TUNIZIJA 2023

Nekatere odločitve v življenju lahko predvidimo v naprej, druge pa se zgodijo povsem spontano. In te slednje so običajno najslajše.
Čeprav se zadnji puščavski prah v moji duši še ni popolnoma polegel, sem se ponovno odzval povabilu tja, kamor se vedno tako rad vračam.
V Afriko, v Saharski pesek, v Tunizijo.
Marsikdo med vami bi pomislil, čemu že v četrto rine na en in isti konec sveta? Mar še nima dovolj?
Točnega odgovora vam ne znam podati, se pa z vsakim ponovnim obiskom tukaj počutim nekako lagodneje, bolj »domačega« če želite, razpet med prijaznimi ljudmi in novimi izzivi za volanom zdaj že zvestega Mosaferja.
Oba, jaz in avtomobil na temu koščku sveta delujeva nekoliko drugače kot običajno.

 

.

Tokratnja odprava je bila nekoliko bolj skromna po številu vozil, a vsekakor ne po dobri volji članov ekip!
– Darko Goriup-Mišo je v svoji zvesti Toyoti Land Cruiser 80 gostil Alberta in njegovo ženo Melito
– Gregor Goriup-Grega je v svojem vedno v nulo zglancanem Nissan Patrolu Y61 naokoli prevažal Mirana in njegovo ženo Tatjano
– Moja malenkost pa je v Mosaferju (Nissan Patrol Y60) prostor delila z Melitino sestro Tanjo

.

.

PRVI DAN (sobota, 18. Marec)

Ponavadi smer od doma proti ladji za Tunizijo zapuščam vsaj s sovoznikom, oziroma z kolegi/kolegom v svojih avtomobilih, s katerimi se na pot odpravljamo skupaj. Tokrat sem čisto sam in občutek je nekoliko čuden.
A nič ne de. Po slabih 60 kilometrih, s polnim rezervoarjem na parkirišču za bencinskim servisom ob avtocesti v Vrtojbi že čakam ostale, da se pripeljejo iz Ljubljanskega konca. Gorivo je pri nas občutno cenejše, kot v sosednji Italiji, zato svoje rezervoarje do vrha napolnijo tudi ostali. Še kratek odmor za WC in že drvimo v smeri proti Genovi.
Prvič se v Tunizijo odpravljam iz smeri Genova, ki je bila zaradi naših terminov primernejša za odplutje in moram priznati, da sprememba paše. Zdelo se mi je, da napredujemo izredno hitro…Vse do točke, kjer sem zaradi slabe koncentracije zgrešil pravi izvoz proti luki. Za menoj je zapeljal tudi Grega, Mišo pa se je odcepil pravilno. Misleč, da velike razlike tako ali tako »skoraj na cilju« ne more biti, sva z Gregom nadaljevala proti cilju po malce drugačni poti. Po debeli uri prebijanja skozi osrčje Genove, kjer je bil – kot zakleto – čisto vsak semafor rdeč, po trepetanju, ali bomo ladjo zaradi nas mogoče (spet) zamudili, se tik pred zdajci končno ujamemo tik pred uvozom v pristanišče, kjer nas nestrpno pričakuje Mišo in njegova posadka.
Ampak! Smo pa videli čisto prave divje svinje sredi belega dneva v centru mesta! Taka izkušnja pa tudi ni kar za odpis, je tako? 😀
Z Mišotom, oborožena z dokumenti odhitiva urejati vse potrebno za ladijske karte, medtem, ko ostali pripravljajo prtljago za na barko. Kljub precejšnji gneči, se zadeve uredijo pravočasno in dve uri pozneje že stojimo na palubi ladje. Dobra stran izbire GNVjevega ponudnika iz Genove je ta, da pluje brez postankov do Tunisa (cca 25ur vožnje), malce slabša pa, da je zaradi razdalje karta nekoliko dražja.

DRUGI DAN (nedelja, 19. Marec)

Oblačno vreme in mrzli sunki vetra niso udobni za zunanje pohajkovanje po ladji, zato se bolj ali manj držimo znotraj nje. Nekateri iz svojih soban pokukajo bolj pozno dopoldan, drugi pa že navsezgodaj zjutraj okupiramo prostor v prostorih »cafetarie«, kjer večina potnikov na tak ali drugačen način preživlja dolge mučne ure do prihoda v La Goulette.
Kot ponavadi, se proti koncu plovbe pogosteje sprehajam na palubo in se oziram čez bok ladje, kdaj bom spet zagledal obalo. Čisto vsakič me namreč prevzame poseben občutek, ko vem, da se na obzorju riše drug kontinent.
Ladja končno pristane okoli tretje ali četrte ure popoldan. Tokrat se prvič spopadem z Tunizijsko carino v dnevnem času, kar je spet nekoliko neobičajno zame, saj smo ponavadi prispeli pozno zvečer in se preko postopkov prebili v že jutru naslednjega dne.
»Police check« in ostale uhojene procedure tudi tokrat minejo hitro, zato jo ob pol šestih že pridno maširamo proti cilju današnjega dne.
Prenočišče to noč nas namreč čaka pri naši prijateljici Mariji v Residenci Chahrazad v Sfaxu, do kjer nas loči slabih 300km vožnje.
Marija (v resnici Marie, ker je Francozinja), nas pričaka z večerjo za katero se je po poti, kljub nekaj telefonskimi težavami, dogovoril Mišo. Klasika, ki vedno dobro dene na afriških tleh…Brik in makaroni z »crknjeno kuro«, kot se rad izrazi Mišo :D.
Dan je bil dolg, zato smo obroku podobni tudi sami… 😀 Po dva in dva se razdelimo po sobah, in po osvežilni prhi popadamo v postelje.

TRETJI DAN (ponedeljek, 20. Marec)

Slabo spomladansko vreme se nas še kar drži. Tudi to jutro je namreč oblačno, poleg tega pa nam nudi še dobršnjo dozo vetra. Po zajtrku se poslovimo od Marije in Habiba (njen mož – Tunizijec) in se odpravimo v center mesta v lov za denarjem in mobilnimi SIM karticami.
Parkiramo kot običajno, pred vhodom na medino in se na hitro zapodimo preverit stanje na tržnici. Bodi si slabo vreme, bodi si neprimerna ura botruje, da so uličice dobesedno prazne. Večina trgovinic je zaprtih, na ulicah pa ljudi za prste obeh rok. Eden redkih, ki obratuje je »naš« prodajalec oljčnega olja, pri katerem se na hitro ustavimo, da bi preverili, če se je olje od jeseni že kaj obogatilo :D.
Naša naslednja naloga je menjava oziroma dvig valute. Kot se je to izkazalo že jeseni, je dvig na bankomatih precej neuspešen, še najpogosteje so uspeli na BNA bankomatih, jaz pa sem valuto zamenjal na eni izmed redko posejanimi (odprtimi) menjalnicami. Tudi SIM kartice smo malce iskali, a naposled le našli odprt OOREDOO servis, kjer so nam prijazno prodali prenos podatkov.
Mogoče je to primeren trenutek, ko lahko povem, da znanje francoskega jezika v takih trenutkih pride zelo prav. Angleški jezik jim ne leži najbolje, včasih pa se še z znanjem francoščine težko sporazumeš, kaj točno bi želel – zato je učenje tega jezika na mojem sporedu ob povratku domov :D.
V enem od bližnjem kafiču si še privoščimo čaj in kavo ter pot nadaljujemo proti Gafsi oziroma »Romlovi pisti«.
Do Gafse nas loči približno 200 kilometorv vožnje, zato si nekje na sredi poti privoščimo tudi »kosilo iz prtljažnika« v peščenem viharju. Med vožno iz ure v uro ugotavljamo, da prenočevanje na »Romelki« ne bo najbolj prijetna izkušnja, zato so odločimo v mestu poiskati kamp. Ne glede na to, da je Gafsa pomembno prometno križišče in mesto s približno 60.000 prebivalci imajo le en kamp. Pa še to, kot smo kasneje izvedeli, niti ni več kamp, ampak bolj »pribežališče«, kjer se družijo neporočeni pari.
Za Tunizijce namreč velja, da druženje fanta in punce izven zakonske vezi ni preveč zaželjeno in zato tudi ni preveč odobravano, a če se ravno ne kažeš kot tak v javnosti, to nekako tolerirajo v današnjih »modernih« časih.
Čez mesto se prebijamo po navigaciji in kot ponavadi ima le ta včasih malce svoje načrte…Usmeri nas namreč naravnost čez tržnico. Saj ne rečem, kakšen moped sem in tja se najbrž pelje tod mimo, a naše široke »krave« so svojevrsten izziv. Lokalci hitijo odmikat gajbice, pa obešalnike z oblekami, kolesa, ki jih imajo tam parkirane in podobno. Spet drugi se ne zmenijo za nas in čisto mirno opazujejo, kako z desetinko milimetra precizno vožnjo ovinkarimo med njihovim imetjem.
Camping El Hassen leži na obrobju mesta v oazi na idilični lokaciji med dateljevimi palmami, ki nudijo malce zavetja pred močnim vetrom. Kamp sam po sebi je zelo lep, a malce zanemarjen, verjetno prav iz razloga, ker nihče ne uporablja kamping površin, temveč le zidana poslopja v centru kampa. Dva mlajša moška, zaposlena v kampu so izredno prijazna do nas, razkažeta nam kamp, teraso na vrhu kafiča in prostor, kjer lahko pustimo svoje avte. Ker zunaj neugodno pihlja, nam za prenočišče prijazno ponudijo zavetje notranjih prostorov. Postelj sicer ni, so pa tipične arabske »zidane klopi«, ki so lahko z malce iznajdljivosti prav udobno prenošišče. Le jaz svoje udobne postelje v Mosaferju ne zamenjam za nobeno klop ;).
Sicer redki obiskovalci so se v naši družbi najverjetneje počutili nelagodno, saj so se – z izjemo enega para – čisto vsi porazgubili v parih minutah. Le zaposlena v kampu sta bila naše prisotnosti precej vesela, verjetno belih turistov prav pogosto tam ne gostijo :D. Med arabskimi ritmi, ki so prihajali iz zvočnikov in zapolnjevali prostor so se slišali tudi nam poznani, slovenski komadi, ki sta jih zaposlena očitno izbrskala na internetu :D. Eden izmed njiju je celo narisal risbo, kjer si podajata – v nacionalne barve odete – roke, v znak dobrodošlice in gostoljubja. Res lepo presenečenje!
Pred spanjem si privoščimo »narezano« večerjo, čaj ter šišo. Gregor in Melita sta za kratkočasenje napadla še rubikovo kocko. Jaz za kaj takega žal nimam zadostnega potrplenja… 😀

P.S.: slika je romala z nami nazaj v Slovenijo in danes krasi pisarno v moji službi ;).

ČETRTI DAN (torek, 21. Marec)

Vetrovna noč je za nami, pred nami pa krasen sončen dan. Vstanemo kmalu po sedmi uri zjutraj in se odpravimo proti mestu Redeyef, ki je vztopna točka iz severa za »Romel pisto«. Na lokaciji ob poti na »Romelki«, kjer običajno prespimo, si privoščimo zajtrk.
Nekateri člani želijo po dolgotrajnih vožnjah v zadnjih dnevih malce pretegniti svoje okončine in po zajtrku pot nadaljujejo peš dobrih 5 kilometrov. Celotna pot nudi krasne razglede na ravnice pod mini gorsko verigo Jabal `Alimah, levo in desno pa se razprostirajo prelepi kanjoni, ki jih je izklesala narava s pomočjo hudournih vod.
Ko se ponovno združimo, pot nadaljujemo proti oazi Chebika. Ob poti opazimo precejšnje površine z izkopanimi luknjami za nasad palm, ki jih jeseni tam še ni bilo. Očitno precej delajo na postavitvah novih palmerij, ki jim – si predstavljam – v teh koncih prinesejo dober vir za dohodek. V oazi se sprehodimo do izvira toplega izvira vode, kjer je dovoljeno kopanje. Žal je »bazenček« še vedno zasut in je kopanje bolj kot ne omogočeno eni osebi na enkrat, pa tudi ni videti, da bi jim bil interes karkoli storiti, da bi se bazen ponovno izkopalo. To jim pač verjetno ne prinaša dodatnega zaslužka, torej zakaj bi se trudili…
Ob poti je tudi veliko prodajalcev, ki prodajajo kamenje in »puščavske« rože. Ta kamen ni navaden kamen, čeprav na zunaj izgleda kot vsak drug kamen, ki ga vidimo v okolici. Nekateri namreč v sebi skrivajo kristale, ki so običajno bele barve. Nekateri kristali v teh kamnih so vijolične barve, a žal le vaba za turiste, saj jih ročno pobarvajo, da so prijetnejši za oko.
Sonce neusmiljeno bije, zato se raje premaknemo na začetek oaze, kjer je restavracija z čajem in pravim »jus d’orange«. Metin čaj tukaj postrežejo, tako kot se spodobi… v majhnem steklenem lonču z veliko listi mete. Pomarančni sok pa dobiš vedno sveže iztisnjen in je res polnega okusa.

Iz oaze pot potem nadaljujemopot  v smeri »Mos Espa«, ki se nahaja sredi puščave in je eno izmed prizorišč snemanja filma Star Wars, kjer še danes stojijo ostanki kulis in je izjemno priljubljeno med turisti in navdušenci tega filma. Sam ravno nisem navušenec nad ZF filmi in vem o tem kraju le to, da je bil Mos Espa v filmu eno redkih pristaniških mest na namišljenem planetu Tatooin. Kupolaste zgradbe pa naj bi ščitije prebivalce pred bleščanjem sonc dvojčkov in žgočo vročino.
Na ta kraj lahko pridete po dveh poteh in sicer po zdaj že asfaltni cesti iz kraja Nefta, ali pa zavijete na peščeno pisto, še preden pridete do mesta (seveda, če prihajate iz smeri Chebika). Dobrih 20 kilometrov piste je potrebno odpeljati v odločnem ritmu, saj je pesek na nekaterih delih precej mehek in lahko se zgodi, da bi se zakopali. Lažji vožnji po tej pisti pomaga tudi primerno nizek tlak v pnevmatikah.
Še pred »izvozom« za pisto postanemo ob cesti, ki teče preko slanega jezera, da bi noge malce namočili v vodi, obilno obogateni z minerali soli. Žal se Mišotov načrt namakanja nog ni izšel povsem po načrtih, saj se je takoj pogreznil skoraj do kolen v črno blato. To je bil lep primer, kako lahko izgleda površina jezera popolnoma suha in trdna, v resnici pa je pod tanko skorjo soli samo blato in nič drugega. Če z avtom zapelješ na tak del na napačnem mestu, si nemudoma v hudih škripcih in izvlek vozila postane lahko več dnevno opravilo. Če imaš srečo…
Za bivak ta dan si izberemo sipino, ki je malce dlje od prizorišča, a to ne ustavi denarja željnih otrok, ki že tečejo proti nam, ko nas opazijo, da smo zaustavili vozila in zlezli na vrh sipine. Trije otroci so prinesli prodati magnetek, a so žal naleteli na neuspešen cilj. Zakaj ni dobro kupovati takih spominkov, ki so poleg vsega pogosto še precej precenjeni, se ne bom dotaknil v tej zgodbi. Recimo le, da s tem ne delamo nikakršne usluge, ne otrokom, ne nam…
Fantje so postavili šotore, punce pa skuhale večerjo. Velika hvala gre na tem mestu našim puncam, ki so celoten čas pridno skrbele za kulinarične vložke in skrbele za red pri živilh, katerih smo imeli za cca 3 mesece poti :D. Po večerji smo seveda morali novopečene »puščavnike« navaditi še varčevanja z vodo pri pranju posode. Posodo se namreč prvo »opere« s peskom, na koncu pa le splakne z vodo. Vrjemite, tudi brez detergenta, je posoda popolnoma čista.
Če so sončni dnevi marca na tem delu planeta že dosegali temperature okoli 30°C, je slika popolnoma drugačna ko sonce zaide, kar je razvidno tudi na eni izmed fotografij spodaj. Temperature se ponoči namreč lahko spustijo tudi do 10°C.

PETI DAN (sreda, 22. Marec)

Prebudimo se v še eno čudovito jutro. Po zajtrku se čez sipino prestavimo do kulis Star Warsov in si jih na hitro ogledamo. Kljub zgodnji uri, je tukaj že kar precej turistov, pa tudi tistih, ki bi radi kaj zaslužili, bodisi s prodajo spominkov, ali pa z vožnjo na kameli. Mi si privoščimo le Chai Rouge, ki tokrat ni bil tako dober, kot tisti jeseni… Ni kaj, ne moreš imeti vsega…
Sonce je ob 10.00 že precej toplo, zato naredimo premik v smeri proti mestu Tozeur. Ob cesti in na njej je tokrat ogromno kamel. Tudi nasplošno sem jih čez celotno potovanje videl ogromno, več kot jeseni in verjetno največ do sedaj nasploh. Zanimivo je dejstvo, da se kamele prosto pasejo povsod, skoraj čisto vse pa so lastniške, kar opaziš po oznakah, ki jih nosijo na ovratnicah ali rutkah. Opazili smo celo eno belo kamelo, ki jo do sedaj tudi še nisem videl.
Tudi v mestu se najde kamela, žal ponavadi s precej bolj tragičnim koncem, saj ponavadi pred mesnico visi kamelja glava, ki naznanja, da je na ta dan na voljo tudi tovrstno meso. Kamelje meso je občutno dražje od ostalega, zato ni pogosto na jedilnikih Tunizijcev, pa tudi nasplošno ni nek presežek kulinarike…Turistom ponavadi ponudijo nabodalo s kameljim mesom, ki stane toliko kot cel obrok ovce/kure s kus-kusom.
Sprehodimo se še skozi tržnico z datelji, da preizkusimo kakšnega okusa so spomlad. Ena dateljeva palma namreč letno obrodi do 70 do 170 kilogramov plodov, vendar ne dozorijo hkrati in jih morajo zato obirati večkrat v sezoni. Glede na letni čas se razlikujejo glede na vsebnost sladkorjev, velikost, čas zorenja in podobno.
Po obveznem čaju pot nadaljujemo v smeri Douz in se spotoma ustavimo še na zapuščenem avtobusu sredi suhega slanega jezera Chott el Jerid. Tudi tukaj previdnost ni odveč, Mišo in še nekateri, ki tokrat niso z nami, so tukaj že reševali slovensko obtičano vozilo in potem obstali še sami in se komaj rešili iz blatnega prijema jezera. Do avtobusa sicer navadno vodi sorazmerno utrjena ali bolje rečeno precej zvožena cesta, pogled na levo ali desno 2 metra stran, pa že krasijo globoke kolesnice, ki opominajo kako nevarno je zapeljati »s poti«. Pri avtobusu srečamo še dva nezgovorna Italjana na motorjih, ki se odločita pot nadaljevati do nekakšnega spomenika precej naprej na jezeru in s tem tvegata da bi z motorji vred obtičala sredi ničesat in s tem v nevarost povlekla še morebitne norce, ki bi jima šli na pomoč. A Allah je tokrat bil milosten. Jezero je izsušil dovolj, da sta se čez nekaj minut vrnila in brez pozdrava odpeljala naprej svojim zmagam naproti.
Tik po tistem, ko zapustimo območje jezera, se ustavimi še na eni točki, ki jo je na internetu našel Berto. V kraju z imenom Fatnassa namreč, skoraj ob glavni cesti, »ležijo« okamenele sipine Debebcha. Okamenele sipine so po svoje zanimive, saj jih je na slabih par 10m2 na kupu ogromno, nato pa izginejo kot kafra. Na njih se da z malce truda tudi splezati in narediti kakšno dobro fotko.
A nas vleče naprej, v Douz, pravzaprav na drugo stan tega čudovitega predpuščavskega mesta, kjer si ogledamo cilj ene izmed etap puščavskega rallya, kjer se je ta čas zaključevala več dnevna dirka z imenom Fenix Rally.
Ravno še ujamemo nekaj pošteno utujenih voznikov, ki se že z precej umirjenim ritmom vozijo proti koncu daljše, zaključne etape, tam naredimo nekaj posnetkov in slik in se odpravimo v kamp k Sofiji, na naš prepotreben tuš.
Osveženi se napotimo na večerjo, po večerji k brivcu in po brivcu nazaj v kamp na palačinke z nutelo! 😀

ŠESTI DAN (četrtek, 23. Marec)

Zjutraj je v mestu živahno, saj vsak četrtek priredijo velik živalski sejem in tržnico, kjer je mogoče kupiti praktično vse. Od hrane in začimb, do orodja in oblek in seveda živali. Kupujejo in prodajajo se ovce, koze, kokoši, osli, zajci, ni da ni.
Mi nakupimo le Šeše (op. Šeš oziroma Sesh je naglavna ruta, ki ščiti obraz in oči pred peskom in soncem.), nekaj začimb, sveže sadje in zelenjavo ter jajca in vodo.
Vozila napolnimo z gorivom, Mišo obišče svoje prijatelje, pri katerih vsakoletno popravlja in polni klimo :D, ob cesti zgrabimo še kruh in že se peljemo proti puščavi.
Dobra ura vožnje in 55 kilometrov peščene piste polne praha in ribežna, nas pripeljeta do prvega postanka. V obcestnem »lokalu« z imenom Cafe du Park si privoščimo metin čaj in malo posedanja v senci, da mine največja vročina, nato pa pot nadaljujemo v smeri Tembaina.
Mišo nato na čelo kolone postavi mene, da bi skupaj malce potrenirala navigiranje s točkami v Garminu. Moram priznati, da nisem imel ravno težkega dela, saj se horde turistov zadnje leto vozijo neprestano tukaj prek in so včasih slabo vidne piste postale skoraj ceste.
Do Tembaina nas od tukaj loči še enkrat toliko, cca 55 kilometrov piste, makedamskih platojev in nekaj miniaturnih sipin. Za teh preostalih 55 kilometorv porabimo tri ure in pol, v ta čas pa je všteto tudi iskanje in nabiranje drv za večerni ogenj, saj jih okoli Tembaina ni več, ker jih sproti poberajo turisti.
Svoj bivak postavimo na eni izmed ravnic sredi sipin, raztovorimo drva, postavimo šotore, punce pa so ta čas pripravile izvrstvo večerjo. Kot sem že večkrat povdaril, okus domačih makaronov v družbi dobrih prijateljev, sredi sipin stran od vsega vrveža in z najlepšim sončnim zahodom je nekaj posebnega. Tega ne more nuditi nobena (pa naj si bo še tako draga)  evropska restavracija!

SEDMI DAN (petek, 24. Marec)

Po zajtrku pot nadaljujemo v smeri Ksar Ghilana. Smeri za oazo Ksar Ghilane je v puščavi več. Od asfaltne podlage, kamnite piste in par »znanih« poti kar preko sipin. Mi izberemo relativno enostavno varjanto ali kot bi rekel kolega Gregor: Short and simple! (Kratko in enostavno) .
Po dopoldanskem čaju, ki ga spijemo v »cafeju« tik pod Tembainom, delček poti prevozimo enako kot včeraj, le v obratno smer, nato pa nas navigacija vodi po vzhodni strani Parka Jebil, čez sipine do piste, ki vodi v Ksar Ghilane.
Sipine so na tem koncu resnično zoprne za voziti, saj so kratke tako po dolžini, kot po širini in napihane ravno iz obratne smeri, zato avto ves čas nabija naprej in nazaj, levo in desno, to pa traja kar dobre tri ure. Je pa to dober test za naše avtomobile, ali bolje rečeno za nas lastnike »izdelovalce«, ker če tukaj ne odpade noben vitalen kos avtomobila in ne odleti kakšna pomembna matica na podvozju, potem to pomeni, da smo svoje delo opravili dobro! 😀
Na pisti srečamo tudi Karavano berberov. Karavana je običajno večja skupina trgovcev ali drugih popotnikov, ki s svojimi kamelami potujejo po dolgih ustaljenih karavanskih poteh. Prijazno jim iz svojih avtomobilov damo tri plastenke vode, nato pa nadaljujemo vsak svojo pot.
Če je bil jeseni pas sipin, ki jih je potrebno prečkati pri Cafe Grand Ergu, kot sprehod v parku, so se sipine v pol leta ob zimskem vetru popolnoma spremenile. Mišo gre naprej v izvidnico in nam poišče primeren prehod, saj lahko ob nepazljivosti kaj hitro ubereš napačno smer. Malce preveč levo, ali malce preveč desno, pa se znajdeš sredi globokih sipin, kjer tvegaš lom avtomobila.
Nekje ob peti uri popoldan prispemo v oazo, kjer samo raztovorimo svoje avtomobile odvečne prtljage in obrnemo nazaj proti ostankom rimske utrdbe Tisavar v lovu na sončni zahod!
Pot nazaj zaupam sopotnici Tanji, ki me – potem, ko že sedi na vozniškem sedežu – preseneti z vprašanjem: Tole je gas, tole zavora, tole pa sklopka ane?! Mojemu izbuljenemu pogledu še doda: Ja doma imamo samo avtomatike!
Ampak ni kaj! Dekle da lepo v prvo prestavo, spelje, prestavi v drugo in odpelje do oaze, kot da to počne vsak drug dan, tako malo za zabavo, ko ji je dolgčas… in to po pisti, ki je namenjena štirikolesnikom, kajti tisto pisto za avte smo zgrešili že drugič danes! Bravo Tanja! 😀
Sledi večerja in obvezno namakanje v termalnem izviru neposredno v bližini naših avtomobilov.

OSMI DAN (sobota, 25. Marec)

Današnji dan je zadnji dan za del naše ekipe. Po obveznem zajtrku iz prtljažnika naših avtomobilov, se odpravimo v smeri jugo-zahod proti sipinskemu pasu, kjer se nahaja tudi manjši kamp Zmela. Z Mišotom se z avtomobili zapodiva v sipine, medtem ko nas Gregor, Tatjana in Melita raje opazujejo iz udobja aklimatizirane stavbe in osvežilno pijačo v roki. Z nama so tudi Tanja, Miran in Berto, a tudi tokrat so sipine preveč neusmiljene, da bi se prebila na vrh. Oceniva, da je tveganje enostavno preveliko in raje odnehava, dokler sva še v »predosti«. Kljub temu, da je v državi Ramadan, nas v kampu postrežejo z ledeno ohlajeno Celtio (Tunizijsko –alkoholno! – pivo). Edina »težava« je bila ta, da smo si pivo morali vzeti iz hladilnika sami, saj se med Ramadanom niti natakarji ne smejo dodakniti alkohola.
Ob povratku v Ksar Ghilane se ustavimo še ob spomeniku Generalu Leclercu, ki je leta 1943 tukaj s svojimi silami, ki so prišle iz Čada zmagovito odbil napad sovražnih sil in sovražniku zadal hude izgube.
Naši prazni želodčki ne zmorejo več zgodovine in žgočega sonca, zato si v kampu privoščimo kosilo, ki nam ga pripravijo v restavraciji tik pred vhodom v kamp. Sicer tradicionalno kosilo,harisa, brik, piščanec in pečen krompirček sta bila tukaj res zelo okusna. Domačini pa so jedli takoj za nami, tik po tistem ko je ura odbila 6 popoldan, kot jim to veleva muslimanska vera v času Ramadana.
Na žalost je služba dohitela Melito in Tanjo, ki sta nas morale zapustiti in ujeti jutranji let iz Djerbe.
Ponju je prišel Tahar s svojo Toyoto in jih okoli polnoči odpeljal skupaj z Bertotom proti letališču.
Nekje sredi noči sta se z Bertotom vrnila, Tahar je oddremal par kitic kar v svojem avtomobilu, nato pa se je zjutraj vrnil v Douz.

DEVETI DAN (nedelja, 26. Marec)

Zjutraj po zajtrku se spet zapeljemo do utrdbe, a tokrat sta za volanom Berto in Miran. Tatjana, ki se ni želela preizkusiti v vožnji, se je z Gregom podala do utrdbe po bolj sigurni poti, bila pa sta tudi naša rešilna bilka, če bi vendarle kdo od naju potreboval pomoč.
Tudi fantoma vožnja po okoliškah sipinah ni delala pretiranih težav, sploh nama z Miranom, ki sva večino časa sledila Mišotu in Bertu. V neki točki sva z Miranom vsekala svojo »špuro« in s tem preizkusila znanje iskanje prehodov v vlogi vodilnega vozila. Priznam, zame je bila to čista novost in hitro sem spoznal, da je potrebno veliko izkušenj z vožnjo, da znaš pravilno oceniti prehod, odločitve pa morajo biti hipne. Ampak vaja dela mojstra pravijo in nekje je treba začeti :D.
Kdor se je vozil po sipinah desno med oazo in utrdbo ve, da so te sipine zahtevne, sploh v spomladanskem času ko so še sveže napihane in s strmimi vrhovi. Po kakšnih 10 minutah vožnje zato sklenemo, da se je varneje vrniti na pisto in tam nadaljevati do trdnjave. Na vrhu uživamo še zadnje razglede na zaresno pusčavo in se od nje počasi poslovimo. Po kosilu in poslovilnem plavanju v bazenčku se poslovimo od oaze in pot nadaljujemo po asfaltni cesti v smeri SV do našega naslednjega bivaka, ki se na Garminu skriva pod točko z imenom »SCORPION« (škorpijon – žival). Točka leži slab kilometer stran od ceste tik ob vznožju sipin, ki se potem raztezajo proti zahodu vse do Alžirije.
Po večerji zakurimo ogenj z drvmi, ki jih naberemo v krogu par sto metrov, na žerjavico pa pristavimo lonec z metinim čajem. Ob sladkanju s čajem in prijetnih afro ritmih iz mojega JBL zvočnika se nam pridruži tudi nepovabljen gost, po čemer je verjetno naš prostor, kjer bivakiramo tudi dobil svoje ime. Verjetno je škorpijona privabila toplota in svetloba, obenem pa lahko rečem, da je to verjetno šele drugi škorpijon, ki sem ga v štirih obiskih Tunizije videl takole v naravi.
Z ognjem vztrajamo vse to desete ure zvečer, nato pa se predamo zvokom tišine in udobju naših spalnic.

DESETI DAN (ponedeljek, 27. Marec)

Zjutraj obudimo žerjavico, Mišo pa na plan potegne svojo »elektronko« kot rad ljubkovalno pravi svojemu doma izdelanemu podstavku za posodo, na kateri se nad žerjavico peče kruh. Podstavek je res unikaten, saj je izdelan iz odsluženega zadnjega zobnika motocikla, ki je prevozil legendarno dirko Dakar. Za zajtrk imamo torej sveže pečen kruh z nutelo in pa zadnjo suho salamo in sir, ki smo ga pripeljali s seboj od doma. Sonce močno pripeka, zato takoj po zajtrku pospravimo šotore in mize in se odpravimo naprej. Malce naprej nas ob cesti pričaka še en topli vrelec, ki tukaj prihrumi na dan, kot posledica vrtanja. Voda tukaj ima intenziven von po žveplu ali nečim podobnim, na dan pa privre tako vroča, da komaj lahko stojim v njej pa še to le do gležnjev. Postanek tudi izkoristimo za ponevnenje pnevmatik, saj bo od tukaj dalje podlaga bolj ali manj trdna.
Vozila tokrat obrnemo proti jugu v smeri El Borme. Po približno 20 kilometrih v križišču obrnemo v smeri V in pot nadaljujemo proti Tataouinu. Naslednjih 60 kilometrov, ki nas loči od našega naslednjega postanka nam ponudi vse od širokega in ravnega asfalta pa do slabega makedama polnega ribežna. Pravilnega slovenskega izraza za »Ribežen« na cesti sploh ne poznam. Za lažjo predstavo naj povem, da so to kot nekakšni majčkeni morski valovi na trdni podlagi, ti valovi pa si v kratki razdalji sledijo tesno en za drugim. Ti valovi povzročajo zelo stresno vožno in veliko obremenitev za podvozje in preostanek avta, zato je taka vožnja praviloma precej neudobna.
Okoli dveh popoldan prispemo v vas Chenini.
Chenini je znan kot zapuščena berberska vas izklesana v skalo, ki se nahaja na vrhu hriba v bližini sodobne vasi z istim imenom. V času berberskih skupnosti je vas delovala kot Ksar, torej utrjena vas s kaščami, zato tudi leži na vrhu hriba, da je bila obramba pred napadi plenilcov lažja. Najstarejše zgradbe na pobočju segajo v 12. Stoletje, med njimi pa se še vedno najdejo take, katere vaščani iz doline uporabljajo za shranjevanje žita.
Del ekipe se peš odpravi raziskovati vas, drugi pa ta čas izkoristimo senco in osvežilno pijačo v restavraciji ob cesti z imenom Mabrouk.
Naslednji postanek je bil Ksar Ouled Soltane v Tataouinu. Tukajšne kašče so zanimive predvsem zaradi večnadstopnih obokanih hramb, do katerih vodijo strme stopnice. Večina kašč je obnovljenih in služijo kot turistična atrakcija. Na območu Tataouina je takih kašč res veliko in vsaka je po svojem zanimiva. V centru mesta še napolnimo rezervoarje z gorivom, pot pa nas potem vodi proti Matmati. Zadnji del ceste pred spustom do mesta, je speljana po vrhu hribovja in nudi prekrasne razglede in čudovit sončni zahod. V Matmato, natančneje v Hotel Les Berberes prispemo okoli sedme ure zvečer.
Hotel se nahaja v središču mesta in je poznan po tem, da je zgrajen pod zemljo. Tukaj še vedno nekateri lokalni prebivalci živijo v tradicionalnih podzemnih “trogloditskih” strukturah. Te nastanejo tako, da se v zemljo izkoplje velika jama. Po obodu te jame se nato izkopljejo umetne jame, ki se uporabljajo kot sobe, pri čemer imajo nekateri domovi več jam, povezanih s prehodi v obliki jarkov.
Tudi mi povečerjamo in prespimo v enih izmed takih umetnih jamah v samem hotelu.

ENAJSTI DAN (torek, 28. Marec)

Klasičen zajtrk za turiste nam nudi par kuhanih jajc, marmelado in maslo, pomaranče, čaj in mleko. Kava je na voljo samo iz vsem poznane instant vrečke. A se vseeno človek naje in nabere moči za dan pred nami. Lastnik hotela nas kasneje prijazno povabi na ogled k sebi domov. Tudi on še živi v takšni tradicionalni hiši pod zemljo in jo tudi z veseljem razkazuje turistom. V zameno za denar seveda. Le na našega Mišota je posebno navezan, zato nam za ogled nič ne računa in celo pripravi kosilo v njegovih osebnih prostorih. Še prej nam seveda razkaže vsako sobo posebej, posebno rad pokaže spalnico. Tam ponavadi tudi malce okrancljajo turiste z njihovo nošo in tudi mi nismo izjeme. Tatjano in Mirana ženska obleče v tradicionalna oblačila za poroko, Miranu porine v roke še leseno palico in sta nared za svadbo. Na dvorišču se pridruži še druga ženska oseba, ki v ritmih svojega bobna pospremi naš par k plesu, medtem ko nas kitajski turisti z veseljem fotografirajo iz vseh smeri.
Nas pa pot žene naprej, zato se prijazno zahvalimo za vse in pot nadaljujemo proti Sfaxu, kjer nas že pričakuje Marie.
Na poti proti Sfaxu naredimo še en postanek na črpalki, kjer izpihamo zračne filtre, z stisnjenim zrakom tudi malce očistimo notranjost puščavskega peska in preverimo tlak v pnevmatikah. Po dobrih dveh urah smo že v Sfaksu, na tržnici, kjer kupujemo sestavine za današnjo večerjo. Danes ne bo kus-kusa, niti piščanca, temveč tuna, škampi in ocvrt krompirček! Naslednja točka dnevnega reda je nakup olivnega olja. Sam nisem pretiran ljubitelj olja na žlico ali s kruhom, da bi znal ločiti dobro olje od slabega, zato se pomaknem v ozadje, da naši mojstri s svojimi brbončicami izberejo letošnjega favorita, nato pa primaknem svoj lonček, 10 literski če sem natančen :D. Nakupovanje olja vzbudi apetit v nas, zato si v edini odprti ulični restavraciji privoščimo piščanca in za piko na i še sladoled, ki ga prodajajo preko ulice.
Okoli šeste ure zvečer prispemo k Mariji v Residenci Chahrazad. Če se še spomnite, smo tukaj prenočili tudi drugi dan našega potovanja.
Marie nam iz naših sestavin, ki smo jih nakupili preko dneva pripravi okusno morsko večerjo. Seveda ni manjkala niti čorba, harisa in brik.

DVANAJSTI DAN (sreda, 29. Marec)

Ob desetih zjutraj že stojimo v vrsti za trajekt, ki vozi na bližnji otok Kerkennah. Kerkennah je pravzaprav skupina otočkov, ki ležijo ob vzhodni obali Tunizije. Trije največji so med seboj povezani z mostovi, tako da se da otočje prevoziti v celoti. Turistično sicer niso pogosto obiskani, so pa zato bolj znani po ribolovu, ki je ključna panoga Kerkennaha, od koder se izvažajo ribe v celinsko Tunizijo in druge bližnje države. Mi smo se ustavili na eni izmed plaž, namočili svoje noge, pripravili kosilo, nato pa se odpeljali čisto do vrha otoka na izlet, ter nazaj do trajekta. Žal za kaj več nismo imeli časa, saj je na ta dan trajekt vozil zgolj dvakrat na dan, zutraj in popoldan.

TRINAJSTI DAN (četrtek, 30. Marec)

Zjutraj se poslovimo od Marije in Habiba in se še zadnjič odpravimo na tržnico v center mesta, kjer opravimo nakupimo datljev za domov. Na delu medine, ki je namenjen sadju in zelenjavi je ponudba datljev velika. Med seboj se ločijo predvsem glede na stanje zrelosti sadeža, ta pa narekuje tudi ceno. Sam jih vzamem pet kilogramov, kar je dovolj za moje sladkanje z njimi in da z njim posladkam tudi prijatelje in družino doma.
Ustavimo se tudi v lokalni trgovini, kjer nakupimo še druge stvari, kot so recimo Harisa v tubi, Fanta, ki je mimogrede tukaj popolnoma drugačnega (boljšega) okusa kot doma, pa recimo makarone, ki jih doma nekateri naravnost obožujejo, ker jih spominjajo na tiste, ki so jih jedli v mladosti doma in seveda ne smemo pozabiti na tuno. Harisa, tuna, olivno olje in svež kruh je vse, kar včasih potrebujemo za dober zajtrk!
Pot potem nadaljujemo proti El Jemu kjer se ustavimo za ogled amfiteatra. Za tiste, ki še ne veste, amfiteater v El Jemu je ena najbolje ohranjenih rimskih kamnitih ruševin na svetu in je edinstvena v Afriki. Tja prispemo ravno ob dvanajstih , zato si v restavraciji z pogledom na amfiteater privoščimo kosilo. Ne glede na velikost mesta El Jem in dejstvom da je turistično precej obiskan, v mestu deluje samo ena restavracija, kjer strežejo hrano ljudjem, kot smo sami. Za ostale še vedno velja, da si zaradi ramadana, hrano lahko privoščijo šele po zatonu sonca oziroma po šesti uri zvečer.
Po ogledu amfiteatra svojo pot nadaljujemo proti Kairouanu. Mesto Kairouan je znano predvsem po verskem pomenu za muslimane. Med sunitskimi muslimani velja za četrto najbolj sveto mesto islama (sledeč Meki, Medini in Jeruzalemu) ter najbolj sveto mesto Magreba.
V mestu si običajno ogledamo Bir Barrouto. To je stavba v središču mesta, v kateri kamela goni leseno kolo, s pomočjo katere dvigajo vodo iz vodnjaka. Po starem ljudskem verovanju je voda iz vodnjaka povezana s svetim vodnjakom v Meki. Bir Barrouta še danes predstavlja eno od številnih hidravličnih naprav, ki zagotavljajo oskrbo z vodo prebivalcem Kairouana. A je zaradi ramadana ogled kamele onemogočen.
Druga stvar v mestu, ki je vredno ogleda je Velika mošeja Uqba. Pravzaprav si lahko ogledamo le dvorišče znotraj mošeje, kjer se ponavadi opravlja molitev, saj je vstop nemuslimanom v notranjost te mošeje strogo prepovedan. A tudi tokrat imamo smolo, ker pravkar molijo, med molitvijo, pa ogled ni mogoč. Vseeno nas prijazen gospod, ki smo ga srečali pred mošejo pospremi do še ene znamenitosti. Za obzidjem, ki gleda proti Veliki mošeji, leži pokopališče plemena Awlad Farhan, ki je   nenavadno oblikovano za muslimansko pokopališče. Nekatere grobnice, razporejene v parih in obdane z nizkim zidom, so zadnje počivališče zavetnikov plemena. Predlaga nam tudi obisk mavzoleja Sidija Sahabija . To naj bi bila grobnica enega od prerokovih (prerok Mohamed) spremljevalcev, imenovanega Abu Zama al-Belaoui. Imenujejo jo tudi mošeja brivca, saj je bil znan po tem, da je s seboj vedno nosil tri Mohamedove lase. Vstop v ta mavzolej je dovoljen tudi nemuslinom, tako moškim, kot ženskam, ob vstopu pa je treba poskrbeti za ustrezna oblačila. Torej obvezne dolge hlače, dolgi rokavi in ruta za lase za ženske.
Iz Kairuana nas potem pot vodi še do Hammameta, kjer imamo rezerviran hotel.
Naše prenočišče v Hammametu je razkošen hotel po ugodni ceni z imenom Résidence Royal Deluxe. Soba v hotelu je ogromna, z dvema kopalnicama in dvemi ogromnimi spalnicami, ter z dvemi postelji v dnevni sobi. Ko se namestimo, se odpravimo še v stari del mesta na večerjo. Večerjo si privoščimo v »Italjanski piceriji«, čigar lastnih sicer ni Italijan ampak čisto pravi Tunizijec, a vseeno nas postrežejo z okusnimi picami. Pred vhodom ima namreč nameščeno Italjiansko zastavo, kar očitno privabi tudi veliko Italijanskih gostov k njemu na obrok. Po večerji si privoščimo še čaj in šišo v eni izmed lokalnih čajnic. Zanimivo je, da je stari del mesta zvečer popolnoma nabit z večinoma lokalnimi prebivalci, ki se sprehajajo ob obali ali si v čajnici privoščijo osvežitev. Zanimivo je tudi dejstvo, da v čajnici, ki je sicer tako polna, da nas posedejo preko lokala na pločnik, tja pa nam prinesejo majhno mizo in par stolov, ne opazimo niti ene ženske predstavnice. Očitno je ta »opravek« zgolj v domeni moškega dela populacije.

ŠTIRINAJSTI DAN (petek, 31. Marec)

Zjutraj si gremo pretegniti noge še na medino v starem delu Hammameta. Takoj se opazi razliko med medino tukaj in tisto v Safx-u. Tu se prodaja veliko več kiča, kitajske robe in manj ročno izdelanih stvari ter potrebščin za vsak dan. Vidi se, da je medina prilagojena turistu in ne toliko domačim prebivalcem, tudi prodajalci so veliko bolj vsiljivi, da ne rečem predrzni. Če se ti oči samo za delček sekunde ustavijo na predmetu pred trgovino, se že zasliši glas: »Helo mister, come, gut price for you, please come and see…« (prev. Pozdravljen gospod, pridi, dobra cena zate, prosim pridi in poglej…), lastnik pa z rokami nakaže, da stopi v trgovino: »Please come to my shop, just to see!« (prev. Prosim pridi z menoj v trgovino, samo poglej!). Ne rečem, za nakup kakšnega magnetka ali drugega spominka so te lokacije svojevrsten izziv, da se preizkusiš v barantanju. Če padeš v igro z prodajalcem, je vse skupaj še toliko bolj zabavno.
Razlika v medini, ki je v veliki meri namenjena turistom je predvsem ta, da se za ceno tukaj da pogajati, medtem ko na klasični medini, ki je namenjena pretežno domačinom ne. Ta ima običajno fiksne cene, barantanje pa ni zaželjeno, oziroma se smatra za nevljudno gesto.
Mestnega vrveža imamo dovolj, zato se z avtomobili zapeljemo ne daleč od Hammameta do še ene točke, ki sem jo naključno našel med branjem po spletu, ko sem iskal sveže podatke o zanimivostih v Tuniziji. Sredi ničesar, popolnoma izven cest, nekje med Zaghouanom in Bouficho, leži štiri ali pet uničenih razbitin vojaških tankov. Gre se za modele tankov M48A3 Patton, ki so bili izdelani po drugi svetovni vojni, torej niso ostanki vojne, temveč gre najverjetneje za tarče pri vajah Tunizijske vojske. Poligon fizično ni zaprtega tipa(nimam pa uradnega podatka, zato je vožnja po poligonu na vašo lastno odgovornost), pa tudi med časom našega kosila v neposredni bližini, so se do tankov vozili vodiči s svojimi skupinami turistov na štirikolesnikih. Po krajšem raziskovanju tankov in okolice se vrnemo v center starega dela Hammameta na večerjo.
Tokratna večerja je malce drugačna, saj obiščemo ramadan restavracijo. Ramadan restavracija lahko na enkrat postreže okoli 50 gostov, zato je ključnega pomena, da si tam dovolj zgodaj. Potem si tam naročiš hrano, ki jo navadno tudi dokaj hitro dostavijo na mizo a trik je, da se hrane ne smeš dotakniti dokler ne zaslišiš poka iz topa. Da, prav ste prebrali. Približno 50 norcev sedi za mizo s hrano, ki se prijetno hladi pred teboj, počakati pa moraš na čisto pravi pok iz čisto pravega topa. To se zgodi okoli šeste ure zvečer in takrat se sme pričeti z obedovanjem. Le redki turisti zaidejo v tako restavracjo, še bolj redki pa so očitno tisti turisti, ki dejansko razumejo poanto take restavracije, zato smo bili priča turistoma, ki sta svojo hrano začela jesti takoj, ko so jo servirali.
Sam sem prvič doživel takšno izkušnjo obedovanja in priznam, da mi je bila celotna izkušnja zelo všeč. Apeliram na vse, ki se boste v času ramadana nahajali v tovrstnih krajih, da preverite, če takšno restavracijo nudijo tudi v vaši bližini in zadevo sprobate sami :D.

PETNAJSTI DAN (sobota, 1. April)

Sobotno jutro novega meseca kar kliče po še enem »fantovskem« opravku. Britje brade. In ker je to tudi naš zadnji dan na Afriških tleh, se spodobi, da se domov vrnemo urejeni.
Če pri nas tak salon velja bolj za izjemo, kot pravilo, jih v Tuniziji ne primankuje. Običajno so tudi ustezno označeni z brivska palico. Brivska palica je vrsta znaka, ki ga brivci uporabljajo za označevanje kraja ali trgovine, kjer opravljajo svojo obrt. Trgovski znak je po tradiciji, ki sega v srednji vek, palica ali palica z vijačnico barvnih črt (pogosto rdeče, bele in modre), ki je lahko mirujoča ali pa se vrti.
Za britje se odločijo vsi štirje fantje z izjemo mene, ki si zadevo le ogledam. Jaz moje brade pač ne dam, jo imam odkar raste in tako bo tudi ostalo do nadaljnega :D. Možakar, ki nas sprejme v svoji brivnici je prava slika. Ob pogledu na turiste, si na glavo povezne klobuk v barvah nemške zastave, glasbo iz MTV, ki se predvaja na njegovem TV-ju se pojača do konca, za povrh vsega pa med britjem še izvaja plesne točke :D. Mišo med drugim govori tudi tekoče nemško, zato je brivec še toliko bolj vesel, da lahko komunicira z nami. Svoj čas je delal brivca opravljal tudi v Nemčiji, a se je raje vrnil domov, kjer je posla več in zaslužek lažji, pravi.
Po koncu se odpravimo na čaj in sok v lokal ob morju, tik ob obzidju stare medine v centru mesta, nato pa pot nadaljujemo po hitri cesti do Tunisa, kjer v pristanišču preverimo, kdaj se odprejo blagajne za ladijske karte.
Naša ladja izpljuje proti domu pozno ponoči, zato imamo dovolj časa, da si v miru pogledamo še eno prelepo Tunizijsko mesto Sidi bou Said. Belo in modro obarvano mestece, ki leži približno 20 kilometrov od centra Tunisa je znano tudi kot vasica umetnikov. Slikoviti kraj leži na vzpetini, s katere lahko uživamo v panoramskem pogledu na ostanke starodavne Kartagine in na celoten Tuniški zaliv. Tukaj lahko opazujemo mojstre, ki z malimi kladivci na nakovalih preoblikujejo in okrašujejo pločevino, umetnike, ki rišejo in prodajajo umetnine na platnu, lončarje, ki oblikujejo raznoliko in raznobarvno glineno posodo, ali pa si privoščimo razvajanje v prostorih kavarne imenovane Nattes. Ta zgodovinska kavarna, po katerih se povzpnemo po strmih kamnitih stopnicah v centru mesteca ponuja pristno kavo, odličen metin čaj in tradicijonalno šišo (shisha – vodna pipa).
Čudovit je tudi sprehod med tipičnimi ulicami mesta z belimi stenami in modrimi opleski lesenih delov hiš. Nekateri sicer pravijo, da se mesto v lepoti ne more kosati z Maroškim Chefchaouenom, a ker tam sam še nisem bil o tem ne bom niti sodil.
Ob povratku nazaj, na poti še nakupimo svež kruh in pijačo za na ladjo, potem pa se vrnemo v pristanišče, kjer pridobimo karte za ladjo, ter se postavimo v vrsto za carinski pregled.
Med čakanjem se pozdravimo še z dvema drugima Slovenskima ekipama, ki so ravno tako v tem času dopustovali v Tuniziji in se vračajo domov z isto ladjo kot mi. Pravzaprav je bilo ta čas v Tuniziji precej Slovencev, kar niti ni pogosta praksa, saj je običajen termin za obisk ponavadi okoli prvomajskih praznikov.
Ob klepetu se skupaj premaknemo na carinske postopke, ki tudi tokrat minejo hitro in brez vsakršnih težav. Žal pa naša ladja nima sreče z vremenom in zaradi razburkanega morja zamuja za kar več ur. Izpluti bi morali okoli polnoči, a ladja prispe v pristanišče šele malo pred eno uro zjutraj. Potem sledi dolgotrajno razkrcavanje najprej tovornega prometa in potem še ostalihvozil in potnikov.
Ne spomnim se več čisto točno, a mislim, da je bila ura nekje tri zjutraj, ko so začeli z vkrcavanjem naših avtomobilov, izpluli pa smo nekje ob sedmi uri zjutraj.

ŠESTNAJSTI DAN (nedelja, 2. April)

Povratek z ladjo domov ima pri meni vedno čuden občutek. Zaveš se, da je zabave počasi konec, da prihaja na meni spet tisti kruti vsakdanjik in niti dejstvo, da si celotno pot prevozil brez okvar in da so vsi avtomobili še vedno v enem kosu, ti ne nudita posebnega zadovoljstva. K sreči si lahko te malce turobne trenutke polepšamo z dobro družbo prijateljev in igrami, ki nam zaposlijo misli. Mišo, ki je s seboj ravno v ta namen prinesel domine v igranju blesti, ostali pa se zabavamo ob misliji, da nam bo uspelo v naslednji igri :D.
Okoli šeste ure popoldan ponovno vzremo kopno, pred nami je pristanišče v Palermu. To je redni postanek družbe GNV na liniji Civitavecchia – Tunis, ki običano traja med štirimi in šestimi urami. Ta čas žal ni dovoljeno zapustiti ladjo potnikom, ki se izkrcajo šele v Chivitavecchiji, zato lahko mesto in dogajanje opazujemo samo iz ladje. Okoli enajste ure zvečer ladja končno izpluje iz pristanišča, mi pa se vrnemo v svoje kabine na zaslužen počitek.

SEDEMNAJSTI DAN (ponedeljek, 3. April)

Dolg spanec dobro dene! 12 je ura in zunaj se za razliko od prejšnjega dne pojavi sonce a piha kot pri norcih, zato je zadrževanje na palubi na meji vzdržnega. Prav kmalu tudi v daljavi zagledamo kopno , kar pomeni, da bo zdaj-zdaj zabave zares počasi konec. V pristanišče prispemo s pomočjo vlačilcev, ki usmerjajo barko skozi veter do svojega pravega mesta. Po dobrih treh urah čakanja, smo končno na vrsti mi, ki imamo svoje avtomobile v garaži B. Še dobre pol ure traja, da v gneči približno skupaj izvozimo iz ladje na kopno, tam pa spet pol ure, da iz neurejenih vrst pred carino, prečkamo zadnjo Italijansko kontrolo in že vozimo proti domu. Dolgočasna pot z le enim postankom za malico, se v večernih urah zakluči na Vrtojbi. Vsaj zame. Iz mojega avtomobila prestavimo Tanjine stvari v Mišotov avtomobil, se pozdravimo in odpeljemo proti domu. Še ena uspešna zgodba je tako za nami.

.

.

 

 

.

 

 

.

Ko se vozim sam proti domu se zavem, da je za mano še ena nepozabna dogodivščina, kjer sem spoznal nove prijatelje in utrdil vezi s starimi.
Za mano je že četrta Tunizija, ki mi je tudi tokrat postregla z novimi – do sedaj neodkritimi kotički, ki mi je tudi tokrat uspela napolnila prazne baterije in seveda puščavski pesek, ki je tudi tokrat zaigral najlepše note na strune moje duše.
Vse to so ključni elementi, ki mi nudijo navdih za moja naslednja potovanja.

.

Vsake zgodbe mora enkrat biti konec, vendar le zato, da se lahko prične naslednja.

 

 

 

Za dobro avanturo je potrebna dobra ekipa. Hvala vam za preživete trenutke in nove spomine!

 

 

 

KORISTNI PODATKI:

JEZIK: Arabski, Francoski

VALUTA: Tunizijski Dinar – 1TND = 0.31 EUR (3.2 TND = 1 EUR)

VIZA: Ni potrebna

CENA GORIVA (Diesel): 2.14 TND = 0.64 EUR (Marec 2023)

 

UPORABNE KOORDINATE:

– Sidi bou said: N 36°52.265 E 10°20.943

– Kairouan mošeja: N 35°40.885 E 10°06.247

– El jem, amfiteater: N 35°17.780 E 10°42.421

– Rommel piste: N 34°20.666 E 08°10.604

– Tembaine, sveta gora sredi puščave: N 32°52.390 E 09°06.726

– Avtobus na jezeru: N 33°56.575 E 08°25.149

– Okamenile sipine Debebcha: N 33° 48′ 4.942 E 8° 45′ 18.306

– Ksar Ghilane: N 32°59.303 E 09°38.395

– Ooredoo poslovalnica Sfax: N 34° 44′ 27.999 E 10° 45′ 27.050

– Trdnjava, Ksar ghilane: N 33°00.517 E 09°36.972

– Star Wars, Mos Espa: N 33°59.657 E 07°50.567

– Chebika: N 34°19.235 E 07°56.348

– Kamp Camping Club Desert, Douz: N 33° 27′ 10.839 E 9° 1′ 31.62

– Chenini: N 32° 54′ 38.656 E 10° 15′ 36.831

 

VSTOPNINE IN KAMPI:

– Vstopna taksa TN:         13 EUR (2 osebi)

– Vstopnina El Jem:        12 TND (1 oseba)

– Kamp Douz:                 12 TND (1 oseba)

– Kamp Ksar Ghilane:    20 TND (1 oseba)

 

ŠE NEKAJ ZANIMIVE STATISTIKE:
– Skupaj prevoženih kilometorv:                                     3940
– Količina porabljenega goriva:                              570 litrov
– Povprečna poraba:                                         13,8 l/100km
– Povprečna poraba v puščavi:                         21.3 l/100km
– Maksimalna hitrost:                                           131. km/h