TISK V ZELENI BARVI, SE NANAŠA NA DRŽAVO V KATERI SE TRENUTNO NAHAJATE 😉
EXPEDITION BALKAN 2015
Potovalna žilica mi ne da miru in moj dober kolega je nekoč dejal, da te potovanja zasvojijo, podobno kot droga. Če pogledam kje sem štartal, potem bo najbrž res 😀
Da bi svojo »odvisnost« malo podkrepil, sem se že dalj časa ukvarjal z mislijo o planiranju ter izvedbi potovanja, ki bi v celoti nastala v lastni režiji, od samega planiranja do realizacije. In ker začetki običajno niso lahki, sem si zadal enostavnejši cilj. Balkan.
Kar nekaj časa je bila na mojem listu želja zapisana tudi Črna gora, predvsem zaradi njene sorazmerne majhnosti, ter zaradi čudovite ter razgibane pokrajine. Tukaj dobiš vse…od čudovitih gorskih pogledov, pa vse do morja. Da pa pot proti njej in povratek ne bi bil dolgočasen, sem zraven splaniral še 3 druge države, ki so mi bile na poti: Hrvaška, Srbija ter Bosna in Hercegovina.
Pot je bila tako splanirana in ker sam nisem našel nikogar, s komer bi to moje veselje delil v mojem avtu, sem zraven sebe povabil prijatelja, prav tako navdušenca nad terenskimi vozili in znamko Nissan. David Breznik se mi je na potovanju pridružil s svojo boljšo polovico Matejo Novak. Zanju je bilo to potovanje tako rekoč krst, saj sta se na daljše potovanje odpravila prvič.
PRVI DAN (sobota, 5. september)
Z Davidom sva zmenjena, da se dobiva nekje v Krškem okoli 9 ure zjutraj. Brez težav se najdeva in skupaj pot nadaljujemo proti Brežicam, kjer natočimo gorivo v svoje avtomobile in si malce naprej v lokalu privoščimo kavo. Ker prepričevanje natakarice, da gre z nami ni obrodilo sadov, smo se odpravili proti hrvaški meji.
Da se izognemo slovenski avtocesti, se napotimo proti Dobovi in mejo prečkamo na mejnem prehodu Rigonce. Teta na mejni kontroli je bila dobre volje, saj me je spraševala čemu je potrebno imeti avto za puščavo, če smo namenjeni samo v Črno goro in zakaj mi v prometni piše limuzina, če pa je avto bolj kot ne podoben traktorju. 😀 Z nasmehom zapustimo Slovenijo, čeprav le ta za nami joka…pada namreč dež…
Po hrvaški avtocesti se napotimo do našega današnjega prvega cilja – Beograda. Pot se, kljub temu, da celotnih 400 km ni niti enega samega dela na avtocesti, precej vleče in komaj sem dočakal Beograd. Naš namen v tem mestu je bil obisk hiše cvetja na Dedinjah, ki je v bistvu mavzolej nekdanjega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. V tej stavbi se nahaja tudi muzej zgodovine Jugoslavije.
Z nekaj male zmede najdemo pravo lokacijo in si zadevo ogledamo. Res da bolj na hitro, kajti čas nas je preganjal, saj smo se ta dan morali pomakniti čim bližje ciljem za naslednji dan. Usmerimo se proti Užicam in se malo izven Beograda ustavimo na črpalki, kjer zopet natočimo gorivo. Ura se bliža sedmi zvečer, ko nekje ob cesti najdemo idealno mesto za kamp. Mateja in David pripravita večerjo, jaz pa se trudim na Garmina naložiti pot za jutrišnji dan. Navigaciji na računalniku nekaj ni bilo prav in se je odločila da z mano ne bo več sodelovala… prav dolgo se nismo zadržali, ker smo bili vsi precej utrujeni od vožnje in smo tako kmalu zlezli vsak v svoj avtomobil.
DRUGI DAN (nedelja, 6. september)
Zbudimo se v precej oblačen dan. Čez noč je celo malce padal dež, ampak ne dolgo. Po zajtrku poizkusimo rešiti težave z računalnikom, oz. z navigacijo, a kljub ženski roki, brez uspeha… že drugi dan potovanja me je izdala tehnika…super…
David malce razbije slabo voljo, ko na plan privleče nalepke, namenjene za prezentacijo tega potovanja.
Ob 9.30 zapustimo kamp in krenemo dalje proti Užicam. Ta dan je na cesti polno policije…mogoče pa so šli k spovedi, glede na to da je bila nedelja…? 😉
V centru Užic poiščemo bankomat, da si(za razliko od bolj organizirane Mateje) dvignem denar v Srbski valuti: Dinar. Zraven bankomata se usedemo pred lokal, kjer si privoščimo našo prvo pravo turšku kafu. Med domačini hitro privre na dan radovednost od kod in kam. Po prijetnem pogovoru pa zavijemo še v bližnjo trgovino. Nabavimo meso, kruh in še par malenkosti.
Ker mi navigacija ne deluje več, si v map sourcu(program v sklopu navigacije) odprem track, kjer je zabeležena pot, po kateri bi naj se ta dan peljali proti narodnemu parku Tara. Navigiranje po poti, ki ni vrisana na običajni karti zemljevida, je precej težavno, a nam s pomočjo lokalca uspe najti pravo pot, da se usmerimo proti naslednjemu cilju. Cesta nas vodi po makadamski poti, ki ni ravno obljudena. Nazaj na asfalt prispemo pri jezu reke Đetinje. Po kratkem foto šutingu se odpravimo dalje…zopet makadam, ampak paše po vsem tem asfaltu…
Zaradi časovne stiske, smo primorani odpovedati NP Taro. Krivdo za to moram pripisati sebi, saj sem narobe prekalkuliral čas potovanja za prvi dan, kar se nam je poznalo v drugem in če ne bi skrajšali, bi se nam to poznalo vsak naslednji dan.
Preusmerimo se proti jutrišnjemu cilju…Mokra gora. Malo pred njo dobimo zopet odlično mesto za kampiranje. Ob cca 16h se ustalimo in to noč zakurimo žar. Razdevičimo moj novi žar in Davidovo tendo na avtomobilu :D. Po večerji Mateja na mizo privleče karte…Enka….za nas otroke je to prava igra 😀 Večer je jasen, brez vetra in s prijetnimi temperaturami.
TRETJI DAN (ponedeljek, 7. september)
Ponoči nas spet zmoči mala ploha. Noč je bila hladna saj smo prenočevali na 800 nmv. Zjutraj mi hoče nekaj teči iz nosu in mi gre na kašelj, zato pri šnopcu ne šparamo 😀 Iz kampa štartamo ob 9ih in se usmerimo proti Mokri gori. Tam se nahaja Drvengrad. To pretežno leseno vas je postavil Srbski filmski režiser Emir Kusturica, za potrebe snemanja svojega filma Življenje je čudež. Tukaj srečamo somišljenike… Avstrijski par, ki s svojim predelanim Mitsubisijem v kamper, potuje po svetu. Na hitro poklepetamo, saj se nam že malce mudi na naslednjo točko. To je znamenita ozkotirna železnica, imenovana tudi Šargan Eight, ki vozi iz Mokre gore do postaje Šargan Vitasi. Eight pa zato, ker je proga speljana v obliki osmice. Omenjena železnica je tudi ena izmed sedmih čudes Srbije. Pri povratku si privoščimo kavo, Avstrijca pa pičita naprej. Ob prihodu na parkirišče dobim za brisalcem zataknjeno sporočilo avstrijskega para, kjer nam želi vso srečo na naši poti ter povezavo do njune spletne strani (www.4x4reisen.at). Zelo lepo od njiju. 😀
Dan se preveša v popoldne, zato gremo naprej v smeri naslednjega cilja – Samostan Mileševa. V cerkvi se nahajajo freske najbolj spretnih umetnikov tistega časa, vključno z eno najbolj znanih fresk Srbske kulture – »beli angel« , ki upodablja angela na Kristusovem grobu. Samostan se nahaja v bližini mesta Prijepolje. Od tukaj jo mahnemo proti Kameni gori. Na njej se namreč nahaja znameniti 500-letni sveti bor. Drevo se nahaja na višini 1496 mnv in velja za še en simbol Srbije. Ob drevesu se poslikamo in se zaradi vetra in mraza hitro vrnemo nižje, v gostilno ob cesti, ki smo jo opazili na poti proti vrhu. V lokalu polnem cigaretnega dima si privoščimo rakijo in pivo, potem pa na lov za primernim mestom za kampiranje. Tudi to noč zadišijo jedi z žara, a se ne zadržujemo dolgo pokonci, saj je noč na 1200 mnv precej mrzla.
ČETRTI DAN (torek, 8. september)
Pičimo proti Črni gori. Do mejnega prehoda Jabuka v bližini kraja Pljevalja, nas loči slabih 20 km. Kot na vsej mejnih prehodih, tudi tukaj ni bilo nobenih težav, nasprotno, naleteli smo na zelo zgovorne in prijazne carinike. Eden od njih mi je rekel: »Vozi tamo na kraj da malo popričamo« 😀
Sprva je debata tekla o naših avtomobilih potem pa smo se razgovorili o naših planih, kam in kako, svoje so dodali oz. predlagali tudi cariniki in nam pokazali na karti :D.
Potem se odpravimo naprej, proti kanjonu reke Tare. Na poti nas prehiti motorist, z Goriško reg. oznako. Poblendam in popiskam, da me opazi, pomaha z roko v pozdrav in že ga ni več.
Prispemo do mostu na reki Tari. Ta most je bil zgrajen leta 1940 in se je takrat ponašal kar z dvema rekordoma. Za potrebe izgradnje so namreč postavili največji leseni oder (ta rekord drži še danes), ki je takrat predstavljal 40% cene celotne izgradnje mostu. Drugi rekord je bil največji betonski lok z razponom 116 m, celotna dolžina mostu pa je izjemnih 154 m, ki se nad kanjonom reke Tare vzdiguje kar 135 m. Del mostu so v času 2. sv. vojne porušili, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno goro.
Ob koncu ogleda tega fascinantnega mostu, se usedemo v bližnji lokal za kavo. In takrat se pripelje motorist, z GO reg. oznako. Seveda ga povabim, da se nam pridruži. Da bi bilo presenečenje še večje, je bil moj domačin…skoraj sosed (s sosednjega hriba). Prijetno smo poklepetali, potem pa ga je pot odnesla naprej. Aja, pa kavo nam je častil ta prijetni možakar 😉
Kava je dvignila razpoloženje, zato smo se odločili, da se podamo še na ZIP line, ki smo ga opazovali iz kafiča. Za ceno 10 eur se preko jeklenice spustiš čez kanjon reke Tare. Super. Moj prvi zip line, zato se odločim, da ga ovekovečim z GoPro kamero. Preveč pozoren na okolico in premalo na dogajanje, je botrovalo, da nisem prispel na cilj, 😀 temveč se vzvratno odpeljal na sredo kanjona, 😀 to je bilo smeha, ko je moral stric po mene in me ročno odvleči na drugi breg. Nisem ravno pri »talahkih«, in če mu nebi pomagal, bi ostala najbrž kar tam 😀
No ja, za mano se brez težav spustita še David in Mateja v duetu 😉
Ker imamo dovolj adrenalina, se odpravimo naprej, proti Žabljaku. V centru mesta natočimo gorivo. Naj omenim, da je to bilo najslabše gorivo na celotni trasi. Avto ni vlekel, kot bi moral in za nama se je precej kadilo. Na Razvršju si poiščemo kamp. Pri kampu »kod Boće« naletimo na terenca, s strešnim šotorom. Zaradi firbca zavijemo tja in odkrijemo da je naš J MB reg. oznake. Izstopimo iz avtomobila, takrat pa že pride do nas ta Slovenec 😀 Že nekaj časa sva prijatelja na socialnem omrežju, a se ne poznava v živo, stegne roko in reče: »Zdravo, jst sem Davorin Pintar« . V smehu si mislim…kako je svet majhen! 😀
Davorin je bil tukaj že 2 ali 3 dni pred nami in se je ravno odpravljal naprej, a ker si plane postavlja sproti, se je odločil da se nam za en dan še pridruži.
Take prilike niso vsakdanje, zato se odločimo da malo proslavimo. Odpravimo se nazaj v center v trgovino, po meso in pivo, kjer me na parkirišču znova čaka presenečenje…Do mene stopi možakar in mi pravi: » Kaj je Tolminc?« 😀 Predstavi se, a si nisem zapomnil imena. Bil je 30 let carinik v Novi Gorici in baje sta z ženo bila prva, ki sta osvojila kolajno za Slovenijo v bodybuildingu 🙂
Po nabavi se vrnemo nazaj v kamp, kjer naredimo plan za preostanek dneva. Čurovac se zdi najboljša izbira. To je vrh nad najglobljim predelom kanjona reke Tare (1300 m višinske razlike je do reke). Ta kanjon je največji v Evropi in drugi največji na svetu in je pod UNESCO-vo zaščito. Najbrž ni potrebno posebej omenjati, da je razgled z vrha fantastičen in da je kraj zelo spokojen, zlahka si napolniš baterije. 😉
Zvečer prispemo v kamp, se stuširamo in se z lastnico kampa, ki je zelo prijazna, zmenimo za jutrišnji raft. Za večerjo spet privlečem na dan žar…Ta noč je najbolj mrzla na tem dopustu. Za predstavo naj povem, da sem lahko pod zakurjenim žarom njegove robove držal z golimi rokami…in si mislil, da se piščanec ne bo nikoli spekel 😀
Poleg spalke, na plan privlečem tudi odejo 😀
PETI DAN (sreda, 9. september)
Zjutraj vstanemo, pojemo zajtrk in pomijemo posodo. Poslovimo se od Davorina in že nas v kampu pričaka taksist, ki nas odpelje na zbirno mesto za raft. V centru Žabljaka nas pobere kombi, ki nas odpelje s še nekaj osebami po opremo in rafte. Najprej pride na vrsto rakija…za dobrodošlico in da nam ne bo preveč mraz. 🙂 Odpeljemo se na štart, se porazdelimo v 2 skupini in že gremo po Tari. Reka je v tem času zelo mirna, naš vodič (totalna faca) mi razloži, da za to pot, kjer smo potrebovali 2 uri, v času meseca maja, ko je reka zaradi snega veliko bolj divja, porabijo samo pol ure.
Ti dve uri mineta ob šalah vodiča kot bi mignil. Z Davidom zbereva na koncu pogum in se okopava v Tari, ki je premogla celih 11°C. 😀 No ja…še en junak se je potem opogumil, ko je videl naju… 😀
Ko prispemo nazaj v tabor, kjer smo si sposodili opremo, nas čaka še kosilo. Ali ribe ali ovca, po izbiri in vse to za 50 eur. Zgleda, da imajo s kampom Boća posebne odnose, saj nas, preden prispe kombi po ostale, odpelje nazaj kar lastnik tamkajšnjega kampa, ki si lasti tudi zip line, poleg rafta in kampa seveda. Tudi z njim se zapletemo v prijeten pogovor, da pot nazaj do Žabljaka čim hitreje mine.
Po povratku vsi vidimo samo tuš in postelje…sonce in voda nas je izčrpala. Po kratkem počitku, se pripravimo, da gremo do Črnega jezera. To ledeniško jezero je od kampa oddaljeno slabih 4 km, dostopno pa je tudi z avtomobilom. Njegova največja globina je slabih 50 m.
Ravno se odpravljamo, ko zagledamo poznan avto – Davorin se je vrnil! 😀 Pravi da se je zaplezal nekje v Durmitorju in tako porabil preveč časa za pot kam drugam, pa je prišel nazaj med nas 😀
Ker je pri jezeru že bil, se tja odpravimo mi trije sami. Na poti nazaj se ustavimo še v centru na pivo in se v trdi temi vrnemo v kamp. Nekaj malega povečerjamo in se odpravimo spat…ta noč je bolj oblačna in zaradi tega so temperature bolj prijetne za spanje.
ŠESTI DAN (četrtek, 10. september)
Z Davorjem vsi skupaj zjutraj popijemo kavo in se poslovimo. Jutro je megleno, tik pred dežjem. Malo razočarano ugotovim, da mi tudi v drugem poizkusu ne bo uspelo osvojiti Durmitorja. ( bil tukaj že za prvi maj ob povratku iz Albanije, ogled Durmitorja je takrat preprečil sneg). Odpeljemo se naravnost v Nikšič. Tam v centru mesta parkiramo, nakar nas ogovori taksist. Pohvali avte in se ponudi, da ga lahko vprašamo za bilo kakšno informacijo. Vprašamo ga za trgovino in nam jo pokaže čez cesto. Vprašamo ga tudi za dober burek v mestu in spet nas napoti na najboljši burek v mestu…kaj v mestu, nasploh še nisem jedel tako dobrega bureka…sploh pa ne za 1eur!! 😀 Gremo še v trgovino in na kavo. Ravno se odpravljamo naprej proti Ostrogu, ko spet prispe ta isti taksist in nas opomni, da ne smemo zamuditi samostana, kamor smo pravkar namenjeni. Zahvalim se mu za vse in ga lepo pozdravim…kakšne face so ti Črnogorci… 😀
Prispemo do samostana Ostrog. Ta samostan je znan po tem, da je v celoti izklesan v živo skalo, malce nas le razočarata nepopisna vrsta za ogled notranjosti in zopet megla…Nas pa razvedri spet znan obraz…Davorin! 😀 Človek brez obstanka, s katerim se srečamo po komaj parih urah, odkar smo se poslovili. Tudi on je bil namenjen naprej v Podgorico, le da smo se malo križali z urniki in zato šli naprej vsak po svoje. Potem nas pot vodi skozi Danilovgrad do Podgorice. Šokiralo me je dejstvo, da v mestu ni ENE SAME TABLE, ki bi na križiščih označevala, katera cesta pelje kam?! In nas za povrhu zajebava Garmin, tako, da Mateja rešuje kritične situacije kar s telefonom. Najdemo pot skozenj in pot nadaljujemo ob Skadarskem jezeru, skozi dolg tunel, za katerega je treba plačati 2.5 eur, do obale Črne gore. Ven pridemo v Bar-u in se napotimo navzgor proti Budvi. Bar je tudi bil naša najjužnejša točka obiska te države. Ob obali Budve presenečeni ne najdemo kampa, ki bi bil v bližini obale, že tako so na tem območju samo trije avtokampi. Enega najdemo v kraju Bečići (avtokamp Avala), ki je oddaljen od centra Budve 2 km. Pa še ta je od morja oddaljen 300 m. WC-ji so za preživet, a z bolj malo tople vode, cena pa tudi primerna turističnemu razvitemu delu…17 eur na noč. Po postavitvi kampa, se peš odpravimo na pivo v Budvo. Sprehod ob morju zvečer je fantastičen, presenečen sem bil edino nad populacijo, ki se tam zadržuje. To so po večini bili Rusi, mlajši pari z družinami in pa pač upokojenci, ki imajo to časovno obdobje v letu najraje. Povratek v poznih večernih urah ter počitek.
SEDMI DAN (petek, 11. september)
Zjutraj malce potegnemo, saj se nam nikamor ne mudi…ta dan namenimo uživanciji in relaksaciji. 😀
Sonce žge že navsezgodaj zjutraj in za zajtrk nam Mateja pripravi jajca. 🙂
Po zajtrku gremo na vogal kampa, kjer se nahaja pošta, kupimo kartice in pišemo domačim, da imajo še oni kaj od tega. Potem se počasi odpravimo na plažo. Plaža je super, peščena a urejena, na voljo so tudi dežniki za senco in ležalniki. Voda je prijetna za kopanje, le malce motna, saj je na plaži še vedno kar nekaj ljudi, ki mešajo pesek. Ko se naplavamo in nasončimo, gremo še v bližnji lokal na pivo. Cene so tukaj precej Evropske… za kavo in 2 pivi odštejemo 7,5 eur. Okrog 15-ih gremo nazaj v kamp, pod tuš in se počasi pripravimo za v mesto. 😉
Pozno popoldne gremo spet ob morju do Budve, si vmes ob plaži privoščimo odlično pico, ob večernem sprehodu pa še sladoled. 🙂
V kamp prispemo malo čez deseto zvečer in gremo naravnost v postelje.
OSMI DAN (sobota, 12. september)
Ob 8h vstanemo, pojemo ter pospravimo za seboj, odhitimo plačati kamp (David in Mateja sta odštela 17 eur na noč, jaz pa 2.5 eur manj) in se odpravimo proti Cetinjam, kjer prekopavajo glavno cesto, obvozi pa so slabo označeni, zato se brez navigacije malo izgubimo in gremo po daljši poti proti NP Lovćen. Nič ne de, vidimo pa še kaj več. Pot nas vodi skozi kraj Njegoši, ki je znan po njihovih odličnih pršutih, od tod pa se ozka cesta povzpne proti Lovćenu. Za vstop v narodni park je potrebno odšteti 2 eur po osebi. Na vrhu Lovćena se nahaja Mavzolej Petra Petrović Njegoša, pesnika, duhovnika in pisatelja, ki je veliko pripomogel k rasti in ugledu svoje države.
Ob povratku nas možakar na vhodu mavzoleja povpraša, če imamo kakšno Slovensko pivo. S težkim srcem mu odvrnem da ne več, nas pa zato on povabi na svojo domačo rakijo in grozdje. Odlična je, zato oba z Davidom vzameva en liter za domov. Na vratih pred njegovo trgovino s spominki je tudi ogromno nalepk raznih društev, ki so se tukaj ustavila, zato svoje prispevamo tudi sami. Delno se po isti cesti potem spustimo proti Kotorskem zalivu. Cesta je do Kotorja precej ozka, srečevanje ni povsod možno, zato svetujem previdnost pri vožnji. Naletiš lahko na vse…od turističnih avtobusov pa do samomorilskih taksistov, ki tekmujejo, kdo bo naredil ta dan več voženj…
V Kotorju si privoščimo kavo in malo civilizacije…internet – slabost nas, današnje mladine, a tako pač je.
Pot nadaljujemo ob zalivu in tik preden se cesta začne vzpenjati in oddaljevati od morja, zavijemo še v trgovino (kraj Risan). Potem nadaljujemo proti meji z Bosno in Hercegovino. Že ob poti gledamo za primeren prostor za kampiranje, saj se ura približuje šesti popoldan, a brez uspeha. Mejo prečkamo na MP Vraćenovići brez vsakršnih problemov in pot nadaljujemo proti Bilećkem jezeru. Ob poti se ustavimo na pivo, da povprašamo, če je v bližini kakšen avtokamp, a nam prijazni gostitelji ponudijo prostor kar pod gostilno, ob obali jezera. Ponudbo seveda sprejmemo in se dogovorimo da pridemo zjutraj na kavo. Ob jezeru dobimo raven prostor ter zakurimo žar, da porabimo kar še imamo mesa. Ker se pojavi mrzel vetrič se po večerji odpravimo k počitku.
DEVETI DAN (nedelja. 13. september)
Jutro nas pozdravi z lepim, jasnim vremenom. Ob jezeru se zbirajo ptice in na jezeru nekdo lovi ribe iz čolna. Spakiramo in gremo na kavo v gostilno. Pričaka nas luštna mladenka, mogoče je bila zato kava še boljša od prejšnjih 😉 Za tri kave odštejemo 4,5 marke. Zahvalimo se za gostoljubnost in jo mahnemo proti našemu naslednjemu cilju – Mostar. Okoli 11 ure prispemo v Mostar, kjer se tare turistov, ki kupujejo poceni kitajske izdelke, ki se prodajajo na številnih stojnicah na ulicah.
Nekje, kjer ni toliko gneče, si privoščimo čevapčiče s pomfrijem in lepinjo…no ja, moram priznati, da sem v Bosni že jedel tudi boljše. Nekako ne preveč navdušeni se kmalu odpravimo dalje, čez Nevesinje, Sutjesko (spomenik spustimo, ker se ob njem tare ljudi) in preko Foč proti Goraždam in naprej proti Palam, kjer se začne stara železniška pot, ki je še na jedilniku za danes.
Pri kraju Zubovići, nam Davidov Garmin kaže, da je našel bližjo pot do Pal. Ker je ura že okoli treh popoldne, izkoristimo bližnjico. Zopet napaka…prvotna pot se spremeni v makadam, potem pa v prašino, ki jo za seboj spušča zemljata cesta. Garmin me usmerja po poti, ki se konča na dvorišču neke kmetije bogu za hrbtom. Do mene pride možakar, me pozdravi in mi z nasmehom pove, da nismo na pravi poti. K sreči nas preusmeri na pravo pot, hoče mi dati celo svojo številko mobilnega telefona, a tam gori nisem imel niti signala…Potem še pove, da je ravnatelj neke šole v Sarajevu in naj se oglasimo kdaj na kavo. Na žalost sem pozabil katere šole, drugače bi to kdaj izkoristil. 😉 Iz vrha hriba se končno cesta spusti proti Palam, a tja prispemo že zelo pozno, ob 18.30 in ker ne vem kje točno se stara železniška pot začne, smo jo prisiljeni izpustiti… Tudi ta bo morala počakati do mojega naslednjega obiska…
Preusmerimo se na Sarajevo oz. Ilidžo, kjer prenočimo v istem kampu, kot smo ob prvomajskih praznikih, ko smo se vračali iz Albanije. Kamp Oaza je že spomladi bil spodobno urejen, z novimi wc-ji ter tuši, sedaj pa je tukaj še sodobna recepcija in gostinski lokal. Receptor se spomni mojega avtomobila, z nami na hitro pokramlja od kje smo prišli in kam še gremo, potem pa nam izroči kartico in nas pusti, da si izberemo prostor. Ta večer si privoščimo malo italijanske kuhinje, makarone z golažem, za sladico pa pripravim palačinke z Nutello. 😀
Zraven nas kampirajo z avtodomi Mariborčani, ki nas pridejo na hitro pozdravit, pozdravit pa nas pride tudi kuža, ki je bil tukaj že v maju. 🙂
DESETI DAN (ponedeljek, 14. september)
Vstanem prvi ob 6-ih zjutraj…mogoče me iz sna prebudijo kriki iz bližnje džamije, a to izkoristim za prosto izbiro tuša, saj ob tej uri še cel kamp spi…z izjemo varnostnika. Ob zajtrku poskrbimo tudi za našega starega štirinožnega prijatelja, skuhamo kavo in gremo do recepcije, kjer lovi wi-fi. Obenem Davidovo navigacijo naštimamo na koordinate za bob stezo.
Ob 9.30 se spokamo iz kampa proti stezi, ki se nahaja v neposredni bližini Sarajeva. Bob steza je kot še nekaj drugih objektov, zapuščina olimpijskega obdobja. Za tiste, ki ne veste, ali ste to pozabili, so leta 1984 v Sarajevu in okolici potekale zimske olimpijske igre, v centru Sarajeva pa na to še vedno spominja logo na eni izmed stolpnic.
Na poti nazaj, z vrha slikamo še pogleda na Sarajevo, nato pa pot nadaljujemo proti Jablanici.
V Jablanici poslikamo znameniti most čez Neretvo, ki je bil porušen v drugi svetovni vojni , danes pa poleg njega stoji še muzej »Bitka za ranjenike na Neretvi«. Most je znan tudi po filmu »Bitka na Neretvi«.
Pot nadaljujemo proti jutrišnjem cilju – Livno. Za pot do tam si izberemo prehod čez narodni park Blidinje, ki je naravnost čudovit in si vsaj malce s čudovito pokrajino omilili razočaranje, ker ni uspel juriš na Durmitor. Edina škoda je, ker iz zahodne smeri na vrh parka vlečejo nov, širok asfalt, kar pomeni, da bo prej ali slej park plačljiv in se bo na njem trlo turistov…ja tudi Bosanci se turistično razvijajo…
Ob spustu se pripeljemo v Tomislavgrad, kjer napolnimo rezervoarje in gremo po nakupih. Tukaj z Davidom že kujeva načrte, saj bi rad za roko zaprosil svojo izvoljenko Matejo . 😉
Malce stran se nahaja mesto Livno. To mesto je znano po divjih konjih, ki se prosto pasejo na širnih planotah in so v zadnjih časih kar turistična atrakcija, katero pridno izkoriščajo tudi domači obrtniki z izdelavo kipcev v obliki konj. Po koordinatah se povzpnemo nad Livno na široko planoto…Sam sem že bil prepričan, da jih v tako velikem okolišu ne bomo nikoli našli in sem bil tik pred tem, da obrnem. David predlaga, da povprašamo bližnje pastirje, če kaj vedo o konjih. Seveda, mi reče…kar tukaj naprej pojdite do konca planine…kakih 500-600 konj je zagotovo tam! 😀 Z nasmehom na obrazu se odpravimo na lov za konji. Planina je res velika in kar nekaj časa potrebujemo, da jih zagledamo v daljavi…čudovit prizor. Počasi se z avti približamo konjem na par 10 m, več si nisem upal, da jih ne splašim, potem pa jih je premagala njihova radovednost in so sami prišli k nam. Kakih 20-30 komadov je prišlo povsem do nas, saj smo jih ponudili naš suh kruh. A z rok vseeno niso hoteli jesti. Takoj smo prepoznali tudi vodjo tropa. Visok, mišičast črn samec je med njimi vzbujal strah in trepet. 🙂 Kmalu so se preveč udomačili in začeli lizati Davidov avto, zato smo sklenili zapustiti planino. Malce naprej, poizkušamo najti mesto za kamp, a nas table z opozorilom na mine niso prepričale o udobni namestitvi. 😀
Odpeljemo se malce nazaj, s planine nazaj v zavetje gozda, kjer dobimo idealen kotiček za prenočitev.
Po večerji se David izprsi in naredi odločilni korak…sredi vukoje**ne Matejo zaprosi za roko. 😀 Da bi bila le ta še bolj v avanturističnem smislu, le to stori na pravi off-roaderski način…Z OBJEMKO!! Vsaka čast David, dobil si idealno izvoljenko. Po temu svečanemu dogodku je stvar začinil še s čisto pravim prstanom. Matejo smo uspeli presenetiti na pravi način 😉 čestitke obema!! ;).
ENAJSTI DAN (torek, 15. september)
Zjutraj se zbudimo v mešano vreme…sonce in oblaki so se izmenjavali iz minute v minuto. Pot nas vodi do našega naslednjega cilja. Slapovi na reki Uni v Martin Brodu. Malo pred Drvarjem, nas Garmin spet pelje po bližnjici. Težko mu je oporekati, saj je na karti težko razbrati po kakšni cesti nas želi peljati in ker smo vedno časovno omejeni, mu tudi tokrat zaupamo.
Od začetka, je pot bila asfaltirana, potem makadam, ob cesti so na mine opozarjale table, kasneje pa niti tabel ni bilo več, niti makadama, le gozdna cesta, ki je bila že povsem zaraščena, a Garmin je vselej pravil, da smo na pravi poti. Čisto ob Hrvaški meji, sredi pozabljenega gozda, navigacija pravi, da smo od cilja oddaljeni 300 m, a pot se tukaj konča. Z malce »previdnosti« se sprehodimo med morebitnimi minami in gledamo, če je kakšna pot, ki je včasih do tja vodila, a brez uspeha. Avte je potrebno obrniti in iti po isti cesti nazaj do vasi, kjer povprašam za navodila. Ob cesti vidim starejšo gospo, pristopim in povprašam za pot… gledala me je približno tako, kot bi padel z Marsa… v meni nerazumljivem jeziku mi nekaj odgovori, ker pa mi to ni v pomoč, jo prijazno pozdravim in poizkusim srečo malce naprej pri dveh domačinih. Ta nas preusmerita na pravo pot, katere naša navigacija nima vnesene, je pa v boljšem stanju kot prejšnja…vsaj v začetnem delu.
Kasneje se cesta zoži in z obeh strani raste gosta robida, kar ne deluje ravno blagodejno na lak na avtomobilih… a na koncu vsakega dežja posije sonce in tudi tukaj se ob prečkanju lesenega mosta, kalvarija konča in pridemo na asfalt.
Pogledamo si slapove, malce poslikamo in se odpravimo dalje proti Hrvaški. Navigacija bi nas rada prepričala o ponovni bližnjici, a se ne damo in zaupamo glavnim cestam. Prispemo do Bosansko -Hrvaške meje, kjer nas prehiti zeleni Lamborghini Aventador, ki je na MP Ličko Petrovo Selo glavna atrakcija, ko se izstreli naprej na Hrvaško. 😀
Ob 18.30 prispemo v Plitvice, Mateja pa na telefonu poišče najbližji kamp. Kamp Korana je zelo urejen, ima tudi trgovino in bife. Njegova pomanjkljivost je le dokaj neraven teren. Tisto malo ravnin, ki jih kamp premore so zasedeni z avtodomi, zato le s težavo najdemo dovolj ravnine za oba avtomobila, kajti vsi spimo v avtih…no dva na njem, jaz pa v njem.
Za večerjo si pripravimo ostanek makaronov in si privoščimo mrzlo pivo. Po večerji spet igramo karte.
DVANAJSTI DAN (sreda, 16. september)
Vstanemo ob 8-ih, se stuširamo in gremo v bife na kavo. Po zajtrku se odpravimo z avti k jezerom. Vstopnina je 180 kun na osebo in velja cel dan, za parkirišče pa smo odšteli 35 kun (4 ure). Sprehodimo se ob jezerih, del se odpeljemo z ladjico, za povratek pa si privoščimo avtovlak (unimog, ki za sabo vleče tri vagone, po samo za to namenjeni cesti).
Jezera so lepa za pogledat, žal kopanje v njih ni dovoljeno, zato se hitro naveličam slikanja, saj je preko fotoaparata težko zajeti tisto kar vidiš z očmi in je po navadi polovica fotografij brez smisla.
Ko se vrnemo v kamp, si v trgovini nabavimo kruh in banjico sladoleda. Za večerjo tokrat pripravimo pasulj, za sladico pa sladoled z smetano. 😀 Spet igramo karte pozno v noč.
TRINAJSTI DAN (četrtek, 17. september)
Ob 7-ih je že budnica, plačamo kamp in se odpravimo do aerodroma na Željavi.
Aerodrom na Željavi je bila največja letalska podzemna baza JLA v Jugoslaviji in na Balkanu. V popolnem delovanju je bila od leta 1968 pa vse do leta 1992. Pred Aerodromom se nahaja tudi zapuščeno letalo. Gre se za tovorno letalo DC-3 in je že v malo bolj klavrnem stanju…odžagali so eno krilo propelerja, drugega so poizkušali, a so najbrž prej obupali. Tudi ostale zadeve, ki so jih lahko prodali so odnesli, nekaj pa jih je zagotovo zmanjkalo za spominske potrebe.
Tudi tukaj je kar nekaj nalepk in napisov obiskovalcev in tudi tukaj smo pustili z nalepkami svoj pečat. 😉
Po ogledu se odpravimo nazaj, po novo asfaltirani cesti čez Prijeboj v smeri Otočac-a in naprej do Senja. Tam si ob morju privoščimo pivo in ledeno kavo, ter zavijemo v trgovino. Malce naprej od Senja, v kraju Sibinj najdemo avtokamp Sibinj. Lastniki so zelo prijazni in ustrežljivi, okolica urejena, wc – ji so malo bolj kavbojski, ampak se da.Ko potuješ naokoli se itak navadiš na vse in si pripravljen sprejeti vsak “luksuz”. 😉
Ura je ravno pravšnja za zadnji skok v morje in lovljenje zadnjih sončnih žarkov. Zvečer spet zadišijo dobrote z žara in ker smo zadnji dan na dopustu, odpremo še steklenico buteljčnega vina in zraven spet zaigramo karte.
ŠTIRINAJSTI DAN (petek, 18. september)
Pri pospravljanju kampa nas obišče zgovoren Nemec, z Davidom izmenjata par besed, jaz itak ne znam nič. Po zajtrku se še poslikamo ob morju in plačamo kamp. Poslovimo se od prijaznega gospoda in se ob morju odpeljemo do kraja Bakar, kjer zavijemo proti NP Risnjak in do MP Petrina.
Tudi to prečkanje meje je šlo brez zapletov, kot vsa dosedanja…Hrvaške carinarke nismo niti zanimali, našega policista pa je zgolj zanimalo, če smo že srečali »kaj ta črnih« :D.
V Kočevju je naš zadnji skupni postanek. Privoščimo si kavo in se poslovimo. David in Mateja se usmerita proti Slovenj Gradcu, jaz pa proti Ljubljani in nato proti domu.
To je bil zaključek naše skupne poti in če se malce ozrem nazaj, opazim, da se nam je veliko dogajalo. Doživeli smo 4 prijetne države. Srbija gre v korak z časom, kar se pozna na vseh področjih, žal smo tam prebili le tri dni, zato težko podam konkretnejše mnenje, Črna gora cveti v turističnem smislu, ponuja izjemno naravo in aktivnosti ob katerih ti ne more biti dolgčas. Bosna in Hercegovina se tudi počasi prebuja…počasi a vztrajno…Sledov vojne je čedalje manj, oz. samo na določenih odsekih je še vedno precej navzoča, trudijo se v turističnem smislu in iti v korak s preostalimi Balkanskimi državami. Hrvaška je znana po tem, da sta si s turizmom na TI in seveda…ima čudovita morja. Kar za nekoga kot sem jaz, ki sem nor na morje, veliko pomeni 😉
Ogledali smo si veliko naravnih lepot, dosežkov arhitekture, izkusili zip – line (spust po jeklenici), raft na reki Tari, videli divje konje v njihovem naravnem okolju in se še zaročili, madona! 😀
Glede na to da je bilo to potovanje prvo te vrste za Davida in Matejo, sem prepričan, da ga ob vseh teh dogodkih ne bosta nikoli pozabila! In vesel sem, da sem lahko del njunih spominov! 😉
Nekaj koristnih podatkov:
1 eur= 7.64 Hrvaških Kun
1 eur = 119,86 Srbskih Dinarjev
1 eur = 1.96 Bosansko-Hercegovske konvertibilne Marke
Gorivo (diesel)
Hrvaška = 8,49 HRK/l
Srbija = 139,9 DIN/l
Črna gora = 1,02 EUR/l
BIH = 1,85 BAM/l
Hrvaška avtocesta od Slovenije do Srbije: 184 HRK
Srbija avtocesta do Beograda: 3 EUR
Ogled hiše cvetja: 100 DIN
Vlak pri Drven Gradu: 600 DIN
Turška kava: 100 DIN
ZIP line: 10 EUR
Čurovac(vstop v NP): 3 EUR
Raft po reki Tari: 45 EUR (50EUR z kosilom)
Kamp kot Boće: 5 EUR/dan
Burek v Nikšiču: 1 EUR (jogurt 0.30 EUR)
Tunel Sozina: 2.5 EUR
Kamp Avala: 17 EUR/dan
Vstop NP Lovcen: 2 EUR
Kamp Oaza: 22 BAM
Vstop slapovi Martin Brod: 2 BAM
Vstop Plitvička jezera: 180 HRK
Parkirnina Plitvička jezera: 35 HRK/4 ure
Kamp Korana: 178 HRK/2 dni
Še nekaj koristnih koordinat:
HIŠA CVETJA
44°47’12.98″S 20°27’8.13″V
DRVENGRAD
43°47’45.86″S 19°30’26.50″V
SAMOSTAN MILEŠEVO
43°22’19.85″S 19°42’34.86″V
500 LETNI HRAST
43°17’19.78″S 19°33’32.45″V
SAMOSTAN OSTROG
42°40’30.57″S 19° 1’47.72″V
MAVZOLEJ PETRA NJEGOŠE
42°23’52.76″S 18°50’24.57″V
BOB STEZA
43°50’27.6″S 18°26’44.8″V
DIVJI KONJI
43°48’27.52″S 17° 7’50.49″V
43°50’41.55″S 17° 1’58.02″V
SLAPOVI MARTIN BROD
44°29’18.64″S 16° 8’27.46″V
AERODROM ŽELJAVA
44°50’13.39″S 15°45’25.38″V
PLITVICE
44°52’49.80″S 15°37’8.18″V