Predelava vozila

PREDELAVA VOZILA V EKSPEDICIJSKO VOZILO

( OP.P nastanek mojega vozila z ljubkovalnim imenom MOSAFER. Beseda mosafer (ali tudi musafir) v Arabskem, Perzijskem Hindujskem in Urdu jeziku pomeni popotnik. )

 

Pozdravljeni v malce bolj tehnični rubriki tega spletnega mesta.
Verjetno se med vami najde tudi kdo, ki ga zanima kako iz čisto navadnega vozila, naredimo vozilo, ki je primerno za daljša potovanja. Na to vprašanje bom poskusil odgovoriti v naslednjih stavkih. 😉
Če se kot prve stvari dotaknem vprašanja: Kaj sploh je ekspedicijsko vozilo ali vozilo za daljša potovanja?
No, tukaj je lahko več pogledov na zadevo…
Najprej se je potrebno vprašati. Kakšna vrsta potovanj z avtomobilom nas sploh zanimajo?
Če so vaša pota osredotočena na pretežno utrjene cestne površine, potem je za to primerno sleherno vozilo, ki zmore prevoziti razdaljo med točko A in točko B.
Če pa ste po duši bolj avanturistično naravnani, se stvari kaj hitro zapletejo :D.
Tukaj se nam postavi drugo vprašanje: Koliko denarja smo pripravljeni odšteti za bolj “ekstremno” popotniško različico vozila.
Na koncu ponavadi pri nakupu ali predelavi vlada razmerje med potrebo in željami, vsekakor pa je to popolnoma  v rokah posameznika.
Zatorej lahko rečemo, da definicija ekspedicijskega vozila sploh ni mogoča.
Mogoče lahko k temu dodam le, da je najboljši avto tisti, ki vozi srečne ljudi! 🙂
Navkljub vsemu mojemu “modrovanju” zgoraj, pa lahko opišem, kaj je zame idealno ekspedicijsko vozilo.
Pravo potovalno vozilo mora biti zanesljivo. Torej tehnično brezhibno v vseh pogledih! Še preden se podamo na svojo prvo (velja tudi za vse nadaljne) avanturo, poskrbimo da bo naš avtomobil v top kondiciji. To pomeni pregledani vsi vitalni deli avtomobila, kot so vsi filtri in tekočine, zavore, ležaji, zglobi koles, končniki in kardani. Ne škodi pregledati tudi vijake na podvozju, tlaka v pnevmatikah in če delujejo vse luči ter ostale el. zadeve v avtomobilu.
Tudi stanje akumulatorja je potrebno preverit pred odhodom.
V kolikor opazimo kak element, ki kaže znake utrujenosti, ga je potrebno zamenjati z novim – preverjene kvalitete.
Nekaj zapravljenih evrov in ur doma, nam lahko prihrani velike stroške in čas daleč od doma.
Zame zelo pomemben faktor je prostornost avtomobila ter pregledno in organizirano opremljena notranjost. Konec koncev je tako vozilo naš dom na poti, v katerem lahko preživimo veliko časa, zato je pomembno da se v vozilu ne počutimo utesnjene in da v vsakem trenutku vemo za vsako stvar, kje se nahaja v vozilu. Če tako kot jaz občasno zamenjujete sovoznika na vaših potovanjih, je smiselno da ga pred odhodom seznanite z vašim avtom in opremo, predvsem je dobrodošlo, da ve kje se nahaja prva pomoč, varnostna oprema in gasilni aparat (če ga imate).
Pod organizirano notranjost v idealnem ekspedicijskem vozilu zame spada tudi urejena in lahko dostopna kuhinja, hrana in hladilnik, s katerim si občutno povečamo kakovost naših živil na poti.
Podvozje avtomobila mora biti dovolj kakovostno, da bo preživelo najhujše kar mu boste ponudili. Vzmetenje mora biti kompromis med udobno vožnjo in sposobnostjo prenesti vse obremenitve. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je le ustrezno izbrano vzmetenje, tudi varno vzmetenje.
In to je nekako to, kar jaz smatram za ekspedicijsko vozilo. Želja za tehnično izpopolnjeno vozilo, ki bi mi nudila vse zgoraj našteto je v meni rasla nekako od samega začetka mojih spogledovanj s tovrstnim hobijem. In pravzaprav še ni nehala rasti, kajti želja je še veliko in seznam se še vedno počasi dopolnjuje.
Da pa od besed preidemo k dejanjam, sem se odločil, da vam bom kar se da podrobno poskusil predstaviti, kako je nastalo moje “sanjsko” vozilo za potovanja. Mosafer.
Ker je prvotni avtomobil za predelavo in dodelavo bil za nameček še “slaba” osnova, bo zgodba še toliko bolj zanimiva! 😉

Torej…
Mojega sanjskega terenskega avtomobila za potovanje pač ni mogoče kupiti. Ker se še kar dobro spoznam na mehaniko starejših vozil sem si za prvi terenski avto omislil Nissana Patrola, ki ga poznate že iz prejšnjih tem. Če ravno ni ustrezal vsem mojim kriterijem, je bil na nek način moja odskočna deska v svet overlanda ali popotništva, če se lepo slovesnko izrazim.
Kaj kmalu sem spoznal, da ritje po blatnik kotanjih in potovanja nekako ne gresta z roke v roko. Moram sicer priznati, da sem sicer izjemno užival, ko sem avto uspel “prebarvat” v blato, ampak veliko bolj sem si “napolnil baterije”, ko sem z avtom enostavno šel novim krajem naproti.
Posledično sem tudi hitro spoznal, da kratka verzija patrola ni ravno najbolj primerna za raziskovanje sveta in se zato odločil za nakup dolge verzije Patrola. K sreči se je ravno takrat (v resnici že dalj časa) prodajal en Nissan Patrol v dolgi izvedbi, sicer bolj siromašne narave, katerega sem vzel pod svoje okrilje.
Avto je na prvo žogo zgledal soliden, predvsem pa je bil še originalen, kar je dober začetek za izvedbo avta po mojih željah.
Že pri nakupu sem opazil nekaj posledic karambola, ki ga je avto očitno doživel enkrat v preteklosti, vendar vseh posledic, do razdiranja avtomobila nisem moral opaziti. A več o tem malce kasneje… 😉

 

Tako je avtomobil prišel v moje roke, dne 14.11.2014, nato pa je še dobro leto in pol čakal na pravo voljo in seveda finančna sredstva za izvedbo projekta.

Avtomobil smo nato 20.6.2016 odpeljali do prijatelja, tudi sicer strastega overlanderja, ki je precej pripomogel z lastnimi rokami pri uresničitvi mojih želja. Njegov oče pa je še toliko bolj pripomogel s tem, ko mi je odstopil svoje prostore in vso orodje in nemalokrat tudi sam poprijel za delo in mi tako olajšal marsikatero stvar. Prav je, da se na tem mestu najlepše zahvalim obema, kajti brez njiju, ta projekt verjetno nebi nikoli ugledal luči sveta. Iskrena Hvala.
Kot sem omenil, avtomobil je bil na prvo žogo v dobrem stanju, brez kakšne velike vidne rje, brez večjih vidnih poškodb na karoseriji, razen drugega stebrička na voznikovi strani, kjer je bilo videti, da so nekoč že nekaj popravljali karoserijo.
Šasija je prav tako izgledala odlično ohranjena, brez lukenj na standardnih mestih značilnih za Patrola, izjema pri vsem tem je bil edino motor, ki je sicer tekel, a je mešal vodo in olje, tako da je bil neuporaben.
Če je bil moj prejšnji Patrol precej pisanih barv, skoraj kot kakšna rally specijalka za Dakar, sem tokrat prisegel v bolj “civilen” izgled avtomobila, še vedno pa pri nekaterih pogledih nisem hotel in nisem moral iz svoje kože.
Za inspiracijo projekta sem nekoč na internetu našel sliko Islandskega Patrola, vse od takrat sem vedel, kaj želim za končni rezultat.
No, 44 col gume so malo preveč celo zame, a smer sem si začrtal.
In ja…
“Striptiz” se je začel 😀
Pri razdiranju avtomobila, vedno lahko pričakuješ da bo stanje avtomobila slabše od tistega, kar si lahko videl na zunaj, upaš pa vseeno na najboljše… No, mene bi kmalu zagrabila kap, ker bolj kot sem kopal, huje je bilo… Ne toliko v smislu rje (če sem pred leti bil totalni laik glede varjenja pločevine, sem se v tem času naučil zakrpati marsikaj), kot v smislu kako zelo je nekoč avto bil poškodovan.
Ne rečem, saj avto je bil normalno vozen in čisto lahko bi pustil takega, kot je bil, ampak mene osebno so zadeve preveč motile in odločil sem jih sanirati v najboljši meri.
Naj malce povem, kaj je sploh bilo poškodovano, kajti slik mislim da od tega nimam…bil sem preveč razburjen.
Skratka, avto je nekoč očitno nastradal spredaj levo, posledice pa so bile:
Poškodovan sprednji levi A stebriček, prednji B stebriček in vse vmes. Poškodbe so bile vidne tudi na spoju strehe, malce poškodovana je bila tudi sama streha spredaj levo, potem pa…požarna stena kot bi jo prežvečil dinozaver in pa nekaj manjših udrtin na podu proti zadnjemu koncu.
Videl sem eno in edino rešitev….brusilka.
Ob nastanku slike zgoraj, sem se res spraševal, ali sem u stanju sploh sestavit še kdaj avto, ker to presega moje znanje krpanja pločevine, budgeta za še en avto nisem imel, čeprav tudi ni bilo v tem času še enega donatorskega avtomobila.
Po parih dneh glavobola sem si rekel, kar bo, pa bo in se lotil dela.
K sreči sem lahko prednji konec avtomobila, ki je bil najbolj poškodovan, pobral od svojega prejšnjega patrola in igra s puzlami je stekla.
Potem je tukaj še dejstvo da sem trmast čudak…
Ko sem videl par slojev barve, kita in rje, sem si rekel: Če hočem naredit tako kot je treba, je edina varjanta peskanje pločevine…in to temeljito!
Moj prijatelj Mitja, ki je ravno v tem času obnavljal svojo Toyoto LC80, (ki seveda ni bila potrebna tako drastičnih ukrepov), je za potrebe svoje obnove kupil čisto nov peskalni stroj, njegov oče pa je poskrbel za najboljšo improvizirano peskalno komoro, o kateri mi še danes zaigra srce 😀
Če je on porabil za peskanje svojega avta okoli 15ur, sem jaz toliko bolj izkoristil mašino, saj je bilo peskanja preko 60ur. Ne vem čisto točno iz glave koliko ur natanjko, sem si pa vse pridno beležil.
Za trening sem se lotil manjših delov, prednjega konca donatorja, vrat itd,…
Vse peskane dele sem premazal z Wurthom(posebna tekočina, ki ustvari zaščitni sloj in tako ščiti pločevino pred rjavenjem) in v ustreznem razmaku nanesel še dvo-komponentno epoksi temeljno cink barvo.
Za peskanje karoserije in kasneje šasije, sem si omislil voziček, po domače “roštil”, s katerim je bilo delo več kot enostavno…ubistvu si sploh ne predstavljam delo brez njega.
360° brezstopenjska rotacija, obenem pa lahko obrnem avto v celoti sam. In najbolj pomembno, zadeva gre v mojo improvizirano komoro!!
39 ur kasneje…
Celotna karoserija je speskana zunaj in znotraj…
Potrebno je bilo odrezati del zadnjega levega boka, ker so slabo popravili notranji blatnik in se ga drugače ni dalo popraviti, pa še oba dela na zadnjem boku, kjer v originalu pride plastična zaščita blatnika oz. boka, ker sta bila v preslabem stanju(rja) za popravilo.
Potem spet wurth in prajmer…
Ne vem, če sem že omenil kako smotan sem?
Nekje vmes, sem se odločil, da bom naredil tudi večje odprtine za moje velike gume. 36 col gume so namreč prevelike za originalno dimenzijo odprtin koloteka in tako prijemajo zadaj in spredaj v blatnike in brez odpiranja kotov ne grejo na avto. Ker sem hotel obdržati samo linijo originalnih blatnikov, sem po celotni dolžini odrezal 2cm blatnika. To pa potegne za sabo več kot preveč problemov in dela. Blatnike je potrebno ponovno spojiti z notranjim blatnikom in seveda…original obrobe ne pašejo več. Za videz islandca iz začetka objav sem tako ali tako, hotel narediti posebne obrobe, ampak spet…do tam še pridemo 😀
In napočil je čas za združitev. Prednje stebričke sem pred rezanjem donatorja skrbno izmeril, na obeh avtomobilih natančno odrezal in pripravil za varjenje. Poden avtomobila sem rezal ter varil, kjer je bil spojen že tovarniško in tudi na enak način. S prekrivanjem pločevine in “točkastim” varjenjem. Tudi oba konca karoserije smo postavili na svoje nosilce na šasiji, da bi prišlo do točnega ujemanja.
Potem je bil čas, da za trenutek odmislim karoserijo in se posvetim šasiji in podvozju. Ko bo le to končano, lahko nadaljujem s karoserijo in združim še ta dva elementa. Karoserijo s šasijo.
Šasija je v letu in pol, kolikor je sedela doma pod milim nebom nabrala nekaj rje, ampak to ni bil tak problem. Večji problem je bil, ko sem med peskanjem ugotovil, da so šasijo PREKITALI! z avtomobilskim kitom za popravila pločevine in vse skupaj lično prebarvali, da sploh ni bilo videti kakršne koli škode na šasiji!
Peskanje je nato pokazalo marsikaj, kar nekaj lukenj in nestrokovnega popravila šasije.
Nekaj slik pred, med in po peskanju…
Šasijo sem na mestih, kjer so bile lukne odrezal do zdrave pločevine, odprtine sem nalašč delal večje in rezal pod kotom, da nisem oslabil same nosilnosti šasije. Raven var nosi manj in prej poči. Pa še speskal sem lahko 95% notranjosti šasije in jo prav tako zaščitil z cink prajmerjem.
Ker ravno delam na šasiji, sem se odločil da odpravim še pomankljivost, na katero v tovarni niso razmišljali. Dogaja se namreč, da Patrolu pri velikih obremenitvah(teži) počijo zadnje šalce vzmeti na šasiji. Bodisi sam var, ali pa utrga šalco iz šasije. Na internetu sem našel načine, kako se to popravi za vedno in namesto kupiti robo, sem jo kar izdelal.
Takole speskana, ojačana in zaščitena karoserija je potem romala do kleparja na mizo za ravnanje. Glede na videno, si nisem upal reskirat in preskočiti tega koraka.
Ko je klepar opravil svoje, je sledila še druga druga roka zaščitne barve, malce drugačna od prve in zadnja pred nanosom 2k poliuretanske barve.
Potem so prišle na vrsto akse. Moram reči, da je obnova aks kar velik finančni zalogaj, če menjaš tako kot jaz čisto vse ležaje, semeringe, protiprašne gumice, zavore, batke čeljusti, diske, ploščice in vse pritikline…
Pred razstavlanjem za peskanje…
Akse sem seveda tudi na določenih mestih pojačal, verjetno bolj kot ne brezveze, ker z avtom ne dirkam, ne skačem(več 😀 – upam ), ampak vseeno…želel sem si to naredit in tudi sem.
Potem je tu še obnova “buč” na prednjih aksah…moje so bile katastrofalne, na tole nebi imelo nobenega smisla dajati nove robe…
pred…
Nekje vmes…
Za videz islandca, sem se moral znebiti kroma…
Ta nov drobiž…
Peskanja in obnove so bile deležne tudi spredne roke…
Sledi sestava aks
Za montažo aks na šasijo je manjkalo še podvozje. Še danes ratam ves mehek in nasmejan, ko pogledam tole slikco, pa čeprav je bil finančni zalogaj velik za tole(še za obrit nisem več imel 😀 )! Za podvozje, se pravi blažilce OME BP-51, montažni materjal pa OME vzmeti in komplet puše za podvozje so poskrbeli pri podjetju Mamut 4×4.
Proti koncu pa je zadeva izgledala takole…
[quote=”Dr.Patrol”]Potem je prišla na vrsto vgradnja motorja iz mojega prejšnjega Patrola. Na šasiji so se zamenjali tudi vsi vodi od goriva, zavor in vklopa zadnje špere. Tudi komplet el. inštalacija je bila očiščena in na novo zaščitena. Prav tako je bil na novo izdelan izpuh.
Mogoče za malce lažjo predstavo, koliko se je naredilo do sedaj na šasiji, prilagam prej/potem slike 😉
Šasija je sedaj več al manjkončana. Čaka karoserijo, na kateri pa je potrebno sedaj popravit vso pleharijo in ostale zadeve.
Peskanje je razkrilo še tisto malo, kar je bilo skrito, ampak na karoseriji je kar na enkrat postalo ogromno napak.
Pragovi so bili fuč, poleg tega je donatorski avto imel navarjene neke okrogle cevi direkt na prag, kao rock slider in to pač ni šlo več skupaj. Edino smislno je bilo zamenjati komplet pragove.
Za izdelavo pragov sem uporabil 1,5mm pločevino in dal po starih pragih, skrivit nove enake oblike.
Za združitev zadnje stene praga z prednjo, sem v zadnjo steno navrtal luknje mislim da 5mm, skozi katere sem potem točkasto varil zadevo.
Za moje pojme to drži bolje od standardnega postopka točkastega varjenja.
En sam tega ne more narediti, pomagala sta mi Mitja in njegov oče
Notranjo stran pločevine sem zaščitil z cink prajmerjem, ki omogoča tudi nemoteno varjenje. Tako ni nikjer direkt pločevina na pločevino brez zaščite.
Stvar dobiva obliko… 😉
To, da je pod zaščitnimi plastikami bila pločevina precej načeta, sem že napisal. Tisti moment se mi je porodila ideja o bolj “clean look-u”, zato sem tukaj izdelal novo pločevino, ki se popolnoma prilega mestu stare a obenem nima več utora in tako so plastike ostale odveč.
Prav tako sem odrezal zadnje “repe”.
Zadnji poden avta je bil prav tako precej slab….kolebal sem med tem, da odrežem vse skupaj ven ali pa popravim obstoječe stanje. Ker bi se precej namučil, da bi izdelal komplet nov poden s strukturo, ki bi dejansko prenesla tudi težo, sem se raje odločil za popravilo obstoječega poda. Dela ravno tako ni bilo malo, ampak sem z rezultatom zadovoljen.
Prav tako je bilo potrebno zamenjati tla pri voznikovih in sovoznikovih nogah.
Tako…krpanje pločevine je končano, sledi wurth in pa cink prajmer.
Tudi prednji konec donatorskega avta je že doživel težke trenutke. Nekdo mu je naredil luknjo za snorkel na napačnem mestu, potem spet nekdo drug na skoraj pravem a vseeno povsem zgrešeno, ni pa pokrpal prejšnje in tako je tam bilo veliko razpok, ki jih je bilo treba popraviti. Zdej je lukna izvrtana s pomočjo original Safari šablone.
Če se sedaj že malo dotaknem obrob… Videz islandca in pa street legal, da gume ne gledajo izpod blatnikov, so zahtevale svojevrsten projekt. Ker sem obenem večal tudi odprtino blatnikov, obrob nisem imel kam več zmontirati. Tako je s pomočjo Mitja nastala ideja, kako to sploh izpeljati. Obrobe sem hotel izdelati iz pločevine, ker s poliestrom nimam izkušenj. Nisem pa hotel, da postane avto zaradi obrob 500kg težji.
Ampak gremo od začetka… S pomočjo drugega kolega, smo nove linije blatnikov prenesli na papir, kasneje v računalniško obliko in dali izrezati na plazmi “lame”. V te smo izvrtali lukne in vrezali navoj, lame pa privarili na karoserijo. To je sedaj osnova, kamor bodo pritrjene obrobe, istočasno pa smo karoserijo na tem mestu ojačali, ker ni več spodaj na blatniku krivljenega roba.
Nadaljevanje pa sledi…
Enako se je zgodilo s sprednjimi blatniki, le da je to bilo veliko lažje narediti, ker tukaj pač ni dvojne pločevine.
Tak pa je zvečer zgledal avto, ki je bil končno pokrpan, zaščiten in pripravljen za nadalnje barvanje in ostala ličarske opravila.
Spoje karoserije je bilo potrebno ponovno zaščititi. Mislim, da sem delo opravil bolje kot prvotno v tovarni 😀
Za zaščito sem uporabil trajno elastično maso za karoserijske spoje, ki se jo nanaša s čopičem.
Spoje karoserije, ki so tudi po barvanju vidni sem pravtako zaščiti s trajno elastično maso, le da sem tokrat uporabil tisto za nanašanje s pištolo za silikon.
Tudi na noranji strani sem vse spoje in novo zavarjene dele premazal s to isto maso.
Nato sem prebarval notranjost vozila in motorni prostor. Uporabil sem 2k poliuretansko črno barvo in nanesel 2 konkretna sloja. Enako sem storil tudi na spodnji površini poda avtomobila. Ko se je barva posušila, sem čez pod nanesel še maso iz kavčuka, ki preprečuje, da bi udarci kamenčkov prebili barvo in tako poškodovali pločevino, ki bi na tem mestu lahko zato začela rjaveti. Čez to maso (ki je v osnovi prebarljiva) sem nato nanesel še dva sloja barve, da je površina gladka in je zato lažja za čiščenje.
Če se tole, kot bi rekel Mitja, bere kot lahkotno branje, naj povem, da do te faze priti ni bilo enostavno 😀 Precej časa, denarja in živcev je šlo do te faze, ampak se je izplačalo .
Na tem mestu prilagam sliko, ko je karoserija romala s šasije in skoraj leto dni pozneje, ko sta se spret srečali.
Ta slika je nastala 21.01.2017
In skoraj leto dni pozneje, dne 29.12.2017
Nadaljujemo zgodbo…
Prav je, da omenim tudi zaščito šasije in karoserije. Poleg tega, da je bila celotna površina v 99% speskana, zaščitena s cink prajmerjem in drugimi pokrivnimi barvami, smo poskrbeli tudi za notranjost šasije, votle karoserijske dele, ter vse spoje karoserije na podnu spodaj.
Za zaščito smo izbrali mast Mike Sanders, kdor ne pozna omenjenega produkta, naj povem da je to ubistu nekakšna mast, ki se jo nanaša z brizganjem, da pa je to mogoče jo je potrebno segreti na 120°C. Zadeva je tako zelo tekoča in prodre v vsako režo, ko pa se ohladi postane podobna vosku od sveče. Je precej odporna na pranje, tudi z resnim visokotlačnim čistilcem na vročo vodo se težko spere.
Zadeva ni poceni, 4kg masti in primerna pištola za nanašanje pride okoli 150eur. Sama mast je nekje okoli 50eur + ptt. Je pa daleč boljša od ostalih meni poznanih produktov. Jst sem, mislim da za komplet avto porabil malce več ok 4kg.
Mislim, da sta to edini dve sliki, kajti pri delu s tem si ves masten in mi najbrž ni bilo do slikanja 😀
Druga stvar, ki je še nastala pred združitvijo šasije in karoserije so sprednji “drop boxi” in zadnje roke.
Drop boxi so ubistu kletka, s katero prestavimo vpetje sprednjih rok na šasijo in tako poskrbimo za pravilem kot na kardanih. Nekateri zanemarjajo zadeve glede kotov kardanov, ampak to ima lahko negativne posledice. Skratka, želimo da so koti na prirobnicah diferencijalov in menjalniku enaki. Pri majhnem dvigu avtomobila, se le ti ne spremenijo veliko, pri +12cm pa se stvar nekoliko zakomplicira. Spredaj je bilo pri meni dovolj sprememba vpetja, za višji dvig, nekateri dodatno rotirajo še akse.
Zadaj pa sem za ustrezen kot kardana, moral podaljšati zadnje spodnje roke. Obenem sem na internetu našel zanimiv dizajn zadnjih rok, ki sem jih hotel preiskusiti tudi na svojem.
Več pa v slikah…
Načrte za spust vpetja ali “drop box” sem našel kar na internetu in plošče dal izrezat na plazmo.
Nekaj varilskih uric in imamo rezultat. Plošče se pritrdijo vmes nosilca menjalnika in šasije. 4 originalne vijake je potrebno nadomestiti z ustreznimi daljšimi. Peti vijak, gre skozi luknjo, kjer je v originalu pritjena roka. Na tem mestu je potrebno narediti še distančnik v obliki originalne puše.
Zadaj je potrebno malce več razmišljanja in pravilna priprava pred delom. Dizajn zadnjih rok se je iz okroglih cevi spremenil v kvadratne(debelostenske). Malce sem bil skeptičen edino glede torzijskih sil, ampak do danes se držijo brez problema…
Potrebno je bilo izdelati “očesa” in pa šablono, da se roke zvari enako, na pravi dolžini in pod pravimi koti.
Zgornje zadnje roke so narejeno enako. Nisem pa jih mogu narediti, dokler nisem imel avta sestavljenega skoraj v celoti in s tem imeti “vozno” višino, pri kateri lahko odčitaš kot na prirobnici kardana na zadnjem diferencijalu. Izkazalo se je, da je originalna dožlina rok prava.
Zaradi dviga, je bilo potrebno poskrbeti tudi za daljše zavorne cevi do aks in pa za daljše “bump stop-e”. Na srečo sem našel pri Francozih original za Patrola, le da so daljše. Puše za roke in panhard drogove je priskrbel Mamut 4×4.
Potem je prišla na vrsto ličarija. Priznam, nekaj izkušen imam s tem, a tokrat nisem hotel zajeb**t in sem delo raje zaupal kolegu, ki se je nekoč s tem preživljal in pa še enemu kolegu, ki tudi ima nekaj več izkušenj na tem področju od mene.
Osnova avta je, kljub temu da sem avto sestavil iz ubistvu 5 darovalcev delov in pri tem poiskušal izbrati najboljše kose, bila precej boga in je zahtevala precej ličarskega dela. Še najbolje sta šli skozi zadnji vrati prtljažnika in pa prednja blatnika. Nov avto vem da se ne da narediti, sem pa hotel narediti kar se da dobro delo.
Potem je prišla na vrsto še izdelava obrob. V glavi sem točno vedel kaj želim in skoraj točno, kako do tega priti. Moram reči, da je delo bilo, ko je bilo vse pripravljeno, precej enostavno in po mojih zamislih, rezultat pa 100% zadovoljiv. Je pa res, da tudi tokrat brez Mitjeve pomoči nebi šlo tako zlahka.
Pa če malo opišem izdelavo samo…
V prejšnjih prispevkih se da prebrati, kako smo prišli do osnove, kamor se bodo vijačile obrobe. Tudi za osnovo obrob smo potrebovali enako ploščo, kot smo jo prej varili na avto, le da je tokrat iz 3mm pločevine.
Potem smo zopet s pomočjo prijatelja in računalniške pomoči malce risali, izrisali in izdelali železno šablono, po kateri smo kasneje krivili centimetrsko polno cev, ki je služila za zunanje ogrodje obrobe. Tudi ta je replika originalne linije blatnika, le da je za ustrezno razmerje manjša.
Potem smo čez dali karton, malce obrezovali in nastale so šablone s pomočjo katerih smo izrezali pločevino za samo obrobo.
Mogoče, komu na slikah zgleda vse bolj tako-tako, švoh narejeno, ampak verjemite, da so obrobe trdne a še vedno zelo lahke.
Priznam,  še enkrat se take izdelave obrob zagotovo nebi lotil…končni izgled je sicer to kar sem hotel, a pot do tega je bila zelo strma
Tudi priprava na barvanje je bil hud časovni in finančni zalogaj, a brez tega pač ne gre…
Avto smo zavili za na pot in poslali na barvanje.
Medtem ko sem čakal na avto iz lakirnice, nisem počival čisto nič. Vso elektro inštalacijo sem pri razdiranju avtomobila označil in izvlekel iz avta slehrni kabel. Sedaj je bilo potrebno elektro inštalacijo sčistiti in pregledati za kakimi vidnimi znaki napak, potem pa sem le to, kompletno na novo pomotal.
Kable v notranjosti karoserije sem povil s tekstilnim trakom za povijanje kablskih snopov, tiste, ki so na šasiji in v motornem prostoru pa z kvalitetnim izolir trakom.
Prav tako sem v tem času očistil, speskal in pobarval rezervoar goriva, obnove pa je bila deležna tudi armaturka avtomobila.
Zgodba okoli armaturke gre nekako takole. Že ko sem v glavi sestavljal projekt, sem vedel, da želim drugačen avto. V to drugačnost sem vpletel tudi notranjost, v katero sem hotel vnesti svoj pečat.
Kolikor vem, nobena izvedenka Patrola pred modelom Y61 ni bila na voljo notranjost v črni barvi. Jaz sem hotel prav takšno 8)
Tudi nasplošno je bila armaturka potrebna popravila, kajti tista iz originalnega avta je tudi utrpela posledice karambola, druga iz donatorskega avta, pa je imela poškodovano oblazinjenje. Iz dveh armaturk, sem torej sestavil eno dobro, jo prebarval na črno, oblazinjene dele pa mi je kolega preoblekel z usnjem.
Seveda je bilo potrebno obnoviti še veliko drugih komponent avtomobila, kot so volanski drog, panti vrat, pedalke, obroči luči in vse do najmanjšega kosa nosilca, ki je šel nazaj v avto. Se kar nabere teh delov…
Celo luči in smerniki okoli avta so bili deležni manjšega lepotnega posega.
Potem pa je prišel avto nazaj z ličanja
Prva je pri sestavi avtomobila prišla na vrsto zvočna izolacija. Pred polaganjem protivibracijskih plošč, je bilo potrebno površine očistiti in razmast
Mislim, da je bilo preko 30kg teh plošč 😀
Kar nekaj uric in švica je preteklo, da sem stvar zvozil do tukaj…NASA bi bila najbž ponosna name.. 😀
Potem smo notranjost vrat in zadnjih bokov še zaščitili z Mike Sandersom in nadaljevali z sestavo avtomobila. Po polaganju komplete inštalacije, sem na pomoč dobil roke kolega in s skupnimi močmi sva v avto zmontirala vso drobovje, ki pride pod armaturko.
Sestava drobovja v vratih…
Avto je bil že v 60% sestavljen, ko je prišla na vrsto izdelava pragov. Za prage sem se odločil iz praktičnih razlogov, seveda pa je tudi tukaj igrala vloga estetika. Nekaj kar se bo ujemalo s širino obrob a ne bo preglomazno, nekaj kar bo praktično in tudi robustno.
Po barvanju sem na pragove nalepil še 2x5cm protizdrsna trakova

 

Potem je prišel na vrsto še strop. Prvotni strop je bil strgan in seveda sive barve…neko plastično platno napeto čez palice, tako kot so to počeli še všasih. Moj kolega (majster za pop** :moli: ) se je prvič lotil takšnega stropa in po starem naredil čudovit izdelek!! 8)
Prvo je bilo treba strop še dodatno izolirati s samolepilno negorljivo peno z zaprto celično strukturo debeline 8mm.
Jst in kolega Duško, sva ta čas že montirala armaturko…
Notranja zaščita vrat pred vremenskimi vplivi in prahom je bilo potrebno narediti na novo…
Skoraj na “cilju”
Potem se je zgodil Iran. Z nepreizkušenim avtom, smo se kljub velikem tveganju podali na skoraj 15 tisoč kilometrov dolgo pot. In prišlji do cilja in nazaj!
Slabost je v veliki meri pokazal le motor, ki je v nekem trenutku začel kuriti motorno olje in tako je pri povratku domov sledila obnova le tega.
Dijagnoza ob razdiranju motorja je bila slaba…
Počena dva kompresijska obročka, strgana dva teflona, uničeni ojnični ležaji(4 od 6), obrabljeni sesalni ventili…
Cilindri na moje začudenje niso kazali znake pretirane obrabe, roba praktično nimajo, v njih ni nobene drajse. Prav tako jo je poceni odnesla motorna gred, ki nikjer poškodovana.
Za nameček sem dal obnoviti še turbino, Bosch črpalko in injektorje.
Motor sedaj deluje brezhibno in je od takrat prevozil že kar nekaj kilometrov 😉

 

 

 

 

…SE NADALJUJE…