Balaton (H)

 Balaton 2024

 

.

.

.

.

.

.

 

 

Tokratnje prvomajske počitnice smo izkoristili malce drugače kot običajno, saj smo se podali k našim  vzhodnim sosedom na Madžarsko.
K izbiri destinacije je v veliki meri botrovalo vreme, ki je povsod drugod kazalo na dež pa tudi dejstvo, da je ta konec – vsaj z moje strani – zelo redko obiskan.
Madžarsko sem do sedaj bolj kot ne izkoristil le za tranzit do Ukrajine in Romunije.
A se je okolica Blatnega jezera izkazala kot čudovita destinacija, ki nam lahko ponudi marsikaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Madžarsko sva se odpravila s kolegom Matjažem, vsak s svojim Nissanom Patrolom, ki sta v veliki meri pripravljena prav za tovrstna potovanja. Na pot sva krenila v sredo, 1.maja, ko je pri nas dela prost dan.
Po slovenski avtocesti sva se odpravila do mejnega prehoda Pince, potem pa pot nadaljevala po lokalnih cestah.

.

.

.

.

.

.

Najin prvi postanek na poti pa je bil Kányavári sziget. To je simpatičen otoček, ki leži na malem Balatonskem jezeru, ali po domače Kis- Balaton. Na otoček se pride preko lesenega mostu, na otoku pa je razgledni stolp in veliko zelenih površin, ki jih domačini s pridom koristijo za prirejanje piknikov. Na otoku je tudi nekakšen rezervat za ptice, kjer je možno opazovati številne vrste ptic, a naju je bolj kot ne pritegnila sama narava. Na izhodiščni točki je tudi urejeno (plačljivo) parkirišče in nekaj stojnic z lokalnimi produkti. Tik ob parkirišču je tudi manjša restavracija, a pozor – plačilo je možno izključno z gotovino in če nimate madžarskih Forintov, vas bo konverzija v Eure drago stala. Za porcijo čevapčičev in pomfija (brez pijače), so nama hoteli zaračunati okroglih 10 eurov, kar sva sklenila da je malce predrago za to kar ponujajo in se tako odpravila na kosilo drugam.
Mogoče še dodatna opomba. Na stojnicah in v restavraciji ni nihče govoril angleško. Matjaž, ki je sicer zaposlen v Avstriji, si je potem spomagal z nemškim jezikom, ki je očitno bolj popularen na tem koncu.

.

 

Na poti do restavracije Kránicz Borház, ki sva jo našla v bližini s pomočjo googla, sva ob poti zagledala še zanimivo »cerkev«, žal pa na samem kraju nisva izvedela njenega pomena, saj ni nikjer nobene informacijske table, v notranjosti pa so slike samo iz okoliških znamenitosti in še to samo v madžarskem zapisu.
Doma sem potem s pomočjo interneta ugotovil, da se gre za spomenik s katerim so počastili 1000 letnico Zalske občine. V notranjosti se nahaja drevo življenja po nadvihu arhitekta Imreja Makovecza, ki simbolizira enotnost občinskih naselij. Na drevesu življenja je torej 258 listov, kolikor je naselji v sedanji Zalski občini. Za spomenikom pa se lahko vidi tudi ruševine nekdanje naselbine Ispan oziroma ruševine Bazilike sv. Hadriána iz 9. Stoletja.

     

 

 

Pozno kosilo so nama pripravili v prej omenjeni restavraciji Kránicz Borház. Kosilo je bilo vrhunsko, poleg izvrstne hrane pa sva si privoščila tudi vsak po 1dcl lokalnega domačega vina, a pozor! Na madžarskem velja za volanom 0.0 promila alkohola, zato po pameti!
Za prvo noč pod zvezdami pa sva poiskala kotiček v gozdu blizu mesta Marcali.

.

.

Naslednji dan se je mimo naju skozi zaraščeno gozno cesto pripeljal avtomobil, ki je na zadku kesona prevažal sadike dreves. Parkirala sva točno na robu nasada novih dreves, katerih prejšnji dan sploh nisva opazila. Mislim, da nisva planet prikrajšala za nobeno mladiko drevesa :D.

.

.

.

 

.

Po zajtrku sva se odpeljala do naslednje zanimive točke, ki sva jo našla s pomočjo Google zemljevidov, to pa je razgledni stolp Balatonboglár. Ta nenavaden razgledni stolp v obliki sfere, stoji na vrhu grajskega hriba Várdomb in nudi edinstven pogled nad Balatonskim jezerom in okolico. Kot zanimivost naj povem, da je kroglasti stolp (s premerom 15 metrov in sestavljena iz 240 trikotnikov), uradno znan kot Xantus János Spheric Tower, bil prvotno zgrajen za svetovni sejem v Bruslju leta 1958. Kasneje so ga razstavili na sejmu v Budimpešti in nazadnje v poznih 60. letih prestavili v Balatonboglár, da bi nadomestil svojega predhodnika, stolp z leseno konstrukcijo. Prvotni načrti, da bi jo pokrili s steklom, so padli v vodo in tako je krogla ostala odprta. V bližini je tudi pustolovski park in steza za bob.

.

Naslednja točka za ogled je bila na drugi strani jezera, katerega sva prečkala s trajektom. Vožnja je kratka, cena pa znosna, veliko bolje, kot da bi se moral peljati čisto okoli po cesti polni omejitev. Na trajekt se vkrcate v kraju Szántód, na drugi strani pa pristanete v vasici z imenom Tihan

 

.

.

.

 

.

.

.

.

.

..

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

..

.

.

 

Na severni strani jezera sva se ustavila za kratko pavzo in si privoščila kavo in sivkino tortico v enem izmed lokalov, nato pa se odpeljala do bivše vojašnice v Hajmáskériju. Topniška vojašnica Hajmáskér je bila največja vojašnica svojega časa v srednji Evropi, zaradi svoje velikosti pa se jo je prijelo tudi ime vojaško mesto. Stavbni kompleks je bil v obratovanje predan leta 1911, na njenem ozemlju pa so bili poleg največjega strelišča v srednji Evropi še vodni stolp, šola, cerkev, bolnišnica, konjušnica in gledališče. Okolico stavb sta krasila park in umetno jezero. Leta 1944 so po okupaciji vojašnico zavzele nemške enote, kmalu zatem pa jo je zasedla Sovjetska armada. Po umiku sovjetskih vojakov je bilo veliko stavb porušenih, premičnine pa prodane. Stavbe, ki danes še stojijo so precej dotrajane in samo vprašanje časa je, koliko časa bo ogled še možen oziroma dovoljen zaradi varnosti.
Sonce se je že prevesilo v pozne popoldanske ure, zato sva 35km stran v gozdu postavila svoj drugi bivak.

 

.

Bivak sva postavila tik ob točki, ki je na zemljevidu označeno kot Rimska kopel s slapom. Római fürdő, kot to zveni v madžarskem jeziku je sicer sila obiskan kotiček, saj se nama je včeraj zvečer mimo bivaka sprehodilo lepo število sprehajalcev, zato sva zjutraj tudi midva pretegnila noge in po parih minutah prišla do konca poti, sama lokacija pa nič kaj ne spominja na kopeli, čeprav bi si upal staviti, da so se v tej vodi prejšni dan tudi umivali s šamponi, vsak po penah na vodi sodeč.
Lahko se sicer motim in so bile pene drugega izvora, a sodeč po raku, ki sem ga uspel ujeti v objektiv, bi upal trditi, da je voda tukaj sicer čista.
Najin naslednji postanek je bil grad Csesznek, ki leži na vzpetini nad mestom z enakim imenom. O tem gradu na spletu nisem našel veliko podatkov, še manj na kraju samem, kjer kljub plačilu vstopnine in nekaj opisnim tablam ne izveš ničesar, saj so table zgolj v madžarskem jeziku.
Je pa grad verjetno v času, ko je deloval bil precej impozanten in težko dosegljiv, saj stoji na strmih skalah, od kjer so lokostrelci imeli lahko nalogo za obrambo gradu. Žal je sam dostop v notranjost ruševin gradu zaprt za zakljenjenimi vrati, čeprav sem videl na nekaterih slikah, da se je včasih dalo dostopati tudi znotraj omenjenih zidov.
Naprej se odpeljeva v upanju, da si ogledava Kis-Moszkvo, še prej pa se ob poti ustaviva in ogledava razgledni stolp. Razgledni stolp je bil zgrajen med drugo svetovno vojno in je prvotno deloval kot letališki kontrolni stolp. Po vojni sta 20 metrov visok stolp uporabljali sovjetska in madžarska vojska kot opazovalni stolp za strelišče Tótvázsony. Leta 2021 je bil v celoti prenovljen in spremenjen v razgledno točko. Ob stolpu je tudi urejeno parkirišče in počivališče za avtodome. Od tukaj se tudi že vidi Kis-Moszkva ali Mala Moskva, katero sva si želela ogledati. Malce naprej po cesti pot zavije na makedamsko cesto proti Mali Moskvi, a je tam tabla da je vožnja dovoljena le za lastnike gozdov in da je celotna pot video nadzorovana. Jaz ostanem pri avtomobilih, Matjaž pa se peš poda v izvidnico.
Mala Moszkva (ali vojašnica Nagyvázsonyi) sicer velja za eno največjih mest duhov na Madžarskem. Nekdanji vojaški stanovanjski kompleks sovjetske vojaške baze je bil dokončan  leta 1968. Tu so živeli predvsem sovjetski vojaki in njihove družine, pred spremembo režima pa je bila to ena najbolj zastraženih sovjetskih vojašnic. Pred spremembo režima je tu živelo približno 300-400 ljudi, med prebivalci pa se je zato prijelo ime Mala Moskva. Po informacijah, ki jih je potrdil nekdanji načelnik generalštaba madžarskih obrambnih sil, so bile v bazi shranjene tudi jedrske konice. Ob umiku po spremembi režima se je mesto , 28. marca 1990 popolnoma izpraznilo. Ko so ga izpraznili, so pokradli vse, kar se je dalo ukrasti, nato je prišlo pod strogo skrbništvo madžarskih obrambnih sil, zato velja za območje, ki ga ni mogoče obiskati, kar se je potrdilo tudi z izvidnico, saj je mesto ograjeno, vhod pa čuva vojak in nekaj psov. Matjaž se je po 40 minutnem sprehodu vrnil nazaj do avtomobilov in ker je bilo še prezgodaj za kampiranje sva si v bližini pogledala še muzej rudarstva.
Muzej je zanimiv, če ste tehnični tip in vas zanima strojegradnja, saj imajo na dvorišču cel kup strojev za rudarjenje in vse povezano s tem. V majhnem predoru je tudi na voljo ogled opreme, ki so jo uporabljali rudari pri izkopavanju premoga, zraven pa so tudi stavbe, v katerih lahko vidimo dvižni jašek, pa strojnico, ki je preko jeklenih vrvi skrbela za dvig in spust rudarjev, ogledamo pa si lahko tudi veliko lepih mineralov in fosilov, ki so razstavljeni v eni izmed zgradb. Muzej sicer ne deluje pretirano obiskan, saj je bil »vodič« v stavbi zaklenjen, vrata so se odprla šele, ko sva si skozi okna ogledovala notranjost in iskala urnik. Tudi sicer vodič ni govoril nobenega tujega jezika, kar je malce škoda, verjetno bi ob ustrezni razlagi vsega videnega celotna stvar dobila še dodatno vrednost.
Tudi tokrat si s pomočjo Google zemljevidov in satelitskih slik najdeva primerno jaso v bližnjem gozdu.

.

.

.

.

.

Zjutraj se odpeljeva do mesta Tapolcai, kjer kar sredi mesta najdemo podzemno jamo, ki jo lahko pustolovci od leta 1938 naprej raziskujejo kar sami s čolnom. Ogledati si je sicer mogoče le del jamskega sistema, ki se sicer razteza več kilometrov pod mestom Tapolcai. V jami je stalna temperatura okoli 18 stopinj cezija ne glede na letni čas, tako da je to idealna temperatura za čolnarjenje tako poleti, kakor pozimi. 180 metrov dolg odsek, ki je odprt za javnost, sva preveslala tako kot ostali kar sama. Doživetje je zelo prijetno, saj nisem še nikoli veslal 20 metrov pod površjem v kovinskem čolnu, kjer te ves ta čas obdaja kristalno čista (osvetljena) voda v najrazličnejših odtenkih modre barve. Potovanje s čolnom traja okoli 20 minut, si pa pred spustom do jame lahko pogledaš še interaktivno razstavo, s pomočjo katere lahko spoznaš skrivnostni in vznemerljivi svet kraških pokrajin. S tem se lahko ogled “razvleče” na dobro uro. Midva sva vstopnice za ogled jame kupila kar na kraju samem, a na spletu sem zasledil podatek, da je tukaj velikokrat gneča in je zato smislno vztopnice rezervirati preko spleta že dan prej. Objekt ima namreč omejene kapacitete in lahko se zgodi, da so vztopnice razprodane še pred zaprtjem blagajn.

.

.

.

Od tukaj sva se potem premaknila še malo bolj na severo-zahod, do mesta Sümegi, kjer naju je pozdravil mogočen grad, ki je opazen že iz daljave, saj z visokega vrha kraljuje nad svojo okolico. Grad Sümeg ali lokalno Sümegi vár, velja za eno najlepših srednjeveških utrdb v državi. Grad je bil zgrajen v šesdesetih letih 13. stoletja, a so ga skozi zgodovino večkrat nadgradili in povečali. Leta 1957 so arheologi začeli z izkopavanjem in obnovo gradu, ki je trajala sedem let. V gradu so razstavljene številne fotografije pred in med obnovo, ki jih na spletu nisem nikjer zasledil. Na njih se vidi, koliko dela in truda je bilo vloženega v samo obnovo gradu, a je zaradi pomankanja sredstev za vzdrževalna dela leta 1988 spet zaprl svoja vrata, saj je zaradi stanja gradu zadrževanje v njegovi bližini veljalo za nevarno. Le leto po tem je grad pristal v privatnih rokah in zopet se je začela obnovitvena dela. Stolpi gradu so dobili nove strehe, prenovljene so bile hodne poti, stopnice in lesene konstrukcije, v pokritih prostorih pa urejene kakovostne razstave. Razvoj in razstave dobro vzdrževanega gradu ter turistični programi in konjeniške predstave so privabili vse več ljudi in turistov na grad Sümegi, ki je zdaj postal ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij na Madžarskem. Tudi v času najinega obiska so ravno začeli s prikazom streljanja z lokom in samostreli, kar je dodatno popestrilo najin ogled že tako lepega gradu. Dan sva zaključila s še malo vožnje, da bova naslednji dan prej doma. Tako sva svoj zadnji bivak poiskala nekje v hribih nad Veliko Kanižo.

.

Na tem mestu bi se tudi zahvalil Matjažu, ki je poskrbel da se nisva izgubila in naju je celoten čas tudi vodil po vseh teh točkah. Se priporočam za še! 😀