali je primerno, da se začetnika krsti s takšnimi ruskimi metodami? Ali bi bilo dobro zadevo nekoliko regulirati?

Uroš: Na forumu se da dobiti precej koristnih informacij, vendar je vseeno potrebno biti pazljiv. Naletiš lahko tudi na neprebavljive informacije, na očitne neumnosti. Seveda je za začetnika forum kar delikatna zadeva, ker v poplavi informacij in dezinformacij še ne zna narediti selekcije med resnično koristnimi ter takšnimi, ki bi bile bolj primerne za v Kozmopolitan.

Imaš tudi svojo spletno stran www.adventure-overland.si. Ali nam jo lahko predstaviš? Kakšen je njen namen?

Uroš: Prvotni namen je bil, da bi vzpostavil blog, kjer bi svojim prijateljem in svoji družini predstavljal, kje sem bil in kaj se je dogajalo. Moj cilj ni bil v golem podajanju informacij, čeprav jih je sedaj mogoče kar nekaj najti, bolj sem bil usmerjen k temu, da bi zadeva zaživela v dnevniški različici. Glede precej obširnega seznama overland opreme, recimo, na začetku ga nisem načrtoval, nato je začel postopoma nastajati, dopolnjeval sem ga do neke mere kot opomnik zase, vseeno pa je zaradi javne dostopnosti koristil že marsikomu, začetnikom kot osnovni vodnik, bolj izkušenim pa morda kot seznam, ki ga lahko pred potjo pokljukajo ter tako minimalizirajo možnost, da doma pozabijo kakšen ključen del opreme.

Za konec: Kam načrtuješ naslednjo pot? O čem bomo lahko brali na tvoji strani v bližnji prihodnosti, če ni skrivnost?

Uroš: Ni skrivnost. Kakor hitro bo vozilo spet v voznem stanju sledi testna pot v smeri Grčije. Naslednjo leto pa načrtujem pot v Iran.

Uroš, hvala ti za ta pogovor. Ekipa Avto-Doma ti želi še obilo zanimivih poti.