PREDELAVA AVTOMOBILA V EKSPEDICIJSKO VOZILO
( OP.P nastanek mojega vozila z ljubkovalnim imenom MOSAFER. Beseda mosafer (ali tudi musafir) v Arabskem, Perzijskem, Hindujskem in Urdu jeziku pomeni popotnik. )
Pozdravljeni v malce bolj tehnični rubriki tega spletnega mesta.
Verjetno se med vami najde tudi kdo, ki ga zanima kako iz čisto navadnega vozila, naredimo vozilo, ki je primerno za daljša potovanja. Na to vprašanje bom poskusil odgovoriti v naslednjih stavkih. 😉
Če se kot prve stvari dotaknem vprašanja: Kaj sploh je ekspedicijsko vozilo ali vozilo za daljša potovanja?
No, tukaj je lahko več pogledov na zadevo…
Najprej se je potrebno vprašati. Kakšna vrsta potovanj z avtomobilom nas sploh zanimajo?
Če so vaša pota osredotočena na pretežno utrjene cestne površine, potem je za to primerno sleherno vozilo, ki zmore prevoziti razdaljo med točko A in točko B.
Če pa ste po duši bolj avanturistično naravnani, se stvari kaj hitro zapletejo :D.
Tukaj se nam postavi drugo vprašanje: Koliko denarja smo pripravljeni odšteti za bolj “ekstremno” popotniško različico vozila.
Na koncu ponavadi pri nakupu ali predelavi vlada razmerje med potrebo in željami, vsekakor pa je to popolnoma v rokah posameznika.
Zatorej lahko rečemo, da definicija ekspedicijskega vozila sploh ni mogoča.
Mogoče lahko k temu dodam le, da je najboljši avto tisti, ki vozi srečne ljudi! 🙂
Navkljub vsemu mojemu “modrovanju” zgoraj, pa lahko opišem, kaj je zame idealno ekspedicijsko vozilo.
Pravo potovalno vozilo mora biti zanesljivo. Torej tehnično brezhibno v vseh pogledih! Še preden se podamo na svojo prvo (velja tudi za vse nadaljne) avanturo, poskrbimo da bo naš avtomobil v top kondiciji. To pomeni pregledani vsi vitalni deli avtomobila, kot so vsi filtri in tekočine, zavore, ležaji, zglobi koles, končniki in kardani. Ne škodi pregledati tudi vijake na podvozju, tlaka v pnevmatikah in če delujejo vse luči ter ostale el. zadeve v avtomobilu.
Tudi stanje akumulatorja je potrebno preverit pred odhodom.
V kolikor opazimo kak element, ki kaže znake utrujenosti, ga je potrebno zamenjati z novim – preverjene kvalitete.
Nekaj zapravljenih evrov in ur doma, nam lahko prihrani velike stroške in čas daleč od doma.
Zame zelo pomemben faktor je prostornost avtomobila ter pregledno in organizirano opremljena notranjost. Konec koncev je tako vozilo naš dom na poti, v katerem lahko preživimo veliko časa, zato je pomembno da se v vozilu ne počutimo utesnjene in da v vsakem trenutku vemo za vsako stvar, kje se nahaja v vozilu. Če tako kot jaz občasno zamenjujete sovoznika na vaših potovanjih, je smiselno da ga pred odhodom seznanite z vašim avtom in opremo, predvsem je dobrodošlo, da ve kje se nahaja prva pomoč, varnostna oprema in gasilni aparat (če ga imate).
Pod organizirano notranjost v idealnem ekspedicijskem vozilu zame spada tudi urejena in lahko dostopna kuhinja, hrana in hladilnik, s katerim si občutno povečamo kakovost naših živil na poti.
Podvozje avtomobila mora biti dovolj kakovostno, da bo preživelo najhujše kar mu boste ponudili. Vzmetenje mora biti kompromis med udobno vožnjo in sposobnostjo prenesti vse obremenitve. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je le ustrezno izbrano vzmetenje, tudi varno vzmetenje.
In to je nekako to, kar jaz smatram za ekspedicijsko vozilo. Želja za tehnično izpopolnjeno vozilo, ki bi mi nudila vse zgoraj našteto je v meni rasla nekako od samega začetka mojih spogledovanj s tovrstnim hobijem. In pravzaprav še ni nehala rasti, kajti želja je še veliko in seznam se še vedno počasi dopolnjuje.
Da pa od besed preidemo k dejanjam, sem se odločil, da vam bom kar se da podrobno poskusil predstaviti, kako je nastalo moje “sanjsko” vozilo za potovanja. Mosafer.
Ker je prvotni avtomobil za predelavo in dodelavo bil za nameček še “slaba” osnova, bo zgodba še toliko bolj zanimiva! 😉
Torej…
Mojega sanjskega terenskega avtomobila za potovanje pač ni mogoče kupiti. Ker se še kar dobro spoznam na mehaniko starejših vozil sem si za prvi terenski avto omislil Nissana Patrola, ki ga poznate že iz prejšnjih tem. Če ravno ni ustrezal vsem mojim kriterijem, je bil na nek način moja odskočna deska v svet overlanda ali popotništva, če se lepo slovesnko izrazim.
Kaj kmalu sem spoznal, da ritje po blatnik kotanjih in potovanja nekako ne gresta z roke v roko. Moram sicer priznati, da sem sicer izjemno užival, ko sem avto uspel “prebarvat” v blato, ampak veliko bolj sem si “napolnil baterije”, ko sem z avtom enostavno šel novim krajem naproti.
Posledično sem tudi hitro spoznal, da kratka verzija patrola ni ravno najbolj primerna za raziskovanje sveta in se zato odločil za nakup dolge verzije Patrola. K sreči se je ravno takrat (v resnici že dalj časa) prodajal en Nissan Patrol v dolgi izvedbi, sicer bolj siromašne narave, katerega sem vzel pod svoje okrilje.
Avto je na prvo žogo zgledal soliden, predvsem pa je bil še originalen, kar je dober začetek za izvedbo avta po mojih željah.
Že pri nakupu sem opazil nekaj posledic karambola, ki ga je avto očitno doživel enkrat v preteklosti, vendar vseh posledic, do razdiranja avtomobila nisem moral opaziti. A več o tem malce kasneje… 😉
Tako je avtomobil prišel v moje roke, dne 14.11.2014, nato pa je še dobro leto in pol čakal na pravo voljo in seveda finančna sredstva za izvedbo projekta.
Avtomobil smo nato 20.6.2016 odpeljali do prijatelja, tudi sicer strastega overlanderja, ki je precej pripomogel z lastnimi rokami pri uresničitvi mojih želja. Njegov oče pa je še toliko bolj pripomogel s tem, ko mi je odstopil svoje prostore in vso orodje in nemalokrat tudi sam poprijel za delo in mi tako olajšal marsikatero stvar. Prav je, da se na tem mestu najlepše zahvalim obema, kajti brez njiju, ta projekt verjetno nebi nikoli ugledal luči sveta. Iskrena Hvala.
Kot sem omenil, avtomobil je bil na prvo žogo v dobrem stanju, brez kakšne velike vidne rje, brez večjih vidnih poškodb na karoseriji, razen drugega stebrička na voznikovi strani, kjer je bilo videti, da so nekoč že nekaj popravljali karoserijo.
Šasija je prav tako izgledala odlično ohranjena, brez lukenj na standardnih mestih značilnih za Patrola, izjema pri vsem tem je bil edino motor, ki je sicer tekel, a je mešal vodo in olje, tako da je bil neuporaben. Hvala Urošu Morattiju iz Pnews centra, ki je opravil več prevozov avtomobila.
Če je bil moj prejšnji Patrol precej pisanih barv, skoraj kot kakšna rally specijalka za Dakar, sem tokrat prisegel v bolj “civilen” izgled avtomobila, še vedno pa pri nekaterih pogledih nisem hotel in nisem moral iz svoje kože.
Za inspiracijo projekta sem nekoč na internetu našel sliko Islandskega Patrola, vse od takrat sem vedel, kaj želim za končni rezultat.
No, 44 col gume so malo preveč celo zame, a smer sem si začrtal.
In ja…
“Striptiz” se je začel 😀
Pri razdiranju avtomobila, vedno lahko pričakuješ da bo stanje avtomobila slabše od tistega, kar si lahko videl na zunaj, upaš pa vseeno na najboljše… No, mene bi kmalu zagrabila kap, ker bolj kot sem kopal, huje je bilo… Ne toliko v smislu rje (če sem pred leti bil totalni laik glede varjenja pločevine, sem se v tem času naučil zakrpati marsikaj), kot v smislu kako zelo je nekoč avto bil poškodovan.
Ne rečem, saj avto je bil normalno vozen in čisto lahko bi pustil takega, kot je bil, ampak mene osebno so zadeve preveč motile in odločil sem jih sanirati v najboljši meri.
Naj malce povem, kaj je sploh bilo poškodovano, kajti slik mislim da od tega nimam…bil sem preveč razburjen.
Skratka, avto je nekoč očitno nastradal spredaj levo, posledice pa so bile:
Poškodovan sprednji levi A stebriček, prednji B stebriček in vse vmes. Poškodbe so bile vidne tudi na spoju strehe, malce poškodovana je bila tudi sama streha spredaj levo, potem pa…požarna stena kot bi jo prežvečil dinozaver in pa nekaj manjših udrtin na podu proti zadnjemu koncu.
Videl sem eno in edino rešitev….brusilka.
Ob nastanku slike zgoraj, sem se res spraševal, ali sem u stanju sploh sestavit še kdaj avto, ker to presega moje znanje krpanja pločevine, budgeta za še en avto nisem imel, čeprav tudi ni bilo v tem času še enega donatorskega avtomobila.
Po parih dneh glavobola sem si rekel, kar bo, pa bo in se lotil dela.
K sreči sem lahko prednji konec avtomobila, ki je bil najbolj poškodovan, pobral od svojega prejšnjega patrola in igra s puzlami je stekla.
Potem je tukaj še dejstvo da sem trmast čudak…
Ko sem videl par slojev barve, kita in rje, sem si rekel: Če hočem naredit tako kot je treba, je edina varjanta peskanje pločevine…in to temeljito!
Moj prijatelj Mitja, ki je ravno v tem času obnavljal svojo Toyoto LC80, (ki seveda ni bila potrebna tako drastičnih ukrepov), je za potrebe svoje obnove kupil čisto nov peskalni stroj, njegov oče pa je poskrbel za najboljšo improvizirano peskalno komoro, o kateri mi še danes zaigra srce 😀
Če je on porabil za peskanje svojega avta okoli 15ur, sem jaz toliko bolj izkoristil mašino, saj je bilo peskanja preko 60ur. Ne vem čisto točno iz glave koliko ur natanjko, sem si pa vse pridno beležil.
Za trening sem se lotil manjših delov, prednjega konca donatorja, vrat itd,…
Vse peskane dele sem premazal z Wurthom(posebna tekočina, ki ustvari zaščitni sloj in tako ščiti pločevino pred rjavenjem) in v ustreznem razmaku nanesel še dvo-komponentno epoksi temeljno cink barvo.
Za peskanje karoserije in kasneje šasije, sem si omislil voziček, po domače “roštil”, s katerim je bilo delo več kot enostavno…v bistvu si sploh ne predstavljam delo brez njega.
360° brezstopenjska rotacija, obenem pa lahko obrnem avto v celoti sam. In najbolj pomembno, zadeva gre v mojo improvizirano komoro!!
39 ur kasneje…
Celotna karoserija je speskana zunaj in znotraj…
Potrebno je bilo odrezati del zadnjega levega boka, ker so slabo popravili notranji blatnik in se ga drugače ni dalo popraviti, pa še oba dela na zadnjem boku, kjer v originalu pride plastična zaščita blatnika oz. boka, ker sta bila v preslabem stanju(rja) za popravilo.
Potem spet wurth in prajmer…
Ne vem, če sem že omenil kako smotan sem?
Nekje vmes, sem se odločil, da bom naredil tudi večje odprtine za moje velike gume. 36 col gume so namreč prevelike za originalno dimenzijo odprtin koloteka in tako prijemajo zadaj in spredaj v blatnike in brez odpiranja kotov ne grejo na avto. Ker sem hotel obdržati samo linijo originalnih blatnikov, sem po celotni dolžini odrezal 2cm blatnika. To pa potegne za sabo več kot preveč problemov in dela. Blatnike je potrebno ponovno spojiti z notranjim blatnikom in seveda…original obrobe ne pašejo več. Za videz islandca iz začetka objav sem tako ali tako, hotel narediti posebne obrobe, ampak spet…do tam še pridemo 😀
In napočil je čas za združitev. Prednje stebričke sem pred rezanjem donatorja skrbno izmeril, na obeh avtomobilih natančno odrezal in pripravil za varjenje. Poden avtomobila sem rezal ter varil, kjer je bil spojen že tovarniško in tudi na enak način. S prekrivanjem pločevine in “točkastim” varjenjem. Tudi oba konca karoserije smo postavili na svoje nosilce na šasiji, da bi prišlo do točnega ujemanja.
Potem je bil čas, da za trenutek odmislim karoserijo in se posvetim šasiji in podvozju. Ko bo le to končano, lahko nadaljujem s karoserijo in združim še ta dva elementa. Karoserijo s šasijo.
Šasija je v letu in pol, kolikor je sedela doma pod milim nebom nabrala nekaj rje, ampak to ni bil tak problem. Večji problem je bil, ko sem med peskanjem ugotovil, da so šasijo PREKITALI! z avtomobilskim kitom za popravila pločevine in vse skupaj lično prebarvali, da sploh ni bilo videti kakršne koli škode na šasiji!
Peskanje je nato pokazalo marsikaj, kar nekaj lukenj in nestrokovnega popravila šasije.
Nekaj slik pred, med in po peskanju…
Šasijo sem na mestih, kjer so bile lukne odrezal do zdrave pločevine, odprtine sem nalašč delal večje in rezal pod kotom, da nisem oslabil same nosilnosti šasije. Raven var nosi manj in prej poči. Pa še speskal sem lahko 95% notranjosti šasije in jo prav tako zaščitil z cink prajmerjem.
Ker ravno delam na šasiji, sem se odločil da odpravim še pomankljivost, na katero v tovarni niso razmišljali. Dogaja se namreč, da Patrolu pri velikih obremenitvah(teži) počijo zadnje šalce vzmeti na šasiji. Bodisi sam var, ali pa utrga šalco iz šasije. Na internetu sem našel načine, kako se to popravi za vedno in namesto kupiti robo, sem jo kar izdelal.
Takole speskana, ojačana in zaščitena karoserija je potem romala do kleparja na mizo za ravnanje. Glede na videno, si nisem upal reskirat in preskočiti tega koraka.
Ko je klepar opravil svoje, je sledila še druga druga roka zaščitne barve, malce drugačna od prve in zadnja pred nanosom 2k poliuretanske barve.
Potem so prišle na vrsto akse. Moram reči, da je obnova aks kar velik finančni zalogaj, če menjaš tako kot jaz čisto vse ležaje, semeringe, protiprašne gumice, zavore, batke čeljusti, diske, ploščice in vse pritikline…
Pred razstavlanjem za peskanje…
Akse sem seveda tudi na določenih mestih pojačal, verjetno bolj kot ne brezveze, ker z avtom ne dirkam, ne skačem(več 😀 – upam ), ampak vseeno…želel sem si to naredit in tudi sem.
Potem je tu še obnova “buč” na prednjih aksah…moje so bile katastrofalne, na tole nebi imelo nobenega smisla dajati nove robe…
pred…
Nekje vmes…
Za videz “islandca”, sem se moral znebiti kroma…
Ta nov drobiž…
Peskanja in obnove so bile deležne tudi spredne roke…
Sledi sestava aks
Za montažo aks na šasijo je manjkalo še podvozje. Še danes ratam ves mehek in nasmejan, ko pogledam tole slikco, pa čeprav je bil finančni zalogaj velik za tole(še za obrit nisem več imel 😀 )! Za podvozje, se pravi blažilce OME BP-51, montažni materjal pa OME vzmeti in komplet puše za podvozje so poskrbeli pri podjetju Mamut 4×4.
Proti koncu pa je zadeva izgledala takole…
Potem je prišla na vrsto vgradnja motorja iz mojega prejšnjega Patrola. Na šasiji so se zamenjali tudi vsi vodi od goriva, zavor in vklopa zadnje špere. Tudi komplet el. inštalacija je bila očiščena in na novo zaščitena. Prav tako je bil na novo izdelan izpuh.
Mogoče za malce lažjo predstavo, koliko se je naredilo do sedaj na šasiji, prilagam prej/potem slike 😉
Šasija je sedaj več al manjkončana. Čaka karoserijo, na kateri pa je potrebno sedaj popravit vso pleharijo in ostale zadeve.
Peskanje je razkrilo še tisto malo, kar je bilo skrito, ampak na karoseriji je kar na enkrat postalo ogromno napak.
Pragovi so bili fuč, poleg tega je donatorski avto imel navarjene neke okrogle cevi direkt na prag, kao rock slider in to pač ni šlo več skupaj. Edino smislno je bilo zamenjati komplet pragove.
Za izdelavo pragov sem uporabil 1,5mm pločevino in dal po starih pragih, skrivit nove enake oblike.
Za združitev zadnje stene praga z prednjo, sem v zadnjo steno navrtal luknje mislim da 5mm, skozi katere sem potem točkasto varil zadevo.
Za moje pojme to drži bolje od standardnega postopka točkastega varjenja.
En sam tega ne more narediti, pomagala sta mi Mitja in njegov oče
Notranjo stran pločevine sem zaščitil z cink prajmerjem, ki omogoča tudi nemoteno varjenje. Tako ni nikjer direkt pločevina na pločevino brez zaščite.
Stvar dobiva obliko… 😉
To, da je pod zaščitnimi plastikami bila pločevina precej načeta, sem že napisal. Tisti moment se mi je porodila ideja o bolj “clean look-u”, zato sem tukaj izdelal novo pločevino, ki se popolnoma prilega mestu stare a obenem nima več utora in tako so plastike ostale odveč.
Prav tako sem odrezal zadnje “repe”.
Zadnji poden avta je bil prav tako precej slab….kolebal sem med tem, da odrežem vse skupaj ven ali pa popravim obstoječe stanje. Ker bi se precej namučil, da bi izdelal komplet nov poden s strukturo, ki bi dejansko prenesla tudi težo, sem se raje odločil za popravilo obstoječega poda. Dela ravno tako ni bilo malo, ampak sem z rezultatom zadovoljen.
Prav tako je bilo potrebno zamenjati tla pri voznikovih in sovoznikovih nogah.
Tako…krpanje pločevine je končano, sledi wurth in pa cink prajmer.
Tudi prednji konec donatorskega avta je že doživel težke trenutke. Nekdo mu je naredil luknjo za snorkel na napačnem mestu, potem spet nekdo drug na skoraj pravem a vseeno povsem zgrešeno, ni pa pokrpal prejšnje in tako je tam bilo veliko razpok, ki jih je bilo treba popraviti. Zdej je lukna izvrtana s pomočjo original Safari šablone.
Če se sedaj že malo dotaknem obrob… Videz islandca in pa street legal, da gume ne gledajo izpod blatnikov, so zahtevale svojevrsten projekt. Ker sem obenem večal tudi odprtino blatnikov, obrob nisem imel kam več zmontirati. Tako je s pomočjo Mitja nastala ideja, kako to sploh izpeljati. Obrobe sem hotel izdelati iz pločevine, ker s poliestrom nimam izkušenj. Nisem pa hotel, da postane avto zaradi obrob 500kg težji.
Ampak gremo od začetka… S pomočjo drugega kolega, smo nove linije blatnikov prenesli na papir, kasneje v računalniško obliko in dali izrezati na plazmi “lame”. V te smo izvrtali lukne in vrezali navoj, lame pa privarili na karoserijo. To je sedaj osnova, kamor bodo pritrjene obrobe, istočasno pa smo karoserijo na tem mestu ojačali, ker ni več spodaj na blatniku krivljenega roba.
Enako se je zgodilo s sprednjimi blatniki, le da je to bilo veliko lažje narediti, ker tukaj pač ni dvojne pločevine.
Tak pa je zvečer zgledal avto, ki je bil končno pokrpan, zaščiten in pripravljen za nadalnje barvanje in ostala ličarske opravila.
Spoje karoserije je bilo potrebno ponovno zaščititi. Mislim, da sem delo opravil bolje kot prvotno v tovarni 😀
Za zaščito sem uporabil trajno elastično maso za karoserijske spoje, ki se jo nanaša s čopičem.
Spoje karoserije, ki so tudi po barvanju vidni sem pravtako zaščiti s trajno elastično maso, le da sem tokrat uporabil tisto za nanašanje s pištolo za silikon.
Tudi na noranji strani sem vse spoje in novo zavarjene dele premazal s to isto maso.
Nato sem prebarval notranjost vozila in motorni prostor. Uporabil sem 2k poliuretansko črno barvo in nanesel 2 konkretna sloja. Enako sem storil tudi na spodnji površini poda avtomobila. Ko se je barva posušila, sem čez pod nanesel še maso iz kavčuka, ki preprečuje, da bi udarci kamenčkov prebili barvo in tako poškodovali pločevino, ki bi na tem mestu lahko zato začela rjaveti. Čez to maso (ki je v osnovi prebarljiva) sem nato nanesel še dva sloja barve, da je površina gladka in je zato lažja za čiščenje.
Če se tole, kot bi rekel Mitja, bere kot lahkotno branje, naj povem, da do te faze priti ni bilo enostavno 😀 Precej časa, denarja in živcev je šlo do te faze, ampak se je izplačalo .
Na tem mestu prilagam sliko, ko je karoserija romala s šasije in skoraj leto dni pozneje, ko sta se spret srečali.
Ta slika je nastala 21.01.2017
In skoraj leto dni pozneje, dne 29.12.2017
Prav je, da omenim tudi zaščito šasije in karoserije. Poleg tega, da je bila celotna površina v 99% speskana, zaščitena s cink prajmerjem in drugimi pokrivnimi barvami, smo poskrbeli tudi za notranjost šasije, votle karoserijske dele, ter vse spoje karoserije na podnu spodaj.
Za zaščito smo izbrali mast Mike Sanders, kdor ne pozna omenjenega produkta, naj povem da je to ubistu nekakšna mast, ki se jo nanaša z brizganjem, da pa je to mogoče jo je potrebno segreti na 120°C. Zadeva je tako zelo tekoča in prodre v vsako režo, ko pa se ohladi postane podobna vosku od sveče. Je precej odporna na pranje, tudi z resnim visokotlačnim čistilcem na vročo vodo se težko spere.
Zadeva ni poceni, 4kg masti in primerna pištola za nanašanje pride okoli 150eur. Sama mast je nekje okoli 50eur + ptt. Je pa daleč boljša od ostalih meni poznanih produktov. Jst sem, mislim da za komplet avto porabil malce več ok 4kg.
Mislim, da sta to edini dve sliki, kajti pri delu s tem si ves masten in mi najbrž ni bilo do slikanja 😀
Druga stvar, ki je še nastala pred združitvijo šasije in karoserije so sprednji “drop boxi” in zadnje roke.
Drop boxi so ubistu kletka, s katero prestavimo vpetje sprednjih rok na šasijo in tako poskrbimo za pravilem kot na kardanih. Nekateri zanemarjajo zadeve glede kotov kardanov, ampak to ima lahko negativne posledice. Skratka, želimo da so koti na prirobnicah diferencijalov in menjalniku enaki. Pri majhnem dvigu avtomobila, se le ti ne spremenijo veliko, pri +12cm pa se stvar nekoliko zakomplicira. Spredaj je bilo pri meni dovolj sprememba vpetja, za višji dvig, nekateri dodatno rotirajo še akse.
Zadaj pa sem za ustrezen kot kardana, moral podaljšati zadnje spodnje roke. Obenem sem na internetu našel zanimiv dizajn zadnjih rok, ki sem jih hotel preiskusiti tudi na svojem.
Več pa v slikah…
Načrte za spust vpetja ali “drop box” sem našel kar na internetu in plošče dal izrezat na plazmo.
Nekaj varilskih uric in imamo rezultat. Plošče se pritrdijo vmes nosilca menjalnika in šasije. 4 originalne vijake je potrebno nadomestiti z ustreznimi daljšimi. Peti vijak, gre skozi luknjo, kjer je v originalu pritjena roka. Na tem mestu je potrebno narediti še distančnik v obliki originalne puše.
Zadaj je potrebno malce več razmišljanja in pravilna priprava pred delom. Dizajn zadnjih rok se je iz okroglih cevi spremenil v kvadratne(debelostenske). Malce sem bil skeptičen edino glede torzijskih sil, ampak do danes se držijo brez problema…
Potrebno je bilo izdelati “očesa” in pa šablono, da se roke zvari enako, na pravi dolžini in pod pravimi koti.
Zgornje zadnje roke so narejeno enako. Nisem pa jih mogu narediti, dokler nisem imel avta sestavljenega skoraj v celoti in s tem imeti “vozno” višino, pri kateri lahko odčitaš kot na prirobnici kardana na zadnjem diferencijalu. Izkazalo se je, da je originalna dožlina rok prava.
Zaradi dviga, je bilo potrebno poskrbeti tudi za daljše zavorne cevi do aks in pa za daljše “bump stop-e”. Na srečo sem našel pri Francozih original za Patrola, le da so daljše. Puše za roke in panhard drogove je priskrbel Mamut 4×4.
Potem je prišla na vrsto ličarija. Priznam, nekaj izkušen imam s tem, a tokrat nisem hotel zajeb**t in sem delo raje zaupal kolegu, ki se je nekoč s tem preživljal in pa še enemu kolegu, ki tudi ima nekaj več izkušenj na tem področju od mene.
Osnova avta je, kljub temu da sem avto sestavil iz ubistvu 5 darovalcev delov in pri tem poiskušal izbrati najboljše kose, bila precej boga in je zahtevala precej ličarskega dela. Še najbolje sta šli skozi zadnji vrati prtljažnika in pa prednja blatnika. Nov avto vem da se ne da narediti, sem pa hotel narediti kar se da dobro delo.
Potem je prišla na vrsto še izdelava obrob. V glavi sem točno vedel kaj želim in skoraj točno, kako do tega priti. Moram reči, da je delo bilo, ko je bilo vse pripravljeno, precej enostavno in po mojih zamislih, rezultat pa 100% zadovoljiv. Je pa res, da tudi tokrat brez Mitjeve pomoči nebi šlo tako zlahka.
Pa če malo opišem izdelavo samo…
V prejšnjih prispevkih se da prebrati, kako smo prišli do osnove, kamor se bodo vijačile obrobe. Tudi za osnovo obrob smo potrebovali enako ploščo, kot smo jo prej varili na avto, le da je tokrat iz 3mm pločevine.
Potem smo zopet s pomočjo prijatelja in računalniške pomoči malce risali, izrisali in izdelali železno šablono, po kateri smo kasneje krivili centimetrsko polno cev, ki je služila za zunanje ogrodje obrobe. Tudi ta je replika originalne linije blatnika, le da je za ustrezno razmerje manjša.
Potem smo čez dali karton, malce obrezovali in nastale so šablone s pomočjo katerih smo izrezali pločevino za samo obrobo.
Mogoče, komu na slikah zgleda vse bolj tako-tako, švoh narejeno, ampak verjemite, da so obrobe trdne a še vedno zelo lahke.
Priznam, še enkrat se take izdelave obrob zagotovo nebi lotil…končni izgled je sicer to kar sem hotel, a pot do tega je bila zelo strma
Tudi priprava na barvanje je bil hud časovni in finančni zalogaj, a brez tega pač ne gre…
Avto smo zavili za na pot in poslali na barvanje.
Medtem ko sem čakal na avto iz lakirnice, nisem počival čisto nič. Vso elektro inštalacijo sem pri razdiranju avtomobila označil in izvlekel iz avta slehrni kabel. Sedaj je bilo potrebno elektro inštalacijo sčistiti in pregledati za kakimi vidnimi znaki napak, potem pa sem le to, kompletno na novo pomotal.
Kable v notranjosti karoserije sem povil s tekstilnim trakom za povijanje kablskih snopov, tiste, ki so na šasiji in v motornem prostoru pa z kvalitetnim izolir trakom.
Prav tako sem v tem času očistil, speskal in pobarval rezervoar goriva, obnove pa je bila deležna tudi armaturka avtomobila.
Zgodba okoli armaturke gre nekako takole. Že ko sem v glavi sestavljal projekt, sem vedel, da želim drugačen avto. V to drugačnost sem vpletel tudi notranjost, v katero sem hotel vnesti svoj pečat.
Kolikor vem, nobena izvedenka Patrola pred modelom Y61 ni bila na voljo notranjost v črni barvi. Jaz sem hotel prav takšno 8)
Tudi nasplošno je bila armaturka potrebna popravila, kajti tista iz originalnega avta je tudi utrpela posledice karambola, druga iz donatorskega avta, pa je imela poškodovano oblazinjenje. Iz dveh armaturk, sem torej sestavil eno dobro, jo prebarval na črno, oblazinjene dele pa mi je kolega preoblekel z usnjem.
Seveda je bilo potrebno obnoviti še veliko drugih komponent avtomobila, kot so volanski drog, panti vrat, pedalke, obroči luči in vse do najmanjšega kosa nosilca, ki je šel nazaj v avto. Se kar nabere teh delov…
Celo luči in smerniki okoli avta so bili deležni manjšega lepotnega posega.
Prej
Potem
Potem pa je prišel avto nazaj z ličanja
Prva je pri sestavi avtomobila prišla na vrsto zvočna izolacija. Pred polaganjem protivibracijskih plošč, je bilo potrebno površine očistiti in razmast
Mislim, da je bilo preko 30kg teh plošč 😀
Kar nekaj uric in švica je preteklo, da sem stvar zvozil do tukaj…NASA bi bila najbž ponosna name.. 😀
Potem smo notranjost vrat in zadnjih bokov še zaščitili z Mike Sandersom in nadaljevali z sestavo avtomobila. Po polaganju komplete inštalacije, sem na pomoč dobil roke kolega in s skupnimi močmi sva v avto zmontirala vso drobovje, ki pride pod armaturko.
Sestava drobovja v vratih…
Avto je bil že v 60% sestavljen, ko je prišla na vrsto izdelava pragov. Za prage sem se odločil iz praktičnih razlogov, seveda pa je tudi tukaj igrala vloga estetika. Nekaj kar se bo ujemalo s širino obrob a ne bo preglomazno, nekaj kar bo praktično in tudi robustno.
Po barvanju sem na pragove nalepil še 2x5cm protizdrsna trakova
Potem je prišel na vrsto še strop. Prvotni strop je bil strgan in seveda sive barve…neko plastično platno napeto čez palice, tako kot so to počeli še všasih. Moj kolega (majster za pop** :moli: ) se je prvič lotil takšnega stropa in po starem naredil čudovit izdelek!! 8)
Prvo je bilo treba strop še dodatno izolirati s samolepilno negorljivo peno z zaprto celično strukturo debeline 8mm.
Jst in kolega Duško, sva ta čas že montirala armaturko…
Notranja zaščita vrat pred vremenskimi vplivi in prahom je bilo potrebno narediti na novo…
Skoraj na “cilju”
Potem se je zgodil Iran. Z nepreizkušenim avtom, smo se kljub velikem tveganju podali na skoraj 15 tisoč kilometrov dolgo pot. In prišlji do cilja in nazaj!
Slabost je v veliki meri pokazal le motor, ki je v nekem trenutku začel kuriti motorno olje in tako je pri povratku domov sledila obnova le tega.
Dijagnoza ob razdiranju motorja je bila slaba…
Počena dva kompresijska obročka, strgana dva teflona, uničeni ojnični ležaji(4 od 6), obrabljeni sesalni ventili…
Cilindri na moje začudenje niso kazali znake pretirane obrabe, roba praktično nimajo, v njih ni nobene drajse. Prav tako jo je poceni odnesla motorna gred, ki nikjer poškodovana.
Za nameček sem dal obnoviti še turbino, Bosch črpalko in injektorje.
Motor sedaj deluje brezhibno in je od takrat prevozil že kar nekaj kilometrov 😉
No, skoraj dva meseca sem porabil da sem si potem izdelal nov strešni prtljažnik…ne vem, ali je to že emšo al kaj drugega, sem pa postal zelo počasen pri teh opravilih 😀
Skratka, prtljažnik, ki sem ga imel že na kratkem Patrolu, je bil meni zelo všeč, zato sem tukaj želel enakega. Edina sprememba, ki je doletela dizajn je ta, da je spredaj sedaj ukrivljen ledbar in posledično tudi tako oblikovan prtljažnik. Aja, pa na prejšnjem sem se malce zakalkuliral pri izbiri mreže (3mm) in ker se je krivila, sem bil prisiljen navariti več prečnih palic, da je zadeva kolikor toliko bila uporabna. Sedaj ko sem izbral 5mm mrežo mislim, da je na koncu koncev, skupna teža manjša, ker ni potrebno tako močne podkonstrukcije.
Pa pojdimo od začetka…
S kupom železa se vse začne…zakaj železo? Poceni in sam ga lahko varim.
Sprednjih palic sam ne morem krivit, zato sem dal to narediti Žigi iz Fabcore…
Ostale krivine sem zvaril s pomočjo varilnih kolen
In tako je nastal spodnji del prtljažnika
Nato so sledile prečke, pa mreža
]
Potem ograjca… podporne noge mam zrisane še od prve izdelave prtljažnika, “pokrovi” luči pa so malce dimenzijsko prilagojeni lučem.
Tudi tokrat so mi to izrezali na OCG Godovič.
Sprednji del sem zakril s tanko pločevino, prekital in pripravil za barvanje…
Tokrat z barvo nisem kompliciral, kar navaden črn hammerite direkt na železo. Ma da drži!
Mat efekt pa sem dosegel s načinom barvanja. Svetleč mi za te zadeve nekako ne potegne…
In že smo pri eletriki.
Že ko sem delal avto, smo mislili tudi na prtljažnik. V streho je bilo potrebno izvrtati dve izvrtini ta take konektorje.
7 pinski, 25 amperski in pa seveda vodotesni.
Stranske ledice so neke čip-šit kitajske, mal sem jih pretesnil pa mislim, da bodo delale nekaj časa.
Ko smo že pri tesnenju…enako sem zatesnil tudi prednjega in vse ostale, kar sem jih imel…niti en se mi zato ni nikoli rosil. 😉
2,5mm2 žica, pvc zaščitna cev in malo dobre volje, pa je bil prtljažnik ožičen
Še slika avta brez in z prtljažnikom.
Prtljažnik gleda malce čez vetrobransko steklo, ker je meni tako všeč, precej pa tako tudi pridobim na prostoru. Dimenzije prtljažnika so namreč 1300 x 2650. Teža? Kdo bi vedel… prav lahek ni, mam pa občutek, da je lažji od tistega iz kratkega patrola, čeprav je bil tisti precej manjši.
Nosilci Jack dvigalke so enaki, kot pri predhodniku, prav tako je enaka tudi ARB tenda, le da mi jo je Ipsilon še opral in dal nanjo nov nanos impregnacije.
Zdej čakam stikala in spet malo volje, da zadevo spravim še v delujoče stanje. Prav tako čakam Mamut 4×4, da mi dostavi še zadnjo ARB tendo (1250×2100). Luksuz pri zadnji kuhinji, nič drugega 😉
Avto je dobil tudi težko pričakovane “wind deflekotrje”, ki omogočajo, da imam med spanjem okna lahko rahlo spuščena, tudi v primeru dežja 😉
Le ti so take izvedbe, da se nalepijo na zunanjo stran vrat. Ne maram namreč tistih, ki se zataknejo v utor in so v napoto normalnemu dvigu stekel.
No, v avto je nekaj novega, seveda še ne čisto dokončano, ker je to poglavje, ko ga pogledaš z več strani zelo dolgo…
Skratka, ker je moj avto hkrati tudi moj dom in postelja na poti, sem že dalj časa imel v planu izboljšati posteljo v avtu in pa seveda prostor za shranjevanje.
Do sedaj je bila moja postelja kovinski ovir (2×2 kvadratni profili) z 12mm T-fix ploščo za ležišče. Spodaj je v svoji posebni leseni škatli domoval izvlečni hladilnik iz Renojevega kamjona, zraven pa še plastična škatla, v kateri je bila shranjena “kuhinja”. In seveda levo in desno po vseh vogalih natlačene stvari, brez ustreznega redu.
Slika je še iz starega Patrola, a v tem sem imel popolnoma identično.
Največji problem pri celotni zgodbi je bil ta, da je streha dolgega Patrola NIŽJA od strehe kratke izvedbe. Posledično je spanje na taki postelji malce neudobno, saj vsakič, ko se obrneš “podrajsaš” po strešni oblogi…
In ker v zimskem času ponavadi ne uporabljam avtomobila, sem se odločil, da je to primeren trenutek za izdelavo druge postelje.
Stvar se je začela, kot že vse doslej… cel kup prebiranja interneta, pregledovanje youtuba in doma izdelanih postelj in podobno. Od vsakega najdeš eno pametno idejo, dodaš še malce svoje kreativnosti in želja in dobiš začrtano smer.
Seveda je na začetku potem še ogromno merjenja in skiciranja, a nekako sem prišel do risbe, ki je (na koncu) postala resničnost.
Ker za izdelavo nimam potrebnega orodja, sem se obrnil na kolega, ki (med drugim) izdeluje tudi kamper vozila (https://www.facebook.com/AdventureTruck/).
Če imaš tak asortiman orodja, je delo pravo veselje 🙂
Na hitro sva pregledala mojo skico, razložil sem mu kako naj bi zadeve potekale in že sva bila v akciji!
Če imaš CNC mašine dela potekajo izjemno hitro in relativno enostavno…
“osnova” je že narejena!
Izdelava izvlečnega predala, ki bo namenjen kuhinjskim potrebščinam
Predal je ogromen. Njegove notranje dimenzije so 53cm x 26cm x 89cm. Prav zato sem si želem predal pregraditi, da lahko stvari v nejm samem bolje organiziram, po potrebi lahko vmesne plošče odstranim ali samo prilagodim situaciji.
Potem je sledila izdelava zgornjena pokrova, ki služi za ležišče.
Mogoče je smiselno da sedaj omenim, da je za poden predalnika uporabljena 9mm T-fix plošča, stranice in predal so iz 12mm, pokrov pa iz 15mm. Prav tako je iz 9mm plošče izdelana čelna stran in hrbtna stran predalnika.
Spodnja leva odprtina na sliki bo namenjena za električne komponente, kot so inverter (600W) in relejno ploščo z varovalkami, ki bo krmilila vse luči na strehi, hladilnik, led osvetljitev zadnjega prostora, napajanje cigaretne vtičnice (1x) in napajanje USB vtičnic (2x po 2 vtičnici). Prav tako bo zadaj tudi prikazovalnik napetosti pomožne baterije. Zaenkrat kaže napetost primarne, ker dodatne baterije še nimam vgrajene. Plan je nekoč tudi za tekočo vodo, zato je že v naprej puščen en rele za ta namen.
Spodnja desna odprtina na sliki bo služila namestitvi ARB komporesorju, ki ga imam še iz prejšnjega avtomobila. Edina sprememba proti prej bo ta, da bo v prihodnosti kompresor dobil svoj 10 litrski rezervoar za zrak nekje spodaj na šasiji.
Zadnji dve odprtini sta namenjeni dostopu do precej velikega prostora zadaj za predali. Tu bo shranjeno vso orodje, motorne tekočine, hidravlična dvigalka, rezervni deli in mogoče še kaj. Preostali dve odprtini stna namenjeni shranjevanju manjših zadev, kot so varnostna oprema avtomobila, gasilnega aparata in podobno.
Izdelava pokrovov
Sledi montaža v avtomobil. Zadeva bo fiksno pritrjena v avto. Da se stvar nebi premaknila z svojega mesta poskrbijo 3x M8 vijaki in 4x M10.
Potem je sledila eletrifikacija komponent.
S takšnim razdelilnim blokom sem od glavnega vira napajanja razdelil potem napajanje naprej na relejno ploščo. Do tukaj pride iz akumulatorja kvalitetno oplaščena 35mm2 žica. Takoj iz akumulatorja bom dodal še varovalko, ki jo že imam, nisem pa jo še uspel zmontirati.
Vtičnice in prikazovanlik napetosti
Na Ebayu sem potem kupil komplet podnožja z releji…napaka.
Žice so bile prekratke in precej tanke, releji pa napačni 🙄 Seveda sem obojno potem moral zamenjati.
Izdelava relejne plošče z varovalkami
Zadeva je sila enostavna za “vzdrževanje”. Če odpove kakšna varovalka, ima zraven signalno lučko. Če odpove rele tudi ni nobene drame, ker so ploščo takole izvleče in zamenjava je sila enostavna. Ploščo na mestu držita samo 2 mala M5 vijaka.
Potem je sledilo tapiciranje. Lahko bi pustil v lesu, a mi ni bilo všeč, sem pa zato zadevo zaupal enakemu mojstru, kot mi je oblačil strop in ostale stvari in izbrala sva materjal, ki se uporablja za tapiciranje tal v vozilih.
Kot sem na začetku omenil, postelja še ni čisto končana, saj sega le do zadnje klopi. Ta drugi del me še čaka in bo poglavje zase, se pa tukaj že vidi, da so puščeni določeni kabli in cevi za zrak, da nam tudi v nadaljevanju ne bo preveč dolgčas
Mogoče se ne vidi dobro, ampak tukaj zadaj je prostora res ogromno. Na žalost ni šlo naredit večjih odprtin, a z malce dobre volje, spraviš notri čuda stvari 😀 Teh itak ne potrebuješ vsakodnevno, zato smatram za čisto ok. Ne vem če se vidi, ampak za kladilnikom je še en, dejmo rečt da predal, kjer imata svoje posebno mesto kovček z natičnimi ključi in kovček z priborom za krpanje pnevmatik.
Takole izgleda končan produkt iz zadnje strani. V predal še nisem namestil nobenega pribora za kuhinjo, a po prejšnji posodi sklepam, da bo placa še preveč. Bo pa mogoče lahko zato v istem predalu še nekaj hrane, ki je ponavadi imela svojo posodo in si moram malce skakat okol avta. Če se kdo sprašuje glede hladilnika, jaz sem z njim zadovoljen. Zavzame manj prostora kot običajni, ki jih poznamo iz “overland” vozil a vseeno meri 35 litrov, kar je za moje potrebe zaenkrat dovolj.
Pokorvi se odprejo v sekundi, med vožnjo pa čisto nič ne ropotajo. Ker so tapicirani gredo kar malce na tesno nazaj na mesto in sklepam, da prav zaradi tega ni težav, če pa se bodo kasneje pojavile, lahko še vedno namestim magnete 😉
Prostor, kjer je zmontiran kompresor. Ko bo dobil svoj rezervoar, bo dobil tudi zunanje priključke spredaj in zadaj, za priklop cevi.
Še en pogled na inverter
“komandna plošča”. Nobena stvar nima napajanja, če ni stikalo “power” vklopljeno. Z vklopom, se prižge prikazovalnik napetosti in vse 3 vtišnice dobijo tok. Potem je tu še stikalo za vklop inverterja, osvetljitev kuhinje in za bodočo tekočo vodo. Vklop hladilnika, kompresorja in strešnjih luči se izvaja iz potniške kabine.
In še za konec slikca, na kateri se vidi osvetljitev delovne površine zadaj. Vsaka vrata imajo svoj led trak, en trak pa je nameščen tako, da osvetljuje tudi vsebino predala in hladilnika. Osvetljitev je mogoče regulirati z dimer stikalom.
In že sledi nadaljevanje izdelave postelje. Zadni sedeži so šli ven, naredili pa smo tole:
Tudi tokrat brez pomoči Tomaša Slaparja iz Adventure TRUCK Slovenia ni šlo! 
Kot ponavadi, je tudi tokrat preteklo kar nekaj časa, da sem vse izmeril, si začrtal neko pot in to idejo potem prenesel na papir.
Predal za shranjevanje pod posteljo bo imel dvojno dno. Predvsem zaradi enostavnega dostopa do električne napeljave in podobnih stvari, pa tudi zaradi prostora za shranjevanje različnih stvari – tistih, ki jih ne potrebujem pogosto.
Poleg precej prostornega prostora za shranjevanje sem želel izboljšati tudi ozvočenje. Nič šokantnega, le nekoliko boljši zvok, ki ga občasno rabim pri daljših transferjih na poti.
Na voljo bo tudi majhen prostor, kjer bodo skrite električne komponente.
Skoraj sva na koncu. Samo nekaj pokrovov morava še narediti in končali smo!
Končni izdelek, pred elektrifikacijo in tapiciranjem.
Odprtina na sredini je za električne komponente.
Tu bodo ojačevalnik za avtomobilsko akustiko, varovalke / relejna plošča za dodatne porabnike, pametna elektronska naprava, ki skrbi za pravilno polnjenje dveh baterijskih sistemov med vožnjo. Na voljo bodo tudi dodatne vtičnice USB za napajanje telefonov, kamer in drugih stvari …
Prostornina shrambe je ogromna, čeprav je razdeljena na polovico.
Pod pokrovom lahko enostavno dostopate do električne in zračne napeljave – (druga polovica shrambe)
Prostora je dovolj tudi na levi strani shrambe
Sledilo je tapiciranje zunanjosti in notranjsoti.
Uporabljal sem Pattexovo lepilo, ki je nekako najbolj obstojno na temperaturna nihanja
Vse spoje lesa sem zakital s tesnilno maso, preden sem začel lepit tapicerijo.
Škatla, v kateri bo nizkotonski zvočnik, pa sem dodatno še izoliral z protihrupno izolacijo.
Nizkotonski zvočnik. Ground Zero GZIW 250X-II
Zelo sem zadovoljen, kako je izpadlo na koncu.
Nizek, ne-razbijajoč bas, ki v kombinaciji s sprednjimi visokotonci poskrbi za pravo akustično doživetje
Robovi postelje so zaščiteni z aluminijastimi kotniki, ki sem jih dal prebarvat na črno, da se ujemajo z ostalo notranjostjo.
Prav tako sem poskrbel, da se prostori pod posteljo lahko zračijo prek, zato namenjenimi odprtinami
Elastične mrežice poskrbijo, da je dovolj prostora tudi za drobnarije, ki jih hočem več ali manj imeti vedno na dosegu rok.
Na postelji so nameščene tri. Na vsaki strani po ena, ena pa je za sovoznikovim sedežom
Za sovoznikovim sedežom, mrežica skrbi, da so vsi moji dokumenti (bodi si od avta, ali pa ko sem na potovanju recimo, passage de carnet in podobno,…) vedno na dosegu roke, če me ustavi policija ali kakšna druga kontrola
V prostoru med sedežema, se nahaja prava mini elektro omarica.
Tu se nahaja vse od napajanje akustike, pa do USB utičnic, ki skrbijo za polnenje telefonov in ostalih električnih naprav.
Prav tako se za ploščo nahaja tudi škatla z varovalkami in releji.
Kontrolna plošča, ki se nahaja med sprednjima sedežema.
S pritiskom na stikalo “power”, dobijo USB utičnice napajanje, parv tako pa se takrat na sredinjskem prikazovalniku prikaze napetost v sekundarni bateriji.
Več o tej temi, v drugi objavi.
Stikalo z napisom ” interior light” poskrbi, da lahko vkljaplam ali izkljapljam osvetljitev v predalih zadaj pod posteljo.
Poskrbeli smo tudi za ambientno in hkrati koristno osvetlitev predalov. LED trak, ki je nameščen pod robom postelje, osvetljuje stranske stene postelje, tako da lahko vidite elemente v odlagalni mreži.
Medtem LED trak znotraj predala skrbi za dobro osvetlitev tovornega prostora pod posteljo. Sistem razsvetljave je vezan na originalno stikalo na vratih, ki vklopi notranjo originalno razsvetljavo v avtu. Torej, vsakič, ko odpremo vrata, se prižge tudi stranska osvetlitev in osvetlitev v predalu. Po želji lahko osvetlitev izklopim s stikalom na sredinski konzoli, nameščeno med sprednjima sedežema.
Osvetljitev prostora znotraj
Takole pa je videti osvetljitev v praksi.
Prostor pod posteljo je zelo prostoren in popolnoma ustreza mojim potrebam.
V prostor na levi strani običajno pospravim torbo z računalnikom, torbo s foto opremo, torbo z dronom, torbo z zdravili in še kaj …
Na desni strani pa običajno shranim kuhinjske pripomočke, kot so žar, oglje in podobne stvari.
Tu shranim tudi stvari, ki jih kupim v trgovini in ki jih ni treba imeti v hladilniku.
Pokrov, skozi katerega pridem do tovornega prostora spodaj.
Pokrov ni na pantih, zato ga lahko preprosto dvignem ali odstranim za lažji dostop do spodnjih stvari.
Vzmetnice po meri.
Celotna postelja zdaj meri 180 cm v dolžino in 142 cm v širino
Vzmetnice so iz materiala, ki se uporablja za oblazinjenje postelj in delov sedežev v avtodomih, debeline 8 cm. Šivali so mi tudi pralne prevleke, ki jih je zelo enostavno vzdrževati.
Običajno spim z glavo obrnjeno proti zadnjim vratom, zato me razmik med obema vzmetnicama sploh ne moti. V takem položaju spim tudi zato, ker lahko stopala iztegnem pri koncu postelje, zato ne pogrešam večje dolžine.
Vzmetnice pa so ločene ravno zato, da jih lahko odmaknem, ko rabim dostop do spodnjega predela.
Za vsa okna v avtu sem izdelal tudi senčila po meri, ki ne samo, da zagotavljajo popolno temo v avtu med spanjem, ampak tudi poskrbijo, da se prostor v avtu poleti ne segreva preveč, pozimi pa tam ne povzročajo čezmernih temperaturnih izgub skozi okna.
To je to kar se tiče postelje 
Moram priznat, da se na njej spi zelo udobno, dovolj prostora imam tudi do stropa in za enkrat nebi pri gradnji celotne postelje spremenil nič. Vse je točno tako kot sem si zamislil.
Naslednjo “predelavo” sem imel v planu že, ko sem se še vozil okoli z malim Patrolom…
To je rezervoar za zrak. Približno 4 leta sem že imel doma čisto nov 10 litrski rezervoar za zrak, ki sem ga sedaj končno namestil na podvozje in ga povezal s ARBjevim kompresorjem, ki ga od obnove avtomobila, še nisem uspel zmontirati v avto.
Že ob obnovi vozila, sem predvidel prostor, kjer bo rezervoar nameščen, zato montaža ni bila zahtevna. Pod levi in desni prag sem na zadnjo stran dodal hitre spojke, da ni potrebno vleči cevi okoli avta.
Z rezervoarjem sem predvsem pridobil možnost, da lahko uporabljam tudi pištolo za izpihovanje, kar pride največkrat prav za izpihovanje zračnega filtra.
In pa na havbo oz. pod njo sem zmontiral to, kar bi lahko že Japonci, ko so avto delali… amortizerje za havbo ( oriđinal iz Toyote LC80 – za vsak slučaj sem še pustil original palico
Naslednji projekt je bil verjetno eden izmed najboljših nadgradenj zame do sedaj. Odkar si lastim 4×4 sem imel željo po izvedbi 12V sistema z dvema baterijama. Eno štartno, ki bo namenjena samo temu, za kar je bila v osnovi zasnovana in pa eno dodatno baterijo, na katere bom imel priklopljene vse ostale dodatne porabnike.
Naj za začetek povem, sicer pa boste verjetno opazili tudi sami, ja… imam rahlo podhranjeno kapaciteto sekundarne baterije, a se tolažim s tem, da če je enaka baterija zdržala 3 letno zlorabo, pred tem sistemom, bo očitno tako še nekaj časa OK. Ko bo baterija odslužila svoje, jo bom nadomestil z enako, večjih kapacitet…kolikor mi prostor seveda to dopušča.
Ker je razkošje v ekspedicijskem vozilu zame zelo pomembno, si ne predstavljam, da bi na pot odšel brez hladilnika, brez vseh svojih lučk in vseh svojih vtičnic. Seveda se da brez vsega tega potovati, a komoditeta tudi nekaj pripomore k prijetnejšemu bivanju na poti.
Kaj je sistem z dvojnima baterijama tukaj ne bom preveč opisoval, ker mislim, da je med vami zadeva dokaj poznana. Se bom osredotočil zgolj na samo izvedbo le tega…
Seveda je bilo prvo treba dodatno baterijo nekam namestit. Na internetu je polno slik kaj in kako dodatno baterijo nameščajo v Patrol Y60, zato je bilo to eno izmed lažjih del.
Izdelal sem nosilec, ki je na karoserijo privijačen z štirimi M6 vijaki v že obstoječe luknje.
Patrol ima ravno dovolj prostora za dodatno baterijo tik ob ekspanzijski posodi.
Pogled na motorni prostor in obe bateriji.
Uporabljam dve ciklični AGM bateriji EXIDE EP450.
V bližino baterije sem potem namestil take “stikalne” varovalke, da bi vse skupaj zaščitil kar se da primerno.
Za krmiljenje obeh baterij pa skrbi Votronikov sistem.
Votronic B2B charger VCC 1212-20.
Njegova naloga je skrbeti za pravilno polnjenje akumulatorjev med vožnjo. Poenostavljeno povedano, ko se vozilo zažene, alternator najprej polni oba akumulatorja, nato čez čas prvo napolni sekundarno in ko je le ta napolnjena, začne normalno polniti zagonsko baterijo. Ves čas med vožnjo kontrolira stanej napetosti v obeh akumulatorjih in prilagaja program, katero baterijo je potrebno prej napolniti.
Ko je vozilo izklopljeno, prekine povezavo med obema baterijama in s tem zagotovi, da potrošniki energijo črpajo samo iz sekundarne baterije.
Če sistem Votronic med vožnjo skrbi za polnjenje obeh baterij, je treba poskrbeti tudi za polnjenje akumulatorja, ko smo parkirani.
Uporabljam dve sončni celici Nizozemskega proizvajalca Solarfarm z močjo 100 W, ki proizvaja 6A. Torej skupaj 200W in 12A. V teoriji…, čeprav v lepem sončnem dnevu, ko sonce najmočneje posije, dobim dejanskih 10A na regulatorju, s čimer sem popolnoma zadovoljen.
Sončne celice so nameščene na strešnem prtljažniku tako, da jih je mogoče “odpreti” in je dostop do strehe d tem neoviran.
Je pa vmes celic dovolj prostora, da lahko stopiš po prtljažniku tudi brez odpiranja…Bolj se gre, če moraš na prtljažnik spravit večji predmet…
Za solarni regulator uporabljam popolnoma enakega, kot je na sliki. Sicer piše, da gre za MPPT regulator, za kar sem kasneje ugotovil, da ne drži, saj gre za navaden PWM. 
Če poenostavim je razlika med MPPT in PWM krmilniki v tem, da ima MPPT podobno tehnologijo kot pametni polnilci in posledično izkorišča največjo potencijalno moč sončne celice.
Na žalost je MPPT zaradi svoje tehnologije veliko večji od običajnega PWM krmilnika in ga tako ali tako nimam kam namestiti…
Pridejo pa seveda tudi trenutki, ko sončne energije nimamo na voljo. Zato imam v avtu skrit še enega aduta, če le imam dostop do napetosti 220V.
Gre za navaden avtomobilski polnilnik, ki lahko polni baterije AGM in z močjo kar 20A.
In še za konec, kako celice izgledajo na strehi.
In če je zgornja predelava štela za eno izmed boljših, je naslednja zagotovo bila najbolj težko pričakovana!
O vgradni 4.2 motorja, sem sanjal že odkar vem, da je obstajal v Patrolih. Nikoli nisem čisto zares čutil potrebe, da ga rabim, zame je RD28T čisto popolnoma soliden mlinček, a vendar sem si želen tistega “Unicorn-a” z mogočnim 4.2 motorjem (sem pač en tistih, ki mu ne dišijo bmwjevi in mercedesovi motorji v teh avtih, čeprav so lahko dobra izbira).
Prilika je nanesla, da sem do svojega motorja prišel relativno ugodno, sploh če sklepam po tem, da sem se ponj peljal samo 18km daleč od doma
Motor me je pričakal na paleti, s katero je prišel iz Bosne, z neznano zgodovino in neznanimi kilometri. Po zagotovilih prodajalca v BiH, je motor dober in je laufal lepo
No, zame te besede ne pomenijo nič in sem se že v štartu odločil, da gre motor narazen in v prenovo z originalnimi nadomestnimi deli, da bom vedel kaj imam.
Po prvem pranju je bil videti stokrat bolje.
Sam sem izdelal tudi stojalo za motor za lažje delo na motorju.
Začel sem z razstavljanjem motorja…in hitro sem ugotovil, da pomaga, če vzameš servisni priročnik in prebereš navodila. Prihranil bi denar za novo jermenico…
Po odstranitvi jermenice je bil motor dokaj hitro razstavljen.
Najbolj zamudno od vseh dejanj se mi je zdelo popisovanje vijakov in zlaganje v vreče po določenem vrstnem redu
Glavo motorja sem poslal strokovnjakom na pregled in popolno obnovo z vsemi novimi originalnimi deli.
Valji oziroma cilindri so bili v odličnem stanju. Bili so popolnoma brez robov in so imeli lepo vidne sledi honanja. Po drugi strani so bili ojnični ležaji videti precej obrabljeni.
Nato sem opravil vse meritve cilindra, ojnic, motorne gredi, batnih obročev in batov, da bi kupil prave nadomestne dele.
Uspelo mi je tudi uničiti zadnje tesnilo motorne gredi.
Še nikoli nisem videl, da bi bil semering del ohišja in ko sem ga poskušal izbiti, sem poškodoval ohišje. Nato sem naročil novo ohišje, ki je prišlo iz daljne Avstralije in je že vseboval semering. Opravil sem raziskavo in našel dve različni kataloški številki za isti premer motorne gredi? Ne vem…zame je to še danes uganka, vendar mi je uspelo rešiti problem z zadnjim oljnim tesnilom.
Tako je na koncu dneva ostalo golo, a precej zarjavelo ohišje motorja.
Med manjkajočimi deli je bil tudi menjalnik. Tega je bilo potrebno kupiti posebej. Sprva sem našel menjalnik od TD42 Y61 (GU), ki menda z nekaj modifikacijami paše v Y60 (GQ).
Toda tokrat je bila sreča na moji strani. Pri kolegu sem našel originalni menjalnik TD42 za Y60, sam pa je potreboval točno to, kar sem imel jaz – menjalnik iz Y61. Zato sva jih samo zamenjala med sabo.
Na tej fotografiji je menjalnik Y61 (GU).
Blok motorja in ostale dele sem pripravil za peskanje. Vse vitalne dele sem zaščitil s pleksi steklom in silikonom, da bi preprečil vdor prahu v notranjost bloka. Seveda sem po peskanju še enkrat temeljito očistil notranjost z bencinom pod tlakom.
Za peskanje sem pripravil tudi vse ostale dele motorja. Precej sem si prizadeval, da bi na koncu dosegel videz čisto novega motorja, kot je v tistih časih zapustil tovarno.
Po čiščenju delov sem pred barvanjem nanesel wurth pretvornik rje in nato pobarval z temperaturno obstojno barvo (600°C).
Peskanje je odkrilo tudi majhno luknjo v oljni posodi, ki sem jo popravil s tekočo kovino.
Po barvanju sem očistil vse kontaktne površine in jih pripravil za montažo.
Medtem sem preostale dele po peskanju poslal na elektro cinkanje, kataforezo in prašno lakiranje. (Prav tako sem ta čas pripravil nove prednje roke za v naprej – moram namreč zamenjati poliuretanske puše, ki so že razpadle. Upam, da bo z originalnimi potem dlje časa mir )
Obnovljeni so tudi vsi vijaki in nosilci, ki niso bili zamenjani z novimi. Poslal sem jih na razcinkanje in ponovno cinkanje z rumeno pasivizacijo.
Vse vijake je bilo potrebno pred postopkom popisati in na koncu po vrnitvi iz obdelave, ponovno sortirati ustrezno po vrečkah. To je dalo precej dela!
Ker je na motorju manjkala tudi jermenica vodne črpalke, sem jo izdelal po dimenzijah originalne, ki mi jo je prijazno posodil kolega.
Medtem, ko čakam na prihod novih delov, očistim vse ostale dele, ki pridejo nazaj v motor.
Skoraj istočasno je prispela prenovljena glava in vsi novi originalni deli motorja, ki so bili naročeni.
Naročil sem veliko novih delov, od kompleta tesnil motorja, do novih vijakov in matic za ojnice, vijakov za glavo motorja, novih vijakov za izpušni kolektor, nosilcev motorja, ležajev in batnih obročkov, vodne črpalke, termostata, itd. …
Nato sem lahko začel z sestavljanjem motorja.
Kupil sem posebno mazivo za montažo ležajev in batov in plastik gauge (podobno plastelinu, za izmero toleranc), da sem se prepričal, da se vse skupaj odlično ujema in da je dovolj mazanja za prvi zagon.
Pri sestavljanju “Idler” – (ne poznam prave slovenske besede za to?)- prestave sem se znašel v precejšnji dilemi, saj nisem bil več prepričan, kam je treba usmeriti luknjo za mazanje. Po več kot tednu dni, sem potem na Avstralskem forumu našel pravi odgovor – lukna za mazanje je na zgornji strani sornika.
Nato sem glavo motorja pritrdil na blok motorja.
Pri montaži, sem uporabil nov komplet vijakov glave motorja.
Za lažje sledenje pravilnega vrstnega reda zategovanja vijakov glave, sem le te predhodno oštevilčil.
Pri vgradnji injektorjev in žarilnih svečk za vsak slučaj nanesem nekaj aluminijaste masti, tako da bodo, če bi jih bilo treba v prihodnosti odstraniti, veliko lažje ugasnili.
Vžigalne svečke so iz Boscha, ker tisti moment Partsouq ni imel originalnih.
Vse pripravljeno za namestitev injektorjev.
Sestavljanje sprednjega ohišja zobnikov in nihajnih roke ventilov.
Lepo gre skupaj!
Po cinkanju nosilca cevi hladilnika sem ga še namočil v tekočo gumo. Izgleda kot čisto nov!
Namestitev oljne posode nazaj na blok motorja.
Sestavljanje zobnika črpalke za gorivo. Pri sestavi zobnikov, je potrebno biti previden na pravilno ujemanje oznak, ki skrbijo za točno nastavitev elementov motorja.
Kupil sem tudi originalne jermene za alternator, servo volan in klima kompresor.
Eden od manjkajočih delov na motorju sta bila tudi alternator in klima kompresor.
Na Ebayu sem kupil čisto nov alternator (100A), klima kompresor pa sem vzel tistega iz mojega starega motorja RD28T in samo prilagodil nosilec, da ustreza na tem motorju.
Skoraj končano!
Dal sem celo izdelati nalepko, ki je v originalu krasila pokrov ventilov.
Montaža zadnjega glavnega oljnega tesnila in vztrajnika (zamenjam tudi pušo pilota na sredini ročične gredi).
Glede na to, da od samega motorja ne pričakujem pretiranih konj, sem se odločil za serijski sklop sklopke.
Edino, kar sem dal zamenjati, je nanos lamel sklopke s keramičnimi blazinicami na njej.
Moj motor v originalu ni imel turbine. Kasnejše izvedenke so že opremili z manjšo turbino. Seveda sem hotel iz svojega motorja iztisniti malce več moči in tako sem kupil čisto novo hibridno turbino T3/T4.
Da, izdelana je na Kitajskem in da, to ne pomeni nujno, da je popolnoma zanič.
Svojo novo turbino sem poslal na ponovno centriranje pred namestitvijo, ker je (bojda) to edina velika pomanjkljivost teh turbin.
Če je turbina površno zbalansirana prej ali slej privede do poškodb na turbini, ki lahko vodijo tudi v veliko okvaro motorja.
Za ta turbo sem se odločil zaradi hitrega “boosta” pri nizkih vrtljajih in seveda zaradi cene.
(Velikost izpušne vetnice : Exducer 55,8 mm, Inducer 64,8 mm
Velikost kompresijske vetrnice: Exducer 76,0 mm, Inducer 52,7 mm)
Izpušni kolektorji, ki jih lahko kupimo na Ebayu, običajno ne ustrezajo našim “evropskim” avtomobilom, saj so večinoma narejeni za avtomobile z volanom na desni strani.
Naš, z volanom na levi strani, ima na tem mestu servo ojačevalec zavor ter glavni zavorni cilinder in kot posledica tega, ni dovolj prostora za izdelavo izpušne cevi od turbine naprej, zato je najlažje narediti nov izpušni kolektor.
Tako je bilo potrebno prvo izdelati računalniško risbo prirobnice.
Prirobnico smo izdelali iz 15 mm debelega železa, izrezano z laserjem.
Kar nekaj časa sem kolebal kaj bo bolje. Pravokotne ali okrogle odprtine na prirobnici? Pravokotne, prerisane po tesnilu izpušnega kolektorja, poskrbijo za dober pretok izpušnih plinov prek kanalov v glavi, zaplete se, ko je potrebno privariti na kvadratne luknje okrogle cevi.
Okrogle odprtine po drugi strani malenkost prekrivajo kanale v glavi, so pa daleč najbolj enostavne za varjenje cevi naprej.
Na koncu sem se odločil za prirobnico z okroglimi odprtinami, katere sem z reskarjem razširil, da pašejo lepo na izpušne kanale v glavi in tako ni nobene ovire pri pretoku izpušnih plinov.
Za varjenje samega izpušnega kolektorja, sem izbral varilne loke in pa varilne T- člene.
T- kose in kolena sem odrezal na natančno dolžino, zvaril skupaj in zbrusil vse odvečne vare.
Naredil sem tudi podlago na katero je privijačena prirobnica, da se pri varjenju nebi preveč upognila.
Privarjena prirobnica turbine.
Na zbirni kolektor sem privaril tudi nosilce, da sem lahko nanj namestil originalno toplotno zaščito.
V toplotno zaščito sem preprosto izrezal pravokotnik, da bi lahko pritrdil turbino.
Razlika med tlačnim ohišjem kompresorja. Desni je iz motorja RD28T.
Varjenje izpušnega zbirnega kolektorja je končano!
Kot sem opisal zgoraj, vhodi v izpušni kolektor so sedaj popolnoma poravnani z odprtinami na izstopu iz glave.
Kolektor je potem šel na peskanje…
In pa na obdelavo kontaktne površine, da je le ta popolnoma ravna.
Izpušni kolektor sem zaščitil s 600 °C barvo, ki se po 5000 prevoženih kilometrih še drži površine.
Preden sem nazaj namestil oljno posodo, sem v bloku motorja izvrtal luknjo za povratek olja iz turbine.
Luknjo sem naredil na istem mestu, kjer ima originalni turbo motor predviden povratek olja v karter.
Tudi dovod olja za mazanje turbine je bil odvzet na istem mestu, kot ga ima originalni turbo motor TD42.
Takole pa izgleda končan izdelek.
Potem je bil čas, da motor zapusti domačo delavnico in se preseli v večjo.
Oba skupaj.
Manjšo prenovo je doživel tudi menjalnik in sicer menjavo vseh oljnih tesnil, proti-prašnih gumi manšet, novega potisnega ležaja, vodila ležaja in vseh vzmeti.
Zamenjal sem tudi plastiko selektorja v menjalniku in delovni cilinder sklopke.
Ter ga seveda dobro očistil in mu privoščil malo nove barve.
Najprej je bilo potrebno odstraniti stari motor.
Razlika v velikosti med menjalnikom iz 2,8 in 4,2 motrja.
Novi menjalnik že na svojem mestu. Na avto smo ga nataknili ” na roke” v treh in to na kanalu… moram priznati, da je bilo to precej mukotrpno delo, saj menjalnik tehta okoli 250kg (skupaj z reduktorjem).
Nato je bilo treba izdelati ploščo za pravilen položaj desnega nosilca motorja. 4.2 motor ima namreč en nosilec malce drugače pozicioniran na šasiji, da pa se zadevo rašiti z vstrezno ploščo na bloku motorja, kamor je privijačen nosilec.
Za natančno izdelavo je bilo treba motor postaviti na svoje mesto in ga ponovno odstraniti za varjenje nosilca motorja.
Motor na svojem končnem mestu.
Moram reči, da ni bilo tako enostavno, kot sem mislil, da bo zamenjati motor. Kar nekaj težav je bilo pri nastavitvi motorja v pravilen položaj, moral sem celo malo preoblikovati nosilec hladilnika in zamenjati oljne filtre z manjšimi, če sem želel montirati nov zaganjalnik (ki ga nisem imel, ko kupim motor in menjalnik). Glede predelave elektrike za ta motor, pa se mi ni zdela tako zahtevna, saj sem veliko informaciji kaj in kako dobil na Avstralskem forumu Patrol4x4.
Nato je bilo treba obstoječo izpušno cev nekoliko predelati in narediti novo cev s temperaturnim senzorjem izpušnih plinov.
Na koncu sem del izpušne cevi povil z “heat wrapom”, da bi zaščitil okolico pred visoko temperaturo. Iz istega razloga sem tudi na turbino namestil toplotno zaščito.
Nekje vmes sem zamenjal tudi hladilnik vode, saj je bil stari res dotrajan in potreben zamenjave.
Dal sem izdelati nov, debelejši trijedrni (v originalu je dvojederni) bakreno-medeninast hladilnik. Žal nimam slike tega.
Prav tako je bilo potrebno zamenjati plastiko okoli hladilnika, saj je položaj vetrnice drugačen kot pri 2.8 motorju.
(levi pokrov 2,8, desni pokrov 4,2),
In smo pri koncu še enega projekta! In ja, dela je še vedno kar nekaj.
Črpalka za gorivo potrebuje malo več pozornosti z vijakom za gorivo, še pred tem pa moram montirati intercooler.
EGT (exhaust gauge temp. oz., po slovensko temperatura izpušnih plinov) so zaenkrat v varnem območju (do sedaj mi je uspelo s polno naloženim avtomobilom (3300kg) po avtocesti v klanec pline spraviti na 490°C – Zgornja zdrava meja za ta motor je 550°C – kratkotrajno).
Za mano trenutno ni nobenega črnega dima izpuha, kar nakazije na “premalo” goriva, a vseeno bom raje počakal na hladilnik zraka,
da ne bi po nepotrebnem višal temperature izpušnih plinov. In pa turbina trenutno polni z 0,7 bar. Razmišljam, da ga bom povečal na/do 1 bar, ko bo vse ostalo opravljeno. S tem bi moral ostati na varni strani, kar se tiče predelav na tem motorju.
Čisto mala posodobitev…
Avto je pridobil še nadgrajeno osvetljitev zadnjega konca kabine. LED luči zadaj na vratih in pod robom postelje, ki osvetljujejo “kuhinjo” ter prostor v predalu in hladilniku, so se do sedaj odzvale samo na ukaz z stikalom, ki si ga moral prižgati ročno, ko si odpru zadnja vrata. Da je zadeva še nekoliko bolj zakomplicirana, imam vse porabnike, ki se vključujejo iz zadnjih vrat, zvezane tako, da brez vklopa stikala “power”, ni napetosti na nobeni zadevi zadaj na postelji (cigaretne in USB vtičnice, prikazovalnik napetosti, inverter, osvetljitev v tendi,…) – Preventiva. Torej si za vklop luči moral vklopiti 2 stikal, od sedaj naprej pa se prižgejo avtomatsko, ko se odprejo zadnja vrata.
Na zadnjem koncu sem dodal siikalo, ki ga običajno najdemo pri vratih in skrbi, da ob odprtju vrat zasveti osvetljitev kabine.
Ker ga Patrol v originalu nima, sem ga poiskal na odpadu in pobral iz Daewoo Matica. Dodal sem tudi dimmer stikalo, s katerim lako reguliram svetilnost LED lučk, glede na delo ki ga opravljam zadaj.
Zadeva sedaj deluje tako, kot je prikazanu v videu spodaj. Se mi zdi, da bo ta “upgrade” meni kar precej olajšal bivanje.
KLIK NA VIDEO
Nekaj mora biti narobe s to sliko… Vem, da nisem majhen v nobenem možnem pomenu te besede, zato je verjetno še kakšen drug razlog za to nesorazmerje v primerjavi z gumami 😀
Pnevmatike so iz New Jersey-a (ZDA) na Rijeko (HR) prišle preko podjetja Pinki Enterprises, Inc., sodelovanje z njimi pa je bilo ves čas korektno. Tudi prevzem na Rijeki in z njim povezani carinski postopki, so potekali brez vsakršnih težav, tako da so pnevmatike iz carinskega skladišča na Hrvaškem pa vse do domače garaže prispele zgolj v pičlem dnevu.
Nove pnevmatike so dimenzij 36×15.00R16, stare pa 36×15.50R15, kar pomeni, da je bilo potrebno zamnejati tudi platišča. Zaradi malce drugačne dimenzije, je bilo potrebno tudi ponovno opraviti homologacijo dovoljenih pnevmatih na mojem vozilu.
Platišča je priskrbel Mamut4x4 iz Mengša, zamenjali pa smo jih pri Moratto Pnews Center. Centriranje gum je bilo kar malce problematično, ker jih zaradi teže ne odobrava vsaka naprava, smo pa uspeli gume na koncu scentrirati na centrirni napravi pri Mehaniki Mašera. Seveda tudi tokrat brez pomoči Mitja Podgornika ne bi bilo nič, kajti ena pnevmatika tehta 39kg in je za eno osebo prevelik zalogaj.
Zaradi večje rezervne pnevmatike, je bilo potrebno tudi malce dodelati zadnji odbijač in sicer predvsem v smislu dodatnih ojačitev na stranskih delih. Vozilo je tudi zopet na zadnjem koncu opremljeno z dodatnim vitlom (4500kg). Za piko na i, sem v odbijač vgradil še dodatne luči, ki pripomorejo k boljši osvetljitvi prostora pri vzvratni vožnji.
Odbijač sem dal v celoti speskati
Potem sem ga zasčitil z 2K epoxi primerjem.
Za zaključni sloj pa sem, tako kot pri sprednjem, izbral Raptro barvo.
Na sliki se lepo vidi dodatna ojačitev odbijača in pa zaščita za kable, ki napajajo zadnji vitel.
Rezevna pnevmatika še ni zasedla svojega mesta, ker še čakam na dobavo še enega platišča. Do takrat bo služila slučaje sile, vsem dobro poznana Michelin XZL 😉
Na avtu še ena nova pridobitev. Že zelo dolgo sem si želel rezervoar goriva z večjimi kapacitetami. Prvoten plan je bil, da ga izdelam sam, a ker taka zadeva zahteva precej časa in precej študiranja, sem se na koncu odločil za nakup že narejenega rezervoarja.
Na trgu imamo kar nekaj ponudbe za take avtomobile, sam sem na koncu posegel po vsem dobro poznani znamki ARB.
ARB Frontier rezervoar goriva je izdelan iz posebne kompozitne plastike, ki mu daje trdnost, rezervoar ne rjavi in je prejec lažji od ostalih alternativ (železo, aluminij).
Ker je rezervoar narejen točno za moj tip vozila, ni nikakršnih predelav, montaža pa je zato dokaj enostavna. Pri meni je sicer bilo potrebno malce prilagoditi zadnji del izpuha, a bolje to, kot izdelati vse iz nič.
Rezervoar drži kar 145 litra goriva, kar je kar 50 litrov goriva več od originalnega rezervoarja.
Zadeva ni ravno poceni, ampak vseeno za moje pojme vredno takega stroška, v kolikor se pri avtomobilu večkrat odraža zahteva po večji kapaciteti goriva. Obenem se s tem tudi znebimo smrdečih kant v prostoru avtomobila, ali dodatne teže na strehi/zadnjem odbijaču. Poleg tega z vgradnjo takega rezervoarja skrbimo, da je težišče avtomobila še vedno kar se da nizko.
…SE NADALJUJE KMALU…