Albanija

ALBANIJA 2015

alb

Vsakoletni plan popotnikov je obisk vsaj enega novega kraja, ki ga še nisi črtal s seznama želja. Ker sem tukaj zgolj še mladič, je skoraj vse zunaj naših meja zame en plan. 😀 . In ker se je včasih sam težko odločiti kam, pridejo prav tudi prijatelji somišljeniki, ki te speljejo na prava pota in predlagajo destinacijo. 😉

Tako so že lani stekli pogovori z mojim dobrim prijateljem Tomažem o obisku Albanije.

Albanija je ena redkih držav v bližini, ki še nudijo kanček divjine odročnih vasic, pravega offroada, prijazne cene in gostoljubne domačine. Ker pa se lani ni vse izšlo po načrtih, se je ekipa letos zbrala in za praznike ob prvem maju smo jo popihali na jug.

Ekipo so prvotno sestavljala 4 vozila in 7 članska posadka. Na žalost, nemalokrat pride do dogodkov, ko se je dopustu treba odpovedati zaradi drugih dejavnikov, tako, da so na koncu ostala le še 3 vozila in 5 članska ekipa.

Del ekipe se je med sabo že poznal (Tomaž, Jelena, Mitja, ter moja malenkost, smo se spoznali na jesenskem dopustu na Velebitu), enega člana (Jurij) pa sem spoznal na prvem sestanku, kjer smo se dogovorili vse glede poti. Na sestanku je bil tudi Marko (tudi njega sem spoznal na Velebitu), ki je prav tako kot Tomaž, že bil v Albaniji, pa ni še videl vsega in se je zato odločil, da del poti odpelje z nami.

Prvotni plan je bil obisk Albanije po cesti od tukaj, napad proti jugu države, povratek pa s trajektom iz Grčije do Trsta. A so se kmalu pojavile težave z linijami trajekta, tako, da smo vrstni red obrnili. Del ekipe se je do Grčije odpeljal z trajektom, del pa 2 dni kasneje po kopnem, kajti njihove službe niso dopuščale kompromisov, saj smo na pot s trajektom morali 2 dni pred predvidenim rokom našega dopusta.

 

 

PRVI DAN (četrtek, 23. april  – prevoženih 184 km)

Del ekipe, ki se je odločila štartati prej na dopust in izkoristiti ugodje trajekta, smo se dobili okoli druge ure ponoči na Slovensko/Italijanski meji v Škofijah. Jaz sem se pripeljal po Italijanski strani iz Baške grape, Tomaž in Jelena pa po slovenski avtocesti iz Murske Sobote. Od tukaj smo skupaj krenili proti pristanišču na obrobju Trsta. Ob treh zjutraj smo že stali s  kartami v roki na pomolu št. 7, kjer pelje trajekt za Igoumenitso. Zbralo se je že kar nekaj avtomobilov in motorjev s slovensko registracijo. Čakanja ni bilo veliko, saj naj bi trajekt izplul iz pristanišča že ob 4.30. Ob vkrcavanju na trajekt so nas zaradi različne višine avtomobilov ločili. Mene so usmerili med kamperje in tovorna vozila, Tomaža pa med dvometraše. 😉

Minoanov trajekt je zares čudovit…11 nadstropji, bazeni, savne, kazino, disko,  nešteto barov in restavraciji…ni da ni… Hitro si poiščemo svoj kotiček, kajti naše karte niso vključevale ladijskih kabin in si v enem izmed barov naročimo kavo, medtem ko čakamo, da trajekt izpljuje. Kava nas je zagotovo prebudila, ne vem pa točno ali vsebina v skodelici, ali cena… lonček kave je namreč stal vrtoglave 4 evre! :O

Trajekt ima ob izplutju ogromno zamudo. Namesto ob predvidenem odhodu ob 4.30, izplujemo iz pristanišča šele ob 6.40. Je pa zaradi tega bilo toliko lepše na palubi, ko smo opazovali izplutje ladje. 😉

Potem pa monotonost odprtega morja…kamorkoli pogledaš je enako, zato se ti minute vlečejo kot ure, ure pa kot dnevi… Vse skupaj je bilo približno tako, kot ponedeljki v službah…

Ker smo vsi več ali manj brez spanja, skušamo to nadoknaditi na ladji…kar na barskih foteljih, če sem natančnejši, kjer pa nas vztrajno preganja natakar. Seveda je prizor malce podoben brezdomcem, ampak smo se ravnali po večini. :D. Po parih poizkusih na različnih krajih naberemo nekaj minut spanca. Zaradi težav s kartami, se nam je družba minoan lines, pod katero plujemo, opravičila z enim brezplačnim obrokom na osebo. Seveda na ladji ni za to vedel nihče, šele po vztrajnih pregovarjanjih Jelene z receptorji, kjer jim je kazala naše maile, so prinesli od kapitana ladje podpisan papir, da nam pripada večerja po lastni izbiri. 😀

Napotimo se do samopostrežne restavracije, zraven pa je še ena »fensi« restavracija. Seveda tudi tam vprašamo za kam podpisani papir velja in po parih skomigih z rameni  uslužbencev se vendarle dogovorimo, da kjer pač želimo. Seveda gremo v fensi si rečemo…  :D. Ni kaj, izbira ni bila napačna. Postregli so nas kot se šika, hrana odlična, le pijačo smo si morali plačati sami. S polnimi želodci odličnega piščančka se odpravimo, še zadnjič nocoj pogledati morje, nato pa se napotimo do »salona«, ki je namenjen nam, klošarjem in beračem, ki si nočemo privoščiti luksuza ladijske kabine. :D. Soba je polna stolov, ki so se pred leti vsi dali poleči, danes je to zgolj utopija, da naletiš na takšnega, delujočega, a utrujenost premaga vsako oviro in ob 23h zaspimo kot klade, zvit vsak po svoje…

 

DRUGI DAN (petek, 24. april  – prevoženih 267 km)

Po dolgih 26. urah plovbe, končno prispemo v Igoumenitso, pristanišče na severozahodu Grčije. Sam v tistem kaosu in 11 nadstropji ladje, komaj še najdem svoj avto in zapustim ladjo. S Tomažem počakava, da se gneča na pomolu razgubi in kot zadnja zapustiva pomol. Za prvih par km po Grčiji dobim na sovoznikov sedež Jeleno, Tomaževo boljšo polovico. 😉 In kot nalašč, se ravno v tistem trenutku mimo pripeljeta v Meganu grški carinarki ( zelo luštni mladi punci), ki jih matra firbec, iz kje smo, kam gremo, če bomo kak dan ostali v Grčiji… no ja, veliko se nisem uspel zmeniti, saj sta izgubili zanimanje, ko sta videli, da v avtu nisem sam… O ti ti, Jelena… 😀

Po grških ulicah se napotimo proti mejnemu prehodu Konispol. Brez kakršnih koli zapletov se odpeljemo preko meje in pot nadaljujemo do Ksamil-a, kjer nas čaka splav. Seveda v navalu govorjenja po CB postaji, zalutamo in se najdemo pri izviru Blu eye. Nekateri v tisti vodi ne vidijo ničesar posebnega, mene je njegova modrina navdušila in bi še kar ostal kako minuto tam, pa vendar…želja po kavi nas je premagala. 😀 zato si v tamkajšnjem lokalu privoščimo pravo turško kavo.

Ob kavi nam prinesejo tudi vrč lepe, čiste, mrzle vode, a nas Tomaž hitro opozori, da če nismo ravno ljubitelji spodnjih gat čez rame in obisku wc školjke vsakih 5s, da naj vodo raje izpustimo. 😀 Ko sem pogledal za zajetje, kjer je gospodar natočil vodo, mi je bilo vse jasno. 😀 zadaj je bilo namreč veliko število odpadkov, takšnih in drugačnih (papirnati robčki, plastenke,…)… 😀

Nato vendarle najdemo pravo pot, se vrnemo na Butrinit in na zanimiv splav, ki te pelje žejnega čez vodo. 😀 dobesedno… od brega do brega je dobrih 10 m, za kar pa zaračunajo okroglih 5 eur po vozilu. Zgleda, da če drugega ne, so jih doletele že evropske cene. 😀 Ali pa je bilo to zato, ker so nas ocenili za bogate turiste. 😀

Potem se čez Sarande in Delvine po bližnjici odpeljemo do Gjirokastra. Gjirokaster je sam po sebi nezanimiv (Kolega Rogi, ki je tudi star potujoči maček na štirikolesniku, me je podučil, da smo se hudo opekli, ker si nismo pogledali enega najlepših Albanskih mest, kjer je čudovit grad, ki je pod UNESCO-vo zaščito.) zato se hitro odpeljemo dalje do Tepelene, kjer poiščemo bankomat in natankamo avtomobile. Pot nas potem vodi po makadamu proti Sevasterju. Ker je vožnja izven asfalta postala neudobna, tlak v pnevmatikah spustiva na 1.5 bara.

Kmalu po tistem so se na Tomaževem avtu začeli pojavljati čudni zvoki. Ob pregledu sva ugotovila, da so popustili vari na zadnjem panhard drogu. Iz svojega vozila vzamem gurtne, ki so bolj kot ne namenjene privezovanju manjšega kovčka, vendar z njimi vseeno uspeva zadevo popraviti do te mere, da sva lahko nadaljevala z vožnjo do najbližje avtomehanične delavnice. Teh, poleg vulkanizerjev in avtopralnic, v Albaniji ne primanjkuje. Ker nas lovi noč, poiščemo ob cesti primerni kotiček, kjer si skuhamo večerjo in se prijetno utrujeni odpravimo na počitek.

TRETJI DAN (sobota, 25. april – prevoženih 327 km)

Zjutraj vstanem ob prvem svitu in ker smo bili zmenjeni, da ob 7 vstanemo, pri sosedih pa se še nič ne dogaja, jih vržem pokonci… oba me precej zaspano sprašujeta, zakaj sem jih vrgel iz tople postelje že ob 6h zjutraj…potem le ugotovimo, da je moj pametni telefon razmišljal preveč in sam prestavil uro.

Po obvezni jutranji kavici in zajtrku, se odpravimo dalje proti Sevasterju.  V vasi Kote povprašamo po avtomehanični delavnici. Prijazen mladenič, ki za silo govori angleško, nas odpelje do  avtomehanične delavnice, ki je imela celo avtodvigalo. Nekako se sporazumemo kaj nas muči in kako bi to radi popravili, najraje seveda sami, če se da. V roke dobimo varilni aparat, ki bi ga le težko tako imenoval… to je bila lesena škatla, z bog ve kakšno vsebino. Nobenih gumbov, le dva kabla…en za elektrodo, drug za maso. Masa ni imela niti klešč, le olupljen konec, drug pa je bil na več krajih brez izolacije in je tako švasal povsod, le kjer je treba bolj slabo. 😀 Nekako zavarimo okvarjene dele, gospoda povprašamo o plačilu in tukaj še pride na plan albanska dobrosrčnost. Za plačilo ni hotel vzeti denarja, zato smo vsem prisotnim razdelili mrzlo pivo, mladeniču pa radler, s katerim vidno ni bil zadovoljen… najbrž mu je bilo pod čast, ker sem ga ocenil, da je premlad za pravo pivo. 😀

S popravljenim avtomobilom se odpravimo čez Brataj do Borsha… cesta je dolga in podobna ribežnu. Po treh urah vožnje nekje vmes naletimo na vas in se čudimo, kje vse ljudje živijo…V Borsh-u pridemo na asfalt in nadaljujemo proti Himaram, kjer si želimo ogledati staro vojaško bazo ob morju, kjer pa nas pričaka zaklenjena ograda. Spodaj vidimo vojaške tovornjake in Albansko zastavo. Očitno je baza ponovno aktivna in dostop ni mogoč. Odpeljemo se naprej proti Palase, kjer se ustavimo na idilični plaži pod serpentinasto cesto, kjer še pred letom dni ni imela drugih obiskovalcev, kot tistih s terenskimi vozili, danes pa je do plaže že širok asfalt…ni kaj, Albanci se razvijajo tudi v turističnem smislu…

Ustavimo za pol ure, pomalicamo in se naužijemo čudovitih odtenkov turkizno modre barve morja. Za kopanje pa nismo zbrali dovolj poguma… 😀

Pot nadaljujemo po serpentinasti cesti proti Vloram. Na vrhu serpentin se odpre čudovit pogled na plažo in celotno obalo. Ko stojimo in slikamo, se pripelje mimo skupina mladih domačinov z Audijem in se hoče slikati z nami, ob avtih, v avtih, povsod… 😀 Zvečer smo najbrž bili glavna atrakcija na njihovih facebook profilih. 😀

V Vlorah ugotovim, da nekaj ni OK z mojim avtomobilom, preveč čudno se obnaša v ovinkih…

Ustavim ob cesti in ugotovim, da mi je odlomilo podaljšek panhard droga. Ker to sicer ne pomeni nič kritičnega, le malce juganja sem in tja, se odločim, da bom to popravljal zvečer in se raje odpeljemo naprej do Fier-a, kjer se dobimo s preostankom naše ekipe, ki sta se vozila celo noč in cel dan, da sta prispela čim hitreje do tukaj. V Fieru spet okrepčamo naše denarnice, kupimo nekaj svežega kruha, spijemo pivo in kavico, ter se odpravimo naprej proti Berat-u. Tja prispemo že v temi, zato ta dan prespimo v hotelu, kjer sta že enkrat pred leti prenočila Tomaž in Marko. Ko se namestimo, na dvorišču hotela za zaprtimi vrati, stran od malce nadležnih otrok, ki žicajo za denar, popravim napako na svojem avtu. Odlomljen del odstranim z avta in zadnji drog vpnem v originalno mesto. Potem še spijemo pivo, pregledamo na zemljevidu, kam gremo jutri in se odpravimo v sobe.

 

ČETRTI DAN (nedelja, 26. april  – prevoženih 153 km)

Zjutraj sledi ogled Berata, ki je znan po svojem starem delu mesta, sestavljenem iz malih uličic in tisočerih oken. Po sprehodu skozenj, se vstavimo še na kavi, potem pa jo mahnemo še na grad nad Beratom. Malo poslikamo, z Jurijem kupiva še spominek…rdeča majica z albanskim orlom. Potem krenemo naprej  proti Corovodam. Tudi ta cesta je nedolgo nazaj bila še cela v makadamu, danes pa se bohoti  z lepim asfaltom. In ne samo to…tudi pokrajina tod okoli je čudovita, sploh kanjon, ki ga je izdolbla reka Osum. Po njej ima tudi ime: Osumi Kanjon. Pot nas vodi čez hribe proti Frasher-ju, kjer na poti srečamo domačina, ki želi v dolino. Možakar, poznih let, se mi pridruži na sovoznikovem sedežu, nekako uspeva doreči kam je namenjen. Permet pravi, nato še s kriljenjem rok razloži, da je bil tudi on šofer  50 let, prevozil celo Jugo, Madžarsko in najbrž še kaj, ampak ker albansko ne razumem niti besede, sva se raje prepustila glasbi iz radia. Všeč so mu bili Big foot mama v duetu s Slaki. 😀

Ko prispemo na glavno cesto možakarju povem, da smo namenjeni v drugo smer in da se najina pot tukaj konča, pa je hitro spremenil destinacijo kam je namenjen… Očitno se je le hotel še malo voziti okoli, kajti kjer je doma avti niso najbrž ravno pogost pojav.

V kraju Kelcyre, ga vendarle odslovim, kajti zopet smo se ustavili, da popravimo Tomažev avto. Popustili so vari, ki sva jih »napljuvala« z najnovejšo tehnologijo v vasi Kote, tukaj pa je lokalni vulkanizer poznal pravega mojstra, ki je zadevo uredil tako, da še danes drži. 😀

S popravljenim avtom se spet podamo na pot…tokrat proti Ballaban-u in potem po pravem malem off roadu nazaj v smeri Corovod. Ker nas čas že malce preganja, se odločimo, da bomo kampirali malo pred kanjonom Osumi. Mitja ta večer na plan potegne oglje in roštilj, kar je povod za dobro večerjo!

 

PETI DAN (ponedeljek, 27. april  – prevoženih 189 km)

Nadaljujemo nazaj proti Corovodam. Tam spet poiščemo stavbo ki pljuva denar, spijemo kavo, opravimo nakupe v trgovini in natankamo avtomobile. Nadaljujemo po cesti proti Polican-u in se po makadamski cesti povzpnemo preko Tomorrita, ter se na drugi strani spustimo v strugo reke. Po rečni strugi prevozimo kar nekaj kilometrov, saj je voda nizka in je zato vožnja po strugi prav zabavna. Zgrešili smo prvi izhod iz struge, ampak navigacija kaže, da pridemo tudi po tej cesti… čez čas nam ravno pred neko vasjo prepreči nadaljevanje poti plaz, ki je preko ceste. Sklenemo da je pametneje obrniti in se vrniti v strugo, ter poiskati drug izhod v smeri Gramsh-a. Strugo nato zapustimo skoraj v Gramshu in pot nadaljujemo po kanjonu Devol do Maliq-a. Cesto pripravljajo za asfalt, zato je makadam raven, brez lukenj in dovolj širok, da se spustimo na pravo malo Dakar dirko, ki  nam malce pospeši utrip in nariše dodaten nasmeh na obraz. Malce pred Maliqom spet poiščemo primeren prostor za kampiranje. Po večerji na svojem avtu operem zračni filter, ki ne botruje več prašnim makadamskim cestam.

 

 

ŠESTI DAN (torek, 28. april – prevoženih 163 km)

Zjutraj pot nadaljujemo skozi Maliq po hitri cesti do Leshnice,  kjer zopet zavijemo na makadamsko cesto, ki nam nudi vse od veličastnih razgledov, do ribežna na cesti, pravih off road luž. Počasi se pomikamo proti Trebinjam, od kjer se nam odpre pogled na Ohridsko jezero. V manjši vasi se ustavimo na kavi. Vas na zunaj ne zgleda nič posebnega, nekaj kamnitih hi,š slaba cesta skozi vas in nekaj otrok, ki nas z radovednostjo opazujejo. Vstop v vaški lokal pa je, mislim da, vsem vzel sapo. Znotraj je bil lokal urejen v nulo, vse v kamenju, TV, v zgornjem nadstropju pa nagačena medvedka z dvema mladičema. Res prijeten lokal, kar je botrovalo, da smo namesto kave naročili pivo Tomaž pa je gazdi dal naše slovensko pivo. Ne vem niti točno kaj se je pravzaprav zgodilo, vendar smo se v tej gostilni kar malce »zataknili«… 😀 Proti večeru sklenemo, da je čas da se poslovimo in gremo naprej. Kake pol ure kasneje dobimo primerno mesto za kampiranje. Tam pa šok …ugotovim da sem pozabil telefon na mizi v gostilni. Da ne bo prepozno, hitro obrnem in grem nazaj proti Trebinjam. s sabo vzamem za družbo Mitja Ko prispeva do gostilne nama povedo, da je gazda že odšel z mojim telefonom in da živi v Podgradcu tik ob Ohridskem jezeru. Si mislim ojej, kje je to. Slaba ura vožnje naju loči do tam, zato s sabo vzameva še enega lokalca, ki ve kje dobiti moj telefon. V Podgradcu res v gostilni dobiva gazdo in moj telefon na mizi pred njim. Odvali se mi kamen od srca, gazda pa naju z nasmehom na obrazu povabi še na eno pivo. Pa naj potem kdo reče da Albanci niso face 😉

Pozna ura je bila, ko sva se odločila, da je čas da se vrneva v kamp saj naju čaka ura in pol dolga vožnja v dežju po slabem makadamu. Da pot nazaj nebi bila preveč dolgočasna, kot nalašč spregledam ob cesti zabetonirana 20cm železja, ki štrlijo navpično iz tal. PAM-PAM!! in preluknjam obe pnevmatiki na desni strani… O ti ****,  si mislim ko v avtu ne najdem ključa za kolo, ki sem ga očitno pozabil doma. Na srečo sem imel s seboj set za popravilo pnevmatik, tako da sva z Mitjem avto dvignila z Jackom in luknje zakrpala z trakci, ki so namenjeni krpanju pnevmatik. Porabila sva vse kar jih je bilo v kompletu. Obe pnevmatiki sta še vedno malce puščali, zato pohitiva proti kampu. Vrneva se šele ob 23.30.

 

 

SEDMI DAN (sreda, 29.april  – prevoženih 174km)

Zbudimo se v rahlem dežju. Moje popravljene pnevmatike čez noč spustijo ves zrak iz sebe, zato jih zjutraj napolnim s kompresorjem, ki ga imam v avtomobilu, potem pa se odpravimo čim hitreje proti Librazhd-u ,kjer najdem vulkanizerja, ki mi zakrpa gumi tako kot se spodobi. Spet imam srečo, ko tam najdem domačina, ki lepo govori angleško tako da komunikacija ni bila ovira. Medtem, ko mi na gumah krpa 3 luknje( v gumi smo našli tudi žebelj) s fantom, ki govori angleško izmenjava nekaj besed o Albaniji in Sloveniji. Ostali gredo ta čas v trgovine in na burek 😀

Za popravilo pnevmatik sem odštel 3500 lekov, kar znese približno 25eur.

S popravljenimi pnevmatikami se odpeljemo naprej proti  Elbasanu in pred njim zavijemo po lepi cesti proti Bulqize. Cesto na vrhu obkrožajo snežni zameti, skozi enega se komaj prebijemo, nato so razmere postale pretežavne in smo sklenili, da je pametneje obrniti in poiskati alternativo. Po drugi cesti se vračamo v smeri proti Tirani, kjer v vasi Shengjergj zopet tankamo gorivo. Bencinska črpalka je v vasi tako skrita, da jo najdeš zgolj, če se zmotiš saj je črpalka nameščena v mali hišici, brez oken, kjer lahko poleg goriva kupiš še motorno olje dveh različnih znamk. 😀

Domačine vprašamo za smer proti Bulqizu in nato proti Burrelu, vendar ti le zmajajo z glavami, češ da so razmere preslabe in da je bolje da gremo po glavni cesti do Tirane, ki je bila naš naslednji cilj.

Proti večeru prispemo po asfaltirani cesti malce nad mesto Tirano, kjer najdemo tablo z napisom MOTEL. To bo pravo za danes si mislimo in zapeljemo na dvorišče. Mitja in Jurij se zmenita za prenočišča. 15 eur na sobo odštejemo na recepciji, kjer nam dajo še geslo za internet, da se lahko malce povežemo z domačimi 😉

Ob prihodu v sobe se nam potrdijo sumi o vprašljivosti motela, ki so se nam porajale takoj ko smo zapeljali na dvorišče. Na hodnikih je dišalo kot v trgovini s parfumi, sobe so bile pretežno obarvane v rdečo barvo, na stenah ogledala,  na posteljah pa rjuhe s srčki . Ja to bo hotel za parčke (po domače- kurbnhaus). 😀 Da nebi bilo pomote, je kmalu ob prihodu v moji sobi zazvonil telefon. Kdo pa mene kliče tukaj?! si mislim in pustim da zvoni. v sobi je bila takrat ravno Jelena, ki je iz mojega okna slikala nočno podobo mesta Tirane. Ker je bolj pogumna od mene se je javila na telefon, kjer ji je moški glas z recepcije prosil, če lahko kdo pride do njega. Z Jeleno se odpraviva do recepcije, kjer se je mladeniču videlo na obrazu, da mu je nerodno povedati, da smo v hotelu za pare, kjer se sestajajo pari za urico ali dve, nato pa odidejo, da smo preveč vpadljivi in glasni ter da obstaja nevarnost da preplašimo goste. OK, OK rečeva in se vrneva v smehu vsak v svojo sobo. 😀

Ne vem če se je ravno za hvalit, ampak tokrat sem prvič prespal v takih prostorih in to SAM! (hehe). Vseeno sem se počutil bolje kot Mitja in Jurij, ki sta v sobi spala skupaj na posteljnini s srčki (hohoho). 😀

 

 

OSMI DAN (četrtek, 30. april – prevoženih 184 km )

Niti ne vem kje bi začel… mogoče s tem da sem to noč zelo slabo spal, saj so junaki, točno ob polnoči začeli z deli na cesti in to ravno pod mojim oknom. Do 5 zjutraj so štemali asfalt, potem pa do 7h mešali beton na roke v samokolnici… jaaaoo, bože!  Ko je napočil čas za odhod pa so orodje pospravili… super!

Nič ne de, ura teče nič ne reče, že smo spet v svojih avtomobilih. obrnemo v hrib od kjer smo prišli, da si ogledamo grad, na katerega je opozarjala tabla pri spustu, pa smo bili žal že prepozni in so zapornice bile spuščene. Ker smo zgodnji, si pred zapornico privoščimo še zajtrk potem pa gas. Za vstopnino zopet odštejemo po videzu. Tomaž in Jelena pred mano plačata 100 lekov, jaz 130 ,Mitja in Jurij pa spet samo 100. Po čem ocenjuje vstopnino, mi do danes še ni jasno, še manj nam je bilo jasno kje naj bi ta »grad« stal, saj o njem ni ne duha ne sluha. Tudi ko povprašamo natakarja tamkajšnje restavracije o tem ne ve nič, čeprav jasno na tabli spodaj piše KALAJA. No ja, vsaj razgled nad mestom Tirana je bil veličasten. Do te točke iz mesta spodaj vozi tudi gondola. Spijemo kavo in se odpravimo naprej po planu.  Na ogled bunkerja Enverja Hoxhe, ki izvira še iz časov hladne vojne in naj bi bil šele pred kratkim odprt za javnost. Pa doživimo spet hladen tuš .Vhod na ta del vojaškega ozemlja je zastražen z vojsko, ob vprašanju, če si lahko ogledamo bunker pa smo dobili odgovor ,da samo če imamo kakšno pismeno potrdilo našega obrambnega ministrstva, oz. če se prijavimo na njihovem in pridobimo listino v roku 2 dni ali pa če se vrnemo julija. Razloga zakaj točno zdaj ne moremo pa žal nismo uspeli dobiti. Ok bomo vsaj imeli razlog se zopet vrniti v Albanijo. 😉 Kar pred vhodom zopet perem zračni filter, ki je bil zabasan do te mere, da ni delal več niti turbo 😀

Potem pa sledi vožnja skozi strogi center Tirane…. za to sem našel eno samo besedo K.A.O.S . .Na ulici namenjen 3 voznim pasom, se jih vije vsaj 4, neprestano izsiljujejo in se ti vrivajo pod kolesa, trobijo, češ zdaj grem jaz pred tabo… policije v križišču itak ne upošteva nihče. To je bil po mojem najtežji dan v mojem obdobju, odkar sedim za volanom in si te izkušnje ne želim več doživeti!

Ko pridemo iz centra si oddahnem, srce mi začne zopet biti in spet začnem uživat v vožnji.

Današnji cilj je doseg obale.  V kraju Vishaj dobimo še vulkanizerja, ki nam posodi kompresor, da si fantje spihajo zračne filtre, saj nisem edini s tovrstnimi težavami. Od tod nas pelje track proti Vrapu. Nekje na vrhu hribov si skuhamo kavo, to je že naš obvezni ritual sredi dneva, ki vedno paše da si zraven tudi malo pretegnemo noge. Kmalu pridemo do vasi, kjer navigacija kaže po zelo ozki poti, zato povprašamo tamkajšnja domačina za smer proti  Peqin-u. Starejši gospod pravi, da cesta ki nam jo kaže navigacija sicer pripelje do želene destinacije, vendar je zelo ozka, prevozna zgolj z motornim kolesom ali štirikolesnikom .Usmeri nas na drugo pot, ki pa se izkaže ravno tako za precej zahtevno. Na začetku precej ozka, potem pa čedalje bolj razrita s polmetrskimi kolesnicami, kamenjem, potoki… edino prevozno sredstvo tukaj je po mojem bil osel pa še to najmanj 5 let pred nami. 😀 Ampak je pa bil vsaj malo popestren dan na tem delu. Jurij celo opazi želvo, ki je v peti prestavi dirkala pred gotovo smrtjo pod mojimi pnevmatikami. 😀

Na asfaltirano cesto pred Peqinom se prebijemo šele po 4 urah terenske vožnje. Z Jurijem poljubiva asfalt in že nadaljujemo v smeri Rrogozhin. Ker sem praznoval okroglo obletnico, si tukaj privoščimo večerjo na račun mojega nedavnega rojstnega dneva. Tudi tukaj so gostinci poskrbeli za dozo smeha, saj smo imeli težave z naročili kljub nekaj znanja angleščine gospoda, ki nam je stregel. Namesto treh porcij čevapčičev, so nam prinesli 3 čevapčiče. Ja , samo tri. 😀 Si mislimo, ok, to so prinesli za pokušino in res so bili fini, sočni, čisto druga pesem kot pri nas. Nekaj časa čakamo, potem vprašamo kdaj pridejo ostali, a dobimo nazaj le začuden pogled, da smo že dobili, kar smo naročili.? Nekako se potem s kretnjo le dogovorimo za 30 čevapov, nekaj pomfrija in solate… še dobro da je enostavno naročiti Birra Tirana 😀

Siti od glave do pet se nato odpravimo skozi kavaje in poiščemo kamp malo pred Durresom. Ker je že kar pozna ura (okoli devetih zvečer je bila) se za ceno o kampu prav veliko nismo mogli pogajati. 15 eur po avtu je bila sprejemljiva cena. Ob pivu rečemo še dve-tri besede in se odpravimo spat.

 

DEVETI DAN ( petek, 1. maj  – prevoženih 145 km)

Zjutraj malce potegnemo, nobenemu se ne mudi iz postelje, v kampu se stuširamo in poslikamo čudovito plažo. Jurij je edini zbral pogum, da se v morju tudi okopa! Po zajtrku ob 10h, krenemo proti Krujam. Parkiramo čisto na vrhu mesta, v bližini grada, za kar odštejemo 200 lekov. Privoščimo si kavo, in se zapodimo med stojnice, kjer prodajajo svega in svašta. Za brata kupim čakijo, za nečaka in nečakinjo majhne plišaste osličke, zase in za ostale prijatelje pa konjak…pravi albanski konjak – Shenderbeu, celih 10 flaš sem natovoril, pa še Jurijevih 10…počutil sem se kot mala alkoholna trafika na kolesih. 😀

Ogledamo si grad, nekateri samo od zunaj, Jelena pa še od znotraj. Ker nas premaga lakota si v bližini privoščimo pico.

Potem krenemo proti Burrel-u. Vmes se poslikamo ob velikanskih cisternah, ki so zapuščina vojaške dobe, kaj točno pa so imeli v njih, ni vedel noben izmed nas…

V Burrelu zavijemo na track proti Urake za Lure Lakes. Ker se bliža čas počitka si ob reki dobimo prostor za kampiranje, kjer z dovoljenjem domačina tudi prespimo. Ta večer se nam pridruži še Marko z svojo Toyoto, ki se je iz Slovenije pripeljal zgolj zaradi obiska Lure Lakes, ki mu jih še ni uspelo osvojiti.

 

 

 

DESETI DAN ( sobota, 2. maj – prevoženih 117 km)
Zjutraj spet malo kislo vreme, ampak se ne damo…izkoristim priliko in v reki spet operem zračni filter. Nadaljujemo po tracku za Lure. Kmalu iz vasi Lure pridemo do snežnih zametov. Nekaj časa si poizkušamo izboriti pot, nekaj časa vztraja Tomaž s svojim Patrolom, potem naženemo v ospredje Marka s Toyoto in z vsemi možnimi blokadami…brez uspeha… nasede na snegu in za povrh vsega mu še odpove vitel. Peš pregledamo teren pred nami in ugotovimo, da nima smisla riniti naprej, ker se težave samo še stopnjujejo… Marka Izvlečem z gurtno vzvratno, obrnemo avte in se vračamo proti Luram….V trenutku nepazljivosti sem pri obračanju zadel Mitjev Patrol…pri tem sem mu razbil zadnjo luč in poškodoval malce bok vozila…Vedno imam to smolo… Z malce moralnega mačka nadaljujem pot za ostalimi…
Preko hribov se prebijemo do Arras-a, kjer zavijemo za Kukes. Kamping prostor si izborimo na planoti v naravi malo pred Kukesom ( Ujmisht).
Mitjev avtomobil popoldan začne proizvajati sumljive zvoke in pojavljati se mu začnejo težave z obračanjem koles, zato ta večer razdreva pesto na njegovem Patrolu, kjer sumimo na težave. Po kirurškem posegu, ugotovimo stanje… zdrobljen križ polosi. Ni kaj, polos odstranimo, v semering zabijemo lično izdelan čep iz bližnje veje, da preprečimo nadaljnjo iztekanje olja in zadevo sestavimo nazaj skupaj. Špila, le, da je sedaj ostal avto samo z zadnjim pogonom.
Po uspešni operaciji si zoper privoščimo jedi z žara..tokrat je bil grill mojster Tomaž.

 

 

ENAJSTI DAN (nedelja,  3. maj  – prevoženih 210 km)

Zjutraj se zbudimo v soncu. Spakiramo stvari in gremo v Kukes. Tam kupimo kruh, Tomaž kupi nekaj olja za svoj avto, privoščimo si tudi kavo in izkoristimo redke priložnosti interneta. Spet smo na lovu za denarjem, ob tem početju pa napademo še fastfood…za hamburger s pomfrijem odštejemo 80 lekov…zelo poceni. Med pogovorom, nas zasači Albanec, ki je pred leti delal v Sloveniji in nas povabi na pijačo, v lokal nad njegovo pekarno. Z odlično slovenščino nam pove, da je v Sloveniji delal 3 leta, v pekarni nekje v Kopru. Načnemo kar nekaj debat, saj je prijetno govoriti z nekom, kjer komunikacija ni problem, o zadevah, ki so nas zanimale v zvezi z Albanijo.

Poslovimo se od njega in jo krenemo dalje. Del ekipe se odloči prevoziti še en track, midva z Mitjem pa sva raje odšla naravnot v Bajram Curi, kjer sva vsem nam poiskala prenočišče. V Bajram Curiju naletiva na skoraj nov hotel Bošnjakov. Lastnik hotela je bil še od mleka okoli ust, pa vendar prijazen in ustrežljiv, po ogledu lepo urejenih sob smo se zmenili za dobro ceno in še za zajtrk naslednji dan, ki so nam ga pripravili za s sabo, kajti za zjutraj smo imeli zgodnji plan. Še za znameniti trajekt na reki Drinit zi, se nam je pozanimal o urniku in voznem redu (Prej leto ali dve ni vozil, od letos vozi spet(vozila je samo ladja za potnike, tudi kak kolesar ali motorist se je uspel skobacati nanj), baje kmalu za nami že vsi trije trajekti, cena pa je 4eur za potnika in 18eur za vozilo – hvala Rogiju tudi za te informacije, ki znajo komu priti prav. 😉 ).

 

 

 

DVANAJSTI DAN ( ponedeljek, 4.maj  – prevoženih 210km)

Zjutraj se poslovimo od Marka, ki je moral proti domu, saj ga je čakala služba, mi pa se odpeljemo naprej proti Valboni. Dolina je prečudovita, ne zmanjka motivov za objektive…na koncu doline pa si privoščimo še kavo.

Potem se odpeljemo nazaj v Bajram Curi, dotočimo gorivo v rezervoarje in se na hitro sprehodimo po tržnici.

Pot nadaljujemo do trajekta v Fierzi. Tam naletimo na trajekt srednje velikosti, ki je sicer naložen z tovornjaki, a baje sploh ne vozi, en velik trajekt pa so pravkar peskali in obnavljali za vožnjo po reki.

Naš mini trajekt pa prispe nekoliko kasneje iz Koman-a. Za ceno trajekta smo morali pošteno barantati, saj je prvotna cena znašala 50 eur za vozilo in še 10 eur po osebi, na koncu pogajanj pa smo odšteli 100 eur za 3 avte in 5 oseb.

Vožnja s trajektom je super in jo priporočam vsakomur, ki se bo tam okoli potikal. Traja dve uri in pol in ves čas plovbe nudi res čudovite poglede.

Po pristanku v Komanu se odpeljemo v Shkoder pogledat ruševine gradu Rozafa (vstopnina 200lekov). Odpeljemo se dalje in ob Skadarskem jezeru najdemo čudovit kamp (lake shkodra resort). Tudi cena kampa je zelo ugodna, le 6 eur po avtu, v ceni  je vključen tudi wifi, novi tuši s toplo vodo, celo žar si lahko sposodiš. 😀

A mi imamo svojega in ga ne damo! Tudi to noč po kampu zadiši po dobrotah z oglja!

 

 

 

TRINAJSTI DAN (torek, 5. maj – prevoženih 135 km)

Zjutraj se zbudimo kot ponavadi ob šesti uri, gremo pod tuš, si privoščimo zajtrk in se sprehodimo po kampu. V tem kampu je namreč kar nekaj popotnikov z svojimi vozili.

Najbolj nas je pritegnil Mercedesov kamion in pa Land Rover Avstralca. S slednjim smo razvili prav prijetno debato, razložil nam je svoje poglede na potovanja in bodoče plane. Možakar je bil že sicer v poznih letih, ampak sem mu zavidal sleherni podvig, ki ga je opravil. Da bi le jaz takole preživljal svoja starejša leta, sem si mislil… 😉

Gospodarji kampa vstajajo šele ob 8h, do takrat je vse zaprto, razen tušev, zato smo bili prisiljeni počakati, da plačamo kamp, šele nato so se vrata odprla in smo lahko nadaljevali našo pot. Pot smo si začrtali v smeri Thetha, prva vmesna postaja je bil Mes pri Shkodru, kjer smo si pogledali  stari otomanski most. Zgrajen je bil v 18. stoletju in velja za enega najdaljših otomanskih  mostov v regiji (108m). Pod njim se vije reka Kir.

Od tukaj nadaljujemo na Theth…cesta je za moje pojme najslabša v prvotnem delu, saj iz makadama gledajo kamni, zato je ritem vožnje zelo počasen. Povprečno hitrost na tej cesti je bila 10-15km/h. Od konca asfalta do Tetha je natanko 60 km, zato porabimo kar veliko časa, da se do njega prebijemo.

Na tej cesti srečamo veliko starih Madžarskih tovornjakov IFA in seveda ne gre brez starih mercedesovih kombi-busov, ki prevažajo domačine. Ob cesti je tudi veliko nagrobnih kamnov, ki pričajo o nevarnosti te ceste. Kmalu po postanku za kavo pripeljemo do avtobusa, kateremu je razneslo pnevmatiko…nič čudnega glede na kamenje in na težo avtobusa, ki je naložen do vrha in prek. Na vrhu hriba se ustavimo v baru (od tu do Thetha je še 32 km) in si privoščimo pivo, da se vsaj malo spočijemo od rukanja. Od tukaj je cesta nekoliko manj kamnita, vendar bolj blatna in s kolesnicami. K sreči smo bili v sušnem obdobju, drugače bi cesta znala bit prava »veselica«. Vmes se na cesto iz vseh hribov valijo otroci, ki za ves denar tečejo bosi po strmem bregu…vse za eno karamelo ali čokolado. 😀

Prispemo v Theth…tukaj je na ogled čudovita cerkvica in pa tako imenovan  Lock-in stolp, namenjen pred obvarovanjem pred takozvano albansko krvno osvjeto – krvnim maščevanjem (družina kateri si storil kakšno hudo dejanje ali jih onečastil so se ti maščevali. Da si se obvaroval, si se pač zaprl v stolp, svojci so ti pa dostavljali hrano in pijačo). … Baje to še danes počno in naj bi bilo takih stolpov v Albaniji še 4, ki pa so skriti na »neznanih« lokacijah.

V Thethu nas sprejme mladenič Francesko. Komaj 15 let mu je, ampak govori tako tekoče angleško, da ne vem, če ga niso od kje prinesli.. 😀

Pravi, da se jo je naučil sam od tujcev, sedaj pa je kar malo turističnega vodnika tam…Malo ga povprašam o mestu, o domačinih, o snegu, ki ga opazujemo nad nami in se sprašujemo če je cesta čez Boge odprta. Ni, pravi…bo čez 2 dni, ko končajo dela s kopači. Malce v šoku sem bil, ko me je vprašal, če se lahko malce zapelje z mojim avtom, pa je Tomaž razložil, da je že pred leti vozil njegovega in da mulo obvlada. OK, pa pojdi na en krog, mu rečem… sicer ne vem kako je kaj videl čez havbo, ker imam še sam včasih težave, ampak vožnja mu je šla dobro od rok. 😀 Med vožnjo ga vprašam, kateri avto je najboljši, pa mi zaupa, da so mu najbolj všeč štirikolesniki! 😀
Lastniki, pazite se!! 😀 😀

Stolp je na našo nesrečo zaprt, ker naj bi bil lastnik v Shkodru, tako da z ogledom notranjosti ne bo nič. Zato pa na travniku tam blizu najdemo zgorelega Nissan Patrola. Ta naj bi le teden dni pred našim prihodom zgorel, ker je lastnik skušal obvarovati hišo pred požarom. Vnela se je lesena baraka zraven hiše, z avtomobilom jo je hotel podreti, pa je na koncu ogenj pobral vse…barako, hišo, ter avtomobil.

Tomaž in Mitja izkoristita ponujeno priliko in se z gospodarjem avtomobila, dogovorita da vzameta nekaj delov iz avtomobila, kateri niso bili pretirano poškodovani od požara. Za 20 eur iz vozila vzameta polosovino, ki na žalost ne paše na Mitjev Y61 in pa volanski polž, ki je že večji in močnejši, saj je bil avto zadnjega letnika izdelave(1997).

Vsi smo upali, da bo cesta čez Boge prevozna, da se nam ne bo treba vračati tako daleč in po tako slabi cesti, zato je šel Tomaž na lastne oči preverit, če je res nemogoče priti preko. Mi smo ga ta čas počakali na Franceskovem domu, kjer nam je ponudil pivo, ter skuhal turško kavo.

Čez čas se Tomaž vrne s slabo novico, da se bomo morali vračati, ker je zgoraj snega za izvoz, stroji sicer so gor, nihče pa takrat ni delal na njih. Poslovimo se od mladeniča in se vračamo po isti poti od kjer smo prišli. Že v trdi temi (21.30) prispemo nazaj na vrh hriba, kjer je gostilna in vprašamo, če lahko na travniku zraven prespimo. Tudi tokrat se pokaže gostoljubnost domačina, ki nam nič ne zaračuna za to, čeprav je tam tabla za kamp. V zahvalo pri njemu zvečer spijemo še eno pivo, nato pa se kot hlodi zvrnemo v svoje postelje.

 

 

 

ŠTIRINAJSTI DAN (sreda, 6. maj – prevoženih 175 km)

Po zajtrku krenemo nazaj do Shkodra, ker v trgovini zapravimo zadnje leke. S preostankom dolijemo še gorivo v rezervoarje in se podamo v smeri Črne gore. S tem počasi zapuščamo Albanijo… Zapeljemo se proti mejnemu prehodu Gusinje (na mejnem prehodu navigacija kaže 2618 prevoženih kilometrov v Albaniji), Tomaž in Jelena odhitita še poslikat dolino Vermosh, preostali pa preko mejnega prehoda v Plav. Tam si ob Plavskem jezeru najdemo kamp, v katerem je Mitja že enkrat prenočeval. Gospodar nam izrazi dobrodošlico s pravo domačo slivovo rakijo.

Ko prispeta še Tomaž in Jelena, se odpravimo v mesto po nakupih…po meso seveda, da bo zvečer zopet zadišalo z žara. 😀

 

PETNAJSTI DAN(četrtek  7. maj – prevoženih 439km)

Zjutraj se stuširamo, pri gazdi spijemo kavo, poravnamo račun in gremo še enkrat v mesto…tokrat je za zajtrk odličen sirov burek. Potem še na črpalki povrnemo tlak v pnevmatike, saj imamo od tukaj naprej samo še asfalt do doma. Pot nas vodi proti Durmitorju, vmes si na hitro ogledamo še most čez reko Taro. Prelaz preko Durmitorja je zaradi snega zaprt, tako da moramo naokoli, kar izkoristimo za obisk etno sela, kjer si privoščimo tudi kosilo. Mimo Plavskega jezera nadaljujemo pot proti Bosni in Hercegovini, v kraju Ščepan polje prečkamo mejni prehod. Na Bosanski strani napolnimo rezervoarje do vrha, saj je gorivo tukaj najcenejše (2.02 marke/l). Pot nadaljujemo proti Sarajevu in v večernih urah že kampiramo v kampu sredi Ilidže. Za kamp z novimi tuši in WC-ji odštejem 20 njihovih mark, kar vključuje avto in eno osebo, brez šotora.

 

ŠESTNAJSTI DAN ( petek 8.maj – prevoženih 678km)

Zgodaj zjutraj poberemo šila in kopita in se odpravimo proti domu…čaka nas dolga pot, zato se ne obiramo. Iz Sarajeva se peljemo preko Kiseljaka, Busovače in Travnika do Jajca. Sledi premor, ogled  stavbe AVNOJ-a, čudovitega slapa sredi mesta in seveda, obvezna kavica! 😀

Tukaj se poslovimo od Tomaža in Jelene, ki gresta po drugi, krajši poti proti domu, Mitja, Jurij in moja malenkost pa se proti Sloveniji odpravimo čez Bosanski Petrovac, Bihać na Karlovac in v Slovenijo.

V Ljubljano prispemo pozno zvečer, kjer še v eni izmed samopostrežnih avtopralnic opravimo težaško delo…pranje avtomobilov. Bolje blato pustiti v Ljubljani, kot na domačem dvorišču, hehe. 😉

Tukaj se zgodba o ekspediciji v Albanijo konča.  Še cel teden sem rabil, da sem strnil vse vtise, občutke, ki sem jih na poti doživel in moram reči, da se je splačalo!

11013214_10203893729038871_7956053545565134236_n

 

 

Kaj lahko za konec povem o Albaniji?

 

Albanija je država z dvema obrazoma. In oba sta pozitivna.

Na eni strani vidimo, kako se država uspešno razvija, tako turistično kot globalno, gradijo se ceste, hoteli, skratka raste…in kar naredijo do konca, naredijo tako, da te pustijo z odprtimi usti!

Na drugi strani pa vidimo še vedno tiste prave  pristne ljudi, ki se še vedno borijo s časom, ki ti na momente da občutek, da se je na določenih predelih ustavil… Da o čudoviti naravi niti ne izgubljam besed… razgledi z vršacev so fenomenalni, kanjoni ki so jih izdolble reke, prav tako. Na morju in ob jezerih, bi človek komot zapravil še kakšen dan življenja…

…le tistega opevanega orla z zastave in po katerem ima država ime (Shqipëria) nisem nikjer zasledil… 😀

 

Vsekakor jo priporočam kot destinacijo vsem osebam…tako tistim, ki radi poležavate na ležalnikih pred hoteli ob morju, se zvečer namakate v bazenih in se pustite streči z vseh strani, kot tistim, ki obožujete divjino in se z njo hočete povezati sleherni trenutek, tistim, ki vas ne prepriča vsakodnevni luksuz Tv ekranov in zloščenih wc školjk, ki se kdaj pa kdaj radi umaknete od socialnih omrežij in se raje prepustite naravi… Za vse te je Albanija kotiček na zemlji, ki ga je vredno obiskati…pa še pretirano daleč  ni. 😉 😉

 

Nekaj koristnih podatkov:

1 eur = 131 lekov( odvisno kje se menja – tudi do 135)

Gorivo (diesel) = 176 – 187 lekov/L

 

Pivo: 100-150 lekov

Konjak: 300lekov

Turška kava: 50 lekov

Pomfri: 200 lekov

Čevapčiči: 40 lekov/komad 😀

Biftek: 400 lekov

Solata: 200 lekov

Čokolada Milka: 120 lekov

Čips: 20 lekov

Hamburger: 80 lekov

Vstopnina za grad v Shkodru: 200 lekov

Splav: 5 eur

Parkirišče v Krujah: 200 lekov/dan

Trajekt do Grčije: 181  eur (avto nad 2m višine + 1 oseba)

 

Še nekaj koristnih koordinat:

Famozna plaža: 40° 10´09.6″N   19° 35´02.5″E

Bunker Enverja Hoxha: 41° 21´05.9″N   19° 51´38.3″E

Kamp na čudoviti plaži(Camping pa Emer): 41° 10´56.1″N   19° 28´37.5″E

Kamp v Plavu(Lake Views – Črna gora): 42° 36´20.7″N   19° 55´48.9″E

Kamp v Ilidži(Oaza – BIH): 43° 49´41.1″N   18° 17´48.2″E

Kamp ob Skadarskem jezeru(Lake Shkodra Resort): 42° 08´18.4″N   19° 27´59.2″E

Trajekt pristanišče(Fierza): 42° 15´51.8″N   20° 00´35.5″E

Otomanski most: 42° 06´52.3″N   19° 34´31.4″E

Stolp v Thethu: 42° 23´08.6″N   19° 46´56.9″E

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Website Protected by Spam Master