Časopis Nedelo – avanturistična zgodba leta

Najvišji peščeni vrh v Tuniziji, mistična sipina, na katero so zmogli le redki, sipina, ob kateri še domačinom zastane dih ob misli na zanje skoraj neuresničljivo željo o obisku tega odročnega, od Alaha pozabljenega konca Sahare.

 

Po dokaj mrzli noči skupaj z vodnikom pripravimo testo in ga v od ognja pregretem pesku spečemo v tanek ploščat kruh, ki mu po arabsko rečejo hbsa. Zajtrk vedno mine prehitro, saj nam tempo narekuje vroče afriško sonce, ki nam peščeno podlago spreminja v pravi pekel pod kolesi. Začuda ta dan ne piha z nobene strani, tako da nam je prihranjeno škripanje med zobmi, ki ga je prejšnje dni povzročal pesek v zraku.
Pred mano je že prvi današnji izziv. Mogočna sipina me noče spustiti čez, moj avto ji, kljub več poskusom, ni kos. A skupinski duh ekipe, ki me obdaja, je močnejši od ovire. S pomočjo drugih avtomobilov in njihovih vitlov, škripcev, podnic in pridnih rok, ki kopljejo pesek izpod gum, se sipini naposled le iztrgam iz njenega peščenega objema.
Sonce je ravno natanko nad nami. Neusmiljeno bije na nas in v tem času pred seboj ne vidiš senc, ki bi jih risale sipine, ne vidiš koles­nic, ki jih je pred tabo vozeči naredil le pred nekaj sekundami. Najbolje je takoj priznati premoč narave in se za dve uri umakniti pod umet­no senco, ki jo daje moja ARB-tenda, pritrjena ob bok vozila.
Trenutek izkoristimo za počitek in malico. Evita nam postreže z domačimi, slovenskimi jedmi, ki jih je sama pripravila pred odhodom. Vodniku Taharju so naše dobrote še posebno dobre.
Sonce nas spusti iz svojega objema, zato nadaljujemo proti cilju. Pet ur smo že na poti, prevozili pa smo »komaj« 18 kilometrov zračne črte, ko se pred nami odpre veličasten prizor. Sif Es Suane! Še nekaj težavnih prehodov, nekaj ovinkov, nekaj poskokov in uspelo nam je! Čisto prva slovenska ekipa, ki je prispela do te odročne točke na naši modri krogli!
Veselje je nepopisno, čeprav sem prepričan, da se v tem trenutku nikomur med nami niti ne sanja, kaj smo pravzaprav dosegli. Nekdo iz ekipe izjavi, da je to tunizijski Mount Everest … prav gotovo je bilo tukaj manj ljudi kot na najvišji gori sveta. Tu si tako daleč od civilizacije, da začneš verjeti v vse Bogove, Alahe, Bude, Šive … četudi nisi veren. Le njim tam zgoraj se gre zahvaliti, da je tehnika zdržala, le njim, da smo zdržali mi.
Povzpnemo se na sipino, bolje rečeno goro, na katero se ni mogoče pripeljati z avtomobilom. Še vzpon peš je precejšen izziv, saj se ti sipek pesek, kakor moka med prsti, umika pod stopali. Hecno, kot bi ti narava želela na vsakem koraku povedati, da to ni za vsako dušo.
Na vrhu sipine se ti ves trud, ves znoj, vsa negotovost poplačajo v neizmerljivih enotah. Pogled je čaroben, do koder seže – morje sipin, ki se vse, druga za drugo, klanjajo tej, na kateri pravkar stojimo. Sončni zahod, ki sem ga doživel tukaj, se ne more primerjati z nobenim drugim na tem svetu.
Zvečer ob vznožju sipine zagori ogenj, ob njem je zbrana celotna ekipa, družbo nam dela še Mitjeva kitara, ki nas skupaj z metinim tobakom iz šiše počasi zaziba v spanec.
Ko ležim na svoji postelji v avtu in čakam, da me vzame noč, premlevam dan, ki je za mano, dneve, ki so še pred mano. Le nekaj vem zagotovo … Vsak nov dan je nova neznanka, nova izkušnja, ki te pili, te zaznamuje, te nadgrajuje. Nadvse se veselim takih dni … Le še tisti tam zgoraj naj bo milosten z nami in naj nam kaže pravo smer v življenju.